Voznica iz New Jerseyja je kupila avtomobil evropske znamke. Vozilo je bilo opremljeno z avtomatskim menjalnikom, kakršen je v ZDA običajen. Potem ko se ji je trikrat zgodilo, da je avtomobil hitro zapeljal vzvratno iz garaže – domnevno ne da bi prestavila izbirno ročico iz položaja »Park« (parkiranje) v položaj »Neutral« (prosti tek) ali »Drive« (vožnja) –, je vozilo med parkiranjem na zelo prometni cesti vzvratno zapeljalo v promet in povzročilo trčenje. Voznica je zatrjevala, da se je avtomobil začel premikati sam od sebe in da je vozil vzvratno, »kakor bi ga usmerjala nevidna roka«. Sodišče ji je verjelo in v obrazložitvi zapisalo: »Verjetneje je, da se avtomobil evropske znamke sam od sebe začne premikati ter ogrozi voznika in promet, kakor pa da voznica ne ve, kako se uporablja avtomatski menjalnik.« In to je bilo dovolj! Proizvajalec avtomobila je moral povrniti nastalo škodo in voznici plačati približno 100.000 ameriških dolarjev odškodnine za telesne in duševne bolečine.
Sodišče sklepa predvsem na podlagi predpostavke o sposobnosti voznice, ne pa na podlagi dokaza o konkretni napaki vozila, kot bi sodil evropski sodnik. Pri proizvodni odgovornosti bi bilo pomembneje ugotoviti, ali je obstajala napaka menjalnika, prestavne ročice, zapore prestavljanja ali drugega sistema in ali je prav ta napaka povzročila nenamerno vzvratno vožnjo.
Sodnikova formulacija je objektivno problematična, če nacionalno poreklo avtomobila uporablja kot argument: dejstvo, da je avtomobil evropske znamke, samo po sebi ničesar ne pove o verjetnosti tehnične napake.
Pravno je še zanimivejši drugi del: sodišče je očitno postavilo dve možnosti eno proti drugi — ali se je avtomobil premaknil sam ali pa voznica ni znala uporabljati avtomatskega menjalnika. Toda obstaja še vrsta drugih možnosti: trenutna vozniška napaka kljub siceršnjemu poznavanju menjalnika, napačna zaznava položaja prestavne ročice, konstrukcijska posebnost, mehanska okvara ali kombinacija človeškega in tehničnega dejavnika.
Sodnik očitno ni toliko zaupal evropskemu avtomobilu, kolikor je zaupal ameriški voznici: lažje je verjel, da avtomobil vozi sam, kot da bi se voznik lahko zmotil. Toda v pravu bi morala o odgovornosti proizvajalca odločati dokazana napaka proizvoda, ne njegovo evropsko poreklo in ne sodnikovo zaupanje v vozniške sposobnosti oškodovanca. Primer zato lepo pokaže, kako lahko v sodno odločanje poleg pravnih pravil in dokazov neopazno vstopijo tudi predstave o ljudeh, proizvodih in njihovem poreklu. Sodba je lahko pravnomočna, njena argumentacija pa kljub temu ostane predmet kritične pravne presoje.
Povzeto; Dr. Roman Leuthner, Nackt duschen streng verboten, str.90.
Pred približno dvajsetimi leti sem dal pobudo in pripravil potrebne akte za ustanovitev Kluba prijateljev Univerzitetne knjižnice Maribor. Klub ni društvo in nima statusa pravne osebe, temveč je neformalna asociacija posameznikov in pravnih oseb, ki jih povezuje skupni interes – podpirati Univerzitetno knjižnico Maribor in prispevati k njenemu razvoju.
Ob ustanovitvi je bila ena temeljnih zamisli, da bi člani s prostovoljnimi denarnimi prispevki pomagali knjižnici pri nakupu knjig, opreme in drugih dobrin, za katere zaradi omejenih finančnih možnosti ni bilo dovolj sredstev.
Na včerašnji 2.10 2026 se predlagal, da bi prvotno zamisel o finančni podpori razširili še na darovanje knjig in osebnih knjižnih zbirk.
Mnogi upokojeni profesorji, raziskovalci, pravniki, zdravniki, gospodarstveniki in drugi izobraženci imajo doma knjižnice, ki so jih ustvarjali desetletja. V njih niso samo knjige določene materialne vrednosti, temveč predvsem sledovi njihovega strokovnega in intelektualnega življenja. Pogosto vsebujejo starejše izdaje, strokovne monografije, zbornike, priročnike ali druga dela, ki jih danes ni več mogoče preprosto kupiti.
Prav zato bi bilo koristno, da bi Klub prijateljev spodbujal svoje člane in druge posameznike, naj pravočasno razmislijo, ali bi del svoje osebne knjižnice podarili Univerzitetni knjižnici Maribor. Seveda bi strokovni delavci knjižnice presodili, katere knjige so primerne za vključitev v njen fond in kako jih ustrezno razporediti. Vodstvo knjižnice takšno pobudo podpira.
Takšno darovanje ima še poseben pomen. Knjiga, ki je desetletja služila enemu človeku pri njegovem strokovnem in ustvarjalnem delu, po njegovem odhodu ne konča pozabljena na polici ali med zavrženimi predmeti, ampak nadaljuje svoje življenje med novimi bralci.
S tem bi Klub prijateljev dobil še eno pomembno poslanstvo: ohranjanje intelektualne dediščine svojih članov in širšega univerzitetnega okolja.
Da bi svoj predlog podprl tudi z dejanjem, sem včeraj ravnateljici Univerzitetne knjižnice Maribor mag. Dunji Legat izročil svojo najnovejšo knjigo v angleščini, ki sva jo napisala dr. Siniša Grgić in prof. em. dr. Šime Ivanjko, z naslovom Croatia &Slovenia: Bilateral Navigator for Diplomats and Business Leaders. Knjigo je pred nekaj dnevi izdala ameriška založba Global Brain Power LLC, WY, Scheridan, USA (2026).
S tem simbolnim dejanjem sem želel pokazati, da lahko vsak izmed nas prispeva k bogatenju knjižničnega fonda – ne samo z denarjem, temveč tudi s knjigo, ki lahko služi sedanjim in prihodnjim bralcem.
Ko knjiga, ki nam je veliko pomenila, pride v knjižnico, je v pravem pomenu besede ne izgubimo. Nasprotno – omogočimo ji, da postane dostopna drugim.
Knjiga, ki jo podarimo knjižnici, ne zapusti našega sveta – dobi nove bralce in novo življenje.
V okviru Festivala za tretje življenjsko obdobje, ki te dni poteka v Cankarjevem domu v Ljubljani, je 29. septembra 2026 Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve organiziralo okroglo mizo na temo »Čas je za nov pogled na starost in starejše«.
Na njej so sodelovali dr. Urška Arnautovska, psihologinja in raziskovalka zdravstvenega vedenja v kontekstu duševnega zdravja z Univerze Queensland v Avstraliji, zasl. prof. dr. Šime Ivanjko, upokojeni profesor gospodarskega prava, pravni svetovalec in publicist ter dosedanji vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru, Milojka Juteršek, dr. med., specialistka splošne medicine in upokojena družinska zdravnica, ter Andrej Štesl, državni sekretar na Ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve.
V uvodu je bilo poudarjeno, da se moramo o starosti pogovarjati drugače, kot smo bili vajeni doslej. Starejših ne bi smeli obravnavati predvsem skozi prizmo bolezni, nemoči, osamljenosti in odvisnosti od drugih. Starost je življenjsko obdobje, ki ima svoje posebnosti, vendar tudi svoje možnosti, izkušnje, znanje in pričakovanja.
Posebej zanimive so bile izkušnje iz Avstralije, kjer se veliko pozornosti namenja skupnostnemu življenju starejših ter ustvarjanju okolja, v katerem lahko tudi v visoki starosti ostanejo dejavni, povezani z drugimi in vključeni v družbo.
V razpravi sem poudaril, da starejših ne smemo presojati samo po številu let. Kronološka starost sama po sebi ne pove, kaj človek zmore, kaj ga zanima, koliko lahko še prispeva družbi in predvsem, kako sam doživlja svojo starost. Posploševanje na podlagi let hitro vodi v stereotipe, ti pa lahko prizadenejo človekovo dostojanstvo.
Pri tem sem predstavil tudi izkušnjo Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru, ki dokazuje, da upokojitev ne pomeni konca ustvarjalnega, strokovnega in družbenega delovanja. Znanje in izkušnje starejših profesorjev lahko tudi po formalnem zaključku njihove poklicne poti ostanejo dragocen del univerzitetnega in širšega družbenega prostora.
Starost zato ni samo vprašanje, koliko časa je že za nami. Pomembno je tudi, kaj še pričakujemo od časa, ki je pred nami. Človek tudi v visoki starosti potrebuje načrte, zanimanje, odnose z drugimi, občutek koristnosti in predvsem možnost, da se veseli prihodnjih dogodkov.
Morda je prav v tem eden od potrebnih novih pogledov na starost: starejši nismo samo ljudje s preteklostjo. Imamo tudi prihodnost.
Tudi starejši imamo prihodnost. Morda je pred nami manj časa kot nekoč, vendar zaradi tega prihodnost ni nič manj naša. Vsakemu novemu dnevu lahko dodamo svoja pričakovanja – in prav pričakovanje nečesa dobrega, zanimivega ali smiselnega daje dnevu vrednost.
Dokler človek nekaj pričakuje, prihodnost še vedno pripada tudi njemu.
V teh dneh je veliko govora o starosti. Pripravljena je vrsta prireditev, namenjenih vprašanju, kako spremeniti pogled na starost in starejše v naši družbi, saj na starost še vedno pogosto gledamo skozi prizmo negativnih predstav.
Starost se prej ali slej konča s smrtjo, vendar družba in starejši k temu dejstvu pristopamo različno. To razliko bi lahko nekoliko izostreno izrazili z mislijo: družba čaka na smrt starejših, starejši pa jo le pričakujemo.
Čakanje je predvsem odnos do časa – stanje oziroma trajanje – in pogosto pomeni določeno pasivnost: čakamo, da se nekaj zgodi. Pričakovanje pa je odnos do prihodnosti in vsebuje tudi čustveni odnos do prihodnjega dogodka. V njem so zavest, slutnja, upanje, strah in tudi priprava na tisto, kar utegne priti. (SSKJ² razliko med glagoloma čakati in pričakovati pokaže v njunih slovarskih razlagah, čeprav ju neposredno ne primerja v posebnem geslu).
Starejši smrti ne čakamo, temveč jo pričakujemo. Zavedamo se, da nam je bližja kot v mladosti. Toda to zavedanje nam ne odvzema prihodnosti. Lahko pričakujemo smrt in hkrati pričakujemo jutrišnji dan, obisk, pogovor, novo idejo, delo, ki ga želimo dokončati, ali preprosto še nekaj lepega. Hrvati bi rekli; imamo rašta živjeti
Družba pa lahko začne na smrt starejših »čakati«. Ne v smislu, da bi nam smrt želela, temveč tako, da nas vse manj vključuje v svojo predstavo prihodnosti. Naš odhod začne nezavedno vračunavati: odhod iz poklica, javnega življenja, odločanja, institucij in nazadnje iz skupnosti. Starejši smo še navzoči, vendar se z nami pri oblikovanju prihodnosti vse manj računa.
Tu se lahko začne prikrita starostna diskriminacija. Ni nujno izražena z žaljivimi besedami ali neposrednim izključevanjem. Kaže se lahko v preprostem, pogosto neizrečenem sporočilu: vaš čas je minil, zdaj je čas drugih. Toda dejstvo, da je pred nami manj časa, še ne pomeni, da je naš preostali čas manj vreden.
Najnevarnejši trenutek nastopi, ko starejši takšen pogled družbe ponotranjimo. Če okolje dovolj dolgo ravna z nami, kot da nimamo več pomembne prihodnosti, lahko začnemo tudi sami verjeti, da nimamo več česa pričakovati. Takrat družbeno čakanje postane tudi naše lastno čakanje. Nevarnost torej ni samo v tem, kako nas vidi družba, ampak tudi v tem, da začnemo sami sebe gledati z njenimi očmi.
Zato je pomembna pravica nas starejših do prihodnosti. Dostojanstvo ne pomeni samo spoštovanja naše preteklosti, našega dela in naših zaslug. Pomeni tudi priznanje, da imamo, dokler živimo, prihodnost. Morda krajšo, toda še vedno našo. Dolžina prihodnosti ne določa njene vrednosti.
Starejši pričakujemo smrt, vendar zato ne prenehamo pričakovati življenja. Problem nastane, ko družba preneha pričakovati naš prispevek k življenju in začne čakati na naš končni odhod. Starost zato ne bi smela pomeniti družbenega slovesa od človeka, ki še živi.Tragedija starosti ni v tem, da starejši pričakujemo smrt. Tragedija nastane, ko začutimo, da družba nanjo čaka.
Včeraj, 23. septembra 2026, smo na skupščini Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru pregledali delo Centra in njegovih organov v sedmih letih od ustanovitve leta 2019. Člani so dosedanje delo ocenili pozitivno in začrtali smernice za prihodnost.
Ker se je dosedanjemu vodstvu iztekel mandat, je skupščina izvolila novo vodstvo in člane izvršilnega odbora. Za vodjo Centra je bila na predlog izvršilnega odbora izvoljena izr. prof. dr. Lučka Lorber, za njeno namestnico pa zasl. prof. dr. Dušica Pahor.
Skupščine se je udeležil rektor Univerze v Mariboru, red. prof. dr. Dean Korošak. V nagovoru je poudaril pomen Centra ter zagotovil, da bo vodstvo univerze njegovo delo podpiralo tudi v prihodnje. Dosedanjemu vodji Centra, zasl. prof. dr. Šimetu Ivanjku, je izročil priznanje za uspešno vodenje.
Šime Ivanjko se je ob tej priložnosti zahvalil dosedanjemu rektorju, red. prof. dr. Zdravku Kačiču. Na podlagi sklepa izvršilnega odbora mu je izročil posebno priznanje za podporo pri ustanovitvi Centra in zagotavljanju pogojev za njegovo uspešno delovanje.
Novemu vodstvu želimo uspešno delo. Verjamemo, da bo Center tudi v prihodnje prostor srečevanja, sodelovanja in prenosa znanja ter izkušenj med generacijami.
Danes, 21. septembra, obeležujemo svetovni dan Alzheimerjeve bolezni. To je priložnost, da ne razmišljamo samo o bolezni in njenih posledicah, temveč tudi o tem, kaj lahko sami in kot skupnost storimo za zmanjševanje tveganja kognitivnega upada. Ta dan naj nas spomni, kako dragoceni so naši spomini in kako pomembno je, da čim dlje ohranjamo svojo duševno kondicijo.
V določeni meri smo vsi izpostavljeni spremembam, ki jih prinaša staranje. Vendar demenca ni neizogibna posledica starosti. Alzheimerjeve bolezni sicer še ne znamo zanesljivo preprečiti, številne raziskave pa kažejo, da je mogoče z dejavnim načinom življenja in obvladovanjem nekaterih dejavnikov tveganja njen nastanek odložiti ali tveganje zanjo zmanjšati.
Ljudje, ki smo večino življenja delovali v znanosti in visokem šolstvu, smo veliko vlagali v svoje intelektualne sposobnosti. Dolgoletno raziskovanje, poučevanje, pisanje in razpravljanje pomagajo graditi tako imenovano kognitivno rezervo. Toda visoka izobrazba in znanstveno delo sama po sebi nista popolna zaščita. Po upokojitvi lahko zmanjšanje poklicnih obveznosti, družbenih stikov in občutka pripadnosti pomeni tudi zmanjšanje vsakodnevnih spodbud za možgane.
Zato ne zadostuje, da samo preizkušamo svoj spomin. Skrbeti moramo za celotnega človeka. Pri tem ne smemo prezreti, da družbeno okolje oseb z Alzheimerjevo boleznijo ali drugimi oblikami demence pogosto ne obravnava kot enakovrednih članov skupnosti. Bolezen pa človeku ne odvzame njegovega dostojanstva, osebnosti in potrebe po spoštljivem človeškem odnosu.
membno, da:
• ostajamo vključeni v razprave, raziskovanje in pisanje;
• se učimo česa novega, tudi zunaj svojega strokovnega področja;
• ohranjamo stike s kolegi, študenti in mlajšimi raziskovalci;
• z mentorstvom prenašamo svoje znanje in izkušnje;
• skrbimo za gibanje in telesno zdravje, ne samo za miselno dejavnost;
• ne ostajamo sami, kadar pri sebi ali bližnjih opazimo spremembe spomina oziroma drugih sposobnosti.
Le malo zdravstvenih težav nas skrbi tako zelo kot možnost izgubljanja lastnega spomina. Zato potrebujemo verodostojne in razumljive informacije o spominu, duševni kondiciji, zgodnjem prepoznavanju sprememb in preventivnih ukrepih.
Pri tem imajo univerze posebno odgovornost. Ne bi smele zgolj opozarjati na tveganja kognitivnega upada, temveč bi morale tudi raziskovati in razvijati proaktivne ukrepe, ki jih lahko ponudijo upokojenim profesorjem in drugim starejšim članom akademske skupnosti.
Upokojitev ne bi smela pomeniti nenadne prekinitve stikov z akademskim okoljem. Omogočanje nadaljnjega sodelovanja zaslužnih profesorjev, medgeneracijskega mentorstva, strokovnih srečanj in skupnih raziskovalnih pobud ni samo izraz spoštovanja do njihovega preteklega dela. Je tudi pomemben prispevek k zdravemu, dejavnemu in dostojanstvenemu staranju.
Na svetovni dan Alzheimerjeve bolezni naj nas zato ne vodi samo strah pred izgubo spomina. Vodi naj nas predvsem vprašanje, kaj lahko storimo že danes, da bomo čim dlje ohranili radovednost, sposobnost presoje, medsebojne odnose in veselje do ustvarjanja.
Možgani potrebujejo miselne izzive, telo potrebuje gibanje, človek pa potrebuje drugega človeka.
Zasl. prof. dr. Šime Ivanjko vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru
( Ob spremembi oblastnih organov se mnogi vprašujejo ali začel dialog o vprašanjih neučinkovitega in po ugotovitvah Ustavnega sodišča nerazumljivega ( vendar ne toliko, da bi bil v neskladju za Ustavo) ZOKIPOSR. Podobno kot dosedanja tudi nova oblast ne kaže interes za reševanje neutemeljeno oškodovanih več tisoč podjetnikov).
16. september 2026
Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 – ZOKIPOSR (Uradni list RS, št. 186/21; v nadaljevanju: Zakon) je bil sprejet na predlog Državnega sveta Republike Slovenije. Njegov namen je bil, da Republika Slovenija upravičencem izplača odškodnino v višini 60 odstotkov zneska, ki so ga iz svojega osebnega premoženja plačali za obveznosti družb, izbrisanih na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij iz leta 1999 (ZFPPod).
Upravičenci do odškodnine so predvsem družbeniki, ki so bili v sodnih postopkih obravnavani kot aktivni družbeniki, pa tudi morebitni pasivni družbeniki, ki so plačali obveznosti izbrisanih družb.
S sprejetjem ZOKIPOSR je država priznala svojo odgovornost za posledice ZFPPod iz leta 1999, saj niso obstajale izjemne okoliščine, ki bi upravičevale sprejetje tako radikalne zakonske ureditve. Na pomen obstoja takšnih izjemnih okoliščin je v svoji obrazložitvi opozorilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.
Zakon je podrobneje uredil, kdo so upravičenci do odškodnine, pod katerimi pogoji jo lahko uveljavljajo, kdo odloča o zahtevkih ter kako se odškodnina izplačuje, vključno z možnostjo obročnega izplačila.
Poslanci so ob sprejemanju Zakona v njegov predlog vključili več amandmajev. Zlasti amandma k prvemu odstavku 5. člena, ki je bistveno spremenil prvotno zasnovo Zakona, saj je določil dodatne pogoje, pod katerimi lahko upravičenci uveljavljajo odškodnino. Sporni določbi sta vsebovani v dveh alinejah prvega odstavka 5. člena, ki se glasita:
»Upravičenec do odškodnine na podlagi tega zakona je oseba, ki je bila družbenik ali delničar v kapitalski družbi ali vsaka druga oseba, ki izkaže pravni interes, ter na katero so zaradi izbrisa družb v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 na podlagi določb ZFPPod prešle obveznosti izbrisane družbe in ki je te obveznosti deloma ali v celoti plačala, pri čemer mora ta oseba izkazati:
-da je v predpisanem roku izvedla v skladu z zakonom razpoložljive aktivnosti in izbrisa družbe ter prehoda obveznosti ni mogla ali morala preprečiti ali
-da na poslovanje družbe ni mogla vplivati in tega zaradi opravičljivih razlogov ni uveljavljala v predhodnih postopkih ali je bilo njeno uveljavljanje neuspešno iz drugih razlogov ter v teh postopkih ni imela pooblaščenega odvetnika«.
Zaradi pogojev, določenih v navedenih spornih določbah, v petih letih od sprejetja Zakona nihče ni uspel uveljaviti nobene odškodnine.
Državno odvetništvo, redna sodišča, Ustavno sodišče in pravna stroka so vsebino navedenih spornih določb razlagali različno.
Ustavno sodišče je presojalo tudi skladnost Zakona kot celote z Ustavo. Ugotovilo je, da Zakon kot celota ni v neskladju z Ustavo, vendar so posamezne, z amandmaji sprejete določbe nejasne in težko razumljive. Ob tem je podalo temeljne smernice za njihovo razlago.Na podlagi teh smernic so sodišča in Državno odvetništvo sprejeli razlago, po kateri naj bi bil Zakon namenjen predvsem izplačilu odškodnine tistim pasivnim družbenikom, ki so bili v postopkih, povezanih z izbrisom družb, neutemeljeno spoznani kot aktivni družbeniki in jim je bilo zato naloženo plačilo obveznosti izbrisanih družb. Po takšni razlagi naj bi bil Zakon namenjen popravljanju napak, storjenih v sodnih postopkih, v katerih je bilo posameznim družbenikom neutemeljeno naloženo plačilo obveznosti izbrisanih družb, čeprav dejansko niso bili aktivni družbeniki.
Takšna razlaga je v neposrednem nasprotju s temeljno zasnovo in namenom Zakona. To potrjuje tudi dejstvo, da v petih letih noben družbenik ni uspel dokazati, da je kot pasivni družbenik plačeval obveznosti izbrisane družbe. Pri presoji posameznih primerov naj bi bilo zelo pomembno tudi vprašanje, ali je imel družbenik v postopku, povezanem z izbrisom družbe, pravnega zastopnika oziroma odvetnika.
Vprašanje temeljnega namena in pravilne razlage Zakona je pred dnevi ponovno odprto v revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije.
Zaradi spornih in zlasti težko razumljivih določb 5. člena, sprejetih z amandmaji, je bil že leta 2022 pripravljen predlog novele Zakona. Njegov temeljni namen je bil črtanje spornih določb, ki so bile v zakonsko besedilo vključene z amandmajem.
Novelo bi morala v zakonodajni postopek vložiti Vlada Republike Slovenije oziroma pristojno ministrstvo – Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport ali Ministrstvo za pravosodje. Obe ministrstvi sta doslej vložitev novele zavračali. Neuspešen je bil tudi poskus skupine poslancev, ki jo je vodila takratna predsednica Državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič.
Predlog za nadaljevanje postopka
Pred nadaljevanjem postopkov se je treba z nosilci politične oblasti dogovoriti, ali obstaja dejanska politična volja, da se z novelo Zakona odpravijo ovire, ki onemogočajo njegovo učinkovito izvajanje.
Dokler pristojni ministrstvi oziroma Vlada Republike Slovenije ne izrazijo jasne volje za nadaljevanje zakonodajnega postopka, ni smiselno pripravljati novih popravkov in predlogov novel Zakona. Dosedanje izkušnje kažejo, da se po nepotrebnem izčrpavamo s pripravljanjem strokovnih in pravnih podlag, ki zaradi pomanjkanja politične volje niso uporabljene in zato nikomur ne koristijo.
Predlog novele, na katerega se sklicuje CINIP, je lahko dobra podlaga za sprejetje omenjene temeljne politične odločitve. Ko bo ta odločitev sprejeta, bo pravna stroka lahko pripravila vse potrebne pravne podlage za nadaljevanje zakonodajnega postopka. Tudi osnutek novele iz leta 2022 bo treba dopolniti ob upoštevanju novih odprtih vprašanj, poznejših ugotovitev in stališč Ustavnega sodišča.
V današnji izdaji Sobotne priloge Dela (12. septembra 2026) je objavljen moj prispevek »Sedemindvajset let brez odgovora«, v katerem pojasnjujem svojo vlogo in odprta vprašanja v zvezi s sprejetjem Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) leta 1999.
Omenjeni zakon je eden najbolj spornih zakonov, sprejetih v samostojni Sloveniji. Po 24 letih, ko določena ravnanja v postopku njegovega sprejemanja niso bila znana javnosti, dokumentacija vzbuja utemeljen sum, da so bile najbolj sporne določbe naknadno vnesene v predlog zakona, potem ko je Vlada Republike Slovenije že določila njegovo besedilo in ga posredovala Državnemu zboru s predlogom, naj ga sprejme po hitrem postopku.
Še vedno ni pojasnjeno, zakaj, kdo in na kakšni pravni podlagi je naknadno vnesel sporne določbe o prenosu odgovornosti za obveznosti izbrisanih družb na njihove družbenike oziroma delničarje.
V svojem prispevku sem navedel imena oseb, ki se pojavljajo v dokumentaciji v zvezi s postopkom sprejemanja omenjenega zakona, ter jih pozval, naj pojasnijo okoliščine teh ravnanj. Gre za vprašanja, ki zadevajo temeljna načela zakonodajnega postopka v demokratični pravni državi.
Na spletni strani misliprofesorja.si je objavljam celotno vsebino mojega prispevka, ki je danes objavljen tudi v tiskani izdaji Sobotne priloge Dela, na strani 31, ter na spletni strani Dela.
Sporna odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij
Prejeli smo: Toda sedemindvajsetletni molk institucij ob tako resnih in dokumentiranih vprašanjih prav tako ne more biti zadovoljiv odgovor pravne države.
Šime Ivanjko
12. 9. 2026 | 07:00
Stališča, izražena v pismu, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino pisma v celoti odgovarja avtor.
V zadnjem času se na družbenih omrežjih ponovno pojavljajo številni zapisi o posledicah zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), sprejetega leta 1999. Njihovi avtorji zastavljajo vprašanja o nastanku zakona, pri tem pa omenjajo tudi moje ime in osnutek, ki sem ga pripravil po naročilu ministrstva za malo gospodarstvo in turizem s sedežem v Mariboru ter na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije z dne 14. januarja 1999.
Ker se posamezne navedbe ponavljajo, nekatere med njimi pa so nepopolne ali nenatančne, čutim dolžnost, da kot neposredni udeleženec pojasnim, kar mi je znano, ter javno zaprosim za odgovore tiste, ki bi lahko osvetlili preostali del zakonodajnega postopka.
Javnost ima pravico pričakovati, da ljudje, ki so bili udeleženi v zakonodajnem postopku ali so opravljali funkcije, povezane z njim, povedo, kaj vedo. S problematiko izbrisanih gospodarskih družb in posledicami ZFPPod se neprekinjeno ukvarjam že sedemindvajset let.
V tem času sem pripravil štiri osnutke zakonov, na podlagi katerih so bili oblikovani predlogi zakonov, ki jih je Državni zbor Republike Slovenije sprejel v letih 2007, 2011, 2018 in 2021, napisal dve dokumentarni monografiji Zakaj ste nas kaznovali? (Maribor, Kulturni center, 2021) in v angleškem jeziku (2025). Monografiji in druga gradiva je Zasebni zavod za zaščito podjetništva – CINIP poslal številnim nosilcem oblasti, poslancem ter pristojnim državnim institucijam.
Kljub temu se na predstavljene ugotovitve ni vsebinsko odzvala nobena državna institucija in noben poslanec. Prav tako mi nihče ni sporočil, da so predstavljena dejstva neresnična, niti ni argumentirano oporekal mojim ugotovitvam. Molka seveda ne štejem za priznanje pravilnosti svojih ugotovitev. Toda sedemindvajsetletni molk institucij ob tako resnih in dokumentiranih vprašanjih prav tako ne more biti zadovoljiv odgovor pravne države.
Prizadeti in oškodovani ljudje prosijo za pojasnila: Zakaj je bila vsebina osnutka zakona o finančnem poslovanju podjetij, pripravljenega po naročilu ministrstva za malo gospodarstvo in turizem ter ministrstva za pravosodje in ob vednosti Vlade Republike Slovenije, po končani javni obravnavi od marca do maja 1999 nadomeščena z bistveno drugačnim besedilom, medtem ko je naslov zakona ostal nespremenjen?
Kdo je pripravil novo besedilo in kakšna je bila pri tem vloga Slovenskega sodniškega društva, ki se v dokumentih oziroma drugih virih omenja kot pripravljavec drugega osnutka? Zakaj je ministrstvo za finance prevzelo vlogo nosilca oziroma predlagatelja zakonskega gradiva namesto ministrstva za malo gospodarstvo in turizem ter ministrstva za pravosodje, ki sta naročili pripravo prvotnega osnutka?
Zakaj besedilo, ki ga je ministrstvo za finance 13. maja 1999 predložilo Vladi Republike Slovenije, ni vsebovalo četrtega in petega odstavka 27. člena, s katerima je bil s sklicevanjem na določbe zakona o gospodarskih družbah pozneje uveden prenos obveznosti izbrisanih družb na njihove družbenike oziroma delničarje? Zakaj je Vlada Republike Slovenije 27. maja 1999 obravnavala in sprejela besedilo predloga zakona brez navedenih odstavkov?
Če je tako, kdo ju je dodal pozneje, na kateri pravni oziroma postopkovni podlagi in po čigavem naročilu? Zakaj je bilo predsedniku državnega zbora 28. maja 1999 poslano besedilo predloga zakona z dodanima četrtim in petim odstavkom 27. člena in s predlogom, naj se zakon sprejme po hitrem postopku? Zakaj obrazložitev zakonskega predloga ni vsebovala pojasnila o vsebini, namenu in posledicah četrtega in petega odstavka 27. člena, čeprav sta bila vključena v besedilo, poslano poslancem in objavljeno v Poročevalcu državnega zbora 7. junija 1999?
To niso retorična vprašanja in tudi ne pomenijo vnaprejšnjih ugotovitev o osebni odgovornosti kogar koli. To so vprašanja, ki izhajajo iz primerjave dokumentov in na katera bi morala pravna država znati odgovoriti. Javni poziv takratnim nosilcem funkcij in podpisnikom dokumentov – odgovore oziroma pojasnila o vseh ali vsaj nekaterih navedenih vprašanjih bi javnosti lahko pomagale podati naslednje osebe:
Aleš Zalar, predsednik Slovenskega sodniškega društva v obdobju 1997– 2001, ki bi lahko pojasnil vlogo Slovenskega sodniškegad ruštva v postopku sprejemanja omenjenega zakona.
Mitja Gaspari, takratni minister za finance in podpisnik dopisa ministrstva za finance Vladi Republike Slovenije z dne 13. maja 1999, s katerim je bilo predlagano, naj se gradivo uvrsti na seje pristojnih vladnih odborov in na sejo Vlade Republike Slovenije. V tem dopisu sta bila za sodelovanje pri obravnavi gradiva na seji vlade navedena tudi Janko Razgoršek, takratni minister za malo gospodarstvo in turizem, ter dr. Nina Plavšak, takratna državna podsekretarka na ministrstvu za finance.
Minister Mitja Gaspari je 25. maja 1999 za sodelovanje pri obravnavi gradiva določil tudi Alenko Selak, takratno državno podsekretarko. V dokumentaciji je navedeno tudi ime tedanjega ministra za pravosodje Tomaža Marušiča, ki je pokojni. Podobno navajam tudi ime pokojnega Boruta Šukljeta, takratnega generalnega sekretarja Vlade Republike Slovenije in podpisnika dokumenta z dne 18. januarja 1999, povezanega s sklepom vlade o pripravi zakona o finančnem poslovanju podjetij.
Njuni imeni navajam zaradi celovitega prikaza sestave in poteka postopka. Stanko Štrajn, podpisnik izjave o skladnosti predloga zakona s predpisi evropskih skupnosti. Tone Dolčič, takratni direktor Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo in podpisnik pripomb k predlogu zakona o finančnem poslovanju podjetij z dne 17. maja 1999, v katerih četrti in peti odstavek 27. člena nista omenjena.
Nevenka Črešnar Pergar, takratna generalna sekretarka Vlade Republike Slovenije in podpisnica dopisa z dne 28. maja 1999, s katerim je Vlada Republike Slovenije predsedniku državnega zbora poslala predlog zakona o finančnem poslovanju podjetij v obravnavo in sprejetje po hitrem postopku.
Priloženi predlog zakona vsebuje naknadno dodana sporna odstavka 27. člena.
Vse navedene spoštljivo prosim, naj povedo, ali poznajo okoliščine, v katerih sta bila četrti in peti odstavek 27. člena vključena v predlog zakona, kdo je njuno vključitev predlagal ter ali je bila Vlada Republike Slovenije z njuno vsebino in pravnimi posledicami posebej seznanjena. Ne pričakujem priznanja krivde in nikogar ne pozivam, naj prevzame odgovornost za dejanja, ki jih ni storil.
Prosim samo za dejstva, pojasnila in osebna pričevanja. Vsakemu navedenemu mora biti zagotovljena možnost, da se odzove, popravi morebitno netočnost ali pojasni svojo tedanjo vlogo. Sedemindvajset let sem pisal, predlagal zakonske rešitve in prosil institucije za pojasnilo, ne da bi kogar koli poimensko izpostavljal.
Danes imen ne navajam zato, da bi obtoževal, temveč zato, ker lahko po vseh teh letih samo še konkretni ljudje povedo, kaj se je dejansko zgodilo. To dolgujemo oškodovanim, pravu in zaupanju v pravno državo.
Zasl. prof. dr. Šime Ivanjko, Maribor. Stališča, izražena v pismu, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino pisma v celoti odgovarja avtor.
Ko smo mladi, se nam pogosto zdi, da znamo odgovoriti skoraj na vsako vprašanje. Stvari so bolj jasne: da ali ne, prav ali narobe, dobro ali slabo, resnično ali neresnično.
Z leti postajajo odgovori manj preprosti. Med »da« in »ne« se vse pogosteje pojavlja beseda »vendar«.
Ne zato, ker bi vedeli manj. Morda prav zato, ker smo videli in doživeli več.
Spoznamo, da imajo lahko prav tudi drugi. Da je mogoče ista dejstva videti z različnih strani. Da tisto, kar je bilo nekoč videti belo ali črno, v drugačnih okoliščinah dobi številne vmesne odtenke.
Ob tempa kot pravnik razmišljam, da je starostno premišljevanje presenetljivo podobno pravniškemu mišljenju.
Dober pravnik bi moral biti zadržan do prehitrega »da« ali »ne«. Preden odgovori, se mora vprašati: Zakaj? V kakšnih okoliščinah? Kaj govori v prid nasprotnemu stališču? Kakšne bodo posledice?
Pri starejšem pravniku se z leti strnejo znanje, izkušnja prava v praksi, poznavanje ljudi in izkušnja lastnega življenja. Prav zato postopoma izgublja gotovost v preproste odgovore. Ve, kaj se lahko zgodi s pravom, ko iz zakonov in knjig stopi med ljudi – med njihove
Pri njem se v starosti srečata dvom, ki ga je naučilo pravo, in modrost, ki jo je prineslo življenje.
Morda je prav beseda »vendar« ena tistih besed, katerih pomen zares razumemo šele z leti. Zato je starejši pravnik lahko posebej zanimiv sogovornik — vendar ne nujno tudi vedno boljši pravnik…
Z veseljem predstavljam obsežno monografijo Croatia – Slovenia: Bilateral Navigator for Diplomats and Business Leaders, ki sva jo pripravila dr. Siniša Grgić, veleposlanik Republike Hrvaške na Švedskem, in prof. dr. Šime Ivanjko, častni konzul Republike Hrvaške v Sloveniji.
Monografijo na 317 straneh je izdala ameriška založba Global Brain Power LLC, Sheridan, WY, USA (DBA: Bilateral Navigator).
Publikacija je zasnovana kot svojevrsten navigator po Hrvaški in Sloveniji. Na enem mestu združuje številne pomembne podatke o obeh državah – o njuni zgodovini, politični in državni ureditvi, gospodarstvu, družbi, pomembnih osebnostih ter naravnih in kulturnih znamenitostih. Posebna pozornost je namenjena tudi aktualnim informacijam o gospodarskem razvoju in družbenem življenju obeh držav.Zanimiva je skupna ocena primerjave podatkov v monografiji,po kriterijih The Bilaterar Simularity Index ( BSK), da podobnost med hrvaško in Slovenijo 74 odstotkov kot je to podarjeno na uvodnih straneh monografije.
Besedilo dopolnjuje veliko število fotografij, ki predstavljajo naravne lepote, pomembne dogodke, ustanove in ljudi ter tako knjigi dajejo tudi značaj slikovitega dokumenta o življenju dveh sosednjih držav.
Veseli me, da je v monografiji predstavljeno tudi delovanje Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru. Objavljena je skupinska fotografija profesorjev z našega izleta v Hrvaško Zagorje leta 2025, ki sem ga organiziral kot tedanji vodja Centra. Ta fotografija ima zame posebno sporočilo: sodelovanje med Hrvaško in Slovenijo niso samo odnosi med državami in institucijami, temveč predvsem odnosi med ljudmi.
V knjigi je objavljena tudi fotografija s predstavitve moje knjige Zakaj ste nas kaznovali?, ki jo je leta 2021 izdal Kulturni center Maribor. Knjiga govori o tragični, že 27 let trajajoči zgodbi izbrisanih gospodarskih družb in njihovih družbenikov ter o še vedno neraziskanih okoliščinah nastanka spornih določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod).
Morda je prav to širše sporočilo nove monografije najpomembnejše: državi lahko povezujejo pogodbe, diplomacija in gospodarstvo, trajno pa ju povezujejo predvsem ljudje, njihovo znanje, spomin, sodelovanje in medsebojno spoštovanje.
Upava, da bo Bilateral Navigator koristen diplomatkam in diplomatom, gospodarstvenikom, raziskovalcem, študentom in vsem, ki želijo bolje spoznati Hrvaško in Slovenijo ter možnosti njunega prihodnjega sodelovanja.
