2. september 2021

Čeprav se podjetniška elita počuti privilegirana, vendar pa v resnici pleše tako, kot ji narekujejo mediji. Danes se v slovenski družbi spletajo izgubljeni privilegiji in ohranjanje ritualov, ki imajo teoretično enako vrednost v vseh strukturah, vendar imajo posamezniki do takšnega sveta vrednot ambivalenten odnos. Obstojijo predsodki, tako pozitivni kot negativni, ki v bistvu opredeljujejo odnose med posameznimi strukturami ljudi. Za današnjo podjetniško strukturo je značilna meščanska radovednost, beg iz realnosti in zadovoljevanje potreb po opravljanju in obsojanju.

V ljudeh je prisotna sovražnost do tradicije. Mlade navdušuje bodočnost, čeprav ne vedo niti tega, kdo so bili njihovi pradedje. Za našo deželo, za katero je bil desetletja značilen režim sivih generalnih sekretarjev, so se spet razvile sanje o bleščečih elitnih srečanjih. Za današnjo elito so značilni do leska zloščeni čevlji.

Vljuden in elitni podjetnik bo ob prihodu v podjetje vratarja pozdravil enako ljubeznivo kot direktorja, če ne še bolj ljubeznivo (»noblesse oblige«). Malokateremu podjetniku uspe najti pravo razmerje med življenjem v službi in doma v družini. Ljudje pogosto vegetirajo na nivoju možganskega debla. Podjetniki ne gredo v gozdove in ne razmišljajo o sebi. Pogosto si podjetniki ne želijo sprememb niti bogatenja notranjega življenja. Živijo površno, globine notranjega življenja jih ne zanimajo.

Podjetnik mora imeti ogromno energije in moči, da se vsaj delno odtrga od takšnega vsakodnevnega ritma, da se poglobi vase in začne razmišljati nekonvencionalno. Pri drugih ljudeh mora podjetnik najti vedno nekaj pozitivnega, če jih želi vključevati v svoje vizije in normative. Podjetniki morajo delovati na tem, da je življenje lepše, ne pa slabše. Tudi podjetnik se mora starati spodobno, z neko dostojanstveno noto in spoštovanjem do samega sebe. Ne sme se pretvarjati niti »blefirati«, še manj pa škodovati drugemu.

Sprejeti mora samega sebe takšnega, kot je.

Podjetništvo kot sistem ni naklonjeno znanju starejših in energiji, ki je nakopičena v glavah. Zunanja lepota je edina bistvena prednost. Podjetništvo bo uspešno takrat, kadar bodo tudi v podjetju spoznali koristnost pozitivnega odnosa do tistih, ki več vedo in več znajo, četudi zaradi starosti toliko ne zmorejo. Mnogi imajo tako imenovano »štacunsko bolezen«. Veliki in dobri podjetniki si ne naročajo petposteljne sobe, ker se zavedajo, da jim ni dovoljeno imeti pet žensk. Podjetniki vedno iščejo predvidljivo skrivnost v neskrivnostnem sistemu.

Mnogi podjetniki se obnašajo kot fantje iz revnih predmestij, ki jim je uspelo pridobiti službo natakarja na kraljevskem dvoru.

V podjetnikovem obnašanju je vsebovana tudi njegova čast (analogija na finski pregovor, da v človekovih besedah leži njegova čast). V podjetništvu se pogosto funkcija časa generira s stroški.

Pri iskanju zaposlitev je pomemben celotni profil iskalcev zaposlitve, ne pa toliko same ocene v času študija. Tako morajo tisti, ki se odločajo za bančništvo in zavarovalništvo, tvegati in sprejemati odločitve. Naravoslovci potrebujejo dobre ocene. Mladi managerji se morajo izkazati s prepričljivostjo. ne pa z nadpovprečnim znanjem teorije. Za mednarodno trgovino potrebujejo kandidati veliko izkušenj iz tujine in znanja tujih jezikov. Ocene v spričevalu morajo biti »v razumnih okvirjih«. Za podjetnika je bistveno, da je kot študent hitro končal študij. Ocene ne smejo biti preslabe in tudi ne previsoke. V času študija morajo študentje izoblikovati svojo osebnost.

Prihaja tako imenovana revolucija uma in obdobje, v katerem bo postalo izobraževanje bistvena sestavina redne delovne obveznosti, na kar pa zagotovo nismo pripravljeni.

#podjetnik, #podjetništvo

29. avgust 2021

V starosti ugotavljamo, kako so nas prepričali, da smo svobodna bitja in da je svoboda največja vrednota, ki je dana človeku. Ob družbenih spremembah, teh pa ni bilo malo, se je vedno govorilo, kako bomo v novem družbenem sistemu še svobodnejši. Težko je razumeti, da smo lahko še bolj svobodni, če smo že »svobodni«.

Danes dvomimo, da smo bili sploh kdaj svobodni, saj smo živeli po zahtevah ali željah tistih “od zunaj” in onih “od zgoraj”, in to z nam neznano presežnostjo. Preprosto, težiščna točka življenja je bila vedno zunaj nas namesto v nas samih. Naša beseda je bila vedno za besedami drugih. Smo pač samo opeka v družbeni stavbi, kateri spretni zidar ne dovoli razsežnosti lastne Svobode.

#človek, #svoboda

29. avgust 2021

Pravniki pogosto preveč zaupamo v pravo, ki bi naj v sodobni družbi predstavljalo pravičnost. Še vedno smo ujeti v preteklosti znanem in nevarnem pojavu avtomatske pravičnosti – pravičnost je zakon. V zmoti smo, če poklicno zmagoslavje pripisujemo zakonski pravičnosti, pri tem pa pozabljamo, da zmagoslavje, po naravi stvari, pritiče le nadzakonski splošno človeški pravičnosti in ljubezni.

#pravo, #pravičnost

21. avgust 2021

Znani rimski vladar Cezar je svoj vpliv močno razširil s številnimi vojaškimi zmagami in je na glavi zelo rad nosil lovorov venec. Zgodovinarji so zapisali, da lovorovega venca ni nosil zaradi časti, temveč da bi prekril svojo plešo, ki ga je motila, zlasti pri osvajanju žensk.

Na to se spomnim vedno, kadar vidim danes ljudi iz javnega življenja, kako se kitijo z raznimi osebnimi nazivi, funkcijami, položaji v družbi in z drugim, in se sprašujem, kaj s tem želijo prikriti ali kaj bi s tem hoteli sporočiti drugim.

»Nihil nove sub sole« (nič ni novega pod soncem), je bilo zapisano pred več kot 2000 let v najbolj znani in brani, vendar za mnoge tudi nerazumljivi knjigi – Bibliji.

#ljudje, #položaj v družbi

17. avgust 2021

Študentom sem, po spremembah družbenega sistema, govoril, kako je moja, danes starejša generacija, srečna, saj je po vsej verjetnosti malo generacij, ki so doživele toliko sprememb v družbi, da ne govorimo posebej o razvoju tehnologije v najširšem pomenu besede, saj je razvoj na tem področju nenehni proces sprememb. Le nekaj se ni spremenilo: človeška skeptičnost do novih idej. Ideje so tiste, ki spreminjajo svet.

V socializmu so bile ideje pod nadzorom in zato je družba v svojem razvoju bila omejena. Edini način, da so ideje našle svojo pot udejanjanja, je bil, da se jih je posredovalo vodilnim strukturam, tako da so te strukture bile prepričane, da so ideje njihove.

Danes ni omejitev idej, vendar je za njihovo uresničitev, enako kot v socializmu, treba najti način, kako jih prenesti vodilnim, ki jih lahko uresničijo. Danes moramo bolj potrpežljivo, spretno in ponižno nagovarjati nečimrnost oblastnikov, da bi si slednji ustvarili prepričanje, da je ideja njihova in jo kot tako uresničili.

Eden od študentov je poudaril, da je danes pri posredovanju idej drugim zaradi uresničitve stopnja naše ponižnosti v sorazmerju z povečano stopnjo nečimrnosti tistih, ki v družbi imajo besedo.

#študenti, #družba, #ideje, #nečimrnost

15. avgust 2021

Življenje politikov je kratko, tako kot komarjevo, vendar pa takrat ko živijo, so lahko hudo nadležni. Pravniki smo blizu politike, ko je ta najbolj nadležna. S politiko se spogledujemo, ker smo življenjsko tudi odvisni od nje. Zato nam mnogi očitajo, da pravo ni nič drugega kot malo bolj impregnirana oblika političnega hlapčevstva.

(Zapis sem našel med mojimi beležkami, vendar ne vem, ali sem ga od nekoga prepisal ali pa je to moja misel, ki je nisem (upal) imel kje objaviti.)

#politik, #pravnik

15. avgust 2021

O dobrih straneh starosti razpravljamo bistveno manj kot o slabostih in neprijetnih spremljevalkah tega neznanega in najmanj raziskanega obdobja življenja.

Znano je, da v starosti naše duševne in telesne sposobnosti neizogibno upadajo. Postajamo počasni in šibki. Ne vemo, ali se naj proti starosti borimo ali pa se z njo sprijaznimo.

Znanstveniki trdijo, da so tri stvari v življenju ljudi lahko življenjsko prijetne za posameznika in sočasno tragično povezane s trpljenjem in z nezadovoljstvom.

To so vprašanja, kako vzgajati otroke, kako opravljati oblast nad drugimi in kako živeti v starosti. Zanimivo je, da so to največje neznanke v življenju, vendar pa so vsi prepričani, da znajo vsi vse potrebno za opravljanje vloge staršev, politikov in ostarelih. Življenje v teh vlogah je lahko čudovito ali pa tragično.

V starosti praviloma na čudovito lepo in težavno vlogo staršev pozabljamo, k sreči nas (večinoma) vloga politika ni nikoli zanimala, v starosti, ki jo s hvaležnostjo sprejmemo, pa iščemo njene lepe strani, ki se sramežljivo skrivajo pred nami.

V starosti se končno zavedamo hvaležnosti, na katero v ihti življenja pozabljamo. Hvaležnost, da živimo, da smo, da imamo to, kar imamo, hvaležnost za srečo, katere smo bili deležni, in za radostne trenutke, ki nam jih je podarilo življenje. Dragocene izkušnje, dobre navade in življenjski vzorci nam pomagajo tako kot avtopilot, da vozimo v starosti varno in mirno po izruvani cesti. To je naše sidro v času neurij, ki so v starosti pogostejša, ker smo v življenju sami nedopustno onesnažili klimo življenja.

Zavestno uživamo v odkrivanju lepot narave, na katero nismo doslej bili pozorni. To je ta znana četrta dimenzija, ki nas vodi k občutku spokojnosti.

Najskromnejša hrepenenja postanejo resnično dragocena šele v starosti, ker ne vemo, kako pogosto nam bo to še podarjeno. Čutimo čarovnijo trenutka, ki nam je bila dolgo časa neznana. Male življenjske radosti, kot so spomini, pogovori, srečanja … doživljamo intenzivneje. Morda še želimo tekmovati, vendar ne razmišljamo o medaljah.

V starosti spreminjamo lestvico vrednotenja, pri čemer na vrh vrednot postavljamo izvrstnost in ekspertnost. Veliko smo se učili, vendar sedaj vemo, kaj želimo in kaj zmoremo. Zavedamo se, da so naše zmožnosti vedno omejene z besedo »še«.

Ni se nam težko opravičiti, če nam to naša vest narekuje. Vemo tudi, da se naše perspektive v končnici le združujejo v eno točko, o kateri nam ni ničesar znano ali pa bomo prijetno presenečeni.

Seneka je zapisal, da je starost polna veselja, če jo le znaš uporabljati.

Čutim, da bi sodobni starejši ljudje radi okolju glasno povedali: »Dovolite nam, da starost uporabimo za veselje, ne za … (žal, tukaj je nastopila starostna senilnost).

Želim vsem, zlasti pa starejšim, lep današnji praznik Marijinega vnebovzetja.

#starost

13. avgust 2021

Da nas ogroža vsakodnevni in povsod prisoten hrup ni sporno. Sodobni način življenja vedno povečuje našo izpostavljenost hrupu, ki škodljivo vpliva na zdravje in sluh. Posebej pa nas, kot govoreča bitja, obremenjuje ne samo glasnost govora temveč tudi preveč govorjenja brez vsebine in povezanosti s potrebami medsebojnega komuniciranja med ljudmi. Preprosto preveč govorimo, kot da želimo z govorjenjem prikriti našo notranjo praznino in žejo po poglobljenem človeškem druženju s samim seboj in z drugimi. Pogrešamo tišino, da bi lahko preprosto razmišljali, kajti za človeka kot razumsko bitje je razmišljanje bistveno bolj pomembno kot govorjenje, zlasti če je namenjeno samemu sebi.

Zamišljam si, kako bi bila čudovita tišina za razmišljanje, če bi ljudje govorili samo to, kar znajo in poznajo. Sprašujem se, zakaj ne podarjamo več tišine drugim …

#tišina, #razmišljanje

12. avgust 2021

V starosti se praviloma pritožujemo zaradi zdravstvenih težav, ignoriranja družbenega okolja, životarjenja na obrobju družbe in podobno. Ne zavedamo pa se čudovitega darila, ki smo ga brez naših zaslug prejeli; to je darilo starosti, ki vsebuje podarjeno modrost in čudovit občutek zavedanja vrednosti življenja. Svoje preteklo življenje lahko gledamo za nazaj in za naprej z določene višinske razdalje, kot potnik v letalu, ki vidi lepoto širne pokrajine brez motečih podrobnosti. Življenje se nam šele v starosti zdi smiselno in celovito v nasprotju z občutkom razbitosti in nesmiselnosti, ki nas je spremljal v aktivnem življenju. Prvič se začenjamo zavedati, da ni bistveno, kaj imamo in kaj smo dosegli v življenju, temveč da smo navzoči v življenju tukaj in zdaj. Preprosto se prvič zavedamo, da smo vrednota, zato ker smo in kar smo.

Začenjamo dvomiti o viziji pesnika A. Aškerca: »v delih svojih živel bodeš večno«, ki nas je spodbujala v življenju, in se z zavedanjem dopolnjenosti življenja približujemo končnemu cilju, kot je to zapisal prof. dr. Anton Trstenjak.

#življenje, #starost

12. avgust 2021

Vedno sem bil v zadregi, ko sem želel študentom pojasniti bistvo prava. Običajno so bili začudeni, da pravniki ne poznamo definicije prava, čeprav je pravo v človeštvu ne samo prisotno tisočletja, temveč je eden od najpomembnejših dejavnikov razvoja človeštva. Vloga prava v družbi je raznovrstna. Nedvomno je pravo najbolj prisotno v zavesti človeka kot sredstvo za kaznovanje tistega, ki krši pravna pravila.

V obdobju korone pa se ta predstava vloge prava spreminja, kar nas pravnike spravlja v zadrego. Ne kršimo pravnih pravil, pa vendar smo kaznovani, ker ne ravnamo tako, kot bi lahko. Cepljenje ni pravno obvezno, pa smo kljub temu pravno kaznovani, da ne smemo biti tam, kjer bi želeli, npr. na določeni prireditvi. (Da ne bo pomote; sam sem cepljen in cepljenje podpiram kot najprimernejši ukrep osebne zaščite in zaščite drugih pred okužbo.)

Ne znajdemo se v tej zmedi spreminjanja vloge prava, zlasti kadar se pravo uporabi za to, da nas prisili biti boljši, kot smo. Doslej je bila nesporna primarna vloga prava, da prepreči, da bi bil slabši, ne pa da bi bili boljši. Znani francoski filozof Jean-Jacques Rousseau, kolikor se spomnim, je zapisal: »Človek je lahko angel ali pa žival. Če se ga prisiljuje, naj bo angel, bo postal žival.«.

Ta nova vloga prava je hudo nevarna, pa ne samo v obdobju vladavine Korone. Slednji je že prisoten v naši praksi, na drugih področjih, kjer se je naš zakonodajalec s pridom poslužuje. Eklatantni primer za to je »pravni izum izbrisa« fizičnih oseb, pravnih oseb, imetnikov hranilnih vlog in še bi se kaj našlo.

Da vas, dragi moji prijatelji na družbenem omrežju, ne bi zjutraj obremenjeval z razmišljanjem, naj povem, da so na podlagi prava in z uporabo prava kaznovani izbrisani vseh vrst zato, ker bi lahko bili boljši, če bi storili nekaj, kar bi lahko, čeprav niso bili dolžni. Pozor, da me ne boste napačno razumeli; ni bila napaka pri izvajanju izbrisov, če izbrisani ne bi dobili določenih pravic, ki bi jih pridobili, če bi opravili določeno od družbenega okolja pričakovano, ne pa dolžno dejanje. Pri izbrisih je bila storjena napaka, ker so izbrisani bili kaznovani z odvzemom pravic, ki so ji imeli.

Pri pripravi zakona o odpravi krivic družbenikom izbrisanih družb in knjige o tej problematiki ne morem mimo ugotovitve, da je nesmiselno in nesprejemljivo izbrisati družbo s 16 zaposlenimi in naložiti družbeniku, da iz zasebnega premoženja plača obveznosti družbe le zaradi tega, ker ni v dveh letih oddal letnega poročila ali pa je zamenjal naslov sedeža, ne da bi to pravočasno sporočil državnim, pogosto bolj birokratskim organom. Za takšne kršitve obstaja vrsta bolj primernih sankcij, kot je uničenje podjetja in družine.

Če bi lahko kaj svetoval, bi povedal, naj nas država ne prisiljuje s pravom, da bi bili boljši, temveč naj uporablja pravo, kot ga je doslej civilizacija uporabljala tisočletja, tj. da ljudi kaznuje, če niso dobri.

V socializmu je veljala ideja, da je s pravom mogoče prisiliti človeka, da bi bil dober. Če se ne motim, smo se zavestno odločili, da ta sistem opustimo, vendar ne takoj temveč nekoč v daljni bodočnosti …

#pravo