8. avgust 2021

Konzulat Republike Hrvatske v Mariboru je postal mesto, kjer iščejo pripadniki ne samo hrvaškega naroda temveč tudi drugih narodov iz balkanskih držav razne informacije, bodisi v zvezi s podjetništvom, z zaposlitvijo, delom, bivanjem, prihodom v državo, prehodom v druge države ipd. Vse več je vprašanj v zvezi s študijem, dedovanjem idr. V ospredju so zlasti vprašanja povezana z dobrimi in slabimi praksami na področju zaposlovanja in sobivanja z drugimi v družbenem okolju. Neprimerno je, če se priseljenci obravnavajo kot dobrodošla “delovna sila” in kot manj dobrodošli ljudje.

Če bomo priseljence, ki jih bo vsak dan več, obravnavali le kot delovno silo, ki nam je potrebna, bomo imeli ne samo slabo vest, temveč jih bomo potiskali na obrobje družbe, kjer bodo oblikovali skupine, prežete z neprijaznim odnosom do večinskega družbenega okolja.

Razmišljati moramo o integracijskih procesih, brez uporabe prisilnih ukrepov asimilacije.

Integracijski procesi so stvar nujnega zavedanja družbe in države, asimilacija pa je naravni proces počasnega nezavednega stapljanja priseljencev v družbo.

Asimilacija priseljencev ni mogoča brez postopkov njihove predhodne integracije v družbo, za kar je odgovorna primarno družba. Prisilni postopki asimilacije niso uspešni brez možnosti integracije.

To pa pomeni, da je v sedanjih migracijskih procesih potrebno primarno oblikovati pozitivno klimo za sprejem priseljencev in jim ponuditi možnosti, da sami preko ponujene integracije, predvsem na področju podjetništva, ustvarjajo podlage za svoje življenje, namesto da se jim le z asimilacijskimi postopki daje iluzija, da bodo izstopili iz skupine potrebne delovne sile.

#družba, #integracija, #asimilacija

7. avgust 2021

Strokovnjaki trdijo, da so naše sanje v zvezi z dogodki ali pojavi, ki so povezani z nami, našim delom oziroma z ljudmi, s katerimi se srečujemo.

Ker je sedaj, ne samo v našem okolju, aktualno vprašanje cepljenja proti kovidu 19, so moje sanje v pretekli noči bile povezane s cepljenjem, s katerim nimam nobenih težav. Med prvimi sem bil cepljen (ne po vezah, temveč ker sem starejši od 80 let, za kar nimam nobenih zaslug). Zagovarjam cepljenje ter s svojimi objavami spodbujam okoli 20 tisoč prijateljev na družbenem omrežju kot prostovoljno in moralno pozitivno vrednoten prispevek posameznika k skupni družbeni obrambi pred nadležnim in nevarnim virusom.

Sanjal sem namreč tudi kot pravnik, da je naš zakonodajalec, ki je dokazal, da je velik izumitelj pravnih institucij, kot je na primer izbris drugačnih vseh vrst …, sprejel zakon presenečenja po nujnem postopku o obveznem cepljenju vseh odraslih. Ko sem podrobneje pogledal vsebino zakona v Uradnem listu, sem ugotovil, da so za necepljene sprejete rigorozne sankcije. Tisti, ki ne bodo cepljeni do 31. decembra …, bodo s prvim januarjem izgubili delovna mesta in se sploh ne bodo mogli zaposliti in prejeti nobenega plačila. Vse obveznosti odraslih necepljenih oseb do tretjih morajo po tem zakonu plačati očetje, ki so imeli posebej radi te svoje otroke. Tisti očetje, ki so manj ali pa sploh niso skrbeli za njih, pa niso dolžni plačevati dolgov oziroma obveznosti svojih otrok. Upniki odraslih otrok lahko neposredno takoj rubijo premoženje ljubečih očetov. O materah v zakonu ni bilo nobenih omemb. Pogledal sem tudi obrazložitev v Poročevalcu DZ, v kateri je pisalo, da je ta zakon nujen zaradi splošne koristi, da bi se s trga odstranili tisti, ki bi lahko ogrozili zdrave ljudi.

V sanjah so se mi zdele te rešitve nesprejemljive in sem se zbudil, a ker nisem mogel nazaj zaspati, sem odšel v kabinet in nadaljeval delo na knjigi o izbrisanih podjetjih, ki mi kot pravniku ne dajo miru že več kot 20 let.

Ko sem, še malo zaspan, začel delati, pa glej ga zlomka.

Saj se je to, kar sem sanjal, res zgodilo 1999. leta, ko je bil sprejet Zakon o finančnem poslovanju, kot zakon presenečenja po nujnem postopku. Ker takratna podjetja niso dvakrat oddala pravočasno poslovnega poročila (v sanjah: »niso se cepili«), jih je sodišče izbrisalo iz podjetniškega življenja (v sanjah: »prepoved dela necepljenim«), in dolgovi so se prenesli na aktivne ustanovitelje (v sanjah: »prenos dolgov odraslih otrok na tiste očete, ki posebej ljubijo svoje otroke«). Obrazložitev v obeh primerih je podobna: splošna družbena potreba.

Če se ne bi prebudil, bi sanjal še naprej, kako bi se ob zakonu o obveznem cepljenju zmanjšalo število sporov na delovnem sodišču, ker nezaposleni nimajo delovne zaščite; kako bi ustavno sodišče našlo utemeljitev za usklajenost zakona z ustavo; kako majhno število ljudi bi se upiralo zakonu, ker bi jih okolje obravnavalo kot drugorazredno temo; in kako bi se jezili ljubeči očetje, da morajo plačevati dolgove svojih otrok, ker so jih imeli radi, in bi se veselili očetje, ki niso posebno marali svojih otrok, pa po zakonu zato niso obvezni plačati dolgov svojih otrok …

Pa mi naj kdo reče, da so sanje pač samo sanje …

#sanje

6. avgust 2021

Vedno si dopovedujem, da je treba v raznih vsakodnevnih beležkah o idejah, ki se samodejno porajajo oziroma so spodbujene z branjem, razgovorom ali opazovanjem, zlasti v starosti zapisati čim več vsebine. Vendar se tega ne držim.

Že od študija ob delu sem zapisoval na razne papirčke le posamezne besede ali pojme in sem se ob njihovem prebiranju moral prisiliti, da se spomnim, kaj naj bi to pomenilo (kvantno učenje).Ta metoda mi je omogočila, da sem vse stopnje študija od delu končal pred roki za redni študij. (Žal mi je bilo, da nisem uspel večjega števila študentov navdušiti za to metodo študija.)

Pred dnevi sem našel neko svojo beležko, zagotovo staro nekaj desetletij, na kateri sem zapisal stavek: »Živeti med včeraj in jutri«. Ob starostni senilnosti že nekaj časa razmišljam, kaj to pomeni.

Po vsej verjetnosti je povezano z razmišljanjem o smislu in minljivosti življenja. Praviloma govorimo, kako »živimo od danes do jutri«, kar je tipičen frazem, ki kaže na določeno obliko životarjenja v slabem, negotovem materialnem položaju, ne da bi mislili na prihodnost. Gre za pesimistični pristop k življenju.

Menim, da besedna zveza »živeti med včeraj in jutri« kaže na pozitiven pristop polnosti in vsestranosti življenja ob upoštevanju naše preteklosti, sedanjosti in bodočnosti. To ne pomeni »živeti danes«, ki se omejuje in izolira na časovno jasno opredeljeno obdobje življenja.

Živeti med včeraj in jutri izraža željo po življenju, po biti, preprosto živeti v stanju brez želja in obremenilne zaskrbljenosti zaradi nepotrebnih usedlin in vsebin, ki so jih naplavile čutne zaznave in napačne predstave. Pomeni biti pripravljen, kot čuteče bitje, na vse, kar življenje prinaša, vključujoč tudi smrt, brez strahu in obžalovanja ter mrzličnega iskanja varnosti in zatočišča.

Torej, živimo med včeraj in jutri, namesto – živimo od danes do jutri ali pa živimo samo danes.

#življenje, #živeti

4. avgust 2021

Čeprav sem ob raznih priložnostih iz vljudnosti poslušal ljudi, ki so mi govorili o pravu, ne da bi imeli potrebna pravna znanja, sem se od njih mnogo naučil, kako ljudje dojemajo pravo in kaj jim pomeni. Njihove razlage prava so bile pogosto zdravorazumske in preprosto enostavne.

Zato sem študentom svetoval, da ne zavračajo tovrstnih razgovorov z višine svoje strokovnosti, zlasti če so to ljudje, prizadeti s pravom.

Ob tem sem se spraševal, zakaj se pravniki “delamo pametne s svojim naučenim pravom iz knjig” in zakaj ne storimo ničesar, da bi pravo približali ljudem oziroma stopili na nižjo stopnico med ljudi in prisluhnili njihovemu razmišljanju o medčloveških odnosih, ki so v osnovi bistvo prava.

Ne vem, zakaj skrivamo pravo v zapletene težko razumljive dolgovezne razprave, v debele bukve, in pišemo obsežne zakone v vse obsežnejšem Uradnem listu in jih razlagamo v epskih komentarjih ter se pogovarjamo v ljudem nerazumljivem jeziku. Kot pravniki pa se skrivamo v velikih temnih zgradbah s policaji na vratih in se oblačimo v raznobarvne toge.

K sreči imamo danes družbena omrežja, kjer ugotavljamo, da je pravo lahko enostavno, razumljivo in blizu ljudem, saj je namenjeno njim, ne pa samo pravnim strokovnjakom … sic!

#pravo

3. avgust 2021

Moj znanec me vedno preseneča s svojimi vprašanji ali z idejami. Pred dnevi mi je prinesel zanimiv stavek, ki ga je prebral v neki hrvaški knjigi, češ da gre za biblijski stavek. »Ja tada razmotrih sva svoja djela što ih načiniše ruke moje i trud što ga uložih da to načinim: i gle, sve je to ispraznost i hvatanje vjetra, i nema od toga koristi pod suncem.“ Prosil me, je ali vem, v kakšnem kontekstu je ta stavek napisan v Bibliji. Ko sem ga vprašal, ali bere Biblijo, mi je odgovoril, da mu jo je sicer podaril oče v mladosti, vendar je menil, da je to skup verskih pravljic iz davne preteklosti, kar ga ni posebej zanimalo. Danes pa pogosto sliši, da to ni primarno verska knjiga temveč najbolj brana civilizacijska knjiga o življenju človeške civilizacije, prevedena v največje število jezikov.

Pojasnil sem mu, da je to pogosto citirani znani stavek najmočnejšega in modrega kralja Solomona v biblijskem Propovedniku, ob njegovem razmišljanju o nečimrnost življenja. Ko sem mu prebral celotno besedilo iz prvega poglavja Pripovednika, sva ugotovila, da kralj Salomon pripoveduje, kako je bil velik kralj nad Izraelom in Jeruzalemom, preiskoval in zasledoval vse, kar se godi pod nebom, imel obilo modrosti in spoznanj o nespametnosti in neumnosti, vendar je spoznal, da je to le lovljenje vetra. Na koncu Salomon ugotavlja, da ni nič novega pod soncem in da kopičenje znanja množi bolečino človeka.

Po razmisleku o prebrani vsebini sva se oba vprašala, če je ta najmodrejši kralj pred več kot 5000 leti ugotovil, da je vse to, kar je dosegel v življenju, le „lovljenje vetra“ oziroma nečimrnost, kakor naj mi danes razumemo poveličevanje sodobnih povzpetnežev na lestvici materialnega bogastva, politične moči, ljudskega čaščenja, medijske popularnosti in drobnih domnevnih poklicnih uspehov.(?)

„Vse je nečimrnost”, je zapisal v davnih časih neznani avtor v Bibliji.

#življenje, #nečimrnost

2. avgust 2021

V obdobju prehoda iz socializma v t.i. kapitalizem oziroma tržno gospodarstvo, ki še vedno traja, sem poskušal študentom pojasniti sistemske razlike med socializmom in novo ureditvijo.

Takrat mi ni bilo jasno, kot tudi danes ne, v čem je bistvena razlika med obema sistemoma z vidika malega človeka – delavca ali kmeta, ki se ne zanima za politični sistem, temveč živi v večnem strahu, kako bo preživel sebe in svojo družino.

Študentom sem ponavljal znani aforizem: v kapitalizmu človek izkorišča človeka, v socializmu pa je to obratno. Uporaba omenjenega aforizma je bil izhod iz neznanja in nemoči, da bi bilo takrat mogoče jasno pojasniti omenjene razlike mladim, ki so bili še vedno pod pritiskom v času socializma splošno sprejetih floskul o slabostih kapitalizma in prednostih socializma. Po enakih metodah so se v obdobju prihajajočih sprememb razlagale slabosti socializma in prednosti kapitalizma.

Ne glede na spremembe v pojmovanju nekaterih družbeno ekonomskih sprememb sem pred in po družbenih spremembah opozarjal na določene nesmisle v socializmu, ki so še danes prisotni v naši družbi, ki bi naj bila že v sistemu kapitalizma. Tako na primer je nesmiselno razmišljati, da se lahko pomaga malemu človeku, če se napadajo z intelektom nadarjeni ljudje, da je delavcem mogoče zvišati plače, če se napada delodajalce, da siromašni postanejo bogati s tem, da se bogate sovraži in odstrani iz družbe z revolucionarnimi in drugimi ukrepi, da je sožitje med ljudmi mogoče ustvariti z vzbujanjem sovraštva med posameznimi strukturami v družbi (npr. bogatimi in siromašnimi), da država ali posameznik lahko zagotovi socialno varnost in neodvisnost, če najema kredite v drugih državah oziroma bankah, da se spodbuja kreativnost ljudi, če so iniciative pridržane državnim institucijam ali političnim strankam, da je drugim mogoče trajno pomagati, če delamo to, kar bi morali drugi sami opraviti zase in podobno.

To so razmišljanja, ki imajo trajno naravo, ne glede na to, ali se nanje opozarja v socializmu ali v kapitalizmu.

Ta in podobna razmišljanja niso nova. Del teh razmišljanj se pomotoma pripisuje ameriškemu predsedniku Lincolnu, vendar jih je napisal duhovnik Wilijam Botecker 1916. leta kot argumente zoper takratno razmišljanje o socializmu kot sistemu, ki bi naj osrečil ljudi. Te misli niso izgubile na svoji aktualnosti tudi danes v naši družbi.

#študenti, #družbeni sistem

1. avgust 2021

V starosti sem končno rešil dilemo, ki me je spremljala iz časa študija ob delu, torej več kot 60 let. Vedno sem se soočal z vprašanjem, ali profesor naredi študentu/ki več veselja, ko mu vrhunsko znanje oceni z najvišjo oceno, ali pa bolj študent/ka osreči profesorja s svojim odličnim znanjem.

Odgovor sem našel v tem, da danes pogrešam zadovoljstvo, ki sem ga občutil, ko sem po izpitu v indeks zapisoval veliko desetko.

Danes vem, da sem delal napako, ker se za meni tako podarjen prijeten občutek veselja nisem zahvalil …

#študenti, #profesor, #ocena, #dilema

31. julij 2021

Da bi študentom pojasnil razliko med ceno blaga ali storitve in vrednostjo, sem jim povedal to, kar trdijo ekonomisti: “Cena je denar, to, kar plačam drugemu, vrednost pa je to, kar plačam sebi.”

Problem je v tem, da vse vemo o ceni, ker se z njo ukvarja ekonomska veda, o vrednosti pa ne vemo ničesar ali pa zelo malo, ker se z njo nihče ne ukvarja.

Nek študent je ob tem pripomnil: ”To velja za vsa področja življenja: miniciozno smo pozorni na to, kar dajemo drugim in nonšalantno brezskrbni glede tega, kar dajemo sebi.

In študentka, ki je sedela za njim, je dodala: ”Še posebej to velja v prijateljstvu in v ljubezni.”

#študenti, #cena, #vrednost

30. julij 2021

V starosti ne vemo, ali nas bolj žalosti, da slasti življenja ne moremo odnesti s seboj na večni počitek, ali pa nas tolaži osvoboditev od vseh zemeljskih bremen.

Ne glede na to dilemo pa nas veseli, da lahko še doživimo jutrišnji dan.

#starost

28. julij 2021

Naše sodobne, vedno imensko pomembne oblastnike bodo zanamci zagotovo pozitivno ocenjevali zaradi genialnega izuma izbrisa;

– svojih sester in bratov, ko so po 50-ih letih ugotovili, da le ti niso z njimi v krvnem sorodstvu;

– tistih, ki so v skupnih bankah imeli “umazan” denar v tuji valuti;

– tistih, ki so se upali pojaviti na trgu kot zasebni podjetniki in so vznemirjali velika državna podjetja;

– tistih, so bili prepričani, da so nacionalizacije zasebnih bančnih delnic stvar socialistične preteklosti;

– in bodočih pričakovanih izumov, ki jih ni mogoče izključiti zaradi neznosne lahkotnosti odkrivanja novih izumov.

Če pa bodo zanamci le ugotovili, da ti izumi niso bili posrečeni in da niso bili veliko vredni na trgu, ker se jih ni dalo patentirati, pa bodo izumiteljem postavljali spomenike zaradi njihove genialnosti, kako so znali prepričati ljudstvo, da je verjelo v koristnost omenjenih izumov.

Če pa bi, bog ne daj, zanamci menili, da so to bile neumnosti, pa bodo zagotovo našim izumiteljem priznali, da so vedno imeli pri tem zelo pametne razlage.

Torej, na naše oblastnike – izumitelje smo lahko ponosni, saj njihovih imen ne bo prekril zgodovinski prah.

#oblastniki, #zanamci