28. julij 2021

V času družbenih sprememb v začetku 90. let preteklega stoletja sem s študenti vodil razpravo o tem, ali so imeli tisti, ki so bili v prejšnjem sistemu drugorazredni in bolj ali manj odrinjeni na obrobje družbe, kakšne prednosti ali koristi po družbenih spremembah. V razpravi je večina študentov menila, da nimajo po spremembah nobene prednosti. Spomnim se sklepnega razmišljanja neke nadobudne študentke, ki je bolj v jeznem tonu povedala: »Ne samo da nimamo nobene koristi, ker so prvorazredni še vedno to, kar so bili, temveč nas želijo še prepričati, da nam je dovolj imeti dober osebni občutek, da smo bili na pravi strani.«

Ko se danes tega spomnim, sem prepričan, da je študentka imela popolnoma prav.

#drugorazredni, #prednosti, #koristi

28. julij 2021

Zgodovinsko gledano vsa velika ali mala ustvarjalna dela posameznika propadajo ali se spreminjajo, čeprav so v času pozitivnega delovanja predmet občudovanja in hvale. Ko pa se začne obvezni in nujni proces njihovega propadanja oziroma prenehanja, se začne z neznansko lahkotnostjo kritika njihovega ustvarjalca. Ob tem se vse, kar je ustvarjeno dobrega, pozabi in dobi za ustvarjalca negativni predznak. Nihče ne želi videti v tem procesu objektivnih okoliščin in dejstva, da bo tudi v bodoče del koristnih učinkov ostal v družbi. Podobno se dogaja ob velikih družbenih spremembah, zlasti pa je to prisotno v podjetništvu. Trenutno je v našem širšem prostoru ogromno kritike znanega podjetnika, katerega sistem je doživel konec in mu okolje ne more oprostiti izjave, da je ponosen na ustvarjeno, čeprav ne more nadaljevati tako kot doslej. O tem, da pa je v preteklih deset in več letih storil tudi kaj koristnega za širšo družbo in tisoče delavcev, pa bog ne daj, da bi se kdo spomnil ali pa javno omenil.

#uspeh, #kritika, #občudovanje, #pozaba

26. julij 2021

V zvezi s pripravami za izdajo knjige o posledicah izbrisa gospodarskih družb 1999. leta zbiramo v CINIP-u resnična pričevanja prizadetih družin, ki so ostale brez vsega premoženja zaradi mačehovskega zakona države in manjše skupine imensko pomembnih politikov.

Danes sem prejel odgovor ene od prizadetih oseb na vprašanje v obrazcu, poslanem članom CINIP-a.

9. vprašanje: Opišite, kaj vas je pri izvajanju omenjenih zakonov najbolj prizadelo in ali menite, da Vam je država storila krivico:

Odgovor: “Zaradi lastništva d.o.o. in opravljanja gospodarske dejavnosti enega od družinskih članov je družina izgubila vse svoje premoženje. Dobesedno smo bili razlastninjeni. Izbrisani je verjel v to, da mu država zagotavlja, da za d.o.o. ne odgovarja s svojim osebnim premoženjem. Počuti se popolnoma izigranega in prevaranega. Plačuje dolgove iz let 1994, 95 …, ki so v veliki meri tudi obresti (kot glavnica) in je že povsem nejasno, koliko obresti od obresti od obresti je dolžan plačati. Na račun višine in načina obračuna obresti so dolgovi poskočili v nebo. S pravno akrobatiko ni glede tega praktično nikakršne omejitve. Dolžnik si doživljenjsko. Nobene zaščite ni. Nihče se ne ubada z dolžniki. Vse je le v korist in zaščito upnikov. Pri čemer pa nihče tudi ne upošteva, da izbrisani družbenik svojih terjatev ne more več uveljavljati. Sodnikom sploh ni treba soditi, ker se le sklicujejo na zakon ali sodbo ESČP. Izbrisani se pritožuje, kolikor zmore sam. Na Vrhovno sodišče mu je pot zaprta, ker ne more najeti odvetnika. Državno tožilstvo ga glede predloga za varstvo zakonitosti zavrne, ker da so sodišča pravilno uporabila veljavni zakon … Ustavno sodišče ga zavrne zaradi neobstoječega pravnega interesa in v podtonu še zagrozi s kaznijo, če bi vztrajal pri postopku … Grozljivo!

Kako naj človek zaupa in verjame takšni državi, ki ga zavestno, čez noč, brez utemeljenih podlag naredi za reveža??? Ničemur in nikomur ne moreš zaupati …”

P. s. Od objave obrazca na spletni strani CINIP-a smo doslej prejeli 75 poročil.

#država, #pravo, #zaupanje

25. julij 2021

Vsi imamo vrsto težav v življenju in v osnovi živimo v nenehnih kriznih obdobjih, polnih težav, ali pa v kratkih obdobjih med krizami. Nekatere krize so tipične za določena življenjska obdobja, kot so mladost, srednje odraslo obdobje, zaton poklicnega dela (upokojitev), začetek starosti in globoka starost. Določene težave so lahko pričakovane ali nepričakovane. Vsem je skupno, da so vedno posledica določenih dejstev, ki narekujejo potrebo po spremembah, ki jih podzavestno, po naravi stvari, ne želimo. Težave so lahko individualne ali pa družbeno kolektivne.

Ne glede na vrsto, obliko, čas njihovih pojavljanj so znana splošna pravila, kako se ravnati v težavnih oziroma kriznih obdobjih, jih reševati in jih izkoristiti za potrebne spremembe.

Najpomembnejše pri vseh težavah je, da jih sprejmemo in se zavedamo njihovih razsežnosti. Nobenih življenjskih problemov ni mogoče rešiti z ignoriranjem njihovega obstoja. Za rešitev težav moramo prevzeti osebno odgovornost. To velja tudi za kolektivne težave v družbi. Ob družbenih zdravstvenih težavah sedanje epidemije se izkazuje, da se moramo tudi kot posamezniki zavedati težav in sprejeti tudi del individualne odgovornosti za preprečevanje njene širitve in za odpravo njenih posledic. Neodgovorno od posameznika je, da negira obstoj epidemije in živi, kot da je epidemija le problem drugih. Težave je treba selekcionirati glede na to, ali zadevajo našo eksistenco ali samo kvaliteto življenja. Ne smemo dovoliti, da težave ogrožajo našo osebno integriteto tako v razmerju do nas samih kot tudi do drugih. Poiskati je treba pomoč okolja v obliki posvetovanja in seznanjanja, kako so drugi pristopali k enakim ali podobnim težavam. Pomembno je, kako mi sami, z visoko stopnjo kritičnosti, ocenjujemo težavnost krize in iščemo lastne poti za njeno reševanje. Upoštevati je treba lastne izkušnje reševanja svojih težav v preteklosti. Če so težave nastopile zaradi naših napak, moramo napake obravnavati z visoko stopnjo tolerance in se ne samoobtoževati, ker to ne prispeva k reševanju posledic napak. Pri iskanju poti iz življenjskih kriz je treba biti fleksibilen in jih reševati selektivno. V času kriznih obdobij ne smemo biti nestrpni in iskati bližnjic za njihovo rešitev.

Bližnjic v življenju ni, še najmanj pri reševanju življenjskih težav, čeprav danes živimo v kulturi iskanja bližnjic na vseh področjih in se ne zavedamo, da so bližnjice ena od največjih iluzij sodobnega človeka, ki temelji na napačni predstavi, da je življenje mogoče primerjati s približno 100-timi učinkovitimi bližnjicami na računalniških tipkovnicah.

#življenje, #težave

22. julij 2021

Ko gledam preteklo življenjsko pot, ugotavljam, da sem pogosto sam ali pod prisilo drugih izstopil iz skupine, ki je hodila po široki urejeni življenjski cesti.

Ob tem sem se praviloma znašel na ozki stezi, polni trnja in ovir. Imel sem srečo, da sem občasno našel pohojen in od ljudi neopažen lepo oblikovan kamenček ali skrit čudovito razcveteli cvet. To me je spodbujalo k razmišljanju, kako mi lahko narava nudi več veselja do življenja kot brezosebna siva masa ljudi.

Danes obžalujem, da sem kot pravnik več pozornosti posvečal fenomenu trajno spremenljive človeške družbe kot pa nespremenljivi, občudovanja vredni naravi.

Sedaj mi je jasno, zakaj so naravoslovci v življenju srečnejsi kot družboslovci. Narava nikoli ne izda človeka kot to lahko stori človek.

Če narava tudi škoduje človeku, ko izkazuje svojo moč, pa nikoli tega ne dela zaradi sovraštva do človeka.

#narava, #ljudje

22. julij 2021

Znano je, da so nekatere ideologije in sistemi v bližnji preteklosti bili veliki zagovorniki in borci za enakost med ljudmi. Posebej so si prizadevali izenačili bogate in siromašne, pri čemer niso vedeli, ali naj vsi postanejo enaki v siromaštvu (zaskrbljeni za košček kruha) ali v bogastvu (zaskrbljeni, kaj storiti z odvečno hrano).

Ker jim to ni uspevalo, so ene in druge, bogate in siromašne, prisilno pošiljali v večna lovišča, kjer je edino mogoča enakost vseh.

#enakost

21. julij 2021

Predlog zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. 7. 1999 do 16. 11. 2011, ki ga je na pobudo CINIPa vložil Državni svet v postopek Državnemu zboru, razburja javnost in zlasti politične strukture. Pojavljajo se odpori skupaj z Ministrstvom za gospodarstvo, kar je nemogoče razumeti, saj bi prav to ministrstvo, po naravi stvari, moralo biti nosilec pobude za odpravo krivic, ki jih je politika povzročila zlasti družinskim podjetjem z izsiljenim sprejemom Zakona o finančnem poslovanju 1999. leta.

Odpor se pojavlja zaradi plačila delne škode prizadetim družbenikom izbrisanih družb. Mediji bodo tudi proti sprejetju zakona, glede na to, da so doslej praviloma nasprotovali pobudam, da se karkoli spremeni pri izvajanju omenjenega zakona v praksi v obdobju 1999 – 2011.

Dejstvo je, da je država s tem zakonom vzela premoženje zasebnikom in ga podarila močnim bankam, velikim podjetjem in si sama poplačala svoje davčne terjatve, vse to na unikaten način, ki ga ne pozna nobena druga država.

Zato pa je vestno in skrbno upoštevala svetopisemski rek: «Kdor namreč ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo tudi to, kar se mu zdi, da ima.«

Pobudo za sprejetje omenjenega uničujočega zakona 1999. leta je dalo pravosodje, sklicujoč se na to, da bi veliko število uradnih likvidacij in stečajev preveč obremenilo sodišča, če bi jih morala izzvati po zakonu, kot je to bilo predvideno z Zakonom o gospodarskih družbah iz leta 1993.

V pripravah za razpravo na odborih Državnega zbora sem se potrudil, da ugotovim, ali je res pravosodni sistem imel prav, da se bo razbremenil dela s sprejetjem ZFPPod o administrativnem postopku preprostega izbrisa družb in z zakonskim prenosom njihovih obveznosti na ustanovitelje, češ da so oni dožni plačati dolgove svoje družbe, kot so starši dolžni plačati dolgove svojih mladoletnih otrok.

Z iskanjem potrebnih podatkov v iskalniku Sodne prakse sem ugotovil neverjetno visoko število postopkov v zvezi s tem zakonom. Ugotavljal sem le število sporov na ustavnem, vrhovnem in višjih sodiščih. Števila sporov na okrajnih in okrožnih sodiščih ni mogoče ugotoviti, ker se ne evidentirajo v iskalniku. Zagotovo jih je več tisoč.

Tako sem na vpisano kratico ZFPPod dobil naslednje podatke:

Ustavno sodišče je obravnavalo ta zakon v 81-ih primerih, od tega v 54-ih kot ustavne pritožbe in 27-ih primerih oceno ustavnosti in zakonitosti. (Državni zbor je trikrat ugotovil, da je bil zakon škodljiv.)

Vrhovno sodišče je ta zakon obravnavalo v 211-ih, višja sodišča v 573-ih, višje delovno sodišče v 29-ih, upravno sodišče v 64-ih primerih. Večino teh postopkov so sprožile fizične osebe. Pri tem gre samo za objavljene primere, s tem da so se sodišča ukvarjala tudi s primeri, ki se ne objavljajo, da posebej ne omenjam sodnih primerov pri okrajnih in okrožnih sodiščih. Prav tako pri teh številkah niso upoštevani sodni primeri, ki so povezani z ZFPPIPP v obdobju od 2008. do 2011. leta.

Te številke dokazujejo, da se pravosodje ni razbremenilo s sprejetjem ZFPPod temveč se je obremenilo z bistveno večjim številom sporov, kot bi jih bilo s stečajnimi in likvidacijskimi postopki.

Drugo pomembno dejstvo je, da je zakon po vsebini in umeščanju v pravni sistem hudo sporen, saj je neverjetno, da je Ustavno sodišče obravnavalo ta zakon v 81. primerih, kar je verjetno edinstven primer pri sistemskih in pomembnejših zakonih.

Ob tem res ni mogoče prezreti več deset tisoč fizičnih oseb, ki so izgubile tudi eksistenčno premoženje in trpele obsodbe družbenega okolja, kot kriminalci.

Tudi če ne bomo uspeli z zakonom o odpravi krivic in dosegli uradnega priznanja države, da je storila napako, mi osebno ni in ne bo žal mojega (brezplačnega) 20-letnega dela in napisanih več kot 150 razprav in objav, predavanj, analiz, in zlasti branja kritik, s katerimi so me »častili« mediji.

(Nisem med neposrednimi prizadetimi, kljub insinuacijam medijev, da se »borim« zase ali moje družinske člane. Kot pravnik se zavedam svojega poklicnega poslanstva, ki veleva pravniku dolžnost braniti s pravom posameznika pred oblastjo, kot to zagotavlja temeljni civilizacijski akt Magna carta libertatum iz 1215. leta).

#izbris pravnih oseb, #pravo, #zakonodaja

20. julij 2021

Smo globoko v kulturi obsojanja drugih zaradi kršitev moralnih in pravnih norm v naši družbi. Skopi smo s pohvalami zaradi nevoščljivosti drugim za uspeh, neomejeno pa darežljivi z jasno poudarjeno privoščljivostjo z izrekanjem obsodb in kritik. Težko bi našteli vse vrste uradnih in neuradnih oblik in načinov izrekanja obsodb. Kot vemo, so najbolj prisotne obsodbe pravnih institucij, katerim je podlaga legalnost v pravu. Za te obsodbe zadošča zunanja uskladitev ravnanja s pravno normo. Te obsodbe so relativno pod nadzorom, da ne bi posegale pregloboko v človečnost posameznika.

Druge so moralne obsodbe, ki jih nonšalantno brez nadzora izrekajo mediji, posamezniki in različne institucije, ki si preprosto vzamejo pravico, da ocenjujejo moralno ravnanje posameznika.

Problem moralnih obsodb je v tem, da se izrekajo na podoben način kot pravno utemeljene obsodbe, torej le na podlagi zunaj vidnih ali ugotovljenih dejstev – t.i. legalnost. Moralne obsodbe pa morajo biti utemeljene na moralnosti, za katero pa je bistvena ocena notranjega odnosa človeka do ravnanja, ki se ga ocenjuje z vidika moralnih vrednot – t.i. legitimnost.

Medijem in drugim moralnim «sodnikom« zadošča za obsodbo le zunanje dojemanje moralne kršitve v okviru »pozitivne moralnosti« v družbi (pozitivna moralnost v družbi je splošna pripravljenost ljudi, da sprejemajo splošne moralne norme).

Pri ocenjevanju moralnega ravnanja posameznika za izrekanje obsodb ne zadošča le ocena z vidika splošne pozitivne moralnosti v družbi, pač pa je treba izhajati iz individualnega notranjega dojemanja moralne norme kršitelja. (Primer: lačen človek je ukradel kruh v trgovini. Sodnik ne bo imel težav, da ga pravno obsodi ob upoštevanju lakote kot olajševalne okoliščine. Mediji bi ga obsodili že s tem, da bi to objavili z razkritjem njegovega imena, prepričani, da morajo to objaviti z vidika družbenega pojmovanja, da je kraja moralno in pravno nedopustna. Če pa bodo naknadno objavili, da je storilec to storil zaradi lakote, pa je težko verjeti, da bi ga ljudje obsojali.)

Dejstvo je, da je moralno sodbo, po naravi stvari, težje utemeljiti kot pravno, ker mora temeljiti na obstoju zunanjih in notranjih znakov kršitve moralne norme, medtem ko pri pravni obsodbi zadoščajo le zunanji znaki kršitve pravne norme.

Kljub temu pa mediji in drugi samooklicani moralni sodniki z neznosno lahkotnostjo izrekajo moralne obsodbe, ki so pogosto težje kot pravne. Pri tem je treba še dodati, da zoper moralne obsodbe ni pritožb, revizij, pa tudi ustavno sodišče nam ne more pomagati.

Obstoja pa samopomoč v obliki izražanja nezadovoljstva zaradi nonšalantno izrečenih moralnih obsodb in zavračanja tistih, ki jih izrekajo.

#družba, #obsodbe, #morala

19. julij 2021

Življenje je ena sama sprememba. Včasih živimo v obdobju zadovoljstva in sreče, včasih pa v obdobju težav in nezadovoljstva. Imamo občutek, da smo na valovanju morja; val nas dviguje in vidimo lepoto sončnega prostranstva modrega morja in nas tudi spusti na dno vala, ko ne vidimo niti sonca.

Ne glede na to, ali smo v določenem življenjskem obdobju obsijani s soncem ali pa zagrnjeni v temi, se nam zdi, da se trenutno stanje ne bo spremenilo. Čeprav nas izkušnje in razumsko razmišljanje učijo, da se sedanje trenutno stanje lahko spremeni, se poskušamo prepričati, da se »nič ne bo spremenilo«.

Zanimivo je, da nas misel »nič se ne bo spremenilo« osrečuje, kadar »nam gre dobro« in strahotno obremenjuje, ko smo v težavah in nas spremlja nezadovoljstvo. To je verjetno posledica življenja v iluziji, da je sreča v stalnosti, čeprav je v naravi človeka stalno prisotna sprememba, kot to lepo pove hrvaški pesnik Petar Preradović: “Od svih stvari na tom svijetu, samo stalna mijena jest”. (“Od vseh stvari na tem svetu so le stalne spremembe.”)

Če nam tako povesta pesnik in naš um, zakaj se tako upiramo spremembam, ki so naravne stalnice našega življenja in nam morajo postati najbolj normalno dejstvo.

#življenje, #osrečevanje

19. julij 2021

“Dobro je, da veste, kaj je moralno in pravno dobro, vendar vas to znanje o dobrem še ne dela niti dobrih ljudi, še manj dobre pravnike.

Univerzitetna diploma je dokaz, da imate znanja o dobrem, vendar pa ne vsebuje podatka, ali ste boljši ljudje, kot ste bili na začetku študija.”

#študenti, #pravo, #morala