28. januar 2023

Naša starejša generacija je res omagala in je močno utrujena zaradi težkega dela na izgradnji naše družbe, vendar pa ni premagana, ker je še vedno pripravljena pomagati mlajšim. To pa ne spreminja dejstva, da je sedanja generacija starejših izigrana in odvržena na rob družbe. Več kot 20 let se pripravlja zakon za oskrbo starejših, pa se oblastni voditelji niso uspeli dogovoriti niti za naslov zakona, kaj šele za njegovo vsebino.

Marica Keller
Ja, zgarani, in premalo cenjeni

Tone Potocnik
Ko srecujem danes ljudi in vidim kako ravnajo in se obnašajo do tretjih…vem, da bo slej ko prej tako v relaciji do mene…zato vseh takih ljudi ne spoštujem in ne računam na njih…to velja tudi za vse vlade, oblastnike…

DrscSuzana Čurin Radović
Marsikaj je res, kar je napisano, vendar pozicija žrtev izigranosti nam ne bo dala moči za to, da bi s svojo modrostjo, ki so nam jo prinesla tudi leta, delujemo na proakativen način – vsak v okviru svojih možnosti za izboljšanje sedanjega stanja. Bolje se je opreti na tisto, na kar smo lahko ponosni in delovati iz tega fokusa.

Peter Hartman
Saj večina sploh ne pozna oz. ni sposobna spoznati meje kdaj je človek star. Omejeni so zgolj s trenutkom, ko nastopi potreba po pomoči nekoga drugega! Inpd. Spoštovanje pa je…. hmmmm???!

Nikola Vlahović
Ja res je spoštovani profesor Ivanjko. Naša generacija je mal utrujena, saj je na makro nivoju izgradila veliko tega kar danes imamo, na mikro nivoju pa smo svoje otroke doveli do kućnog praga. Sedanje generacije ne pomnijo udarniškega dela, to kar naša generacija pomni. Sedanje generacije gradijo vse na infrastrukturi, ki jo je naša generacija postavila. Vso družbeno lastnino so nam sedanji oblastniki prisvojili (da ne rečem pokradli). V času vladavine Milke Planinc je bilo tako, da če si prišel dvignit 100 dem, dali so ti 70 dem. 30 dem ti je tedanja banka prisvojila. Prav tako novi oblastniki so izbrisali 25761 občana iz seznama tedanjih državljanov. Veliko podjetij v Samostojni Državi Sloveniji ni vplačalo prispevkov za pokojnino in zato danes poleg tega da imajo mizerne pokojnine s katerimi se preživljajo, so še njihove pokojnine 15% manjše (Velenjski Vegrad ni vplačeval prispevkov). Tudi, za vse kar smo vplačevali samoprispevek iz osebnega dohodka, so vse prilastili (čitaj pokradli). Pa še bi se dalo naštevati.

Mojca Petek
Povrh vsega pa se jim ne bi pustili niti enega protesta pred zakonodajnim telesom.Zasramujejo jih.Fuj pa taksna drzava.

Zlatko Marinovic
Ja ja res smo utrujeni!! Kar se nam je rodilo in kar smo celo dosedanje življenje vzgajali podpirali,pa si mislite moji Sivi Panterji kar hočete jaz osebno v to sodobno materialno in duhovnoizprijeno generacijo ne verjamem!@!
Samo denar,denar in denar(saj je pomenben) ampak razumevanje,pogovor in dogovor to je dno od dna.
Saj se vse vidi,kaj in kako se predstavljajo ter hrepenijo po nečem,kar jih bo jutri Al pa pojutrišnjem kot bumerang po glavi.

Alenka Rucigaj
Gospod Ivanjko se strinjamo z vami…

Franc Majda
IN ŠE RES JE JJ I NNJEGOVI POMAGAČI SO POPOLNOMA ZANEMARILI STAREJŠE SEBI PASO SI POLNILI ZEPE NAJBOLJE BI BILO DA JIIH NAŽENEMO IZ PARLAMENTA SAJ SAMO OVIRAJO DELO

Vesna Pomlad
Res je, zalostno!

Božidar Mithans
Mislim, da ni problem ime zakona niti vsebina, saj sta prejšnja vlada in parlament Zakon o dolgotrajni oskrbi že sprejela. “Problem” je zagotoviti vire za izvajanje tega zakona. Ko gre za denar, smo starejši vedno odrinjeni v drugi plan, na kasnejše obdobje, na neke boljše čase, pa naj si gre za pokojnine, pomoč pri oskrbi na domu, zdravstvenih storitvah ali pri socialnih izdatkih. Kapitalske, politične in druge elite se uspešno upirajo kakršnim koli dodatnim davkom, zavarovanjem ali ustanovitvi demografskega sklada, ki bi zagotavljali socialno varnost in dostojno življenje upokojencem. Da, upokojenci smo odrinjeni in občutek imam, da tudi premagani ali pa vsaj brez pravega družbenega in političnega vpliva.

Rado Sotlar
DOVOLILI SMO, DA SO POKRADLI IN ŠE KRADEJO. KORUPCIJA NA VSEH NIVOJIH….

Mira Kokolj
imeli so delo sami s seboj in za sebe …..

Albina Štimac
Ne Znaš da se smiješ ili plačes..

Božo Mijatovic
Šime Ivanjko Velika oseba….🍀👍

starost#

30. januar 2023
Pogosto v življenju, posebej pa v starejšem obdobju življenja, občutimo, da smo, in smo tudi bili, precej neurejeni in da nam ob številnih idejah, načrtih, pričakovanjih, možnostih primanjkuje sistematične organiziranosti. Vedno znova poskušamo vnašati red v svoje življenje in imamo občutek, da obvladujemo nova področja svojega vsakdana, dokler ne ugotovimo, da ni več prostora za spontanost, da se razjezimo in temu ustrezno reagiramo na zunanje pojave, da ne opazimo lepote trenutka in podobno.
V starosti, ko se poglabljamo vase, ugotavljamo, kako smo z neznosno lahkotnostjo opuščali individualno odgovornost za svoj nered. Čeprav smo se zavedali, da sta red in ravnotežje med prilagajanjem in svobodo, med redom in kaosom, med navadami in inovativnostjo pogoj za smiselno življenje. Nihče nam tega, ko smo potrebovali, ni povedal, da je to nujno.
Sigmund Freud in Carl Gustav Jung nam lahko pomagata s svojim modelom psihološke strukture pogledati našo zavest, kjer delujejo močne psihološke sile: id, ego in superego. Gre za znano, vendar pa ne tudi dokazano Freudovo konceptualizacijo strukturiranja osebnosti. Po Freudovem mnenju je za zdravo osebnost nujno ravnotežje v dinamični interakciji ida, ega in superega. (Id je najzgodnejši del osebnosti, obsega naše nagonske težnje in temelji na ugodju; ego je naš zavestni, razumski del osebnosti, ki deluje na dojemanju realnosti in se izraža na načine, ki so družbeno sprejemljivi; superego pa je moralni kompas osebnosti, ki podpira občutek za prav in narobe in sestoji iz zavesti in ego ideala; vest, ki prepoveduje nesprejemljiva ravnanja in kaznuje z občutki krivde; ideal ega vključuje pravila dobrega vedenja in ga nagrajuje z občutkom ponosa, če pa so ideali ega nedosegljivi, pa se oseba počuti kot neuspešna oziroma kriva.)
Na splošno te notranje sile predstavljajo naše osnovne nagone, osebno identiteto in poznavanje družbenih norm v povezavi z našim socialnim statusom, izobrazbo in možnostjo za gospodarski uspeh, ker medsebojno delovanje teh sil določa naše duševno stanje.
To medsebojno prepletanje omenjenih sil je kompleksno in pogosto kaotično ter otežuje sprejemanje naših odločitev, določanje lastnih vrednot in iskanje poti v življenju. Da bi našli sebe v tem kaosu, se oziramo za pomoč na zunanje dejavnike, prijatelje in sorodnike, izobraževalne, svetovalne družbene institucije, pravne in moralno etične norme. To nam pomaga najti svojo pot v življenju, ki je najpogostejša in našo individualizacijo stilizira kot kraljevsko pot do sreče in uspeha.
Da bi ohranili svojo individualnost, je, ne glede na obdobje življenja, nujno verjeti v možnost boljše prihodnosti, kajti ko to sprejmemo, smo pripravljeni na novo dobo in na kontinuirano ustvarjanje naše osebnosti. Znano je, da človek lahko preoblikuje svoje življenje, če ima vizijo, ki ga navdušuje, čeprav temu nasprotujejo kaotične psihološke sile, kot so strah pred neuspehom ali pomanjkanje samokontrole.
V življenju imamo več ustvarjalne svobode, kot si mislimo. Moramo biti neomajni pri svojih ciljih in se bomo sčasoma naučili ukrotiti neukrotljive notranje sile. Pri tem pa nam ni treba takoj spremeniti vsega, da bi bili srečni.
Treba je čim bolj trdo delati vsaj na eni stvari, kar šteje v življenju.
Filozof G.W.F. Hegel je to promlematiko človeka dojel v stavku;”Srečen je tisti, ki je svoje življenje uskladil s svojim posebnim značajem, željo in voljo ter tako uživa v svojem obstoju.”

Mojca Petek
Ta pa je globoka. A resnicna. Nekaj pa prirojeno ali vzgojeno. Ne vem.

Bojan Pravica
Res je

Peter Hartman
Ali bolj preprosto, gre za zavest o teh jazih Materialnem, Čustvenem in Duhovnem. Njih skladnosti v enem in soodvisnosti le tega z vsem!

etika#

31.januar 2023
Vsak od nas živi v nekoliko drugačni realnosti in ima svoje poglede na svet. V medosebni komunikaciji to povzroča težave. Prepiramo se v nedogled in vsak ima svoje stališče in svoj prav.
Čeprav verjamemo, da obstaja samo ena prava resničnost, je vendar treba upoštevati, da ima vsak svojo, ki jo je treba spoštovati in jemati resno. Ne moremo sprejeti dejstva, da je naše obzorje omejeno in naše dojemanje realnosti še bolj omejeno. Obstaja neskončno veliko, česar ne poznamo ali ne zaznavamo in mnogih stvari ne razumemo in ne moremo vsega dojeti. Vse preveč zlahka pozabimo, da realnost pogosto ni tako enostavna.
Ob vsem tem pa na to v sodobni neznosni hitrosti komunikacijske izmenjave sporočil pogosto pozabljamo. »Posledici te hitrosti sta po eni strani površnost, po drugi strani pa nepremišljenost in (pre)velik vpliv čustvenega stanja, v katerem je naše sporočilo nastalo. Nepremišljenemu in čustvenemu odzivu bo pogosto sledila enako hitra in čustvena reakcija druge strani, tej morda opravičilo itd. Vse skupaj bo spiralno naraščalo in iz nepremišljenih besed bo morda zrastel resen problem«, kot je to zapisal akademik Janez Kranjc v zadnji številki Pravne prakse.
V medsebojni komunikaciji prihaja do paradoksalnih situacij, ki poglabljajo nesporazume, če se verbalni in fizični signali, ki jih pošiljamo sogovorniku med komunikacijo, ne ujemajo ali si celo nasprotujejo. Tako na primer z ironično izjavo pogosto izrazimo nekaj, česar ne mislimo, in s tem, ne da bi se zavedali, pošiljamo protislovna sporočila, ki sogovornika postavljajo v zagato, saj je nemogoče izpolniti hkrati nasprotujoči si zahtevi. Verbalno sporočilo posreduje eno, medtem ko oči in drugi neverbalni znaki kažejo na nekaj drugega. Ko nam nekdo verbalno zatrjuje, do bo opravil obljubljeno storitev, nam notranji glas, po načinu sogovornikovega neverbalnega izražanja, pove, da ne govori resnice.
Da bi zmanjšali nesporazume v medsebojni komunikaciji, je treba v vseh, ne samo v konfliktnih situacijah, videti stvari z vidika druge osebe in ne vztrajati, da je naš pogled na situacijo edini pravilen oziroma resničen.

Nikola Vlahović
Pavao Brajša (Zagrebački komunikolog, psihijatar i psiholog) je rekel, da se je možno z vsakim pogovarjati, vendar posameznik mora govoriti tistim jezikom, katerega nasprotna stran razume.

Dragica Korenjak
Če bi se ljudje več pogovarjali med seboj in ne o drugih, bi bilo zagotovo manj stresnih situacij. Čustvena zrelost se pa pokaže, kako se obnašamo ko nam vse gre in kako se obnašamo, ko nam ne gre. Edino stvar, ki jo lahko v človeku v trenutku spremenimo je razpoloženje. Zato je pomembno da smo v vsaki situaciji čustveno zreli. Pa srečno gospod profesor🤗

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko kako resnično in življenjsko ter poučno.

Barbara Bračič
Za začetek je treba poslušati in slišati. Prešteti do 10 in potem odgovoriti. Če gremo “na prvo žogo” izrečemo besede, ki lahko žalijo, prizadanejo in uničijo odnos. Lahko se sicer opravičimo, a izrečenega ne moremo vzeti nazaj, kot tudi listja, ki ga je razgnal veter, ne spravimo nazaj v vrečo. In že od nekdaj velja: besede so močno orožje. Pazimo, kako ga uporabljamo!

Božidar Mithans
Izkušen in dober retorik bo praviloma v vsakem sporu uspel pridobiti večino poslušalcev na svojo stran, neglede na pravilnost oz. resničnost njegovih argumentov in trditev. In kaj preostane nasprotniku, ki dejansko zagovarja čisto resnico? Dober odvetnik in nepristranski sodnik!

Spomenka Valušnik
Poučno, hvala za zapisano.

Anja Zalokar
Se strinjam bravoo

etika#

Danes sem se po naključju znašel v knjižnici Pravne fakultete – ravno na dan informiranja bodočih študentov. Knjižnico rad obiskujem; vedno sem jo štel za srce fakultete. Glavna knjižničarka, mag. Natalija Orešek, me prijazno seznanja z novimi knjigami in objavami mlajših kolegic in kolegov, kar me posebej veseli. Skratka: človek pride “samo malo pogledat”, pa odide z občutkom, da bi moral imeti še eno življenje – samo za branje.

Skupine bodočih študentov so hodile med policami, knjižničarka pa me je prosila, naj jih kot nekdanji profesor na kratko pozdravim, ona pa jim bo ob tem pokazala tudi moj učbenik. Tisti “mali zvezek” ima okoli tisoč strani – torej ravno prav za sproščeno vikend branje. Če zmanjka časa, se ga lahko bere tudi kot kardio: dvigne pulz že ob pogledu. 🙂

Z veseljem sem sprejel. Rekel sem jim, da so srečna generacija: študirajo v urejeni stavbi, z urejenimi prostori in usposobljenimi profesorji. Omenil sem, da je moja generacija pretežno študirala ob delu in imela v tej isti stavbi na voljo le dve sobi, knjižnico na hodniku in 118 knjig. Danes pa so police dolge, na njih pa lepo urejenih 44.450 knjig. Znanja je ogromno – ostane samo še tisto najtežje: odpreti knjigo. (In potem še kakšno… in potem še kakšno…)

Povedal sem jim tudi, zakaj je pravniški poklic lep. Ne zato, ker bi bil lahek – včasih je celo trmast – ampak ker je smiseln: iz življenjskih dejstev, sporov in človeških zapletov poskuša narediti razumen red. In zato sem jim dal nasvet, ki je star, a zanesljiv: berite. Veliko. In dobro. Ne samo skript, ampak sodbe, komentarje, zgodovino, filozofijo – tudi literaturo. In opazujte življenje okoli sebe. Pravo je namreč jezik. Pravnik brez jezika pa je kot sodba brez obrazložitve: uradno obstaja, a nekaj zelo pomembnega manjka.

Na koncu sem jih malo presenetil: rekel sem, da jim v eni povedi ne znam definirati, kaj pravo sploh je. Pravo je preveč živo, preveč povezano z vrednotami, močjo in pravičnostjo, da bi ga ujeli v eno elegantno definicijo. Definicija se nam pravnikom začne sestavljati šele skozi branje, razmišljanje in izkušnje. Zato so potrebna leta. (Žal ne tri predavanja in dva videa.)

Potem pa je prišel še drugi del dneva – na stopnicah. Fakulteta ima tri nadstropja. Ko sem bil pred dvajsetimi leti dekan, sem se zavzemal za vgradnjo dvigala. Takrat mi stopnice niso predstavljale nobene težave. Danes, pri 86, je tretje nadstropje že kar projekt: šel sem počasneje in se zgoraj moral ustaviti, malo zadihan. Takrat se človek spomni, da je bil mladost res lepa – in da je bila, roko na srce, tudi hitrejša.

In zanimivo: za menoj je prišla mlada študentka – oziroma kandidatka za študij. Ko je prispela do tretjega nadstropja, se je tudi ona ustavila, prav tako zadihana. Ko sem pripomnil, da so stopnice naporne, se je nasmehnila in rekla: »Res, tukaj bi morali imeti dvigalo.«

Takrat mi je šlo skozi glavo, kako hitro kdaj rečemo: »Mladi tega ne potrebujejo.« Pa ni tako preprosto. Dostopnost ni stvar starosti, ampak normalnosti. Stopnice niso samo arhitektura; včasih so tudi ogledalo časa: morda je kdo hitel, imel tremo, nosil težko torbo – morda pa tudi živimo bolj sedeče in se premalo sproti “držimo v formi”, ker nam preveč časa poberejo stoli in zasloni.

Kandidate za bodoči študij prava sem povabil, naj se odločijo za pravo. Ne zato, ker je lahko (ni), ampak ker je vredno. Ker pravo uči razmišljati, argumentirati in prevzeti odgovornost. In ker dobra institucija ne gradi samo znanja – gradi tudi prostor, kjer lahko do znanja pridejo vsi.

Do vrhunca pravnega znanja je pogosto težko priti – podobno kot do tretjega nadstropja naše zgradbe. Morda pa dejstvo, da na Pravni fakulteti ni dvigala, študentom nehote sporoča še nekaj: tudi v pravu ni “dvigala” za hiter dostop v višja nadstropja znanja. Do tja se pride počasi: z branjem, delom in potrpežljivostjo.
In če kdaj zmanjka sape – se pač za trenutek ustaviš. Potem pa nadaljuješ.

Zanimanje družbe za posameznika začne ugašati nekje po šestdesetem letu, ko človek zapusti aktivno poklicno življenje.
Tisto, kar je nekoč pomenilo priznanje – znanje, ugled, izkušnje – počasi izgublja vrednost v svetu, ki časti mladost, hitrost in koristnost.
Najprej izginejo sodelavci, nato prijatelji, potem pa se začne umikati tudi pozornost družine in okolja.
Družba pozabi, da človek pri sedemdesetih ali osemdesetih ni preteklost, ampak živa knjižnica izkušenj, ki s svojo modrostjo priča o tem, kaj pomeni biti človek.
Zanimanje preneha ne zato, ker bi bila starost odveč, temveč zato, ker družba nima več potrpljenja za počasnost, modrost in tišino.
A prav v tišini starosti se skriva resnica, ki jo mlajši šele iščejo.
»Star človek, čeprav mu telo peša, še vedno nosi ogenj, ki je nekoč grel druge.«

Vsi odzivi:
250
Danica Ozvaldic
Jaz bi vsem, ki jih leta, o katerih pišemo še niso dohitela zapisala naslednje. Nekega dne izgubijo mogočen zven pomembni položaji in celo akademski naslovi. In smo samo še ta in ta. Takrat ostane samo tisto, kar si dal sočloveku kot človek. Iskreno, ne kot šef ne kot pametnejši, starejši. To je tudi recept za povezavo z generacijami, saj prav interakcija z mlajšimi ohranja tvojega duha svežega. Taka je moja izkušnja. In staranje mi ne pade težko.

Jasna Mihurko
Spoštovani profesor! Vaš današnji zapis je v sozvočju z melanholijo jesenskega dneva. Gotovo poznate pesem našega velikega rojaka A. G. Matoša Jesenje veče, kjer odzvanjajo enaka občutja kot danes pri vas, čeprav je bila napisana v drugih časih in drugačnih okoliščinah. Občutki osamljenosti, nerazumevanja , pozabe…Ko sem prebrala vaše misli in komentarje drugih, sem se vprašala, ali se res moški in ženske tako razlikujemo v starosti, da precej drugače razmišljamo o njej. Res je, nismo vse imele znanstvene kariere, a smo tudi končale fakultete in opravljale pomembno delo. Tiste kolegice, ki so dosegle visoke akademske nalove, so se morale velikokrat odpovedati družini, druge smo se spopadale z vsemi vlogami, ki sta jih od nas zahtevali družba in družina. Danes smo približno v enakem položaju. A kot da ste moški, posebno tisti, ki imate partnerke, žene, ki poskrbijo, da vam dan mine brez zoprnih, nebodigatreba opravil, najbolj ubogi, pozabljeni, osamljeni. Poznam veliko doktorjev različnih znanosti, ki se smilijo sami sebi, zagrenjeni zastrupljajo sebe in druge na različnih družbenih profilih. Treba se je sprijazniti, da se svet že od nekdaj vrti tako, da je treba prepustiti prostor mladim. Ti so takšni, kot smo jih ustvarili, vzgojili mi. In kaj ostane nam? Druženje z vrstniki, ukvarjanje z dejavnostmi, ki smo se jim v času aktivnega življenja zaradi prezaposlenosti odrekli (hvala dr, Ani Krajnc za pobudo III. univerze), ogled različnih predstav v gledališču, poslušanje glasbe, branje ali preprosto zgolj sprehodi, poglabljanje vase. In predvsem, bodimo hvaležni, da smo še tu. Koliko nam dragih, ki so si še tako želeli živeti, se je že moralo posloviti.

Alojzij Kolenc
Starosti je modrost in vrlina.Tega se je treba zavedati, jaz se…! Je pa vedno manj spoštovana. Lp

Marija Radovic
Prelepo in resnično razmišljanje. So nam pa ostali lepi spomini ki bogatijo leta ki so nam podarjena.

Zvone Zinrajh
Takoj, ko sestopiš s funkcije, položaja, okoli tebe usahne 90% vsega. Absolhtni pa “friendship”. Tak ti to je. In skusil ti na svoji koži.
😷🫩

Anja Semenič
Kako ganljiv in resničen zapis.🎋

Toni Damjanic
Bravo Gospon SIME !

Sonja Lukšič
Star človek nosi modrosti, pridobljene skozi izkušnje in lastna spoznanja, ki jih nobena inteligenca ne premore. Ko družba prezre to, začne izginjati tudi njena avtohtonost. Ko ni vezi babica (dedek) & vnuk(inja), človeštvo izgublja srčnost in vrednote življenja….

Andrej Razdrih
Ko odslužiš si odslužen, to je načelo vsake družbe od nekdaj…

Katarina Vinkec Vinkec
V znameniti raziskavi,v kateri je sodelovalo več kot 1500 ljudi,rojenih okoli leta 1910,zdravstvena strokovnjaka Howard S.Friedman in Laslie R.Martin trdita,da k dolgemu življenju prispevata dva dejavnika- vestnost in veliko družbenih stikov. ” Vestni ljudje bolj skrbijo za svoje zdravje in se izogibajo tveganim dejavnostim”.Tisti,ki so živeli dlje,so ” imeli veliko ( družbenih) stikov,poleg tega so pomagali drugim.”

Lojzka Furlan
Zelo lepo in resnično….

Mimi Zajc
Hvala.

Marcela Madunic
Kako resnicno….Vse vec zmanjkuje casa za potrpljenje, custvena razmisljanja in tople reakcije. In samota postaja vecinoma spremljevalec starosti…
Aktivnost, nenasilna modernizacija in moznost delnog prilagajanja nacinu danasnjega zivljenja veliko pomaga sprejemanju starosti in pozitivi gledanja na svet in sprejemu v to druzbo hitrih in nevcakanih !

Antonija Krajnc
Res je, kot da starejše odvrže centrifuga, sistemom so le breme, saj šteje le prestiž, žal in tisti ki so aktivni v sistemu.Vrednote, tiste prave duševne izgubljajo vrednost.😔

Marjanca Osterc
Najlepša hvala za čudovit zapis Gospod profesor. Nimajo več koristi od nas in nas pozabijo, žal je tako.

Elizabeta-Lota Loti
Bravo profesor.

Lara Mehle
Jako me je dirnula ova objava. Istinito i tužno…
A tebi svaka čast!! Čestitam na aktivnosti, interesantnim člancima iz kojih mi, u ovim
” adolescentnim godinama” mozemo jos dosta toga naučiti.
Sa puno ljubavi i entuziazma pristupas svakom svom radu i nesebicno dijelis svoje znanje, iskustvo i misli sa nama i pomazes , da se ne osjećamo usamljeno i beskorisno.
Beskrajno cijenim tvoje zalaganje za starije, koji nakon procitanih članaka, dobiju dozu optimizma i kažu : pa nismo mi tako loši, nismo zaboravljeni, nismo na margini….i tako opet počinje njihov, ne zadnji , labuđi ples !
Nek si nam živ i zdrav !!

Maruska Bracic
dragi profesor Šime, do solz me ganejo vaše besede, vsa resnica)

Suzana Pirtovsek
Odlično povedano, le kako to spoznanje vcepiti v glavi mlajših članov družbe, najbrž vsak to dojame ko pride v pravi čas življenja

Rado Žic
Bravo !

Stojan Knez
Kakorkoli, lepo je biti upokojenec in …

Božo Mijatovic
Drži kot pribito. Ko napolniš 60+, vse se spremeni. Čeprav imam komaj 63, 11 let upokojenec ⚒️, po šestdesetih se vse…… Naravni pojav. Kilometrino imamo 💪🙏🤝……🅱️

Katja Piršič
Zapis, ki da misliti. 🙏🏻👏🏻

Nada Križman
Resnično

Marjana Pavliha
❤️🌹❤️

Vera Mihatovic
Bravo Šime za krasen zapis in resničen❤️

Đurđa Barlović
Kako lepo in resnično napisano👍

Ksenija Matevžič
Zelo lepi povedano

Zdenka Jan
Kako je zapis resničen, vemo predvsem tisti nad šestdeset…

Spomenka Valušnik
Modre besede.

Brane Terglav
To so zelo dobre ugotovitve. Sam sem vedno rad poslušal starejše in od njih črpal njihove izkušnje ter tako hitreje prišel do spoznanj do katerih bi sicer pozneje prišel sam. Posebej so bili koristni pogovori z Blejskim izumiteljem Petrom Florjančičem , ki mi je dal novo dimenzijo vedenja o svetu v katerem živimo. Sam sem prepotoval veliko sveta in tam videl kako ljudje živijo in. razmišljajo. Posebej v času juge smo živeli pod propagando in nismo poznali kaj se v resnici dogaja drugje. Starejših seveda danes ne upoštevajo saj vlada narativ, da smo odveč in samo nekoristni jedci. O tem kdo to forsira bolje, da ne govorim. Nam je namenjen tudi Hitlerjev izum evtanazija o kateri naj bi se odločali sami kasneje bodo odločali o tem drugi.

Stane Rauh
Šime, še ena dobra ugotovitev, ki se nanaša na današnji čas, ko je vse, kar ni up to date, zastarelo, torej za na odpad…Ampak , zavedati se je treba, da je to ponašanje tudi znak, da gre družba v celoti “v razhod”…ali bolj poznan izraz degeneracijo in propad…Od pamtiveka, so vse družbe, ki so še želele narediti pot naprej, upoštevale modrost, ki se pojavi v starih glavah… Nekje v 60 in 70 letih so v Ameriki, kot izrazitem “svetu” degeneracije, pričeli umikati stare ljudi iz mesta v dom za upokojencev..Prvi domovi za upokojence so bili postavljeni v Nevadi, skratka v puščavi…Danes je to dogajanje internacionalizirano na zahodni polobli, medtem, ko aziati , starost še vedno spoštujejo…In kitajska tradicija, ki je stara 5 tisoč let in ima za seboj že mnogo vzponov in padcev, v 21 stoletju prihaja z vso pestrostjo ponovno proti višku….

Rado Sotlar
KAR SMO IN KAR SO NAS ZA JE…I SE OČITNO NEDA POPRAVITI….

Pavel Lužan
V Jugoslaviji, enako pa tudi v Sloveniji, je bilo zanimanje družbe za posameznika ukinjeno 1945. leta oziroma takrat, ko je oblast prevzela ZKJ.

MAREC 2021
31. 3. 2021

Tudi dobro obveščeni umirajo
Mediji in družbeno okolje nas zasipajo z informacijami vseh vrst in nas prepričujejo, da je informiranost nujna za življenje. Če je to res, zakaj tudi dobro informirani umirajo?

Komentarji
Anton Dobrovolec
Informirani umirajo zaradi bolezni, virusov in starosti. Ljudje so zaradi covida-19 v stresu, zato bo umrlo več ljudi, saj živimo v nenormalnih pogojih za življenje.

Dragica Bacani
S temi medijskimi informacijami nam perejo možgane.

Mojca Petek
G. Ivanjko, ker si predstavljajo, da bodo večno to, kar so. Nadljudje.

Tatjana Paluc
Ni čarobne paličice za večno življenje. Informiranost služi temu, da to vemo.

Stanislav Zavec
Pa tudi bogati in zelo bogati. Vsaj (zaenkrat še) tu velja »skupni imenovalec«. In nihče si ničesar ne nese s seboj.

Boris Gerjovič
Tudi ZDA so super informirane, pa gre marsikaj tam navzdol. Preveč informacij je konfuzija …

Nevenka Fišer
Takrat komaj ugotoviš, kako nepomembno je vse to nakladanje.

Inge Markoli
Edina pravica na svetu je ta, da si življenja nihče ne more kupiti.

Branka Mevlja Turk
Šime Ivanjko, ker so informacije zmedene, slabe, si nasprotujoče … zato so bolj dezinformacije, če ne uporabljaš selektivnega pristopa.

Danas 10. veljače se u pojedinim krajevima Hrvatske slavi Stepinčevo kao katolički spomendan, na dan smrti blaženog Alojzija Stepinca (1898. – 1960.). Ovaj spomendan posebno se obilježava u Zagrebačkoj nadbiskupiji, te u drugim dijelovima Hrvatske a posebno među Hrvatima izvan Hrvatske kao znak sjećanja na blaženog kardinala.
Proslava Stepinčeva slavi se u godinama nakon što je papa Ivan Pavao II. proglasio kardinala Stepinca blaženim 3. listopada 1998. godine u hrvatskom nacionalnom marijanskom svetištu Mariji Bistrici. Od tada se ovaj spomendan redovito obilježava svečanim misnim slavljima i drugim prigodnim događanjima.
Mariborski hrvatski vjernici katoličke vjeroispovijesti obilježiti će Stepinčevo u subotu 14.veljaće 2026 u 18 sati okviru Hrvatske katoličke misije bl. Alojzije Stepinac u crkvi sv. Alojzija ( Glavni trg) sa misnim slavljem i kraćim predavanjem o životu blaženika.
Prof. dr. Šime Ivanjko, počasni konzul RH u Mariboru

Konzulat Republike Hrvaške v Mariboru je v zadnjih letih postal več kot zgolj urad. Je informacijsko vozlišče ljudi – ne le Hrvatov, temveč tudi pripadnikov drugih narodov z območja Balkana – ki iščejo odgovore o podjetništvu, zaposlitvi, delu, bivanju, prihodu v državo, prehodih v druge države in še čem. Vedno več je vprašanj o študiju, dedovanju in podobno. A med vrsticami se najpogosteje vračajo teme, ki zadevajo vsakdan: dobre in slabe prakse zaposlovanja ter sobivanje v družbenem okolju.

In tu se pokaže neprijetna resnica: neprimerno – in na dolgi rok nevarno – je, če priseljence obravnavamo kot dobrodošlo »delovno silo«, kot ljudi pa kot nekakšno nujno zlo. Človek ni samo par rok. In družba ni samo stroj, ki ga je treba mazati z delovno silo.

Če bomo ljudi, ki jih bo iz dneva v dan več, gledali izključno skozi uporabnost, bomo naredili dvojno škodo: sebi in njim. Ne bomo imeli le slabe vesti; potiskali jih bomo na rob. Na robu pa se ne rojeva pripadnost, temveč zapiranje vase. Tam nastajajo skupine, prežete z nezaupanjem do večinskega okolja – in to je recept za dolgoročne napetosti, ki jih potem vsi radi »presenečeno« ugotavljamo.

Zato je čas, da se trezno pogovorimo o integraciji – in odločno zavrnemo prisilno asimilacijo.

Integracija je zavestna odločitev družbe in države: ustvariti pogoje, da se človek lahko vključi – z delom, jezikom, pravicami in odgovornostmi, s stiki in priložnostmi. Asimilacija pa je nekaj drugega: počasen, pogosto nezaveden proces stapljanja, ki se lahko zgodi šele potem, ko je človek sploh dobil možnost, da postane del skupnosti.

Brez integracije asimilacije ni. Še več: prisilna asimilacija praviloma ne prinese uspeha, temveč odpor. Ljudje se ne »preoblikujejo« z ukrepi; z ukrepi se lahko zgolj odrinejo.

Odgovornost za prvi korak je predvsem na družbi. Če hočemo, da bodo priseljenci čutili pripadnost, jim moramo ponuditi realne poti do nje. V sedanjih migracijskih procesih to pomeni: najprej ustvariti pozitivno klimo sprejema, nato pa konkretne možnosti vključevanja – posebej tam, kjer lahko ljudje gradijo samostojnost, na primer v podjetništvu.

Kajti alternativa je slaba: da ljudem prodajamo iluzijo, da bodo z asimilacijskimi postopki »izstopili« iz kategorije potrebne delovne sile. Ne bodo. Če jih družba še naprej vidi predvsem kot delovne roke, bodo delovne roke tudi ostali – samo z več grenkobe.

Integracija da. Asimilacija kot prisila – ne.

Smo pred volitvami. Spet poslušamo razprave o tem, ali bo prišlo do zamenjave oblasti, ali bo nova oblast “boljša”, “bolj učinkovita” in “bolj skrbna do ljudi”. V strankah je hektika okrog imen, kdo bo kandidiral za poslanska mesta. Mnogi so prepričani, da bo že sama zamenjava ljudi in barv v parlamentu pomenila, da bo avtomatično vse drugače – in vse boljše.
Mi starejši v to preprosto ne verjamemo. Da, zamenjale se bodo stranke. Prišli bodo drugi ljudje. Ideologija bo prisotna tako ali drugače. A pričakovati, da bo oblast primarno spremenila odnos do ljudi – posebej do tistih, ki so že prizadeti – je preveč optimistično. Le največji optimisti v posamezni osebnosti vidijo “rešitelja”. Rešitelji so pogosto le lepa pričakovanja, ne pa dejansko življenje.
Oblast kot omama in oddaljenost od človeka
Oblast je omama. Marsikomu ne dovoli, da bi stopil stopnico nižje, se približal človeku na obrobju, ljudem s težavami – in predvsem tistim, ki jih je oblast prizadela. Tudi nova oblast bo hitela s sprejemanjem zakonov in predpisov – pogosto po nujnem postopku.
In tu se ne morem znebiti misli: čeprav že dolgo živim, še nisem doživel, da bi država po nujnem postopku sprejela zakon za odpravo krivic, ki jih je državljanom povzročila sama.
Po televiziji bomo spet poslušali obljube, kako srečno naj bi bilo ljudstvo, ker so “pravi” dobili oblast v roke. In življenje bo teklo naprej – za mnoge ljudi pa bodo krivice ostale.
Država kaznuje dvakrat: z dejanjem in z odlašanjem.
Posebej me boli nekaj drugega: številne skupine prizadetih državljanov se desetletja obračajo na državo po pomoč zaradi škode, ki jim jo je povzročila oblast v najširšem pomenu besede. Tega se ne da preprosto pozabiti ali pomesti pod preprogo.
Spomnimo se samo nekaterih primerov:
• izbris fizičnih oseb,
• izbris delničarjev bank in vlagateljev v bančne obveznice,
• nezmožnost uporabe lastnih deviznih sredstev,
• izbris pravnih oseb brez likvidacije,
• nerazumljiv prenos odgovornosti za dolgove izbrisanih družb na družbenike in delničarje,
• nereagiranje državnih organov ob spornih zakonodajnih postopkih,
• trajne pritožbe upokojencev zaradi odvzetih ali znižanih pravic,
• številni pravnopolitični odkloni v zadnjih desetletjih.

Najbolj krivično ni samo to, da država naredi napako. Najbolj krivično je, da jo potem popravlja tako počasi, da ljudje zadoščenja ne dočakajo. Če poprava krivic nima prednosti, potem pravna država ostane le slogan.
Menim, da je povsem upravičeno vprašanje: zakaj država daje prednost vsemu drugemu pred odpravo krivic? Po naravi stvari bi morala biti odprava krivic ena prvih nalog tistega, ki je krivico povzročil ali jo dopuščal. Zakaj ima vse drugo prednost?
Seveda se zavedamo, da moramo misliti na prihodnost in da ne smemo nalagati bremen prihodnjim generacijam. A kaj to pomaga skupinam, ki so še žive, če zadoščenja ne bodo dočakale, ker biološko odhajajo? Kaj nam pomeni odprava krivic po 20 letih, če ljudi takrat ni več?
Prednostne naloge države morajo vključevati popravo krivic
Zato se sprašujem: zakaj ne bi odprave krivic postavili med prednostne naloge države – s konkretnimi roki, postopki in merili, kdo ima prednost? Morda potrebujemo celo ustavni ali sistemski okvir, ki bi jasno povedal: kadar država prizna napako in krivico, ima poprava prednost pred političnimi igrami in marketingom.

Odprava krivic ni vedno samo denar. Včasih je dovolj že priznanje napake in opravičilo. Sam sem sedem let vodil spor z državo zaradi neutemeljenih obtožb oziroma insinuacij. Javno opravičilo države mi je pomenilo več kot takrat ponujenih 70.000 mark. Opravičilo včasih ne stane nič – razen dobre volje, poštenosti in pokončnosti.
Zato je vprašanje preprosto: zakaj je bilo opravičilo izbrisanim fizičnim osebam po toliko letih mogoče, drugim skupinam prizadetih pa ne? Zakaj se ne moremo enako jasno in človeško približati tudi ljudem, ki so izgubili premoženje ali dostojanstvo zaradi hitrih zakonodajnih postopkov brez utemeljenega razloga?
Po volitvah se lahko zamenja oblast – krivice pa ostanejo
Volitve bodo prišle in šle. Oblast se bo morda zamenjala. Toda država bo ostala – in skupaj z njo bodo ostale tudi krivice, če jih ne bomo začeli odpravljati pravočasno. Prava sprememba ni v novih obrazih, temveč v sposobnosti, da se prizna napaka in jo popravi, dokler to še nekaj pomeni.
Zato to ni vprašanje “leve” ali “desne” oblasti. To je vprašanje minimuma pravne države: najprej poravnaj dolg do oškodovanih, potem govori o svetli prihodnosti.
Zaključna misel
V pravni tradiciji kroži močna misel v latinščini: “Iustitia dilata, iustitia negata.”
— Odložena pravica je zavrnjena pravica.

Ne vem, kaj me žene, da skupaj postavim predsednico Državnega zbora, rdeča preproga in svoj nastop na družbenem omrežju. Na prvi pogled to nima nobene povezave. V resnici pa ima — ker je v ozadju isto vprašanje, ki se v naši družbi pojavlja pogosteje, kot si priznamo: kaj je komu tega treba, kadar ravna drugače, kot okolje pričakuje.
Priznam: že petindvajset let me ne spusti nekaj, kar je za mnoge “stara zgodba”, za tisoče pa še vedno odprta rana. Gre za tragedijo ljudi, ki so izgubili osebno premoženje v okoliščinah, ki jih težko primerjaš z normalno pravno državo. Meni je ta zgodba še posebej blizu, ker je povezana z mojim poklicnim delom. In prav zato, ker je povezana s pravom, se ne čutim krivega, da jo odpiram znova in znova. Kdor je v pravu, ima dolžnost, da ne molči, ko vidi sistemsko napako.
V začetku leta 1999 sem po naročilu takratnega Ministrstva za malo gospodarstvo in turizem sedežem v Mariboru pripravil osnutek Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Namen je bil jasen in — priznam — skoraj idealističen: zaščititi mala, praviloma družinska podjetja pred velikimi gospodarskimi in državnimi sistemi. Osnutek je bil v javni obravnavi dobro sprejet. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar je po mojem prepričanju ena od najbolj nedopustnih epizod našega zakonodajnega postopka.
V procesu sprejemanja je strokovna služba Ministrstva za finance zamenjala celotno vsebino zakona, razen naslova, in ga posredovala Vladi RS kot predlog za Državni zbor — po hitrem postopku. Namesto zakona, ki bi varoval podjetja, je nastal zakon, ki je uredil izbris družb iz sodnega registra brez urejanja dolžniško-upniških razmerij po prenehanju družbe. In ko je Vlada RS sprejela tako oblikovan predlog, je bila — po mojem vedenju brez vednosti Vlade — pripisana še dodatna določba: določitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb.
Najbolj trpko pri tem je, da o zamenjavi vsebine osnutka zakona ni bilo seznanjeno niti ministrstvo, ki je naročilo osnutek, kaj šele jaz kot avtor prvotne verzije. Govorimo o situaciji, ko “tvoj” zakon dobesedno ni več tvoj — ostane samo naslov, vsebina pa postane nekaj drugega. In posledice tega “nekaj drugega” so nosili ljudje v obliki izgube osebnega premoženja v več deset milijonov današnjih evrov.
Ko je bil zakon sprejet, sem skupaj z drugimi vložil pobudo za presojo ustavnosti. Ustavno sodišče je sprejelo odločbo U-I-135/00, delno razveljavilo določbe in postavilo okvir za razlago odgovornosti. A tudi Ustavno sodišče takrat ni vedelo nečesa ključnega: da so bile določbe o odgovornosti družbenikov naknadno pripisane v predlog zakona breze znanja Vlade kot predlagatelja zakona. . To je bilo odkrito šele dve desetletji pozneje. Dvajset let. Dovolj, da se ljudem življenje obrne, da otroci odrastejo, da podjetja ugasnejo, da se premoženje razsuje in da se v javnosti utrdi prepričanje, da je “to pač tako bilo”.
Vmes sem pripravil štiri osnutke zakonov (2007, 2011, 2018 in 2021), ki so bili sprejeti v Državnem zboru. Na podlagi zadnjega (ZOKIPOSR) je bila leta 2021 določena obveznost države: izplačilo 60 odstotkov odškodnine družbenikom. Pa vendar — kot v slabi ironiji — je ob sprejemu zakona skupina poslancev z nerazumljivim amandmajem preprečila, da bi od leta 2022 do danes kdorkoli prejel en sam cent.
Leta 2022 sem pripravil osnutek novele neučinkovitega zakona. Predsednica Državnega zbora je dvakrat obljubila, da ga bo kot poslanka vložila v zakonodajni postopek. Obljube ni izpolnila. Tu se zgodba vrne v sedanjost. In tu se v resnici začne moj današnji zapis.
Pred dnevi sem sedel v krogu prizadetih oškodovancev (sam osebno nisem med njimi) in razlagal, da novele ne bo. Eden od prisotnih je pripomnil: “Raje pleše po rdečem tepihu na državni svečanosti.” In nenadoma smo, precej tipično slovensko, iz pravne tragedije preskočili na protokol. Začela se je razprava: ali je bil njen nastop primeren, ali ni bil, ali se “spodobi”, ali “predstavlja državo”, ali bi morala biti “državniška”.
Razprava se je končala z vprašanjem, ki v naših krajih pogosto nadomesti argument: Kaj ji je bilo tega treba?
In prav to vprašanje sem neštetokrat slišal tudi jaz. Ne na rdečem tepihu, seveda — ampak na družbenem omrežju. “Zakaj se kot univerzitetni profesor pojavljaš na Facebooku? Zakaj razlagaš? Zakaj se izpostavljaš? Kaj ti je tega treba?” Še posebej, ker ob tem vedno povem, da nisem med oškodovanci. Kot da moraš imeti osebno škodo, da smeš javno govoriti o tuji krivici. Kot da je solidarnost nelegitimna, če ni podprta z računom.
Pred petnajstimi, sedemnajstimi leti profesorji na družbenih omrežjih niso bili “normalni pojav”. Akademski svet je imel svoje tihe kodekse: resnost, distanca, pisanje za stroko, nastopanje v okvirih statusa. Kot da funkcija pride z nevidno uniformo: manj človeka, več kipa. In ko kip spregovori preveč človeško, okolje zardi od nelagodja.
Zato mi je prizor z rdečega tepiha nenadoma postal zanimiv. Ne zato, ker bi bil bistven za državo, ampak zato, ker je razgalil isto predstavo, ki jo občutim tudi sam: dostojanstvo naj bi pomenilo togost.
Ko je predsednica Državnega zbora na rdečem tepihu naredila nekaj sproščenih, skoraj plesnih korakov in pozdravila ljudi, so bili odzivi mešani. Eni so v tem videli toplino, drugi neprimernost. Eni so rekli: “Končno človek.” Drugi: “Ne spodobi se.” Tako kot pri mojem nastopu: eni vidijo približevanje znanja ljudem, drugi “izstop iz okvirov”.
Zakaj se je predsednica odločila za tak nastop? Ne vem. Lahko samo domnevam. Najbolj verjetno je, da ni en sam razlog, ampak mešanica. Morda je bilo spontano: glasba, vzdušje, publika. Morda je bil zavesten signal: institucija je iz ljudi, ne iz marmorja. Morda je bila komunikacijska taktika: v dobi desetsekundnih posnetkov je “moment” valuta, prepoznavnost pa nagrada. Morda celo tiha oblika upora proti protokolu: “tudi jaz sem človek.”
In tudi če jo je veselil aplavz — ni greh, da je človeku prijetno, ko mu ljudje dajo pozitiven odziv. Ego postane problem šele, ko začne voditi vse odločitve in zasenči vsebino. Ne trdim, da poznam njen notranji motiv. Trdim pa, da razumem, zakaj se človek v javni vlogi včasih upre pričakovanju, da mora biti kip.
Pri sebi pa vem precej natančno, zakaj sem se jaz odločil izstopiti v javnost. Ne zato, ker bi si želel cirkusa. Ampak zato, ker sem prepričan, da pravo, če ostane samo v strokovnih krogih, počasi izgubi stik z ljudmi. In pravo brez stika postane hladno. Postane protokol.
Moji razlogi so preprosti — in niso vedno udobni.
Prvič: prekinitev tišine. Veliko ljudi iz akademskega sveta ostane v “varnem krogu”. Sam sem šel med ljudi. Moti me zaprtost pravniškega in profesorskega poklica. Znanje mora krožiti. Če je res vredno, mora prenesti tudi to, da ga kdo komentira, kritizira, ne razume takoj, se z njim ne strinja.
Drugič: svoboda. Status zna postati kletka. Ko mi nekdo reče: “Profesor tega ne sme,” mi v resnici postavlja mejo identitete. Kot da je profesor poklic, ki mora izključiti človeka. Jaz pa vztrajam: sem pravnik in profesor, a sem tudi človek. In nočem, da mi kdo razlaga, da je človeškost neprimerna za akademski naslov.
Tretjič: smisel. Želim služiti smislu, ne samo egu. Če je moja vsebina usmerjena v razlago, pomoč in razmislek, je moj javni nastop prej javna služba kot samopromocija. In ja — pošteno povedano — človek ob tem začuti tudi zadovoljstvo. Nič ni narobe, če mi je dobro, ko najdem odziv na moje objave v družbenem okolju. Problem bi bil, če bi postal odvisen od všečkov in bi brez njih izgubil kompas.
Seveda je prisoten tudi ego. Želja, da te vidijo, slišijo, priznajo. A ego je lahko sopotnik, ne voznik. Ne dovolim mu, da določa pot — ali da drži volan v mojih rokah.
Ob vsem tem pa obstaja še en motiv, ki je zame najmočnejši: poklicna zavest. Kot pravnik in profesor gospodarskega prava ne morem sprejeti, da se je v zakonodajnem postopku zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo — in da je zaradi tega tisoče ljudi ostalo brez premoženja. Težko sprejmem tudi dejstvo, da je oblast petindvajset let napako prikrivala, jo relativizirala ali jo potiskala na rob, kot neprijetno opombo pod črto.
In tu je še nekaj osebnega, kar me zavezuje: maja 2024 sem delegaciji treh študentov, katerih starši so izgubili vse osebno premoženje, obljubil, da bom njim in drugim pomagal, da bi država priznala napako in plačala vsaj delno odškodnino. To ni promocija. To je obljuba. In obljube se — po mojem razumevanju — ne daje zato, da zvenijo lepo, ampak zato, da te držijo pokonci, ko bi najraje utihnil.
Zato se vrnem na začetek. Morda sploh ni ključno vprašanje, ali je nekaj “strogo primerno”. Morda je pravo vprašanje, ali je bilo pošteno, spoštljivo in dobronamerno. Če je bilo, potem malo človeškosti institucij ne ruši — včasih jih naredi bolj vredne zaupanja.
Zaradi tega mi je nastop predsednice Državnega zbora, mag. Urške Klakočar Zupančič, simpatično blizu. Ne zato, ker bi bil protokol nepomemben, ampak zato, ker me spomni na nekaj bistvenega: institucije niso močne zato, ker so hladne. Močne so, kadar so poštene in odgovorne. In kadar si upajo biti — vsaj malo — človeške.
Toplina da. Poniževanje ne. Pogum da. Cirkus ne.
In če se komu vse to še vedno zdi “neprimerno”, je to pogosto samo druga beseda za: nisem navajen videti človeka tam, kjer sem pričakoval kip.