4. marec 2025

Danes je poseben dan; imam rojstni dan, bom pokopal v rojstnem kraju mojo drago sestrico Anko in vse to v igrivem okolju pustnega torka. Dan praznovanja življenja in hkrati slovo od drage osebe. Na tak dan se v meni prepletata veselje in žalost, ljubezen do življenja in bolečina izgube. Dan podoben življenju; pustni torek simboličen – maska veselja, ki zakriva solze, a tudi opomnik, da se življenje vedno vrti naprej, s svetlobo in temo, z začetki in konci. Naj bo to dan kljub vsemu poln ljubezni in lepih spominov, tako na prehojeno pot skupaj z mojo sestro kot na tisto, ki jo še imam pred sabo.

Za rojstni dan, si podarjam razmišljanje o najlepšem obdobju življenja-otroštvu.

Doživeti 85 let je svojevrsten življenjski dosežek, še posebej ob dejstvu, da mnogi tega ne doživijo. Zahvala gre predvsem Stvarniku čudovitega in ljudem nedojemljivega vsega stvarstva. Z veseljem in hvaležnostjo v srcu prepoznavam, da je življenje neprecenljivo darilo naših staršev.

Dolgo življenje je pogosto rezultat kombinacije genetike, zdravega načina življenja, sreče in kakovostne zdravstvene oskrbe in sposobnost prvotnega spermija, ki je v želji za življenjem premagal tisoče drugih na tistih nekaj milimetrov prvega potovanja do svoje druge polovice. To je prava življenjska zmaga…ki je za vsako človeško bitje najpomembnejši dogodek.

Posledica te zmage je rojstvo, ki se zgodilo na današnji dan, pred 85 leti v majhni vasici Stipernici v srcu Hrvaškega Zagorja v siromašni kmečki družini sedmih otrok, v skromni hiši »iz blata zbiti in s slamo pokriti«, skriti v zelenju številnih dreves. Hiška je bila ob čudovitem majhnem potoku, vendar vedno izpostavljena soncu, s pogledom na zelenje, zlasti na gozd v neposredni bližini.

Danes se zdi, da se družinski člani niso preveč razveselili njegovega prihoda na svet, razen njegove skrbne in ljubeče matere. Seveda se on ne spomni vzdušja v družini, ko se je rodil, vendar domneva, da v družini ni bilo posebnega veselja ob njegovem rojstvu, glede na družinsko stanje 3 leta pozneje, ko se je rodila njegova njemu takrat in še danes draga mlajša sestrica Marija.

Vzdušje v siromašni kmečki družini, kjer se starejšim staršem rodil še en otrok, je na splošno in vedno prepleteno s skrbjo, utrujenostjo, a tudi s toplino in sprejetostjo novega življenja.

Domnevam, da sta bila starša ob taki priložnosti izčrpana in polna skrbi, kako bosta prehranila še enega otroka. Kot globoko verna, tudi ob tihi resignaciji, sprejemata usodo kot nekaj običajnega. Starejši otroci se odzovejo z mešanimi občutki – nekateri z veseljem, spet drugi z občutkom obvezne delitve skromnih obrokov hrane in dodatne odgovornosti, saj bodo morali pomagati pri vzgoji in skrbi za novorojenčka.

Hiška je majhna, skromna, polna že obstoječih otrok, ki si delijo postelje in obleke. Oblačila za novorojenčka so že obrabljena, igrače so redke, hrana pa skrbno razdeljena med vse družinske člane. Mati morda v kuhinji kuha preproste koruzne žgance ali kašo, medtem ko oče ob večerih sedi ob peči, zamišljen, s pogledom na svoje otroke in z mislijo na prihodnost. V takšni družini rojstvo še enega otroka ni razlog za proslavljanje, saj se življenje nadaljuje po ustaljenem ritmu – delo na polju, skrb za živino, priprava drv za zimo … Prihod novorojenčka sicer prinese nekaj sprememb, a delo ne more obstati. Starejši otroci hitro prevzamejo vlogo varuhov in varušk, mati kljub utrujenosti vstaja ob svitu, da na težkih žrmljah zmelje nekaj malega koruze in pripravi za otroke vedno enak zajtrk: žgance in mleko, podojeno od kravice v štali.

Glede na čas in prostor, v katerem se odvija začetek življenjske zgodbe današnjega petinosemdesetletnika, je prisotna tesnoba in zaskrbljenost zaradi negotovosti, vendar z zavestnim pričakovanjem pomoči in podpore sorodnikov in sosedov. V tistem času se je po vasi že veliko govorilo o prihajajoči vojni. Kljub vsemu v tej skromnosti in zaskrbljenosti v družini v skromni hiški »iz blata zbiti« ostaja veliko topline, ki jo prinese medsebojna navezanost članov družine, skupna borba za preživetje in preprosto veselje ob življenju.

Ko danes moj prijatelj slavljenec zapre oči in se vrne v prve spomine, se pred njim razprostira podoba njegove majhne rojstne hiše. Sončni žarki v jutranjih urah mehko padajo skozi majhno okno njegove sobice, kjer se zbuja ob zvokih petelina in škripanju lesenega poda pod maminimi koraki ob zvoku žemrlj.

Hiška ni bila velika, a je bila polna topline. Peč na drva je prijetno grela prostore in po hiši je pogosto dišalo po sveže pečenem koruznem kruhu.

Kot majhen otrok je rad spremljal starša pri delu. Spominja se, kako je bos tekal po blatnem dvorišču in opazoval mamo, kako je molzla kravo Šeko kjerkoli, če so jo lačni otroci prosili za malo mleka. Včasih je želel materi pomagati, a so njegove drobne roke komaj objele kravje vime. Oče je zgodaj zjutraj hodil na njive, včasih je pobiča posedel na stari plug in mu pripovedoval zgodbe o dragoceni zemlji, ki jim daje kruh. Vsaka njiva, pot ali drevo so imeli svoje ime, ki jih je vse poznal in bil ponosen, da določena najlepša drevesa pripadajo njegovi družini. Najlepše so bile pomladi, ko so se rodili mladi zajčki, psički in teliček in je s svojimi vrstniki iz sosednje hiše bosonog tekal po rosnem travniku. Poleti se je igral skrivalnice med senom, včasih pa mu je dobra strina iz sosednje hiše spekla sladke pogače, ki so se mu zdele vedno boljše od tistega, kar mu je spekla mama … Zima je bila tiha, s sneženimi odejami, ki so prekrile dvorišče, in večeri so minevali ob petrolejki in na topli krušni peči s koruznim zrnjem, ko je poslušal »modre pogovore« starejših, ki so prišli k očetu »na kupico vina«. Razgovorov o vojni in o odhajanju mladih fantov »na fronto« ni razumel, vendar je počasi doumel, da je to nekaj strašnega in da jih kaznuje dragi Bogec. Njegov otroški dom je bil preprost, a poln veselja in trdega dela. Niso imeli veliko, vendar so imeli drug drugega in to je bilo največje bogastvo njegovega otroštva.

Nimam idej, kaj bi najdražjemu prijatelju in največji ljubezni podaril za 85. rojstni dan. Glede na njegovo še današnjo navezanost na spomine iz otroštva verjamem, da mu bo popevka, za katero je v otroštvu bil prepričan, da je učitelj iz sosednje vasi Desinić Gjuro Prejac v njej opeval njegovo rojstno hiško »Vu plavem trnaci«, pričarala radost, zato mu jo z veseljem poklanjam, prepričan, da bo tudi vam, dragi bralci, približala občutke iz njegovega otroštva…

#življenje, #slovo

6. marec 2025

Ne vem, ali je lepo, vendar rad pogledam srečne mlade zaljubljence. Če me opazita, da ju gledam, se jima nasmehnem in če mi vrneta nasmeh, mi polepšata dan oziroma me žalosti, če je njun pogled neprijazen.

Zakaj je to tako, si ne znam razložiti…

Rudi Bregar

Nasmeh in sreča sta nalezljiva, zato te pogled zaljubljencev razveseli. Če ti vrnejo nasmeh, občutiš povezanost, če ne, pa morda le niso opazili tvoje prijaznosti. V vsakem primeru je tvoj nasmeh darilo.

Darinka Lakner Bevc

Spomin na case, ko ste bili mladi in zaljubljeni ; to sreco privoscite tudi drugim.

Vera Krivec

V življenju se vse dogaja z občutkom. Lahko, smem, mi je dovoljeno? Tudi vid je čutilo, ki prenaša informacije v naša srca in razum. Naj vam še veliko lepih pogledov polepša dan.

Nika Jan

Meni pa je še lepše videti starejše pare, ki so skupaj prejadrali že viharna morja in oceane, in si zaupljivo zrejo v oči; držijo se za roke in iz njihove usklajene hoje je razbrati, da brezpogojno podpirajo drug drugega. Videti takšno skladnost mi je pa res lepo, čeprav jih na žalost ne srečujem vsak dan.

Petra Pohar

Tudi meni je lepo videti ljudi, ki so zaljubljeni in se imajo radi. Prav z veseljem se jim nasmehnem. Tiste ki jih poznam pa jim zaželim naj se imajo še naprej radi.

#sreča

8. marec 2025

V starosti nas ne skrbi , kaj smo storili v življenju, čeprav o tem največ govorimo in pišemo knjige.

Skrbeti bi nas moralo, kaj bi lahko storili, vendar to skrivamo pred drugimi, še bolj pa pred samim seboj.

Boris Cizelj

Prav imaš, Šime – že v vzgoji posvečamo temu premalo pozornosti. O svojem poslanstvu v Življenju bi morali več razmišljati in se pogosteje vprašati kako nam gre in kaj moramo spremeniti, da bo bilanca na koncu pozitivnejša.

Vera Krivec

Nikoli ni prepozno, da se kaj popravi. Časi, ko je bilo potrebno kaj skrivati so minili. Pomembnost tega spoznamo, ko smo starejši in zato si lahko dovolimo pokazati kdo smo.

#življenje, #starost

9. marec 2025

Naši politiki pogosto vztrajno zagovarjajo določene predloge, ne zato ker bi bili prepričani v njihovo koristnost, temveč, ker so ji oni predlagali! To zlasti velja za izum izbrisa ljudi iz registra prebivalcev, delničarjev bank, pravnih oseb , poseg v status Vzajemne in mnogo drugih nespametnih in škodljivih uzakonitev…

Vera Krivec

Bistvo tega je, kdo jim piše predlagane zakone. Zelo redki sploh znajo napisati zakon, ki ga potem predlagajo. Pred leti mi je upokojena sodnica, ki podpira večino krivic, ki se dogajajo, rekla; Sodniki smo samo ljudje, ki moramo upoštevati zakone, ki nam jih pišejo drugi. Vprašajmo se, kdo piše teorijo brez prakse? Kdo jo preizkuša? Kdo si dovoli biti država v državi? Tisoče krivic naredijo ljudje brez osnovne etike. Spoštovani gospod profesor nikoli ni prepozno, da se vzpostavi red na tem področju. Imate Akademijo, uporabite jo. Srečno

Rudi Bregar

Slovenska politika se pogosto zdi kot začaran krog, v katerem prevladujejo kratkoročni interesi, osebna ega in politična pripadnost, namesto treznega premisleka o dolgoročnih posledicah odločitev.

Zgodovina je polna primerov, ko se je vztrajalo pri škodljivih ukrepih zgolj zato, ker bi njihov umik pomenil priznanje napake. Kot praviš – od izbrisa prebivalcev do bančnih delničarjev in številnih drugih spornih zakonodajnih potez. To ni problem samo ene opcije, ampak vseh, ki pridejo na oblast in se v praksi ne razlikujejo veliko od predhodnikov.

Ali bo kdaj drugače? Težko reči. Veliko bi pripomoglo, če bi volivci začeli bolj kritično presojati politike in od njih zahtevati konkretne rešitve, ne samo populističnih fraz. Prav tako bi pomagalo več strokovnega nadzora in neodvisnih institucij, ki bi lahko omejile škodljivo samovoljo oblastnikov.

Psihopati? Morda ne dobesedno, zagotovo pa gre pri nekaterih za izrazit manko odgovornosti in empatije. Prava politika bi morala temeljiti na služenju ljudem, ne na igranju političnih iger in utrjevanju lastne moči. A dokler bodo ljudje volili iste vzorce razmišljanja, bo težko pričakovati spremembe.

#pravo, #etika

15. marec 2025

Včeraj, 14. 3. 2025, je bila javnosti predstavljena 2. dopolnjena izdaja monografije avtorja prof. em. dr. Šimeta Ivanjka, Zakaj ste nas kaznovali, v angleščini: Why have you punished us?. Monografija je bila prevedena v angleščino na pobudo strokovnih služb Evropske komisije.

Avtor se s to problematiko ukvarja že 25 let, ko je po naročilu Ministrstva za drobno gospodarstvo v februarju 1999 izdelal osnutek Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je bil v obdobju od februarja do maja v javni razpravi, ki je pozitivno ocenila osnutek, namenjen varstvu malih podjetij. V maju 1999 so Slovensko sodniško društvo in predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, ob sodelovanju ministrstva za finance, zamenjali vsebino, pod naslovom avtorjevega osnutka zakona, z bistveno drugo vsebino. Avtorjev osnutek je urejal varstvo malih gospodarskih družb pred velikim sistemi, zamenjana vsebina pa se je nanašala na izbris družb brez urejanja postopka likvidacije in ex lege prenos vseh dolgov izbrisanih družb na družbenike oziroma delničarje mimo spregleda pravne osebnosti, ki je urejena v Zakonu o gospodarskih ?. Avtor osnutka, ki je bil izdelan po naročilu ministrstva in sklepu vlade z dne 14.1.1999, o zamenjavi vsebine v njegovem osnutku sploh ni bil obveščen.

Šele po 25 letih, v oktobru 2024, je avtor monografije ugotovil dejanski vzrok zamenjave teksta v njegovem osnutku ZFPPod, ki so ga določene strukture ves ta čas prikrivale. Predlagatelji vsebine zakona, s katerim so zamenjali vsebino prvotnega osnutka o zaščiti malih podjetij, so s podpisom ministra za finance vladi in zakonodajni pravni komisiji posredovali tekst, brez dodanih najbolj škodljivih določb o prenosu obveznosti v 4. in 5. odst. 27. člena spornega zakona. To pomeni, da zakonodajna pravna komisija ni mogla ugotoviti nič spornega v predlogu. Prav tako je vlada določila besedilo zakona brez 4. in 5. odstavka 27. člena. Po seji vlade, naslednji dan, je strokovna služba vlade posredovala predlog zakona v Državni zbor za sprejem po hitrem postopku, vendar z dopisanimi spornimi določitvami 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod. To praktično pomeni, da so poslanci glasovali o najbolj spornih določbah, ki so jim bile predložene v predlogu zakona s strani nepooblaščene osebe. Ne gre spregledati, da v obrazložitvi zakona, ki je bila predložena poslancem, ni bilo niti besede o naknadno vpisanih citiranih določbah, tako da poslanci sploh niso vedeli, da glasujejo o nečem, o čemer sploh ne bi smeli glasovati.

Če bi poslanci bili obveščeni, bi zagotovo vsaj eden od njih opozoril na nedopustnost take določbe, saj je ne pozna nobena druga država.

Zanimivo je, da mnogi ne morejo verjeti, da je to sploh mogoče v pravno urejeni državi, uradne oblasti in medijev pa to ne zanima, češ da je od takrat preteklo že 25 let.

V letu 2021 je zakonodajalec sprejel Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), vendar je skupina poslancev vložila amandma k prvemu odstavku 5. člena ZOKIPOSR, s katerim so bili v zakon vnešeni pogoji, zaradi katerih v treh letih veljavnosti zakona ni niti en družbenik, od več deset tisočih, dobil niti centa.

Ali je mogoče biti tako sprevržen in na ta način več desetisočim malim in nemočnim občanom povzročiti več kot 100 milijonov škode, ki jo občani Slovenije še danes plačujejo?

Včeraj predstavljena monografija je predvsem namenjena odkritju in razjasnitvi omenjene rabote nevestnih in koristno zainteresiranih visokih državnih uslužbencev in obveščanju tujih pristojnih organov, ki bi lahko spodbudili nadaljevanje postopka za odpravo vsaj delne škode.

Monografija, ki jo združenje CINIP (Civilna iniciativa nasilno izbrisanih podjetij) pošilja strokovni domači in tuji javnosti, je namenjena predvsem slovenskim oblastnim organom in pravosodju, ki po 25 letih še vedno ignorirajo svojo odgovornost za škodo, ki je bila povzročena z napakami: pravosodja, ki je pripravilo osnutek zakona, ministrstva za finance, ki je vladi podtaknilo predlog zakona ZFPPod brez škodljivih določb 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod, strokovne službe vlade, ki je, po tem ko je vlada sprejela predlog zakona, pripisala omenjena dva odstavka in predlog poslala v Državni zbor po nujnem postopku, ter je z nesprejemljivim dejanjem oškodovala podjetnike osebno in njihove družine za več milijonov evrov. V omenjeni monografiji je opisano Ivanjkovo 25-letno raziskovanje in odkrivanje zlorab osebno imensko pomembnih strokovnjakov pri oblastni strukturi.

Oblast se cinično skriva za birokratskimi izgovori in pravnimi postopki, namesto da bi priznala napako in pošteno popravila škodo, ki jo je povzročila lastnim državljanom. Poleg finančne škode je država s svojim ravnanjem povzročila tudi izgubo zaupanja v institucije, in pravno varnost podjetništva, kar je dolgoročno še bolj uničujoče za družbo. Namesto da bi varovala pravice ljudi, država vztraja pri nepravičnosti in tako dokazuje, da so državljani zanjo le številke, ne pa ljudje s pravicami in dostojanstvom.

Gre za eno najtežjih napak slovenskega zakonodajalca v zgodovini samostojne Slovenije, katere posledice prizadeti posamezniki čutijo še desetletja. Sporni izbrisi pravnih oseb in dolgotrajno prizadevanje za popravo krivic, ki jim še ni videti konca, so v monografiji dr. Ivanjka celovito predstavljeni skozi osebne zgodbe in perspektive tistih, ki so bili (in še vedno so) neposredno prizadeti. Avtor je na predstavitvi poudaril, da sam ni med oškodovanci po ZFPPod, vendar čuti poklicno dolžnost, da zaradi svojih študentov in zagotavljanja spoštovanja pravne države in pokončnosti pravniškega poklica opozarja na nujno spoštovanje načela poštenosti zakonodajalca.

Ob predstavitvi knjige v angleškem jeziku so avtor in sodelujoči poudarili, da zgodba še zdaleč ni končana in da prizadeti začenjajo iskati novo pomoč pri organih v EU, ki so pristojni za ugotavljanje odstopanj od temeljnih pravno ekonomskih načel skupnega trga. Številni podjetniki, družbeniki in delničarji izbrisanih družb, ki so zaradi dolgotrajne brezpravnosti utrpeli nepopravljivo škodo, napovedujejo nove aktivnosti, da bi država Slovenija začela odpravljati škodljive posledice zlorabe položaja določenih oseb ali struktur. Prizadeti pozivajo demokratično javnost, da se seznani s problematiko izbrisa pravnih oseb in prisluhne prizadetim posameznim fizičnim osebam, ki so spregovorile odprto in prizadeto v predstavljeni monografiji. Mnogi aktivni člani v 25-letnem prizadevanju za odpravo škodljivih posledic ZFPPod počasi izgubljajo upanje v smiselnost nadaljnjega boja z nepošteno državo, vendar pa se zavedajo, da izguba lahko tudi pomeni večjo zmago človeške pokončnosti …

Eden od prisotnih na predstavitvi monografije, ki je bila v prostorih Inštituta za zavarovalništvo in pravo, je na koncu postavil vsem prisotnim vprašanje: »Ali si tisoče oškodovanih državljanov ne zasluži od oblastnih organov, da javnosti po 25 letih sporoči, kako je bila storjena napaka in da se jim vsaj opraviči. Ne zanima me ime storilca, in še manj možnost kaznovanja, temveč ugotovitev, da nas podjetnike in občane niso tako grobo kaznovali vlada in poslanci, ampak da se je to pač zgodilo … tako kot se dogajajo mnoge stvari pri nas na škodo malega človeka …«

Nihče od prisotnih ni komentiral ali odgovoril na to vprašanje, zato pa ga posredujem vam, dragi prijatelji na družbenem omrežju…!

Monografijo je izdal Kulturni center Maribor, odgovorni za založbo Dušan Hedl, urednik Peter Dobaj in sourednik prof. dr. Luka Tomažič, prevajalci Denis Mohorič, Mitja Mohorič in Chris Wherry.

Foto: avtor in angleški jezikovni korektor Chris Werry

#zakonodaja, #pravo

20. marec 2025

Dne 19.3.2025 sem bil gost na strokovnem posvetu Poslovna mediacija in emocionalna inteligenca na Reki, kjer sem evociral spomine, med ostalim i o ustanovitvi prve arbitraže na področju zavarovalništva v Sloveniji in Jugoslaviji pred 43 leti, katere sem bil pobudnik in organizator. Arbitraža še danes deluje kot Arbitraža pri zavarovalnici Triglav d.d.

POSLOVNA MEDIJACIJA I EMOCIONALNA INTELIGENCIJA”

Zahvaljujem svima koji su se odazvali na naš poziv na besplatno predavanje na temu “Poslovna medijacija i emocionalna inteligencija”, koje smo održali u suradnji sa Hrvatskom udrugom poslodavaca, ured u Rijeci uz podršku Grada Rijeke i Gradonačelnika.

Posebno se zahvaljujem Počasnom konzulu Republike Hrvatske u Sloveniji, Mariboru, profesoru emeritusu Šimi Ivanjku, koji nam se je pridužio na zoom-u i upoznao nas sa svojim bogatim iskustvima na području mirnog rješavanja sporova, posebno arbitraže s obzirom da je dugogodišnji međunarodni i slovenski arbitar. Upoznao nas je i sa ulogom počasnog konzula Republike Hrvatske u Sloveniji.

Zahvaljujem se i odvjetnici Sonji Bonifačić iz Rijeke, koja nam se je pridužila na Otvorenom stolu u razgovoru sa profesorom emeritusom Ivanjkom te nas upoznala sa odnosom odvjetnika do postupka medijacije i arbitraže.

Zahvaljujem se i našem medijatoru, profesoru emeritusu Vladimiru Takšiću, našem “Taletu”, koji je predavao na temu emocionalne inteligencije te prevencije mobinga na radnom mjestu.

Zahvaljujem se i prisutnim polaznicima predavanja, koji su se na kraju predavanja uključili u izuzetno zanimljivu diskusiju kroz koju smo stekli nova znanja.

Hvala svima na lijepim riječima i izraženom zadovoljstvu nakon izuzetno uspješnog predavanja.

Da, kao što smo obećali, ponoviti ćemo!

Srdačno Vaša,

Tanja Mehle, dipl. iur., Predsjednica Centra za mirenje “Institucija za mirenje” pri MEHLE, d.o.o.

#pravo, #zavarovalništvo

23. marec 2025

Dne 21. marca 2025 je v Opatiji potekalo srečanje vrhunskih strokovnjakov s področja finančnega podjetništva, ki ga je organiziralo mednarodno podjetje Elementum d.d. Imel sem čast in priložnost predstaviti uspešen finančni projekt izdaje srebrnjaka Hrvaška himna – Lijepa naša, pri katerem sem aktivno sodeloval leta 2018. Ta srebrnjak je imel poseben simbolni pomen za hrvaško diasporo.

V svojem prispevku sem predvsem tujim udeležencem konference predstavil zgodovinski pomen hrvaške himne ter izpostavil edinstveno posebnost spomenika himni, ki je bil postavljen v 30. letih prejšnjega stoletja v hrvaški vasi Zelenjak v bližini Kumrovca. Letos Hrvaška obeležuje pomembne obletnice: 1100 let hrvaškega kraljestva, 190 let himne Lijepa naša in 80 let postavitve omenjenega spomenika.

Ti zgodovinski mejniki nas opominjajo na pomen nacionalne identitete in kulturne dediščine, ki ju je mogoče sporočilno povezati tudi s sodobnimi gospodarskimi pobudami. Takšni projekti dokazujejo, da lahko spoštovanje zgodovine in inovativno podjetništvo hodita z roko v roki.

#srečanje

26. marec 2025

Nekje med raztrganimi čitankami svojih starejših bratov sem kot sedemletni otrok prvič začutil, da črke niso le znaki – so vrata v drug svet. V svet, ki se ne vidi z očmi, a ga srce prepozna. Svet skrivnosti, obljub in nemega upanja.

Bilo je leto 1947. Pet kilometrov sem vsak dan hodil do šole iz Stipernice v sosednjo vas Sopot (v bližini grada Pregrade v Hrvaškem Zagorju). Ena učilnica, dve izmeni, ena učiteljica – in nevidna meja med tem, kar smo slišali doma, in tem, kar smo morali sprejeti v šoli.

Že po nekaj dneh sem čutil, da se svet okrog mene lomi. Doma sem slišal o Bogu, grehu, poštenju. V šoli o zadružnem delu, napredku, socializmu, srečni prihodnosti. V kapelici je prebivala dobra učiteljica Zlata s tremi otroci , ki so jo zaradi vere izgnali iz šole. Na dvorišču so stali policaji, ki so stražili, če bi kdo hotel k verouku. Vmes pa mi – otroci – s tihimi vprašanji, ki jih nihče ni hotel slišati: kdo ima prav? Komu naj verjamemo?

Bal sem se učiteljic, ker v šoli nisem smel govoriti o tem, kar sem slišal doma. Bal sem se očeta, ker se je razjezil, če sem omenil zadrugo. Bal sem se duhovnika, ker je govoril o kazni – peklu. In najbolj sem se bal, da ne bom znal biti dober otrok – ne za enega, ne za drugega.

Ko sem nekoč skušal očetu povedati, kako lepo se sliši življenje v zadružnem domu v vasi , ki so ga vaščani z veliko vnemo pravkar gradili, kako ne bomo otroci več pasli krav in bomo imeli tople sobe, me je – ne iz zlobe, ampak iz strahu – udaril. Takrat sem se naučil, da je v svetu odraslih tišina varnejša od iskrenosti.

A tišina ne izbriše razdvojenosti.

Dneve sem preživel v šolskem svetu, kjer so slavili znanega vaščana komunista Frančeka in obljubljali novo življenje.

V večerih sem poslušal mamo, ki je pogosto jokala nad praznim loncem.

V spominu imam en sam prizor, ki me nikoli ni zapustil: vračam se iz šole, zima pritiska, na dvorišču je rušnjak s koruzo skoraj prazen, v hiši mati tiho joka. “Kaj bodo jedli otroci?” je rekla. Jaz pa sem stal pri vratih – majhen, razpet, nemočen.

Danes vem, da sem bil otrok med tremi resnicami – cerkveno, šolsko in družinsko. In nobena mi ni dovolila, da bi bil preprosto to, kar sem bil: zmeden, prestrašen, a hkrati čuteč in razmišljajoč majhen človek.

Ta spomin ni le moj. Je del zgodovine mnogih otrok, ki so v času velikih sprememb izgubili preprost odgovor na vprašanje: Kaj je prav?…

#etika

27. marec 2025

Danes se v Mariboru že 34-ič srečajo domači in tuji pravniki in medicinci na tradicionalni Mednarodni konferenci; MEDICINA, PRAVO IN DRUŽBA 2025

Pred 34 leti smo ob soočanju s številnimi odprtimi in pogosto spornimi vprašanji na stičišču medicine in prava začeli z organizacijo znanstvenih srečanj, ki so bila takrat edinstven in drzen korak v smeri medstrokovnega dialoga. To srečanje ni bilo osamljena pobuda, temveč del širših prizadevanj, ki smo jih v pravniškem društvu začeli izvajati ob zgodovinskem prehodu v samostojno državo leta 1991. V času, ko so bili odnosi med pravniki in zdravniki pogosto zaznamovani z nerazumevanjem in strokovnimi napetostmi, smo želeli ustvariti prostor za dialog, razumevanje in iskanje skupnih rešitev.

Pobuda za srečanje se je porodila znotraj Društva pravnikov v gospodarstvu v Mariboru, (danes Pravniško društvo) in Medicinskega društva, katerega predsednica je bila agilna Prim. Jelka Reberšek Gorišek, dr. med. Glavni povezovalni kreativni člen med društvoma za udejanjanje te ideje je bil spoštovani član Pravniškega društva mag. Viki Planinšec, sodnik.

Vsakoletno srečanje je postalo eno izmed najpomembnejših nalog obeh društev skozi preteklih 34 let.

Na prvem srečanju sem imel čast in odgovornost, da sem na nagovoril udeležence z uvodnim govorom o opredeljevanju temeljne razlike med zdravnikom, za katerega velja načelo: „bonum facere“ (dobro delaj) in pravnikom, za katerega pa velja načelo: „nil nocere“ (ne škoduj).

Ob današnjem jubileju me navdaja posebno zadovoljstvo, da se je ta zamisel, v katero smo verjeli s strokovno predanostjo in človeško iskrenostjo, ohranila in razvila v prepoznavno, danes mednarodno znanstveno srečanje, ki še naprej spodbuja razumevanje in sodelovanje med dvema pomembnima poklicnima skupinama – pravniki in zdravniki.

Ponosno spremljam, da prvotna zamisel živi naprej v mlajših generacijah -kot dokaz, da strokovni dialog, utemeljen na spoštovanju in znanju, ostaja trajna vrednota in nepogrešljiv temelj sodobne družbe.

Misel, ki vsa ta leta spremlja omenjena srečanja, je prepričanje udeležencev, da je samo dober človek lahko dober zdravnik oziroma pravnik.

Pobudniki srečanja pred 34. leti!

#pravo, #medicina, #obletnica

28. marec 2025

Ob včerajšnjih in današnjih razpravah na konferenci Medicina, pravo, družba 2025 v veliki dvorani Univerze v Mariboru ugotavljamo, kako sta si obe strokovni in poklicni področji vsebinsko različni, sočasno pa imata veliko skupnega.

Zanimivo je, da pravne in medicinske fakultete iščejo študente v sredinah gimnazijcev, po možnosti s klasično srednješolsko izobrazbo.

(Morda ta zapis koristi tistim, ki se danes odločajo za vpis na medicinsko oziroma pravno fakulteto).

Oba poklica na zunaj simbolno zaznamujeta tradicionalna zgodovinska simbola;

simbol zdravnika je Asklepijeva palica – to je palica, okrog katere se ovija kača. Asklepij je bil v grški mitologiji bog zdravilstva, kača pa simbolizira prenovo, zdravljenje in modrost. To palico je treba razlikovati od Hermesove palice (kaduceje), ki ima dve kači in krila, vendar je ta bolj povezana s trgovino in komunikacijo in se neredko pomotoma uporablja tudi za označevanje zdravstva. Za zdravstvo se uporabljajo tudi drugi sodobnejši simboli, kot sta rdeči križ in stetoskop.

Simbol pravnika je tehtnica pravice (Justicija), ki ponazarja ravnotežje in nepristranskost pri odločanju.Tehtnico drži boginja Justicija (grško: Dike, rimsko: Iustitia), ki je običajno upodobljena s tehtnico (za uravnoteženo presojo), z zavezanimi očmi (nepristranskost in objektivnost) in z mečem (moč in izvršitev sodbe). Uporablja se tudi symbol zakonika ali odprte knjige knjige (simbol znanja, zakonov in pravil), in klobuk sodnika (avtoriteta in formalnost pravnega poklica).

Ena od temeljnih skupnih značilnosti obeh poklicev je dolgotrajno izobraževanje. Obe profesiji zahtevata več let študija in dodatnega usposabljanja, da lahko posameznik začne samostojno delati. Tako zdravniki kot pravniki odločajo o vprašanjih, ki močno vplivajo na življenje drugih; zdravniki na fizično in duševno zdravje, pravniki pa na pravice svobode in premoženja. Od obeh poklicev se zahteva visoka stopnja etike in zaupnosti glede varovanja zasebnosti pravnikovih strank oziroma zdravnikovih pacientov. Obe poklicni poti sta osredotočeni na pomoč ljudem – zdravniki zdravijo in rešujejo življenja, pravniki svetujejo, zastopajo in pomagajo pri reševanju pravnih težav. Zanimivo je, da sta oba poklica na področju, kjer se vsebina strokovnega opravljanja poklicnih dolžnosti stalno spreminja, tako na področju medicine kot tudi na področju prava. Oba poklica sta izpolnjena s stresom, časovnimi pritiski in sprejemanjem težkih odločitev, ki pogosto predstavljajo breme tako za zdravnika kot pravnika. Kljub temu, da oba opravljata poklic ob zavedanju odgovornosti, pa pogosto nista prepričana, da so njune odločitve vedno pravilne, resnične in dobre.

Razen skupnih značilnosti obeh profesij ju loči narava dela, saj se zdravniki ukvarjajo s telesnim in duševnim zdravjem ljudi, pravniki pa s pravnimi vprašanji – svetujejo strankam, sestavljajo pogodbe, pripravljajo pravna mnenja, zastopajo stranke na sodišču ipd. Glede znanja zdravnikovo strokovno znanje temelji na naravoslovju (biologija, kemija, anatomija, farmakologija …), pravnikovo pa na družboslovju (pravo, zgodovina prava, filozofija, družbeni sistemi, politika …). K problemom zdravniki pristopajo na empirični način, zlasti z opazovanjem simtomov, pravniki pa analitično in interpretativno s tolmačenjem predpisov, z iskanjem precedensov in argumentiranjem. Zdravniki delujejo v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, klinikah idr. Pravniki delajo v pisarnah, sodiščih, sejnih prostorih idr. Vpliv zdravnikovih napak je ogrožanje življenja, pravnikovih pa izguba premoženja, svobode ali pravic.

Glede javnega ugleda in zaupanja sta oba poklica močno izpostavljena kritiki; oba sistema sta kritizirana zaradi počasnosti, nestrokovnosti in zapletenosti ter birokratskega ravnanja, in sta deležna nezaupanja, čeprav večina posameznikov deluje v skladu s stroko in poklicnimi etičnimi načeli.

Zdravniki osebnostno potrebujejo predvsem sočutje, hitro odločanje, čustveno stabilnost in sposobnost dela pod pritiskom.

Pravniki pa morajo imeti analitičen um, prepričljiv govor, moralno pokončnost in pogosto tudi trdo kožo za soočanje z nepravičnostmi

Obe strokovni področji nudita lepoto in srečo pri opravljanju poklica, glede na to, da zdravnik lahko najde lepoto v nudenju pomoči ljudem in v zavesti, da je del nečesa večjega, reševanja ali izboljševanja kakovosti življenja. Srečo pa lahko zdravnik najde v neprecenljivem občutku nudenja pomoči drugim, v nenehnem učenju, kar ga motivira, da je vedno aktiven, in v dejstvu, da družba praviloma ceni zdravnika, kar mu daje občutek priznanja.

Pravnik najde lepoto poklica v iskanju resnice in pravičnosti, v moči besede, zaščiti pravic drugih, zlasti šibkejših, in je nosilec etičnih in moralnih vrednot v družbi.

Lepoto in srečo pa nosilci obeh poklicev najdejo le pod pogojem, da zaznajo potrebe in izpostavijo čvrsto povezavo med svojim poklicem in svojim srcem.

#pravo, #medicina, #študij