V socializmu so nas učili, da smo vsi enaki, čeprav nam niso pojasnjevali, kaj to pomeni v praksi. Kot pravnik sem le ugotovil, kaj pomeni, da smo enakopravni, češ da imamo vsi enake pravice, vendar pa v to dvomim, ker imajo nekateri več pravic in manj dolžnosti ter različne obveznosti (dolžnosti nam nalagajo drugi, obveznosti pa prevzamemo sami). Za pravnike vem, da so nekateri po zakonu pametnejši od drugih, npr. višji sodniki. Očitno je, da so nekateri več vredni kot drugi, saj za isto delo dobijo več, drugi pa manj. V pandemiji sicer nismo o tem govorili, vendar se nam je zdelo, da je nekako »manj škode«, če so umirali starejši…
Ko danes slišim, kako smo »vsi enaki«, se vedno vprašujem, s kom se morem izenačiti; s slabim ali z dobrim človekom, siromašnim ali bogatim, nesrečnim ali srečnim, učenim ali nepismenim, delavcem v tovarni za strojem ali dobro plačanim državnim uslužbencem v toplem kabinetu v najvišjem nadstropju visoke zgradbe v metropoli … Pa tudi trditev, da imamo vsi enake želodce, po vsej verjetnosti ne drži.
Glede na življenjske izkušnje vem, da pripadniki višjih elit niso nikoli demonstrirali na ulicah, da se želijo izenačiti z delavci, kar koli že pojem delavca danes pomeni. Torej izenačenje verjetno pomeni, da se želimo vselej izenačiti s tistimi, ki so nad nami …
Preiti moramo od kabinetskega moraliziranja o podjetništvu k skupnosti moralnih družbenih vrednot.
Pri tem naj bi podjetnik na osebni ravni bistveno bolj, kot se pričakuje od povprečnega človeka, podprl vsestranski osebno etični in poklicni razvoj. Zapuščati bi moral vidne sledi smisla življenja v svojem okolju, ki odseva v iskanju možnosti osrečevati druge in prispevati h kvaliteti življenja v družbi.
Zavarovalništvo mi je osebno najljubše pravno področje, s katerim sem se srečal že kot telefonist in kurir v Zavarovalnici Maribor v obdobju 1962-1964 in kot izredni študent na Višji pravni šoli v Mariboru. Čeprav takrat kot telefonist nisem bil dolžan polagati strokovnega izpita iz zavarovalništva, sem se prostovoljno prijavil in ga precej hitro tudi uspešno opravil. Šlo je za izpitni program, ki je bil predpisan v bivši Jugoslaviji za vse delavce v zavarovalništvu. Zavarovalništvo me je, kot “hiša tisočerih poklicev”, tako pritegnilo, da sem magistriral s temo Zavarovanje avtomobilske odgovornosti, na Pravni fakulteti v Zagrebu, in s temo Zavarovanje odgovornosti podjetja doktoriral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani pod vodstvom profesorja dr. Stojana Cigoja, ki je bil eden najboljših profesorjev civilnega prava.
Verjetno ni bilo slučajno, da sem v bivši Jugoslaviji prvi objavil obsežen tekst o zavarovanju avtomobilske odgovornosti že leta 1969 v hrvaškem časopisu Osiguranje i privreda. Prav objava tega članka, ki je bil napisan na podlagi moje magistrske naloge, sem na osnovi priporočila Croatia osiguranje iz Zagreba dobil 10-mesečno štipendijo DAAD – Deutscher Akademischer Austauschdienst za izdelavo doktorske disertacije, saj v takratni Jugoslaviji ni bilo potrebne literature za to področje.
Moja objava leta 1969 je skoraj po 50. letih pozneje spodbudila znanega zagrebškega odvetnika Šimeta Savića, da me predlaga za mentorja svoje doktorske disertacije z naslovom »Obvezno osiguranje od avtomobilske odgovornosti kao sredstvo zaštite potrošača» (Obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti kot sredstvo zaščite potrošnikov), ki jo je leta 2020 obranil na Pravni fakulteti Sveučilišta v Mostaru pod mojim mentorstvom.
Na podlagi omenjene disertacije je doktorant v poletnih mesecih tega leta izdal knjigo z enakim naslovom v hrvaščini. Promocija knjige je bila v Zagrebu 15. julija 2022, na kateri smo kot recenzenti prof. dr. sc. Marijan Ćurković, prof. dr. sc. Mile Lasić in moja malenkost predstavili omenjeno knjigo. Na promociji se je razvila zanimiva razprava v zvezi z vprašanji, ki jih je avtor dr. Šime Savić izpostavil v disertaciji in pozneje v knjigi.
Avtor je kot odvetnik na področju zavarovalništva kritičen do vprašanj likvidacije škod pri zavarovalnicah, saj oškodovanci ne uživajo pravic kot potrošniki z zakonom obveznih storitev, ki jih ponujajo zavarovalnice, saj so prepuščeni dobri volji zavarovalnic. V knjigi je vrsta predlogov, ki naj bi »de lege ferenda« izboljšali položaj (p)oškodovanih oseb v prometu. V praksi nihče ne nadzoruje zavarovalnic v postopkih likvidacije pri obravnavanju zahtevkov žrtev v prometu, zavarovalnice ne plačujejo obresti, otežujejo (zavlačujejo) postopke in ne plačujejo akontacije. Žrtve pa praviloma nimajo sredstev za dolgotrajne sodne postopke.
Knjiga podrobneje obravnava in opozarja tudi na prakso v Republiki Sloveniji, kakor tudi v drugih republikah bivše Jugoslavije.
Veseli me, da sem lahko kot mentor v postopku izdelave omenjene doktorske disertacije, pa tudi kot recenzent omenjene knjige, prispeval svoja razmišljanja v smeri, ki jih je nakazal tudi spoštovani kolega, avtor knjige dr. sc. Šime Savić, kateremu tudi tukaj izrekam iskrene čestitke tako za doktorat kakor tudi za objavljeno knjigo, ki jo že berejo tudi zavarovalni strokovnjaki v Sloveniji.
Upam, da bo tudi ta knjiga vsaj delno zapolnila vrzel na področju strokovne zavarovalno pravne literature, tako na Hrvaškem kot tudi v Sloveniji. Zavarovalnice, v svoji ihti povečevati dobiček, zelo malo pozornosti posvečajo raziskavam, ki bi poglobile in razširjale zavarovalniško kulturo in znanost, še manj pozornosti pa posvečajo varstvu zavarovancev in še posebej oškodovancem v avtomobilskih nesrečah.
Ob letošnjem Dnevu Pravne fakultete Univerze v Mariboru 24. oktobra 2022 sem prejel priznanje za življenjsko delo ob 60-ti obletnici skupne poti z izvajanjem pravnega študija v Mariboru.
Glede na to, da nisem bil prisoten zaradi zdravstvenih težav, sem Pravni fakulteti in prisotnim na srečanju posredoval moje naslednjo zahvalno sporočilo;
“Spoštovana dekanica prof. dr. Vesna Rijavec, cenjene kolegice in kolegi, spoštovane sodelavke in sodelavci Pravne fakultete, dragi visoki gostje, študentje in prijatelji!
60 let v življenju posameznika je veliko, v delovanju družbeno pomembne izobraževalne znanstvenoraziskovalne institucije, kot je Pravna fakulteta, je relativno malo.
Moja življenjska, zlasti poklicna pot, se je, slučajno ali ne, povezala s potjo današnje slavljenke, natančno pred 60-timi leti, ko sem kot izredni študent vstopil v to stavbo z mešanimi občutki med željo po znanju in strahom pred smiselnostjo odločitve o vstopu v takratne prostore Višje pravne šole.
V preteklih 60-ih letih je bilo mnogo zanimivih in odločujočih dogodkov, ki so vplivali na mojo življenjsko pot, in veliko število izjemnih ljudi je s svojim zgledom in delom osvetljevalo mojo poklicno pot, povezano z obstojem in delovanjem institucije, katere dva in šestdeseto obletnico letos proslavljamo.
Pri tem naj omenim tudi člane moje družine, ki so me podpirali na tej poti.
Vrsta dogodkov, ki so me povezovali z izvajanjem študija prava v tej instituciji, praviloma ni bila načrtovana, če pa so tudi bili, pa niso bili tako uspešni, kot so bili slučajni in pogojeni z zunanjimi dobrimi ali slabimi okoliščinami. Ne vem, ali sem kaj posebej vrednega prispeval k razvojni poti te institucije, s katero sem bil povezan z najbolj dragoceno skupno vsebino: študentkami in študenti prava, katerim sem posredoval znanja o pravu in napotke za življenje po svojih najboljših močeh.
Občudoval sem njihovo nadobudnost, željo po znanju in zavedanje, da je poklic pravnika poslanstvo, namenjeno ljudem v smislu »bonum facere« in varovanju njihovih pravic v smislu »neminem ledere«, ob uporabi prava kot »ars boni et aequi«, ki ga spremlja nesporno dejstvo »summum ius – summa iniuria«.
Osebno se počutim počaščen in ponosen, da sem bil zraven pri nastanku in začetku delovanja Univerze v Mariboru tudi s sopodpisom Akta o ustanovitvi Univerze v Mariboru, kot najpomembnejšem dogodku za Maribor in Slovenijo.
S hvaležnostjo sprejemam priznanje Pravne fakultete kot izraz pozitivne ocene skupnega delovanja kolegic in kolegov moje generacije, navdušencev iskanja novih razvojnih poti mladih generacij na področju pravne znanosti in zagotavljanja kvalitete življenja v družbi s pravičnim pravom.
Obžalujem, da zaradi zdravstvenih težav danes ne morem skupaj z Vami obujati spominov na pretekle dogodke v 60-letnem razvoju študija prava v Mariboru, v katerih se tu in tam v vzporednih sekvencah pojavlja tudi moja podoba.
Spoštovani, hvala za dodeljeno priznanje, ki ga posebej cenim!
Lep pozdrav vsem z željo, da Pravna fakulteta nadaljuje s svojim razvojem s še hitrejšimi koraki in z navdušenjem, ki je spodbujalo dosedanje generacije.
#priznanje, #Pravna fakulteta UM, #življenjsko delo
Našo starost spremljata vedno prisotni nepopolni spomin in nedokončna pozaba na nekaj v življenju, kar sicer ni bilo »nič«, vendar nam danes ne pomeni veliko. Tako se spomnimo ljubkovalnih besed naše matere v svojem otroštvu, ki smo jih sčasoma tako pozabili, da nam danes le poredkoma pridejo v spomin, ko pa jih mimogrede slišimo od današnjih mamic, nas nejasno spomnijo, da smo to nekoč slišali tudi mi. Če nam nepopolni spomnim pove le, da je to bilo »nekaj«, nam nedokončana pozaba pove, da to za nas ni bilo kot »nič«
Kar lahko opazimo v starosti, je upad motivacije za delo. V aktivnem življenjskem obdobju je bila motivacija posledica želje narediti čim več in čim hitreje. Želja po delu ostane tudi v starosti, motivacija pa se spremeni z zavedanjem, da ni treba delati hitro in več, temveč da delamo le prave stvari. To je še posebej očitno po upokojitvi, ko postane izbira uporabnega časa izjemno pomembna. Stres s časom ob upokojitvi ni bistveno manjši od stresa, ki smo ga občutili v času aktivnega obdobja življenja, če ga ne organiziramo starosti primerno. Prav zato je tako zelo pomembno, da razmislimo, kaj je za nas res pomembno in se temu posvetimo. Gre za določitev pravih prioritet, kot so zdravje, aktivnost v družbenem okolju, brez povzročanja nejevolje drugim z našo konkurenčno prednostjo, in priprave za končnost, kar koli že to pomeni. Povečanje individualne uspešnosti v razmerju do drugih, ki je bila v preteklosti prioriteta, se spreminja v uspešnost v razmerju do nas samih, v smislu da delamo malo, vendar bolje za sebe in druge. Preprosto končno postajamo pomembnejši zase kot za druge.
Danes so ljudje vse bolj osamljeni, ker nimajo večje podpore v družini in v sorodstvu, kot je bilo pravilo v preteklosti. Povezave med generacijami so pretrgane. Trendi življenja so usmerjeni na individualnost in s tem se povečuje odgovornost posameznika za svoje stanje v družbi in za svojo osebno srečo. V sodobnem svetu so ljudje prepričani, da potrebujejo tisto, kar želijo, vendar to ni isto kot izpolnitev. Za srečo človeka je potrebno tisto, kar lahko nosi sam in družbeno okolje. Če človek ne more najti izpolnitve sebe in sreče v svojem okolju, bo to težko našel tudi v drugem okolju. S svojim življenjem mora človek biti vprašaj za njegovo okolje in se zavedati, da se bo nekega dne ustavil kot pokvarjena ura. Nismo na svetu zato, da dajemo na vse odgovore, temveč da postavljamo vprašanja, kot npr. od kod in zakaj v moji glavi vznikajo tako čudovite stvari. Ob tem pa je dolžnost vsakega, da prenese na drugega navdušenje nad pestrostjo in nedojemljivostjo življenja, četudi se pogosto nahajamo na barki s polomljenimi jadri in z uničenim krmilom. Sprašujemo se, zakaj ni posebne šole za življenje, na kateri bi se učili živeti za sebe in druge, saj smo bitja učenja in vse dobimo pretežno z učenjem. Samo z velikim pogumom in vztrajnostjo, pa tudi z (ne)pametnostjo nam bo uspelo pustiti sled za seboj.
Na II. „Savjetovanju Hrvatski jezik u Sloveniji,“ 11. listopada 2022 u Novom Mestu u organizaciji Hrvatskog kulturnog centra u Ljubljani a u sudjelovanju sa Inštitutom za narodnostna vprašanja u Ljubljani i Institutom za migracije i narodnosti u Zagrebu je bio organiziran vrlo interesantan Okrugli stol o učenju i položaju hrvatskoga jezika u Sloveniji i slovenskoga u Hrvatskoj.
Na njemu su sudjelovali; moderator dr. Damir Josipovič / INV Ljubljana, g. Staša Skenžić, Ministarstvo znanosti i obrazovanja Republike Hrvatske, ga. Melita Jušić, učiteljica hrvatskoga jezika u Sloveniji, ga. Vida Srdoč, učiteljica slovenskoga jezika u RH i moja malenkost.
Iako obje republike ulažu mnogo napora i financijskih sredstava, da bi mladi naraštaji mogli naučiti jezik svojih predaka, to su činjenice neumoljive; interes za učenje opada pod pritiskom asimilacije i nužnosti učenja svjetskih jezika radi budućih profesionalnih potreba. Uočava se i određeni otpor kot lokalnih osnovnih škola, koje smatraju da nema potrebe i interesa, da bi se pojedine osnovne škole bavile i organizacijom učenja jezika narodnih zajednica iz država bivše SFRJ. Razdoblje epidemije je onemogućavalo učenje i dolazak učitelja hrvatskog odnosno slovenskog jezika na razne lokacije, kojega posebno financiraju države; Slovenija u Hrvatskoj i Hrvatska u Sloveniji. Prema podacima, koji su izneseni u spomenut raspravi je brojčano veći broj učenika uključen u učenje slovenskog jezika u Hrvatskoj nego hrvatskog u Sloveniji. Izneseno je niz prijedloga, koji bi mogli povećati interes mladih za učenje materinskog jezika. Posebno se apeliralo na roditelje, da potiču polazak djece na organizirane satove učenja spomenutih jezika.
Osobno sam upozorio na nužnost otvaranja katedre za spomenute jezike na sveučilištima u Zagrebu i Ljubljani.
Izvijestio sam i o razlozima političke prirode , koji su doveli do ukidanja katedre hrvatskog ili srpskog jezika na Univerzi u Mariboru još prije osamostaljenja Republike Slovenije.
Osim rasprave o jezicima na savjetovanju je predstavljeno i niz vrlo značajnih stručnih referata hrvatskih i slovenskih stručnjaka o položaju Hrvata u Sloveniji, koji ipak očekuju u nekoj dalekoj budućnosti, barem približno, sličan položaj kojeg uživaju pripadnici slovenskog naroda u Hrvatskoj.
Pred dnevi, 14. 10. 2022, sem v Portorožu na vabilo organizatorja predaval na 159. kongresu Slovenskega zdravniškega društva o zdravniku kot svobodnem poklicu.
Na podlagi pravne analize predpisov, ki urejajo položaj zdravnika in opravljanje zdravniške dejavnosti, sem ugotovil, da poklic zdravnika v slovenski zakonodaji ni urejen kot svobodni poklic, kot je npr. odvetnik. Zdravnik je opredeljen kot zdravstveni delavec oziroma zasebnik, če opravlja samostojno dejavnost in je pravno statusno izenačen z drugimi samostojnimi zasebniki. Zasebnik je vsaka fizična oseba, ki ni podjetnik in ki opravlja določeno dejavnost kot svoj poklic (7. člen ZFPPIPP).
Ta opredelitev, ki temelji na pravno lastninski naravi sredstev, s katerimi se opravlja poklic, odstopa od splošno sprejete definicije svobodnega poklica, opredeljene v Rimskem manifestu 2017, ki opredeljuje svobodni poklic po temeljnih značilnostih poklica: «Osebe v svobodnih poklicih opravljajo intelektualne storitve na podlagi specifičnih poklicnih kvalifikacij ali usposobljenosti. Za te storitve je značilno, da se izvajajo osebno in temeljijo na vzajemnem zaupanju. Pripadniki svobodnih poklicev svojo dejavnost opravljajo na lastno odgovornost in so pri tem strokovno neodvisni. Zanje je značilna poklicna etika in delovati morajo v interesu svojih naročnikov, pa tudi v splošnem interesu.”
Če primerjamo obe definiciji, lahko ugotovimo, da so za svobodni poklic pomembne lastnosti poklica, kot je znanje, etičnost in delovanje v korist svojih naročnikov in v splošnem interesu, ne pa s čigavimi sredstvi opravlja svoje delo. Zdi se, da še vedno razmišljamo v kategorijah bivšega sistema, v katerem je bila zasebna lastnina ideološko osovražena.
Zanimivo je, da je odvetnik opredeljen kot svobodni poklic (1. člen Zakona o odvetništvu), zdravniku pa se te opredelitve ne priznava.
V razpravi na kongresu je bilo zavzeto stališče, da je na to treba biti pozoren v napovedani reformi zdravstva, pri čemer ni sporno, da bo v bodočem sistemu organiziranosti zdravstva svoboden zdravnik pomembna sestavina zdravstvene dejavnosti. Pojma zasebnika ni najti v Pravnem terminološkem slovarju, ki vsebuje le pojasnilo za pridevnik »zasebni«.
Sama terminologija sicer ni tako pomembna, vendar vsebinsko kaže na določene manj ali bolj pomembne vrednote v družbi. Zdravniški poklic je znan kot svobodni poklic, saj so ga že v rimskem času opredeljevali kot »artes liberales« (svobodna umetnost), da bi ga ločili od fizičnega dela »operae illiberales«.
Žal želi naš zakonodajalec zdravniški poklic, tako kot v bivšem sistemu, potisniti med fizičnim delavcem podoben položaj, ker ga želi obvladovati in usmerjati vstran od njegove tradicionalne vloge “bonum facere” (delati dobro drugim) kot bistva njegovega zdravniškega poslanstva.
Zdi se nam, da vedno živimo v krizi, bodisi da je to osebna ali družbena. Odkar beremo medije, smo obremenjeni z objavami o kriznih dogodkih ali pojavih.
Danes ni nič drugače, saj kamor koli pogledamo, je kriza; pred energetsko krizo so bile coronska, begunska, moralna zdravstvena, da ne omenjam posebej medijskih poročil o podnebni krizi, terorističnih napadih, vojnih grozotah idr. Oblega nas občutek, kot da smo pred nastopom sodnega dne.
Medijske novice ne odražajo nujno resnice, kako gre dejansko v svetu, saj nas znajo vznemiriti, če se otrok joče zaradi uničene igrače, in nam v dnevno sobo posredovati v sliki in besedi grožnje, napihnjene v apokaliptične razmere, kar nas spravlja v stanje strahu.
Toda to ne pomeni, da se bo svet sesul. V resnici ljudje živijo kar dobro, v primerjavi z življenjem v preteklosti, in ni sporno, da se stvari že kar nekaj časa razvijajo na bolje.
Živimo v kriznem razpoloženju, ker primerjamo najslabše vidike sedanjosti z najboljšimi vidiki preteklosti. Naš razum, ki se težko in počasi prilagaja novim razmeram, je primarno pozoren na slabe stvari in nas zavaja z občutkom, da je bila preteklost nekako boljša od sedanjosti.
Če želimo zmanjšati pritisk občutka, da živimo v krizi, je treba k medijem, in zlasti izjavam politikov, pristopati z več skepse in se vprašati, komu bi lahko koristilo, da se tako poroča o krizi. Takšen pristop nam takoj pokaže, da stanje ni tako apokaliptično. Do obvestil o krizi je treba biti zadržan in se z njimi ne obremenjevati, zlasti če osebno ne moremo ničesar ukrepati za njeno odpravo.
Sicer pa je znana misel Maxa Frischa, švicarskega pisatelja, ki je zapisal; “Kriza je produktivno obdobje, če ni povezana z dramatičnostjo.”
