13. september 2022

Danes sem kot pravnik vesel in ponosen na poklicne kolegice in kolege na Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu, ki so pred dnevi sprejeli strokovno pravno odločitev v zadevi izvršilnega postopka, ki teče od leta 2003 zoper odgovornega družbenika izbrisane d.o.o. na podlagi hudo spornega Zakona o finančnem poslovanju podjetij iz leta 1999 (ZFPPod). Gre za zakon, ki je edinstveni »izum« slovenskega zakonodajalca, kakršnega ne pozna nobena država v Evropi. Gre za zakon o izbrisu pravnih oseb iz sodnega registra brez likvidacije, ki je veljal od leta 1999 do 2011 in je bilo v posledici njegove uveljavitve več deset tisoč podjetnikom odvzeto premoženje. Evropsko sodišče za človekove pravice je jasno povedalo, da bi se tak zakon lahko sprejel le v izjemno izrednih okoliščinah. Ne samo da teh ni bilo, temveč je sam zakon bil podtaknjen poslancem v sprejem po nujnem postopku, kot sem to podrobneje utemeljil v knjigi: »Zakaj ste nas kaznovali«, ki je izšla pri založbi Kulturnega centra v Mariboru leta 2021.

Omenjeno sodišče v Slovenj Gradcu je v zadevi izvršbe Ig 402/2003 po 19 letih ustavilo postopek izvršbe zoper odgovornega družbenika na podlagi 17. člena Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008, ki določa: «Z uveljavitvijo tega zakona se šteje, da je Republika Slovenija prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov iz 6. točke 2. člena tega zakona pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga.«

Ta člen sem osebno oblikoval v predlogu ZOKIPORS in ga je sodišče vsebinsko pravilno dojelo kljub nasprotnemu stališču Državnega odvetništva, ki je doslej vse tovrstne zahtevke zavrnilo. Sodišče pravilno ugotavlja, da mora sodišče na podlagi omenjenega 17. člena ZOKIPORS ustaviti postopke po uradni dolžnosti.

Zoper omenjeni sklep o ustavitvi postopka je že vložena pritožba in z zanimanjem pričakujemo odločitev višjega sodišča.

Če bo to stališče potrjeno s stališči višjih sodišč, so praktično vsi izvršilni postopki, ki še vedno tečejo na podlagi ZFPPod, ustavljeni s dnem uveljavitve ZOKIPORS. Odgovorni družbeniki lahko zahtevajo od sodišč, da ustavijo izvršilne postopke po uradni dolžnosti. Upniki lahko uveljavljajo od družbenikov le 40% svojih terjatev. Če je družbenik doslej plačal 40% svojih obveznosti, ne bo po ustavitvi postopka ničesar več dolžan. Če družbenik še ni odplačal 40% dolgov izbrisane družbe, se izvršilni postopek zoper njega nadaljuje, vendar samo do višine 40% obveznosti.

Ta dejstva bo moralo ugotavljati državno odvetništvo. Pri vodenju omenjenih postopkov se bo izkazala vsa pravna nekorektnost tistih, ki so z amandmajem k 5. členu ZOKIPORS oblikovali njegovo vsebino tako, da ga noben pravnik ne razume, ker je nasproten temeljnemu namenu samega zakona. Državno odvetništvo zatrjuje, da imajo po zakonu pravico do odškodnine le pasivni družbeniki, ne pa ti. aktivni družbeniki, ki pa je kot pojem izumljen v slovenskem pravu in tudi odpravljen iz slovenskega sistema že leta 2011.

Zakon je na podlagi dikcije v prvem in drugem členu ZOKIPORS namenjen odpravi krivic tistim, ki so plačali obveznosti izbrisane družbe. To so bili le aktivni družbeniki. Po samem ZFPPod pasivni družbeniki niso bili dolžni plačati ničesar in zato državno odvetništvo napačno razlaga zakon.

Upam, da bo po 23 letih zakonodajalec le spregledal, kako je bil izigran oziroma zaveden od določene skupine ljudi, ki je zlorabila pravno znanje na škodo več deset tisoč občanov.

#izbris pravnih oseb, #sodišče, #zakonodaja

10. september 2022

Naši, pa ne samo naši, politiki so pravi genialci za pritegnitev naše pozornosti. Zdi se, da so brali Homerja, ki je v opisu trojanske vojne od vseh strahot, ki so se dogajale v desetletni vojni, najbolj pritegnil pozornost generacij več tisoč let z zgodbo o trojanskem konju, s katerim se je vojna končala. Ker je Paris ugrabil lepo Heleno, se začne vojna in konča z uničenjem Troje s pomočjo podarjenega konja, v katerem so bili skriti vojaki.

Torej za pritegnitev pozornosti je potreben pripovedni dogodek, povezan z emocijami, in zločest človek.

Bistvo za vzbujanje pozornosti javnosti v političnem svetu je tudi danes obstoj resničnega ali možnega spornega dogodka v družbi, ki ga ni težko najti ali pa si ga izmisliti. Mediji to pograbijo in dodajo resnične ali domnevne emocije kot nujno sestavino za ustvarjanje pozornosti. In končno večnega zločestega negativca najdejo v političnem ali ideološkem nasprotniku.

Danes, enako kot v preteklosti, so pripovedne in izmišljene oziroma nedokazljive zgodbe, podprte z večjo ali manjšo izmišljeno sentimentalno sestavino, močnejše kot aktualne informacije, saj izmišljene kategorije naredijo kot družbeno sprejemljive.

Človeško nagnjenost za pripovedne zgodbe koristijo politiki in mediji in to ne zaradi skupnega dobrega ampak zaradi svojih interesov. Pri politikih so zlasti uporabne narativne obljube, da bodo vse spremenili, kar so drugi v preteklosti napravili narobe. Oni nam danes nadomeščajo dobre pravljične strice in jim verjamemo, kot smo v otroštvu verjeli v lepe pravljice. Posebej so zanimive obskurne teorije zarote.

Zaradi svojih zgodb nas politiki pritegnejo in jih začnemo občudovati, pristopimo v njihovo stranko, jih volimo na volitvah, in ko so izvoljeni, nam začnejo težiti, mi pa se jim počasi odtujujemo ter čakamo na nove pričevalce pripovednih zgodb na bodočih volitvah.

Ko je to prebral moj znanec, je bil navdušen in mi povedal: »Saj je to enako kot v življenju pri iskanju življenjskega partnerja; najprej ga občudujemo in smo navdušeni nad njegovimi pripovednimi zgodbami, se zaročimo in poročimo ter se nato počasi odtujujemo od njega, ker se njegove očarljive obljube ne uresničujejo, in čakamo ali iščemo novo priložnost poslušanja enakih ali podobnih zgodb …«

#politika, #mediji, #družba, #morala

8. september 2022

Ko spremljamo življenje več generacij, ugotavljamo, da se vse generacije spopadajo z vedno istimi vprašanji in se poslavljajo iz življenja razočarane, ker nobena generacija ne uspe odgovoriti na temeljna vprašanja življenja. Vsaka generacija začenja vedno znova reševati odprta in enaka vprašanja. Eno od teh vprašanj je nečimrnost želje po prepoznavnosti, ki jo še posebej izpostavljajo družbena omrežja in mediji.

Vsi želimo biti prepoznavni v družbenem okolju. Skrbi nas, kaj si drugi mislijo o nas. Zavedamo se, da ne moremo živeti ne oziraje se na mnenje drugih. Praktično pogosto živimo, da izpolnimo pričakovanja drugih in se nam zdi, da je to smisel življenja. Igrati moramo po pravilih drugih in želimo biti pohvaljeni. Ne da bi se tega zavedali, postanemo odvisni od mnenj drugih. V sodobni kulturi zavisti trpimo, če se nam ne izkazuje priznanje in pohvala za opravljeno delo in zato poskušamo poseči po statusnih simbolih, kot so drugim težko dosegljive materialne dobrine, družbene funkcije, akademski naslovi, proslave, medijske promocije ipd., da bi dvignili svojo prepoznavnost, kar pa nas še dodatno zasužnjuje, namesto da bi nam delalo veselje.

Internet in družbena omrežja so eno od najlažjih in najbolj učinkovitih, vendar zelo nevarnih sredstev za dvig lastne prepoznavnosti in znižanje naše samozavesti. Kdo se ne hvali s številom lajkov in selfijev pred svetovno znamenitostjo ali osebnostjo idr.? Prav zaradi interneta in njegove možnosti postajamo še bolj odvisni od drugih in si znižujemo našo že tako oslabljeno samozavest.

V svetu politike je nečimrnost želje po prepoznavnosti še posebej prozorna, ker politik ima neznosno potrebo, ne samo po svoji prepoznavnosti temveč tudi po znižanju naše samozavesti, saj bi naj razmišljali enako kot on oziroma naj bi pozabili na dejstvo, da smo sposobni tudi sami ustvariti svoje mnenje.

Namesto da bi pričakovali potrditve od drugih, se moramo naučiti utrjevati samozavest s potrjevanjem samega sebe. Samozavest je naša edina možnost, da se izvijemo iz objema ujetosti od odobravanja drugih. Postaviti si moramo lastne cilje, prepoznati, kaj nam je pomembno in ustvariti svoja merila za ocenjevanje naših ravnanj.

Preprosto moramo dojeti, da smo enako sposobni oziroma nesposobni kot drugi in da ne skrbimo, kaj drugi mislijo o nas, vendar nas tudi ne sme zanimati, ali je trava pri sosedu bolj zelena …

#življenje, #samozavest, #družbena omrežja

4. september 2022

V kapitalizmu je znano, da gospodarstveniki ne morejo biti dobri politiki, politiki pa ne dobri gospodarstveniki. Gospodarstveniki morajo misliti za sebe, politiki pa trebajo misliti za druge.

Pri nas pa politiki čez noč postanejo gospodarstveniki in obratno.

To je verjetno zato, ker še kapitalizem ni zaživel ali pa imamo politike, ki premalo mislijo za druge in gospodarstvenike, ki preveč mislijo za sebe.

#kapitalizem, #politiki, #gospodarstveniki

4. september 2022

Včeraj sem na hrvaški TV gledal dokumentarno oddajo o 13-letnem Pavleku Morozovu, ki je postal heroj Sovjetske zveze v 30-ih letih preteklega stoletja, ker je izdal v šoli svojega očeta, ki je skrival kmetijske pridelke pred obveznim odkupom in bil proti takratnim kolhozom. V sodnem postopku zoper očeta je Pavlek izjavil, da je njegov oče izdal oktobrsko revolucijo in očeta Stalina, za kar je bil oče obsojen na 10 let zapora. Pozneje so našli Pavleka in njegovega mlajšega brata mrtva in za njuno smrt so bili obsojeni domnevna morilca dedek in babica ter bratranec.

O Pavleku kot heroju je bilo napisanih več knjig in opera kot hvalospev, njegovo ravnanje pa je bilo v vseh šolskih učbenikih hvaljeno kot zvišano herojsko dejanje (sic!?).

Ob tem sem se spomnil otroštva moje generacije ob koncu 40-ih let preteklega stoletja, ko smo kot lačni otroci trepetali pred obvezno oddajo kmečkih in drugih prehrambnih pridelkov. Vedeli smo za skrivanje hrane naših staršev, čeprav so to delali na skrivaj. Bali smo se, da ne bi mi v šoli tega povedali sošolcem ali, Bog varuj, učiteljem. Nismo se bali, da bi bili pretepeni, kar je takrat bila najbolj običajna kazen doma in v šoli. Zlasti smo bili ustrahovani s »packami« z ravnilom, s katerimi so nas tako radodarno kaznovali učitelji za vsako tudi najmanjšo napako. Bali smo se za starše, ki bi bili kaznovani z zaporom, če bi se odkrilo njihovo skrivanje hrane. Dobro se spomnim, kako smo bili prestrašeni s komunizmom, da smo se še kako izogibali ti. komunističnih hiš v vasi.

Preprosto, naše otroštvo v vojni in zlasti neposredno po njej je bilo prežeto s strahom za starše, ki so vidno trpeli zaradi zunanjih pritiskov na njihova verska prepričanja in imeli odpor do družbenih sprememb, ki jih je prinesla nova družbena ureditev.

V nasprotju s starši so nas učitelji v šoli prepričevali o lepoti nove družbene ureditve in o »zaostalosti« naših staršev, ki ne razumejo novih idej o idealni bodočnosti.

Rasli smo v dveh svetovih z različnimi vrednotami, kar ni ostalo brez posledic v poznejšem življenju pri srečanjih z mladimi rodovi, ki si ne morejo predstavljati naših doživetij v otroštvu.

Zato ne bi bilo odveč malo več razumevanja za starejše, ki so otroštvo preživeli ob ljubečih starših, za katere pa so učitelji pripovedovali, kako so zaostali …

#Pavlek Morozov, #družbena ureditev

3. september 2022

V času socializma je izredni študij oziroma študij ob delu nudil hvalevredno možnost izobraževanja mladih s podeželja in iz siromašnih delavskih družin. Otroci iz takrat elitnih družin so študirali redno in je bil zanje študij ob delu drugorazreden.

Mariborsko visoko šolstvo je v 60-ih letih preteklega stoletja zraslo prav na krilih izrednega študija zaposlenih delavcev.

Osebno sem bil del takratnih generacij izrednih študentov, ki so uspeli dokončati študij predvsem na podlagi samodiscipline in trdega dela, brez katerih ni uspeha na nobenem področju.

Samodisciplina pomeni delati določene stvari, ki se nam morda zdijo neprijetne, dosledno in v daljšem časovnem obdobju.

Izredni študenti smo bili zelo motivirani, saj nas je gnala srčna želja, da uspemo in se izenačimo z rednimi študenti.

V stiski s časom smo morali opustiti marsikatere druge dejavnosti, ki bi jih raje počeli. Branje strokovne literature namesto da prižigamo televizor, izogibanje zabavam, izletom in druženjem nas je siromašilo socialnih stikov, kar se je odražalo pozneje v zmanjševanju družabnih stikov in življenju na obrobju družbe. Trdna volja in nenehna samokontrola pa nam je omogočila poslovitev od svojega šibkejšega jaza.

Danes ugotavljamo, da z izvajanjem samodiscipline in trdega dela v času študija ni bila najvrednejša pridobitev diploma, temveč pridobitev moči obvladovanja samega sebe.

Imeti moč in nadzor nad samim seboj namesto da se prepusti potek življenja naključju, je poseben spodbujevalni občutek, ki ga ne znamo niti poimenovati.

Ko se generacija nekdanjih izrednih študentov danes pogovarjamo z mladimi, ki uživajo v razkošju prostega časa, se nam zdi, da jih obremenjujemo z nerazumljivimi in zastarelimi pravljicami …

#študij, #študij ob delu, #samodisciplina

2. september 2022

V starosti se posebej zavedamo človeške krhkosti, minljivosti in ranljivosti. Globalne družbene tragedije in naravne katastrofe nam razkrivajo ranljivost družbe in naravnega okolja. Ranljivost sodobnega človeka je tudi posledica lastnega tehnološkega napredka, saj povzroča našo negotovost in strah pred neslutenimi posledicami zlorabe človeških dosežkov na področju znanosti.

Bistvo ranljivosti, ki ni slaba ali dobra lastnost sama po sebi, je jedro vseh občutkov človeka.

V vsakodnevnem življenju se danes ranljivost povezuje zlasti z uspehom oziroma neuspehom, saj smo razvili kulturo uspeha kot edini smisel srečnega življenja in neuspeha kot izgubo smisla za življenje in veliko razočaranje. Paradoks pa je v tem, da ne vemo, kaj je uspeh v življenju.

Ranljivost pomeni negotovost, tveganje in čustveno izpostavljenost v odnosu do drugih, ki se ne povezuje samo z negativnimi občutki razočaranja, strahu in negotovosti, temveč tudi z našimi pozitivnimi občutki, kot so ljubezen, veselje, empatija in ustvarjalnost. Ko se odpremo drugim, postajamo neizogibno ranljivi, vendar to ne pomeni šibkosti, kot to dojema večina, temveč je to pogum za sprejetje tveganja, da bomo sprejeti ali zavrnjeni od drugih, oziroma da bomo uspešni v svojem podjemu in ne obupali ob možnosti neuspeha.

Dejstvo, da se ne ustrašimo možnosti negativnih posledic naših ravnanj v razmerju do drugih, kaže na pogum sprejeti lastno ranljivost – in ne šibkosti.

S sprejetjem lastne ranljivosti v smislu občutljivosti za drugega postajamo sposobni čutenja, ljubezni in naše presežnosti zavedanja o lastni krhkosti in nepopolnosti ter postajamo sposobni, da našo ranljivost, kot domnevno slabost, spremenimo v pozitivno prilagojen in kreativen odziv do drugih v različnih razmerjih.

Za pozitivni pristop ranljivosti je treba imeti dovolj moči, da se sprijaznimo s svojo ranljivostjo, ne glede na to ali so z njo povezani prijetni ali neprijetno občutki, saj nam to omogoča ohranitev osebne rasti in trdnosti v vseh obdobjih življenja in v vseh razmerjih do drugih.

#življenje, #ranljivost

29. avgust 2022

Če živimo relativno dalj časa, ugotavljamo, kako pogosto presojamo določena dejstva oziroma razmerja ali pojave kratkovidno in pri tem pozabljamo na bližino smrti. Kot posamezniki ravnamo podobno, kot ciklično ravnajo posamezne generacije, za katere veljata zakon generacijske kratkovidnosti in zakon zanikanja smrti. Bistvo generacijske kratkovidnosti je, da so najpomembnejše vrednote neke generacije vedno reakcija na vrednote prejšnje generacije, zaradi česar je generacija tako kratkovidna.

Za sedanjo odhajajočo generacijo je značilno: otroštvo in mladost je preživela v uporništvu in negiranju vsega, kar je bilo pred letom 1945. Vse prejšnje vrednote so bile postavljene pod vprašaj in gradil se je nov sistem z obljubo reda in miru.

Naslednje obdobje pripada tihi generaciji, ki je odraščala v pragmatizmu, polna radovednosti in nadzorovane kritičnosti. Za to generacijo je značilen »baby boom« kot upor proti konservativnim staršem. Generacija, ki je izvedla odpravo socializma, je v osnovi svoje ideje utemeljevala z napakami prejšnje generacije, ki je gradila socializem.

S prelomom tisočletja je nastopila generacija »milenijcev«, ki se prizanesljivo zanaša na timsko delo in se izogiba konfliktom in konfrontacijam v prepričanju, da bo zagotovila kvalitetno življenje s timskim delom.

Vse velike dosedanje spremembe so temeljile na »revolucionarnih« poskusih podiranja mostov, ki naj bi med seboj povezovali generacije na evolutiven način. To je škodljivo kratkovidno ravnanje. Trdijo, da je to posebna značilnost slovanskih narodov. Nobena generacija ni uspela premagati omenjene kratkovidnosti svoje generacije.

Pri vsem tem so vse generacije zanemarjale tradicionalno povezovalno skrb za strahove in potrebe mladih in starih, ki so največje žrtve omenjene generacijske kratkovidnosti.

V večjem ali manjšem obsegu omenjene modele kratkovidnosti opazujemo ob vsakokratnih spremembah oblastnih struktur, kjer nova struktura oblastnikov porabi ogromno energije za to, da se prejšnja oblast očrni in jo eliminira iz zavesti ljudi.

Ob teh generacijskih spremembah se posebej zanemarja gotovost večno prisotne smrtnosti. Pri generacijah, ki so predvsem dovzetne za odpravo dejanskih in domnevnih napak prejšnje generacije, je misel na smrt vedno potlačena v skladišče pozabe.

Opisane ciklične spremembe v družbi vplivajo na posameznika, ki ravna podobno kot družba, saj na njegove odločitve in ravnanja vpliva duh časa generacije, kateri pripada.

Kot posamezniki ne moremo bistveno vplivati na ciklične generacijske pojave v širši družbi, lahko pa z zavestnim ravnanjem, ob spoznanju neizogibne minljivosti in kljub prisotni generacijski kratkovidnosti, naredimo najboljše iz svojega življenja, če se z več empatije, odprtosti in ljubezni povezujemo med seboj v minljivosti življenja in čudežu možnosti evolutivnega razvoja svoje osebnosti.

“Misel na smrt nas opominja, da je življenje prekratko, da bi ga prepustili avtopilotu”generacijske kratkovidnosti in strahu pred smrtjo …(Robert Grene).

#življenje, #generacije, #smrtnost

27. avgust 2022

Naše osebno življenje in poglede na svet okoli nas je treba uskladiti z naravnimi univerzalno civilizacijsko preskušenimi načeli življenja, kot so:

Nenehno delovanje na trajni notranji osebni rasti v smislu karakterne človečnosti oziroma etične osebnosti. Delovanje in osredotočenost na zunanjih družbeno konvencijskih oblikah obnašanja ne zadošča. Cilj tega delovanja je biti dober človek.

Proaktivno delovanje, namesto reaktivnega, v družbi in prevzem nadzora nad seboj in svojo »usodo«. V življenju nas ne smejo voditi instinktivne reakcije na zunanje pobude in okoliščine. Delovati je treba tam, kjer naše delovanje ima učinek, ne pa skrbeti za stvari, kjer naše delovanje nima nobenega vpliva. Proaktivno delovanja pomeni prevzem odgovornosti za svoja ravnanja.

Ob vseh življenjskih projekcijah je treba razmišljati in vizualizirati že na začetku, kako se bo naša projekcija končala. Priprave za doseganje določenega cilja so bistvenega pomena za njegovo udejanjanje. Ne pričakovati od drugih, da nas bodo osrečili.

Sprejeti svojo «ustavo«, kot osebno najvišjo odločitev, kaj je v našem življenju pomembno in zakaj želimo živeti. Zagotovo ne bomo srečni, če sledimo vsesplošno sprejetim ciljem življenja, ki pomenijo pridobitev denarja in poslušnost oblastnikom.

Bistveno je, da ločimo bolj pomembne vsebine od nepomembnih in da zanje porabimo največ energije in časovno najprej opravimo tisto, kar je res pomembno.

Sodelovanje namesto tekmovanja. Kljub temu, da živimo v času kulture konkurenčnosti, pri čemer želimo drugemu vzeti večji kos torte, je treba vedeti, da v končni fazi konkurenčnosti trpimo škodo mi sami, ko tekmujemo, saj bo boljši kos torte dobil tretji. V medčloveških konkurenčnih odnosih poskušajmo razmišljati, kaj nasprotna stran pričakuje v konkretnem razmerju in enako to storimo tudi zase.

Izgrajevanje in ohranjanje stabilnih medsebojnih odnosov je pomembna emocionalna investicija v povečevanje medsebojnega zaupanja. Vsebina omenjene investicije je zlasti držanje dane besede, jasna izraženost, kaj se pričakuje od druge strani, četudi gre za male senzibilne stvari, resnična želja da se drugega razume, ugotavljanje, kaj je za drugega pomembno, opustitev kritike drugega v njegovi odsotnosti in podobno.

Iskanje sinergije z drugimi. Sodelovanje med ljudmi sproži sile, ki jih ista dejanja posameznikov ne bi mogla povzročiti. Celota dejanj več dejavnikov je vedno večja od seštevka posameznih dejanj.

Post scriptum:

Omenjene misli sem verjetno povzel iz številnih zanimivih starih knjig, vendar se ne spomnim, da bi jih kdaj posredoval študentom, ker so se mi osebno zdele odveč ob takratnem vseobsežnem ideološkem pojmovanju izobraževanja mladih pravnikov.

Danes pa menim, da sem takrat bil v zmoti in da bi jih moral posredovati študentom/tkam v razmišljanje.

#življenje, #etika, #stare beležnice

25. avgust 2022

Splošno je znano, da mediji in govorice v ospredje postavljajo negativne vsebine o drugih, ker pritegnejo več pozornosti, zlasti če gre za informacijo, ki jo je mogoče razlagati na različne načine. Pogosto pa so takšne objave posledica podzavestne ali zavedne zavisti, ki je prisotna v družbi in je globoko ukorenjena v sodobnem človeku.

Zavist je občutek, povezan s tem, da nekdo drug ima, zna, zmore, ima neko lastnost, mi pa ne.

Zavist se pogosto zamenjuje z ljubosumnostjo, glede na to, da sta oba pojava oziroma občutki podobni, a tudi različni. Ljubosumje je negativen občutek, ki nastane predvsem zaradi dejstva, da nismo dovolj ljubljeni s strani druge osebe.

Zavist nas dela nesrečne zaradi tega, kar ima nekdo drug več oziroma boljše, kar je nam nedosegljivo.

Normalno je, če si človek želi narediti svoje življenje lepše in boljše, in to ni zavist.

V sodobnem življenju smo pogosto bolj ali manj zavistni drugim zlasti zaradi »uspeha«, čeprav niti ne vemo, kaj je to uspeh v življenju.

Filozof Bertrand Russell (The Conquest of Happiness) zatrjuje, da je zavist temelj demokracije in vzrok številnih družbenih sprememb in tragičnih dogodkov v razvoju civilizacije. (Socializem se je ohranjeval zaradi zavisti siromašnih do bogatih.) Bistvo demokracije, kot so jo pojmovali že stari Grki in je prisotna še danes, je, da nihče ne sme biti prvi. (Znanec mi je rekel, da to danes ne drži v politiki, ker se mnogi borijo, da bi bili prvi.)

Pogubnost zavisti ni samo v tem, da želimo drugemu, da bi izgubil tisto, kar ima, zna ali zmore temveč tudi poskušamo delovati zlonamerno v tej smeri, zlasti če je to delovanje mogoče prikriti pred drugimi in ni predmet kaznivosti. (Znana je kletev: »Imel, pa ne imel.«)

Pri tem pa primarno delamo škodo nam samim, saj se počutimo nesrečne, ker drugi imajo to, česar mi nimamo. Namesto da bi delovali v smislu doseganja lastne sreče na podlagi tega, kar imamo ali smo, postajamo ujetniki razdiralnega občutka zavisti drugim.

Če ne obvladamo strasti zavisti drugim, nam zavist zasenči tudi tiste naše lastne prednosti in vrline, ki jih imamo in smo zaradi njih lahko ponosni nase.

Bertrand Rassell zatrjuje, da je zavist posledica civilizacijske zablode posvečanja velike pozornosti razvoju razuma in uma, zanemarjen pa je razvoj srca.

Človek je nesrečen, ker razume, pozna in ve , da obstaja nekaj, kar je boljše ali več, vendar ne ve, kako to najti in doseči in zato usmerja svojo zavist na drugega, ki je prav tako nesrečen zaradi zavisti drugim, ki so še bolj uspešni, imajo ali znajo še več …

»Tudi svetniki so zavidni bolj svetim«, trdijo v Hrvatskem Zagorju.

#mediji, #zavist