29. marec 2025

Pred dnevi sem objavil nekatere spomine oziroma razmišljanja o povezanosti prava in medicine. Ob tem sem se spomnil dogodka, s katerim je bila povezana moja osebna izkušnja, kako se srečujeta pravo in zdravstvo.

Začelo se je leta 1965. Kot mlad pravnik sem imel v žepu diplomo Višje pravne šole in bil izredni študent v četrtem letniku Pravne fakultete v Ljubljani, ki sem jo končal pred rednim rokom, tridesetega decembra 1965. Bil sem zaposlen kot referent za zavarovanje v tovarni Metalna Maribor. Enkrat mesečno sem nudil pravne nasvete delavcem v okviru pravne pomoči, organizirane s strani sindikata.

Nekega dne je v pisarno vstopil delavec, ki sem ga poznal kot zidarja iz skupine v stanovanjski zadrugi, v okviru katere smo gradili vrstne stanovanjske hiške za delavce. Pozneje sem ugotovil, da smo bili sosedje pri gradnji naselja vrstnih hiš za delavce Metalne. Omenjeni delavec me je seznanil s tragičnim dogodkom, kako so v bolnišnici njegovi 8-mesečni hčerki pomotoma amputirali nogo pod kolenom. Zdravnik je poslal hčerko v bolnišnico zaradi vnetja srednjega ušesa. Podrobneje me je tudi seznanil, da ni uspel dobiti pojasnila, zakaj se je amputacija zgodila in da primera ni želel prevzeti noben odvetnik. (Takrat jih je bilo v Mariboru največ med 7-10 odvetnikov).V bolnišnici so izpeljali disciplinski postopek, vendar ni imel nobene seznanitve, kaj je bilo ugotovljeno.

Primer me je človeško, pa tudi pravno pritegnil. Želel sem pomagati. Bil sem tudi radoveden, kaj se je zgodilo, saj sem ga vsak dan videval na gradbišču. Kot vsak mlad pravnik sem bil prepričan, da vem veliko prava, zlasti ker je primer bil povezan z zavarovanjem.

Tožba je bila oblikovno in vsebinsko primitivna, na kar me je pred razpravo na hodniku prijateljsko opozoril pravni pooblaščenec bolnišnice, moj profesor S. K. iz Višje pravne šole. (Danes verjetno ni pričakovati, da bi me nasprotnikov odvetnik prijateljsko opozoril na napake, nasprotno, verjetno bi napake posebej potenciral pred sodnikom. Danes je vodenje sodnega spora oblika gladiatorske borbe, takrat pa je bilo korektno iskanje skupne možnosti, kako rešiti spor.)

Ker družbena omrežja niso primerna za opisovanje razih pravnih postopkov in zavozlanj, ki sem jih moral reševati kot neizkušen pravnik, lahko le v kratkem povem, da je spor trajal 5 let. Izvedeniško mnenje je izdelala Medicinska fakulteta v Zagrebu, s tem da sem moral vse sodno gradivo prevesti v hrvaščino, vendar mnenje ni bilo jasno, ali je bila podana odgovornost bolnišnice. Temeljno sporno vprašanje je bilo, ali je bila »oljna injekcija v bedro« vzrok amputacije. Spor je bil rešen s poravnavo in to na zadnji obravnavi, ob izjavi medicinske sestre – priče, da je dala injekcijo po naročilu nadrejene sestre, čeprav sama ni imela 4-letne medicinske šole. Višina odškodnine je bila v 80 odstotkih predračunske vrednosti takratne vrstne hiše. (To mi je ostalo v spominu, ker sem sam takrat gradil takšno vrstno hišo, v kateri stanujem še danes, že več kot 60 let).

Podrobnosti sodnega postopka mi niso ostale v spominu, so pa zato še vedno prisotni spomini na takratno in sedanje občutenje vseh prizadetih, zlasti ker danes vsakodnevno srečujem sosedo, spoštovano gospo – takratnega otroka.

Za vse je to bila zelo pretresljiva in pomembna zgodba – nekaj, kar je v nas zagotovo pustilo globoko sled.

Spomini na mojo prvo tožbo so se mi za vedno vtisnili v zavest. Ni šlo zgolj za pravni primer – šlo je za življenje, za bolečino, ki si je človek ne more niti predstavljati, dokler je ne sreča iz oči v oči. Bila je to tožba, ki me je zaznamovala. Zoper bolnišnico, ki bi morala ščititi življenja, pa je zaradi napake pustila osemmesečno deklico brez noge za vse življenje.

Bila je še dojenčica – nedolžna, krhka, z življenjem, ki se je šele začelo, in z usodo, ki ji je bila nasilno predrugačena. Ko sem prvič pogledal njene starše, sem v njihovih očeh videl nekaj, česar v sodni dvorani ne pozabiš nikoli – brezmejno žalost, zlomljeno zaupanje in tiho, a silovito odločnost, da resnica pride na dan.

Začelo se je kot pravni primer, a hitro sem spoznal, da nosi veliko večjo težo. Bila je preizkušnja moje poklicne zavzetosti, pa tudi človeške empatije. To ni bil samo prvi primer v moji karieri – bil je tudi prvi primer, ki mi je zares razkril, zakaj sem izbral ta poklic.

Spomnim se, kako sem se počutil – občutil sem hkrati jezo in nemoč, a tudi silovito potrebo, da nekaj naredim. Da poiščem odgovornost. Ne zaradi maščevanja, ampak zaradi pravice. Zaradi resnice. In predvsem – zaradi deklice, ki ni imela glasu, a je zaslužila, da nekdo govori v njenem imenu.

Najbolj boleče trenutke sem doživel, ko so dekličini starši pričali pred sodiščem. Njune besede so bile preproste, nepravniške, a polne žalosti in tihega obupa. Mati je trepetala, oče je stiskal zobe. Nihče ni jokal na glas, a vsak prisoten je čutil, da je v tisti dvorani nekaj globoko človeškega – resnica, ki je ni bilo mogoče več zanikati.

Ko sem vložil tožbo zoper bolnišnico, sem vedel, da stopam v boj proti sistemu, ki se zna zelo dobro braniti. A v sebi sem čutil mirno odločnost – tisto notranjo držo, ki me je od takrat naprej vedno vodila v poklicu: da pravo ni samo igra pravnih členov in postopkov, ampak orodje za zaščito človekovega dostojanstva.

Tone Potocnik

Dragi Šime,vedno znova,ko prebiram tvoje zapise sem ponosen nate,mi zaigra srce…kako velik človek si.Velik,velik pravnik in še večji srčni Človek z veliko začetnico.Da bi bilo med nami več tebi podobnih…

Maja Damevska

Prof.Ivanjko hvala!Sama sem sodelovala pri novem Zakonu o zagotavljanju kakovosti v zdravstvu in seveda povod je tudi naša izkušnja z otrokom,s katerim premagujeva izjemno visoke ovire.Vendar ko nastopam v vlogi mame in ne pravnice je toliki večja borba s sistemom,ki je neizprosen ne glede na to,kdo je na drugi strani.In ko zagovarjam otrokove pravice in z njim svoj boj sem zelo zanimiv sogovornik.Se več,ko vidim koliko lahko ljudem pomagam s svojimi izkušnjami je moje srce polno. In seveda vse pro bono.

Ko te “vzgajajo”takšni profesorji kot ste vi potem so zadeve zelo lahko izvedljive,govorim o tisti drugi plati našega poklica-človečnosti,občutku….

Tania P

G. Šime je ne upoštevajoč po-klic in nazive na prvem mestu Človek, ki ne zna in ne zmore reči “NE”, predvsem kadar gre za pomoči potrebnim ljudem, ki to sic.(iz)ali koristijo. Je edina, meni znana, oseba, ki ne odvrne “kaj imam od tega?”ali “Jaz se ne obremenjujem z ljudmi, ki jih ne poznam in od njih predvsem nimam koristi.”

Triumf človečnosti in s tem velikost po-klicom.

Vera Krivec

Hvala gospod profesor, da delite spomine in OPOMINE mnogim, ki ne poznajo čustev, morale in jim je pravičnost tuja, PRAVICE pa kot pravijo, v pravu ni. Z veseljem bi prebrala vašo prvo tožbo, verjetno pa le ni bila tako pomanjkljiva, da ste z njo uspeli. Moj predlog bi bil, da bi na vsakem sodišču moral obstajati zastekljen prostor za takšne primere, ki bi bili za vzgled in poduk. Hvala za iskanje izgubljenega.

Spomenka Valušnik

Spoštovani g. Šime, hvala za ta iskren zapis, ob katerem pritečejo tudi solze. Sami smo se proti sistemu borili za pravico in glas naše danes skoraj 16.letne deklice, ki je danes težek invalid zaradi napake v porodnišnici. Danes vem, da je bilo izjemnega pomena, da smo ob sebi imeli odvetnika, ki je občutil vso našo bolečino in se je boril za glas naše deklice. Izjemnega pomena je da ob takšnih trenutkih ob tebi stoji človek, ki je študiral pravo z namenom boriti se za pravico.

#pravo, #etika, #zakonodaja

30. marec 2025

Znano je, da mladi vedo, da bodo umrli, vendar tega ne verjamejo, starejši pa tudi verjamemo; oboji pa se sprašujemo, kako je mogoče, da nekaj tako gotovega, kot je smrt, tako dolgo ostane neverjetno? Mladost živi v prihodnosti, v možnosti, v iluziji neskončnega časa. Telo je močno, načrti so veliki, in smrt je le oddaljena senca, ki pada na druge.

Toda starost prinese tišino. Smrt ne trka več na vrata drugih – zadrži se na mojem pragu. In takrat začnem verjeti. Ne zato, ker se kaj bistveno spremeni v svetu, temveč zato, ker se spreminjam sam – v načinu čutenja časa, telesa in končnosti.

Smrt je gotovost, ki jo človek vse življenje zavrača – ne iz nevednosti, temveč iz nagonske želje po smislu. Morda prav zato življenje dobi svojo težo šele, ko ga začnemo izgubljati.

Mladi sicer razumejo smrt kot dejstvo, vendar se jih čustveno ne dotakne – njihova podzavest jih varuje pred popolnim zavedanjem. Starejši pa nimajo več te zaščite in smrt pogosto postane stalna spremljevalka njihovih misli. Družba pogosto prikriva realnost smrti, posebej mladim. Reklame, filmi, družabna omrežja – vse poveličuje mladost, moč in življenje.

Nisem imel priložnosti, pa tudi poguma ne, da bi se že v mladih letih zares soočil s smrtjo. Ko sem bil mlad, sem mislil, da bom živel večno.

Danes, ko sem starejši, razumem, da je življenje darilo in se tega sploh nisem zavedal, tako kot tudi mnogi drugi …

“Ljudje ne verjamejo v svojo smrt. V nezavednem je vsak od nas prepričan o svoji nesmrtnosti.” (Sigmund Freud)

C. G. Jung je v Spominih, sanjah, mislih zapisal: »Pomembno je, da imamo skrivnost in slutnjo nečesa neznanega. Človek mora čutiti, da živi v svetu, ki je v določenem pogledu poln skrivnosti, da se v njem dogajajo in da v njem lahko izkušamo stvari, ki ostajajo nerazložljive, in ne le take, ki se dogajajo po pričakovanju. Nepričakovano in nezaslišano spadata v ta svet.«

Tudi mi kot, največja neznanka smo del tega neznanega sveta …a se sreče zaradi tega sploh zavedamo?

#življenje, #starost, #smrt

31. marec 2025

Paradigma uspeha ali neuspeha v poslovnem svetu pri nas je jasno opredeljena. Uspeh je opredeljen kot življenjska sreča, ki jo spremlja visoka stopnja zavisti družbenega okolja, neuspeh pa kot življenjska tragedija, ki jo spremlja podzavestna privoščljivost drugih. Takšno stereotipno gledanje deluje na mlade kot spomladanska pozeba. Če bi uspeli spremeniti to paradigmo in mladim sporočiti, da je sodelovanje v podjetništvu določena oblika igre, pri kateri je najmanj dvakratni neuspeh odlična priložnost za novi uspešni poskus, bi imeli veliko več navdušenja mladih za podjetništvo kot pa za sterilno in nekreativno zaposlovanje v državnih službah.

#uspeh

1. april 2025

Vsako jutro gre kdo mimo moje hiše. Nekateri se ne ozrejo, drugi le bežno pogledajo, a otroci … otroci znajo gledati drugače. Gledajo z vprašanji v očeh. Eden izmed njih me je včasih pogledal dolgo, morda se je spraševal, o čem razmišljam, ko sedim ob tem oknu. Včasih odprtem, drugič zaprtem. Od zunaj se vidi le molk. A znotraj je vselej gibanje.

O čem razmišljam?

O času, ki me je prešel, a mi pustil svoje barve. O tem, kako so stopinje otrok na poti v šolo enake tistim, ki sem jih sam nekoč puščal po podobni stezi. O hiši, ki me zdaj objema s tišino, a je nekoč dišala po kruhu, po smehu, po otroških korakih, ki so tekali po lesenih tleh.

Razmišljam o tem, kako hitro teče življenje. Kako nas ljudje vidijo kot okna – odprta ali zaprta – a ne vedo, kaj vse se dogaja v notranjosti. Koliko spominov je v eni sami gubi na obrazu. Koliko pogovorov, ki jih nihče več ne sliši, odzvanja v moji glavi.

Včasih razmišljam tudi o tebi, otrok. Ne po imenu, ker ga nisem poznal. Ampak po načinu, kako si me pogledal – ne z radovednostjo, temveč s tisto tiho spoštljivostjo, ki je lastna le srcem, ki še niso izgubila čudenja. Tvoj pogled me je ogrel bolj kot sonce, ki je zjutraj padalo skozi steklo.

Zdaj, ko so dnevi daljši in ura počasneje tiktaka, ne iščem več velikih misli. Le da sem. Da gledam. Da sem viden, pa četudi le za trenutek. In če se ti kdaj vrneš v ta kraj, se boš morda spomnil starega človeka ob oknu.

O čem sem razmišljal?

O življenju. In o tem, kako lepo je, ko te kdo opazi – tudi če ničesar ne reče.

#starost, #minljivost

2. april 2025

Ko človek doseže visoko starost, kot je 85 let, življenje dobi poseben odtenek. Minevajoči čas postane ne le merilo let, temveč zbirka spominov, modrosti in neprecenljivih izkušenj. V tem obdobju se marsikdo ozre nazaj in z nežnim nasmehom ter toplino v srcu pogleda na pot, ki jo je prehodil.

Ni vsak korak bil lahek, a prav vsak je imel svoj pomen. Življenje je stkano iz trenutkov sreče, preizkušenj, ljubezni in učenja – in prav ta mozaik daje človeku občutek izpolnjenosti. Hvaležnost postane vodilo misli; ne le za velike dosežke, temveč tudi za drobne vsakdanje radosti, ki so sčasoma postale najdragocenejši zakladi.

Ozreti se nazaj ne pomeni zgolj pogledati preteklost – pomeni jo objeti. In pri 85 letih marsikdo to naredi z mirnostjo v srcu in globoko hvaležnostjo za dar življenja.

Ko stopiš v čas, ko dnevi ne hitijo več, ko ti tišina postane zvesta spremljevalka, se pogledi vse pogosteje obračajo nazaj. Ne z obžalovanjem, temveč s tiho hvaležnostjo. Pri petinosemdesetih letih življenje ni več tekmovanje, ni več dokazovanje. Je kontemplacija. Je tiho premišljevanje o tem, kar je bilo, in blago sprejemanje tega, kar še pride.

V tem zrelem času začneš razumeti vrednost preprostih stvari: jutranje svetlobe, vonja kave, dotika znane roke, glasu nekoga, ki te še vedno kliče po imenu z nežnostjo. Ni vse bilo lahko – mnogokrat sem padel, se zmotil, bil razočaran ali sam. A danes vem: prav ti trenutki so me učili. Oblikovali. Iz njih sem rasel.

Hvaležen sem za ljudi, ki so prišli, in tiste, ki so ostali. Za besede, ki so me tolažile, in za tišine, ki so me učile potrpežljivosti. Hvaležen za delo, ki sem ga lahko opravljal, četudi ni bilo vedno cenjeno. Hvaležen za čase veselja in čase tihe žalosti – oboji so mi dali globino, ki je brez njih ne bi imel.

Življenje ni bilo popolno. Toda bilo je moje. In bilo je polno. Občutek, da si ljubil, bil ljubljen, da si kdaj komu pomagal, komu olajšal dan, kdaj naredil kaj dobrega – vse to ti na stara leta da notranji mir, ki ga mladi iščejo v uspehih in priznanjih.

Danes ne hrepenim več po več. Danes sem hvaležen za vse, kar je bilo. Ker vem: prav vse, tudi izgube, so imele svoj smisel. In ko pride čas za slovo, si želim, da bi bil tak kot današnji dan – miren, prežet s spomini in s tiho hvaležnostjo, da sem smel biti človek med ljudmi.

#starost, #minljivost

3. april 2025

Sčasoma človek spozna, da čas ni sovražnik ampak tiha reka, ki nas oblikuje. Ko sem bil mlad, sem čas preganjal. Meril sem ga v uspehih, načrtih, ciljih, urnikih. Zdelo se mi je, da moram hiteti, ker bo drugače življenje šlo mimo mene. Nisem vedel, da gre življenje zmeraj mimo – tudi če tečeš z njim.

Zdaj, v pozni starosti, vem: čas ni nekaj, kar posedujemo. Je dar, ki ga lahko živimo – ali pa zgrešimo. In največ, kar lahko storimo, je, da smo pozorni. Da smo navzoči v trenutku, ki ga živimo. Ker tisto, kar šteje, niso dolgi dnevi, temveč polni trenutki.

Naučil sem se ceniti počasnost. Nič več me ne moti, če ura tiktaka v prazno. Ker vem: v tisti tihi praznini je prostor zame. Da premišljujem. Da se spomnim. Da samo sem.

Vse, kar šteje, se zgodi v tišini časa – tam, kjer se zgodi srečanje z lastno resnico. In šele ko sprejmeš, da je vse minljivo, lahko res začneš živeti. Brez strahu, brez hitenja, brez potrebe, da bi imel nadzor.

Čas ni nekaj zunaj mene. Je nekaj, kar me je naredilo. In za to sem mu danes – bolj kot kadarkoli – hvaležen.

#starost, #minljivost

4. april 2025

Ko se spominjam svoje mladosti, me pogosto dohiti podoba kolesa. Ne kot predmeta – ne kot stroja z verigo in gumami – temveč kot simbola. Kolo je bilo dolgoletna želja, ne iz kaprice, ampak iz preproste potrebe. Šest kilometrov v šolo in šest nazaj ni bilo malo za otroške noge. A kolesa nisem nikoli dobil. Ne tistega leta, ne naslednjega. Morda sem prav zato hodil dlje – ne le po poti v šolo, temveč tudi po poti razumevanja stvari, ki jih ni mogoče kupiti ali prejeti, čeprav bi bile pravične.

Ko sem pozneje postal pravnik in si s prvimi zaslužki kupil svoje prvo pravo kolo – kolo ROG, bleščeče, lepo in zanesljivo – sem ga negoval z nežnostjo, ki je rasla iz tiste stare, neizpolnjene otroške želje. Vozil sem se z njim tudi takrat, ko bi že lahko sedel v avto, če bi želel. A nisem želel. Bil sem zvest pedalom, tišini vetra in lastni preprostosti.

Nekoč, ko sem ob reki Dravi študiral, sem opazil črnolaso dekle, ki je ob sebi imelo kolo. Pogled, pozdrav, preprost stavek – pohvalil sem njeno kolo – in pogovor se je začel. Nenavadno, a res – še vedno traja. Čeprav so minila desetletja, ostaja odprt – kot reka, ki nikoli ne reče zadnje besede. Takrat ni šlo za kolo. Šlo je za bližino. Za to, da te nekdo vidi. In za besede, ki te ne merijo po tem, kaj imaš, temveč kdo si.

Mnogo kasneje, že kot pravnik, sem se pogosto vozil s kolesom na sodišče. Nekega dne sem v sodni pisarni oddajal listine. Ena izmed uslužbenk, ki me je opazila skozi okno, je med pregledovanjem dokumentov pripomnila, da s spisi nekaj ni v redu. Ob tem sem pripomnil: »Nisem jaz delal na tem predmetu …«

»Kako pa bi vi to mogli delati, kot kurir?« Njena sodelavka je hitro popravila vtis:

»Saj on ni kurir, on je pravnik.«

Gospa je dvignila obrv in me z nekoliko posmehljivim tonom (vsaj tako se mi je zdelo) vprašala:

»A res? Pa se vozite s kolesom?«

»Rad se vozim s kolesom,« sem odgovoril.

To sem rekel mirno, brez obrambnosti. Ker je bila resnica. Toda v tistem trenutku sem se zavedel, da resnica včasih ni dovolj. Da v očeh družbe spoštovanje pripada avtomobilu, ne človeku.

Ko sem zapustil sodno stavbo, sem v sebi še vedno čutil notranji mir. A pred sodiščem me je pričakala praznina – tam, kjer je prej stalo moje kolo, ni bilo ničesar več. Ukradli so ga. Policijska postaja je bila le nekaj metrov stran. Ironija? Morda. A bolj kot izgubo kolesa sem občutil izgubo trenutka svobode.

Še danes, ko se ozrem nazaj, vem: izgubil sem kolo, a ne sebe. Spoštovanje, ki izhaja iz notranje pokončnosti, ne iz lastništva, je močnejše od vsakega posmeha. Kolo mi je bilo bližje kot avtomobil. Ne le zaradi gibanja, temveč zaradi dostojanstva. Voziti se s kolesom pomeni izbrati pot, kjer šteje korak, ne status.

Avtomobili prinašajo hitrost, pogosto pa odvzamejo pogovor. Kolo pa nas je še znalo upočasniti, povezati, umiriti. In spomniti, da človeka ne določa vozilo, temveč smer, kamor gre – in s kom gre.

Zapis angleškega pisatelja H.G. Wellsa – ki je bil tudi sam navdušen kolesar: “Every time I see an adult on a bicycle, I no longer despair for the future of the human race.”

(»Vsakič, ko vidim odraslega človeka na kolesu, me mine obup nad prihodnostjo človeške vrste.«)

Vožnja s kolesom ni izraz pomanjkanja, ampak izbira, ki nosi v sebi človeško mero in tiho dostojanstvo.”Vse življenje sem šel peš. Tako sem videl več,” je zapisal pisatelj Lojze Kovačič. Ta preprosta, a globoko človeška misel vključuje pomene hoje, vožnje kolesa, počasne poti, kot načina življenja, ki vidi več, čuti več, razume več.

Kolo je zame spomin na otroško hrepenenje, je mir v vetru, je pogovor ob reki z lepim dekletom, in je dostojanstvo pred sodiščem. V svetu, ki pogosto meri ljudi po tem, kar vozijo, je vredno znova premisliti, kam pelje pot človeka – in kakšna je njegova prava mera.

#etika

6. april 2025

V mladosti sem živel za cilje. Vedno je bilo treba nekaj doseči, dokazati, premakniti, boriti se, da ne bi česa pozabil, zgrešil oziroma prepustil, da gre mimo.

Zdi se mi, da bi bilo življenje lažje, če bi mu to dovolili. Življenje bi bilo preprostejše, če ne bi vseskozi načrtoval, popravljal, hrepenel. Včasih je dovolj, da samo sediš v tišini in poslušaš, kako življenje diha brez tebe. Ni se nam treba prekomerno naprezati in boriti, da bi okrepili občutek lastne vrednosti.

To ne pomeni, da se človek opusti. Ne pomeni pasivnosti. Pomeni le, da se naučiš živeti z notranjim tokom, ne z zunanjo prisilo. Ne zato, ker drugi pričakujejo, ampak ker sam začutiš: »zdaj je čas, da sem to, kar sem.«

Ko si star, ni več nujno imeti ciljev. Dovolj je, da si. Da pogledaš dan, ki se končuje, in rečeš: »Hvala, bil si z menoj.«

“To ne pomeni, da se prenehamo učiti, rasti, napredovati ali ciljati na nove uspehe. V osnovi pomeni, da nas cilji več ne opredeljujejo. Nagradimo se samo zato, ker smo, kar smo; še vedno smo lahko ambiciozni, uspešni, oblikujemo namere in se trudimo za njihovo uresničitev. Pri tem pa izhajamo iz občutka lastne vrednosti, moči, intuicije, ne pa prisile in naprezanja«. (Cassie Mendoza Jones, Biti jaz, Založba BP 2017, str.102)

Zvečer ni več treba zmagovati. Zvečer lahko le še mirno gledaš, kako dan odhaja, in rečeš:

»Tudi to je življenje.«

#starost, #življenje

7. april 2025

Ne vem, kdaj sem v času šolanja prebral znameniti stavek »Spoznaj samega sebe«, pozneje v klasični gimnaziji pri grščini to znal napisati Γνῶθι σεαυτόν (gnōthi seauton), vendar me je vedno interesiralo, kaj to v bistvu pomeni. Ta stavek je bil nekoč vklesan v Apolonovem preročišču v Delfih. Ko smo pred leti mariborski pravniki obiskali Delfe, nam je vodič pokazal mesto, kjer bi naj ta stavek bil vklesan v kamnu.

Izrek naj bi stal nad vhodom v Apolonovo svetišče, kjer je Pitija izrekala svoje preroške napovedi. Izrek »Spoznaj samega sebe« je kasneje močno vplival na filozofe, predvsem Sokrata, ki je pogosto poudarjal pomen samospoznavanja kot temelja filozofije in moralnega ravnanja.

Vodič nam je povedal, da je to bila ena od treh maksim, vklesanih v tempelj, skupaj s še dvema izrekoma: «Ničesar preveč” (Μηδὲν ἄγαν, Mēdén ágan) in “Prevzem jamstva, poguba” (Ἐγγύα πάρα δ᾽ ἄτη, Engýa pára d’ átē).

»Ničesar preveč« nima pravne temveč filozofsko povezavo. Gre za poziv k zmernosti, ravnovesju in notranji uravnoteženosti. Rek nas opozarja, da pretiravanje v katerikoli smeri – bodisi v užitkih, delu, čustvih, iskanju znanja ali celo v krepostih – lahko vodi v težave ali celo propad.

Rek »Prevzem jamstva, poguba” mi je posebej ostal v spominu, kot pravniku, ki sem ga pogosto razlagal študentom kot napotek, ki bi ga naj omenili strankam, kadar sklepajo različne pravne posle, ki vsebujejo poroštvo, zlasti pa je posebej povezan s podpisovanjem menice. (Medklic; od vseh pravnih inštitutov sem najbolj užival pri predavanju meničnega prava, kot najtežje pravne materije in najbolj nevarnega »hudičevega papirja«, zaradi katerega je, domnevno, v petsto letih več ljudi napravilo samomore kot zaradi nesrečne ljubezni.)

Manj znani, a zelo pomenljiv delfski izrek “Prevzem jamstva poguba” je odigral v preteklosti pomembno vlogo, danes pa nima nič manjše na področju pravne in moralne odgovornosti. Žal je slednja pozabljena.

Omenjeni rek v razširjeni razlagi opozarja, da poroštvo, zastava jamstva, obljuba plačila tujega pomeni pogubo, nesrečo, slepilo duha in usodno zmoto.

V antični Grčiji, pa tudi danes, je dati jamstvo (poroštvo) pomenilo, da si prevzel pravno in moralno odgovornost za dolgove ali dejanja nekoga drugega. To je bila in je zelo tvegana družbena praksa, saj se posameznik zaveže za nekaj, česar nima pod nadzorom.

Izrek opozarja na nepremišljeno dajanje poroštev, kar pogosto vodi v pogubo – ne le materialno (izgubo premoženja) ampak tudi v moralno ali duhovno zmedo, ki jo Grki imenujejo átē – stanje, ko človeka vodi slepilo, napuh ali zmotna presoja, kar neizogibno pripelje do propada.

V moralnem smislu je ta izrek opozorilo pred lahkomiselno odgovornostjo za druge – ne zato, ker bi pomoč bližnjemu bila napačna, temveč ker lahko v svoji nadutosti, da vemo, kaj je prav, naredimo korake, ki presegajo naše zmožnosti razumevanja, presoje ali moči. In prav tam se začne slepilo, ki vodi v pogubo.

Ko smo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v naši družbi stopali v svet zasebnega podjetništva, so mnogi podjetniki – z veliko vero in malo izkušnjami – dali osebna jamstva za dolgove svojih podjetij. Verjeli so v uspeh, a spregledali tveganja. In ko so podjetja propadla, so propadli tudi njihovi domovi, dediščina, družinske vezi.

V resnici pri tem reku ne gre le za pravno vprašanje, temveč za etično opozorilo: človek naj pomaga, a ne zaslepljeno.

Jamstvo brez premisleka ni izraz dobrote, ampak lahko postane orodje pogube – tako zase kot za druge. Ne zato, ker bi bilo pomagati napačno, temveč zato, ker pomoč brez razločevanja odpira vrata slepilu (átē) – tisti starogrški zmoti, ki prevzame duha, ga omami z občutkom moči in ga pahne v pogubo.

Danes, ko se ozrem nazaj, še globlje razumem, zakaj sem študente pozival k etičnemu premisleku vsakega jamstva – naj si bo pravnega, moralnega ali človeškega.

Dati roko je lepo, a pomembno je, da roka sledi razumu. Zaupati je krepost, a šele ko je podprta z modrostjo.

Da so stari Grki imeli prav, nam dokazuje tisoče primerov v zadnjih 30 letih na področju podjetništva, ko so podjetniki z željo po uspehu, s pogumom in zaupanjem vase – dali osebno jamstvo za obveznosti svojih novoustanovljenih podjetij. Prepričani, da delajo dobro, so v zameno za podjetniško svobodo zastavili svoje družinsko imetje, domove, prihodnost svojih otrok. Ko so podjetja propadla – ne vedno po njihovi krivdi, temveč tudi zaradi neizkušenosti, prevelikih upov, negotovih razmer – je nastopila poguba. In izguba vsega. Družinske hiše, dediščina generacij, so bile prenešene na banke in upnike. In le redki so razumeli, da se je izpolnila stara delfska prerokba.

Ne gre za obsodbo poguma ali podjetnosti. Gre za etični opomin: človek ne sme jamčiti za nekaj, česar ne more v celoti razumeti, obvladovati ali nositi.

Jamstvo, ki ga vodi zgolj volja, ne pa tudi presoja, postane slepilo. In prav to so Grki imenovali átē – zmotna zaslepljenost, ki pripelje do propada. Zato sem študente vedno učil: pomagajte, a ne zaslepljeno. Jamčite – a le tam, kjer ste pripravljeni nositi posledice, ne le kot pravniki temveč kot ljudje.

Tiha dolžnost pravnikov je, da tega ne pozabimo in da opozarjamo druge, da ne bi podjetništva gradili na osebnih poroštvih – in izgubili družinske domove, imetje, prihodnost.

In končno ne morem mimo sporočila javnosti, da so naši vrli poslanci leta 1999 dvignili roke v Državnem zboru za določbe v zakonu, s katerim so določili poroštvo družbenikov in delničarjev za izbrisane družbe in »jih z zakonom posilili, da so priznali svoj podpis poroštvene izjave pred notarjem, čeprav nikoli niso videli notarja, še manj pa takšno izjavo podpisali«. Še danes, po 25 letih, poslanci tega ne želijo priznati …

To je pravni vidik, vendar z etičnega ta rek odpira izjemno aktualno razpravo o odgovornosti, zaupanju in mejah osebne zavezanosti. Na prvi pogled je dati jamstvo izraz plemenitosti – zavezati se za nekoga drugega, mu stati ob strani, tvegati zaradi prijateljstva, družine ali skupnosti. Toda etika nas uči, da odgovornost zase ni enaka odgovornosti za drugega.

Če prevzamem odgovornost za drugo osebo, brez vpogleda v njeno ravnanje, motive ali okoliščine, ne delujem v imenu pravičnosti ampak iz čustva, naivnosti ali celo domišljije o svoji vsemogočnosti.

Ko dam jamstvo nekomu, ki ga v resnici ne poznam ali ki me morda celo manipulira, sem sam sokriv za posledice. Zato je moralni nauk delfskega izreka: dobrota brez razumnosti ni vrlina ampak nevarnost. V tem smislu izrek deluje kot zadržana etika zrelosti – bodi dober, a ne naiven; bodi solidaren, a ne zaslepljen.

Tudi v sodobnem svetu imamo vsakodnevno primere, da nekdo jamči za posojilo prijatelju in izgubi lastno stanovanje. Politik jamči za pomoč nekemu poslovnežu, ki nato zlorabi to podporo, on pa doživi izgubo ugleda in sploh možnosti, da deluje kot politik. Starš jamči za otrokova dejanja, a zanemari vzgojno odgovornost. V vsakem primeru gre za moralni pretres – kjer dobra volja postane orodje pogube, ker ni bila preudarna, ker je temeljila na čustvu, ne na presoji.

Modrost v ozadju ne pove, da ni treba pomagati, temveč: pomagaj takrat, ko veš, da tvoja pomoč res vodi v dobro – ne pa v zaslepljenost, odvisnost ali lastno pogubo.

V duhu pojmovanja starih Grkov etičnost ni v tem, da žrtvuješ sebe za druge, ampak da znaš ločiti, kdaj je žrtev izraz vrline in kdaj le norost, preoblečena v dobroto.

#etika

8. april 2025

Življenjska vztrajnost je ena najdragocenejših, vendar obremenjujočih lastnosti, ki jo človek lahko razvije skozi leta. To opazimo v starosti, ko se obračamo po prehojeni življenski poti. Vztrajnost ni le trma ali odpor do sprememb, ampak sposobnost, da kljub izzivom, neuspehom in preizkušnjam vztrajaš naprej. Življenje ni vedno lahko, ampak vztrajni ljudje vedo, da se tudi po serpentinasti cesti pride do cilja in da tudi po najhujši nevihti posije sonce. Svet se nenehno spreminja. Tisti, ki so vztrajni, se učijo prilagajati in rasti z njim. Doseganje zastavljenih življenjskih ciljevje je mogoče le z vztrajnostjo in šele po mnogih poskusih in napakah. Le vztrajnost, kot notranja lastnost, nam daje samozavest in stabilnost.

Vztrajnosti ni nikoli lahko vzdrževati, vendar je v starosti to še težje, ker pogosto ne vidimo smiselnosti; pričakovanja zbledijo, cilji pa se zdijo oddaljeni ali že doseženi. Dnevi postanejo podobni drug drugemu, rutine prevzamejo dinamiko, in marsikdaj se vprašamo – zakaj sploh vztrajati? A prav v teh trenutkih tišine in navidezne praznine se skriva priložnost za drugačno vztrajnost. Ne več tisto, ki išče dosežke ali priznanja, temveč tiho, notranjo moč, ki izhaja iz modrosti, iz izkušenj, iz zavedanja, da smo prehodili dolgo pot – in da ima vsaka pot, tudi če vodi v neznano, svoj pomen.

Vztrajnost v starosti je zato pogosto oblika sprejemanja – sebe, časa, sprememb. Je sposobnost najti mir v malem, v drobnih vsakodnevnih trenutkih. Vztrajati pomeni tudi ohranjati iskro – radovednosti, nežnosti ali le tihega upanja, da je vsak dan kljub vsemu lahko dragocen.

Vztrajnost v starosti pomeni ostati pri učenju novih stvari, branju, raziskovanju nečesa novega, ohranjati mentalno prožnost; ohraniti telesno aktivnost, tudi če gre zgolj za hojo, ne gledati nazaj z obžalovanjem, ampak z razumevanjem, biti hvaležen za to, kar imamao, in druženje z ljudmi zaradi družine ali novih znancev, ki nam pomagajo pri ohranjanju motivacije in optimizma.

Vztrajnost je kot ogenj, ki nikoli ne ugasne – lahko plamti močno ali pa tli v ozadju, a vedno je tam, pripravljen, da osvetli pot naprej. Kako se motivirati, da vztrajamo pri življenju, ko se temeljni smisel življenja razblini? Ko tisto, kar nas je nekoč gnalo, navdihovalo, vabilo naprej – izgubi svojo moč? Ko se zdi, da smo svoje največje bitke že izbojevali, besede že izgovorili, vse poti že prehodili?

Morda je odgovor ravno v tem – da smisel življenja ni nekaj enkratnega, velikega, z betonskimi temelji, temveč nekaj, kar se nenehno gradi, spreminja, prilagaja. Ko mine mladostni zagon, ko izginejo velike ambicije, ostane nekaj drugega: občutljivost za drobne stvari.

To je zvok glasu vnuka, ki postavi nenavadno vprašanje. Pogled skozi okno, kjer se veter poigrava z vejami starega drevesa. Zgodba, ki jo še lahko povemo. Misel, ki jo še lahko napišemo. Nasmeh, ki nekomu še ogreje dan.

Motivacija v starosti ni več zgrajena na prihodnosti – temveč na globljem razumevanju sedanjosti. Na hvaležnosti za to, kar je še ostalo, in na pogumu, da s tem, kar še imamo, naredimo nekaj lepega. Tudi če nihče ne opazi in četudi ne vodi nikamor več ..

#starost