27. februar 2022
Moj dobri znanec, ki živi v domu za ostarele, mi je povedal sodobno zgodbo o svojem dobrem prijatelju Ivanu:
»Ivan je bil mlad nadobuden in radoveden kmečki otrok, večno lačen kruha. Pridno je končal šolo in odšel od doma v bolj oddaljen kraj ter se zaposlil v tovarni znanega in uspešnega lastnika Janeza.
Janez je kot sposoben podjetnik znal izkoristiti vsako priložnost za razvoj svojega podjetja.
Ivan je v začetku sicer delal slabo plačana dela, vendar je s svojo pridnostjo in z željo po znanju hitro napredoval in Janez mu je omogočil, da je pridobil določena znanja ter mu zagotovil primerno stanovanje in zaslužek.
Ivan ni mogel pozabiti svojega otroštva in svojih prijateljev, družinskih srečanj, zlasti pa svoje ljubeče matere, ki mu je vsadila ljubezen do ljudi v rojstnem kraju.
Podjetnik Janez je imel sina in hčerko, katere mladostna lepota ni bila neznana delavcu Ivanu.
Janez je zaradi svojih sposobnosti in ugodnih družbenih okoliščin zelo hitro postal družbeno pripoznan in je sprejemal visoke položaje v družbi. On in njegova družina sta postala del družbene elite, ki se je sčasoma odmikala od delavcev.
Janez je opazil, da se njegova hči Slovanka spogleduje z Ivanom, ki se je razvil v postavnega in samozavestnega moškega, ki je v podjetju njenega očeta postal nepogrešljiv in zaupanja vreden vodilni delavec. Sčasoma je Janez razmišljal, kako bi bila Ivan in njegova hčerka dober par. Nič ni imel proti, da bi mu Ivan postal zet. V podzavesti ga je motilo le, da je Ivan »od drugod« in da je navezan na okolje njegovega otroštva. Razmišljal je, kako bi ga bilo treba še »zglancati«, čeprav ni vedel, kaj bi to pomenilo pri Ivanu.
Obzirno, kot ljubeč oče, se je pogovoril s hčerko, ki pa ni bila presenečena nad to idejo, saj sta z Ivanom že imela svoje skrivnosti in se o tem tudi pogovarjala.
Oče Janez in hčerka Slovanka sta želela, da ob proslavi 30. obletnice neverjetno uspešnega in nepričakovanega preboja njegovega podjetja na mednarodni poslovni trg, razglasita tudi zaroko med Slovanko in Ivanom. Glede na to, da se je dan proslave približeval, sta Ivanu določila 6-mesečni rok, da se dokončno odloči za zaroko.
Ivan se je zavedal, da kljub poroki ne bo nikoli sprejet v družini očeta Janeza in v njihovem elitnem okolju kot enakovreden družinski član. On sam bi bil zadovoljen le z delovnim mestom v podjetju in bi živel svoje življenje. Zato je Ivan zavrnil možnost poroke.
Oče Janez, jezen zaradi njegove zavrnitve, je takoj naslednji dan razdrl delovno razmerje z Ivanom, ga vrgel iz stanovanja in prepovedal vse stike z njim. Na trgu dela pa razglasil, da je Ivan slab in nesposoben delavec ter priporočal svojim poslovnim zvezam, naj ga ne zaposlijo.
Ivan je ostal brez stanovanja, dela in možnosti, da se zaposli, ker so že vsi možni delodajalci bili vnaprej opozorjeni, da je slab delavec. Vedel je, da bi se sicer lahko vrnil v svojo rojstno vas, vendar se je zavedal, da bo zaradi večletne odsotnosti tudi tam tujec. Odločil se je, da ostane v sredini, v kateri je živel od priložnostnega dela, pomoči prijateljev in v strahu pred »plavimi angeli«, katerim je bilo naročeno, naj ga takoj prisilno odstranijo iz tamkajšnjega okolja kot kriminalca in ga pošljejo v njegov domači kraj.
Leta in leta je živel človeka nevredno življenje. Slovanka je nanj pozabila, on pa je sprejel svojo usodo.
Ivan je kasneje poskušal pojasnjevati vsakomur, ki ga je želel poslušati, kaj se mu je v življenju zgodilo, kljub temu, da ni storil ničesar slabega. Sprijaznil se je s svojo usodo in čakal na svoj konec …« je končal svojo pripoved moj znanec.
Bil sem ganjen, kaj se lahko zgodi tudi dobremu človeku, če ravna po svojem srcu in ne želi sprejeti darila, ki se mu v življenju ponuja pod pogojem, da se odreče svoje lastne notranje sreče.
Ivan in njegova usoda sta se me dotaknila in nisem mogel, da ne bi mojega znanca povprašal, ali je Ivan res končal svoje življenje na obrobju družbe kot uničen človek.
V nadaljnjem razgovoru mi je znanec povedel, da ne ve, kaj se je Ivanu res zgodilo. Pred leti je sicer slišal, da je uspešno podjetje očeta Janeza prevzel sin, ki je poznal nesrečno Ivanovo usodo in je na prošnjo oziroma priporočilo mnogih, ter zaradi svojega poslovnega ugleda, iz bogatega podjetja nejevoljno odobril izplačilo v višini 50 evrov mesečno kot pomoč Ivanu za njegovo preživetje. Pri tem je to pomoč podjetje izplačevalo na način, da ni bil plačan davek.
Skoraj bi pozabil na to pripoved, če me ne bi pred dnevi moj znanec iz doma ostarelih poklical in mi povedal, da je ugleden in spoštovan direktor omenjenega podjetja ob proslavi 30. obletnice prevzema vodstva očetovega podjetja obžaloval Ivanovo usodo in se v imenu očeta Janeza opravičil. Znanec je pripomnil, da je med udeleženci proslave bilo slišati:
»Ivanove usode ni treba obžalovati, še manj pa se mu opravičevati, saj si je sam kriv, da ni sprejel ponujene možnosti očeta Janeza in lepe bogate Slovanke…«
Ker so mi mnogi pripovedovali o svečanosti omenjene proslave, me je spodbudilo, da vam povem to pravljico, ki pa to ni.
#življenje, #drugačnost
