19. februar 2022

Sosed mi je prinesel dve položnici in odločbo o prekršku zaradi napačnega parkiranja v mestu in me prosil, da mu razložim, kako in kaj naj plača. Pred dnevi je dobil vabilo, naj se pisno izjasni glede prekrška v zvezi s parkiranjem v centru mesta pred 5 meseci. Takrat je priznal to možnost prekrška, saj se ne spomni, kako naj bi ga storil, in je predlagal, da se mu izreče globa.

Pred dnevi je dobil v priporočenem pismu dve položnici, odločbo o prekršku in obrazložitev, napisano z drobnimi črkami, ki jih brez povečevala ni mogoče prebrati. V obrazložitvi se navajajo številni členi, Uradni listi, občinski odloki z vsemi spremembami in dopolnitvami, ki bolj otežujejo razumevanje, kot mu koristijo.

Priznam, da sem trikrat prebral obrazložitev odločbe in poskušal razumeti, zakaj sta priloženi dve položnici; na eni ni zneska in piše, da gre za «globo«, na drugi pa piše »odločba – sodna taksa«. Čudilo me je, da odločbo o prekršku izdaja Medobčinsko redarstvo Maribor in zahteva plačilo sodne takse, čeprav, kolikor vem, se sodna taksa plačuje le, če je kršitelj podal zahtevo za sodno varstvo.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je treba plačati stroške postopka in globo. Razumel sem, da je treba po drugi položnici, kjer ni nobenega zneska, plačati znesek globe v višini 50-odstotkov, če se plača v 8 dneh.

Da bi mi bilo bolj jasno, sem poklical gospo na tel. številki občinskega redarstva v MB, ki mi je prijazno in preprosto povedala, kaj in kako se naj plača globa, in da ne ve za nobeno sodno takso, ki je zapisana na položnici.

Sosedu sem svetoval, naj plača 40 evrov stroškov in 20 evrov globe, če plača v 8 dneh, oziroma 40 evrov, če plača po poteku tega roka.

Sprašujem se, ali je res potrebno, da so postopki o prekršku tako zapleteni in nerazumljivi, in predvsem tako dragi, in se izterjujejo pod imenom »sodne takse«. Verjetno se plačilo stroškov postopka obravnava kot sredstvo organa, ki izdaja odločbe, globa pa se obravnava kot sredstva proračuna. Pri globi ima lahko kršitelj popust, če plača takoj, pri stroških pa popusta ni. Kot občan imam občutek, da redarstvo bolj skrbi za plačilo stroškov kot za plačilo globe.

Pred leti sem uspel z javno kritiko doseči, da so mariborska (vsaj nekatera) javna podjetja prenehala izterjevati plačila javnih storitev preko odvetnikov; (beri; prijateljev direktorjev), pri čemer so odvetniški stroški daleč presegali višino plačila zaračunane storitve.

Prepričan sem, da bi bilo mogoče razne postopke, med njimi tudi prekrške v prometu, obravnavati po bolj enostavnem postopku in z nižjimi stroški in predvsem na bolj prijazen ter za občana razumljiv način.

#birokracija

16. februar 2022

Vsako jutro, ko sedem pred računalnik in zvečer oziroma pozno ponoči, ko vstanem od mize, pogledam in se zamislim o pomenu, z velikimi črkami zapisane stare rimske misli na ekranu, kjer sem ga zapisal pred leti: »Labuntur anni, panta rhei!?« (Vse teče in leta minevajo).

Ob tem pa pogosto spreminjam število ! (klicajev) in ? (vprašajev) na koncu izreka.

Sama vsebina in klicaj me spodbujata, da bi še kaj prebral, se naučil, zlasti pa kaj zapisal. Vprašaj me opominja, če sem lenoben. Zavedam se, da čas, stisnjen v življenjsko žogo, lahko neopazno in naglo izpuhti. (Podzavesten spomin na otroštvo, ko smo se vedno bali, da bo nekdo zločest preluknjal žogo in tako končal našo igro).

Pogled na zapisan izrek na ekranu me vedno opomni, kaj je treba storiti. Če sem »priden« in se pohvalim, da nisem izgubil dneva oziroma da sem storil nekaj dobrega za druge ali koristnega (karkoli že to pomeni), vpišem pri izreku po opravljenem delu več !!! (klicajev). Če pa sem zgubil dan (kar se vse pogosteje dogaja), pa vpisujem vse več ??? (vprašajev).

Morda je to smešno, vendar sem nekaj podobnega delal v mladosti že v času izrednega študija, ko je bilo nujno za študij loviti minute ali ure tudi med delom, da memoriram določene ideje ali pojme. Na mizi v telefonski centrali, kjer sem delal, sem imel več ali manj vedno nekaj lističev z opombami pravnih pojmov ali idej, praviloma v latinščini, hrvaščini in obvezno v slovenščini. Vedoželjne sodelavce, še posebej sodelavke na zavarovalnici sem vedno »zavajal«, da to delam zaradi učenja slovenskih besed. Ob tem sem jih prosil za pomoč oziroma pojasnila, kar še vedno prakticiram.

Pisanje in objave na družbenem omrežju so idealna priložnost za raziskovanje sebe v smislu introspektivnega samoodkrivanja. Življenje v starosti je s pisanjem in objavljanjem bolj budno in intenzivnejše. Prisiljuje nas, da se zberemo, upočasnimo divji tok misli, prisluhnemo sebi in postajamo pozorni na tisto, kar se nas je dotaknilo, da ne govorimo posebej o naših lepih spominih. Preprosto se ukvarjamo s sabo in svetom, kar nam daje navdih za življenje. Svobodno s svojimi asociacijami potujemo po sedanjem razburljivem svetu ali pa se z bolj ali manj hitrim vlakom zapeljemo v preteklost ali z nadzvočnim letalom v prihodnost. Možnost objav na družbenem omrežju sprejemamo kot navdihujoče povabilo k dejavnemu sodelovanju s svetom, ki je še vedno naš tudi v starosti, če se nam tudi želi na vse mogoče načine izmikati z našega obzorja.

V mladosti smo bili prepričani, kako smo poklicani k ustvarjanju novega sveta, danes pa smo le izostreni opazovalci sebe in sveta.

Tudi v tem je lepota čudežnega življenja …

Šime Ivanjko

Moj dragi prijatelj S. Z. mi je poslal pred nekaj minutami prijazno opozorilo, za kar mu se lepo zahvaljujem. Napisal mi je na messengeru;

“G. Ivanjko, sem si današnji post z veseljem prečital(kakor tudi vse dosedanje). Sicer nisem imel latinščine, zato sem iskal prevod. Zmotila me je beseda anni in aforizem phanta rei…tako da domnevam, da je redosled v prevodu zamenjan?! Pa brez zamere.”

Posredoval sem mu nasledni odgovor, ki je morda zanimiv tudi za ostale prijatelje;

“Dragi prijatelj S.

Hvala, ker berete moje objave in posebej za Vaše današnje dobronamerno opozorilo.

Imate prav kadar gre za gramatikalni prevod omenjenega izreka. V uporabi tega izreka se praviloma želi povdariti grški del ideje “panta rhei”kot primarnost zginjevanje časa kot takega, manj pa je povdarek na štetju letnic v latinskem delu izreka. Ve se, da so Rimljani vedno povdarjali na prvem mestu svojo latinščino in sebe, čeprav so prevzeli idejo od starejših Grkov. Vse dobre grške ideje si poskušali pripisati sebi in jih kot svoje posredovsli civilizaciji. To se dogaja tudi danes pri velikih narodih in posameznikih.

Moj prevod je meni bolj všeč, ker je vsebinski ne pa le besedni. Oboje je pravilno. Stvar osebnega premisleka pa je, kaj je v tem sporočilu pomembneje; vsebina ali forma.

Tukaj se treba tudi spomniti, da so Rimljani vojaško premagali Grke, Grki pa so kulturno premagali Rimljane.

Misel je vedno primarna v odnosu do njene pojavnosti v besedah.

Lep pozdrav in se veselim Vaših komentarjev

#pisanje, #družbena omrežja

12. februar 2022

Danes, 12. 2. 2022, se na univerzah in fakultetah pravkar izvajajo informativni dnevi o vpisu mladih maturantov v posamezna področja študija.

V preteklosti sem na ta dan poskušal vedno mlade navduševati za pravni študij in sem danes vesel, da Pravna fakulteta UNI v Mariboru, s katero sem bil tako ali drugače povezan 60 let, to zanimivo srečanje z bodočimi študenti opravlja z bistveno boljšimi prijemi in zanimivo vsebino.

K prizadevanju mariborske Pravne fakultete za pritegnitev pozornosti mladih za pravni študij želim prispevati tudi moja razmišljanja o pravu in pravnikih, na podlagi mojih porumenelih zapisov iz preteklosti.

O pravu v družbi

O pravu in o vlogi pravnika ni mogoče govoriti izven konteksta družbenega okolja in vizije razvoja družbe, v kateri pravniki in pravo delujeta. V globaliziranem svetu in z vstopom Slovenije v EU je slovensko pravo, in zlasti študij prava, storilo kvalitativni preskok k univerzalni pravni misli, vendar proces izvlečenja iz objema ozkega nacionalnega razmišljanja o vlogi prava še vedno ni končan in tudi po naravi stvari ne more biti ustavljen. Iz nacionalno slovensko opredeljenega prava se moramo obrniti k pravu kot univerzalnemu sredstvu človeka pri obrambi njegovih pravic, njegovega položaja, ne pa kot sredstva oblasti, ki obvladuje posameznika.

»Slovenocentrizem«, če tako lahko opredelimo dosedanje izumljanje specifičnosti na področju slovenskega prava, moramo spremeniti v pluralizem različnih pravnih kultur, ki vladajo v današnjem svetu. Slovensko pravno sporočilo moramo na nek način prevesti v različne jezike in kulture, vendar pri tem ne smemo biti inovatorji na področju, kjer inovacij po naravi stvari (na področju prava) ne more biti. Pravo in pravna kultura pravnika ne sme biti preprosta uporaba pravnih predpisov v življenju in praksi družbenega življenja. O pravu je potrebno razmišljati na način, ki ga potrebuje današnja družba in današnji človek, ki razmišlja bistveno drugače, kot je to bilo pred desetletji. Pravo mora pristopiti k človeku in se srečati z njim z notranjo vsebino svoje moči, ne pa da se uporablja le kot sredstvo za sankcioniranje ljudi. Pravo je treba nenehno posodabljati, pri čemer je bistveno, da se normativni viri prava prilagajajo in postavljajo v razmerje do sodobne družbene ter filozofske in kulturne misli.

Pravo in pravniki se v sodobni družbi ne morejo izolirati, sočasno pa se tudi ne smejo pod nobenim pogojem nekritično prilagajati razmišljanju, ki se oblikuje v politiki, na ulici in v medijih. Tako kot nekatere druge institucije v družbi mora pravo vzpostaviti kritičen dialog z družbo in obratno. Vse pravne institucije, ki delujejo in so normativno urejene, je potrebno postaviti, obravnavati in vrednotiti z vidika konkretne življenjske situacije. Vzpostaviti je potrebno odnos do sodobnega človeka v realnem kontekstu življenja. Pred pravniki pa je velika naloga, kako na področju prava vzpostaviti sintezo med trajnimi pravnimi vrednotami in tistimi, ki jih prinaša nov čas. Sodobne družbene pojave je potrebno tolmačiti v luči trajnih pravnih vrednot, ki jih je civilizacija oblikovala s pomočjo genialne pravniške misli velikih mislecev na področju prava in filozofije.

Pri razmišljanju o pravu danes ni mogoče mimo aktualnih družbenih vprašanj, ki niso v ospredju kot pravna vprašanja, zato pa so pomembna za posameznika in družbo kot celoto. To so predvsem duhovno siromaštvo človeka, njegovo dostojanstvo in uresničevanje ter zaščita človekovih pravic. Pravo ne sme biti preprosta uporaba normativnih, dogmatskih političnih sporočil, ne da bi jih vedno ocenjevali z vidika pravnih in razumskih vrednot.

Pravnik, ki poskuša najti svoje mesto v družbi na temeljih tradicionalnih, nespremenljivih pravno etičnih norm, ne sme dovoliti, da ostaja v objemu s politiko in ljudsko maso, ki ne razmišlja racionalno. V osnovi ne gre za revolucionarne spremembe, temveč preprosto za povezovanje temeljnih pravnih vrednot in življenja ljudi. Pravniki, zlasti na področju pravosodja, ne smejo komunicirati izključno z ali med enako razmišljajočimi (ad intra), temveč so dolžni stopiti v dialog z drugimi, ki ne razmišljajo vedno v skladu s pravnimi vrednotami in ki ne pripadajo strukturam, ki jih opredeljujemo kot pravne (ad extra). Uporaba argumenta, zoper katerega se ne sme razmišljati z drugih vidikov, ni noben argument. Bistveno je, da pravniki drugače ocenjujemo in razumemo pravo v družbi, kot je to bilo v preteklosti. Zapustiti moramo razmišljanja, ki jih je oblikoval zakonodajalec v simbiozi z ozkimi političnimi interesi v pravnih predpisih, in to posredovati okolju. Dolžni smo tudi življenjska vprašanja posredovati zakonodajalcu. Dinamizem človeških pravic, kulturnih vrednot in svobode njihovega oblikovanja ne sme biti v okviru prava, temveč ob pravu, in pravniki morajo sprejeti dejstvo, da se lahko samo v skladu s sodobnimi družbenimi pojavi oblikujejo nove nianse pravnega razmišljanja. Smo v obdobju, ko pravniki in pravo poskušajo previjati globoke rane v družbi, ne da bi jih pred tem zdravili. Izogibati se moramo destruktivnemu bonizmu, to je stališču, da pristajamo na razna sodobna instant stališča, ne glede na to kako ta stališča vrednotimo z vidika temeljnih pravnih vrednot, ki jih oblikuje pravna civilizacijska misel v teoriji. Praktikom pravnikom so praviloma teoretični problemi tuji, čeprav na podlagi teoretičnih izhodišč sprejemajo svoje odločitve. Pogosto se sploh ne zavedajo, da s svojimi odločitvami potrjujejo ali pa negirajo določena teoretska razmišljanja oziroma pristope. Zato bi se današnji pravniki morali izogibati terorju pozitivizma, ki odseva v mehaničnem branju zakonskih predpisov, ki jih po vzgledu industrijske proizvodnje izdeluje naš zakonodajalec.

O študiju prava

Pravnik je vse življenje zavezan spoštovanju človeka in branju knjig ter učenju. To je možno udejanjiti samo, če je navdušen nad bogatenjem družboslovnega in pravnega znanja in svoje moralno etične osebnosti. Študij prava mora združevati razvoj samozavesti, učnih in zlasti komunikacijskih spretnosti. Vseživljenjsko učenje temelji na akademskih spretnostih, fizičnih dosežkih in življenjskih veščinah, ob visoki stopnji samospoštovanja, značilnosti celovite osebnosti človeka, tako na področju intelektualnosti, fizičnih lastnosti in čustvenosti. V času študija prava je bistveno, da študent dobi in občuti osebno čustveno varnost v študijskem okolju. Mnogi imajo odpor do študija prava, češ da je slednje suhoparno, vendar je potrebno povedati, da je pravo kot zanimiv roman v nadaljevanih z dinamičnimi spremembami in poln zapletov, ki ga piše več avtorjev in se nikoli ne ve, kakšen bo konec romana.

Študent prava mora predvsem imeti pozitiven odnos do družboslovja in do ljudi. Mora biti motiviran in si oblikovati lasten učni stil. Obvezno mora obvladati metodo hitrega branja in učinkovitega zapisovanja ter tehniko pisanja, zlasti pa je za pravnika pomembno razvijanje spomina. Študent se mora usposobiti za t. i. pospešen študij, ki pomeni hitro učenje z malo zavestnega napora in veliko veselja. V teoriji in praksi je ta način učenja povezan s sugestijo, ki vpliva na izid tega procesa in je vzpodbujena s pozitivno vzpodbudo oz. motivacijo. To omenjeno vzpodbudo mora zagotoviti okolje, kot je medsebojno druženje med študenti in zagotovljeno mora biti materialno udobje. Nekateri ta model študija opredeljujejo kot kvantni študij. Bistveno je, da gre za skup pogojev, ki morajo biti izpolnjeni tako v okolju študenta, v katerem študira, kot tudi notranje, za kar je bistven pozitiven odnos študenta do študija prava, institucije in zlasti do predavateljev. V okviru vseh teh pogojev in možnosti izbire mora študent izbrati najboljši osebni, lastni stil študija oziroma metode, na katerih temelji njegov odnos do študija.

Temeljne predpostavke za uspešen študij so, razen zunanjih pogojev, notranja želja po znanju (ne po informacijah) in ustvarjanje pozitivnega vzdušja v svoji ožji sredini, ki mora biti varno, sproščeno, raziskovalno in zlasti veselo ter brez strahu pred izpitnimi neuspehi.

Razen interakcije lastnosti študenta v odnosu do drugih je nujno razvijati določene učne spretnosti, kot so spomin, branje, pisanje, zapisovanje, ustvarjalnost, stil in komunikacija. Študent naj bi imel določenega vzornika in naj bi poskušal študirati skozi igro in simulacijo. Einsteinova teorija E=mc2 je uporabna tudi pri študiju, glede na to, da je življenje v osnovi energija, ki predstavlja maso, pomnoženo s hitrostjo svetlobe na kvadrat. Fizično telo potrebuje svetlobo in to svetlobo je potrebno spremeniti v žarečo energijo. Študent prava mora delati na povečanju motivacije in pri tem mu mora pomagati tudi okolje, zlasti družinski člani in njegovi prijatelji.

Težiti mora k boljšim ocenam, pri čemer visoke ocene niso cilj, so pa vzpodbuda pri razvijanju motivacije. Samozavestnost, ki je eno težjih in vidnih problemov sodobnih študentov, je nujno potrebno povečati skupaj s samospoštovanjem, k čemur zlasti lahko prispevajo predavatelji, ki študente obravnavajo kot kolege ne pa kot učence.

Razvijati je potrebno spretnosti, ki posredno pomagajo k razmišljanju in tudi k razvoju spomina. Nujno je branje vrednih literarnih del velikih mislecev (zlasti nepravnikov), učiti se od gledaliških igralcev, kako se izgovarjajo besede in kako se govori tuj tekst, vaditi osebno mimiko obraza, ki ne sme preveč kazati emocij, priporoča se spremljanje raziskovalnih novinarjev pri zbiranju dokazov, vaje za čuvanje tajnosti informacij ipd. O nujnosti znanja jezikov in poznavanja medčloveških odnosov ni treba izgubljati besed.

Študentom sem vedno svetoval, da se morajo že v času študija zavedati, da je pravniški poklic poslanstvo, ki temelji na zavestni odločitvi opravljati to poslanstvo »za nekoga« ne pa »za nekaj«, kar pomeni biti v službi ljudi in imeti rad ljudi ter presegati sebe v interesu drugega. Opravljanje pravniškega poklica temelji na načelu »vsi dobimo« ne pa na »jaz dobim, ti izgubiš«.

Preprosto rečeno: pravnik je učlovečen človek v odnosu do ljudi.

P. s.

Prof. dr. Tomaž Keresteš, recenzent moje knjige »Aforizmi in razmišljanja«, posvečene študentom/kam prava, je zapisal: »To je knjiga, ki bi jo morali vsi pravniki prebrati vsaj dvakrat. Prvič na začetku svoje poklicne poti, da se bolje opremijo za preizkušnje, ki jih še čakajo. Drugič pa na koncu svoje poklicne poti, ko delajo inventuro svojih preteklih ravnanj. Obakrat jim lahko ta knjiga kot nekakšen vademekum pomaga lajšati posledice tegob težavnega pravniškega poklica. Seveda pa ne bo nič narobe, če bomo po njej posegli tudi ob katerikoli drugi priložnosti.«

Nikola Vlahović

Veliko spoštovanje, spoštovani profesor Ivanjko za Vaš prispevek k pravni znanosti in realnemu življenju. Vas prispevek je zelo poučen ne samo za pravnike, temveč tudi za študente drugih fakultet. Par besed bi pa le dodal. 1. Ni poslovne odličnosti na tem svetu, ki jo je mogoče ločiti od realnega življenja. 2. Budi praktik pa se ukvarjaj s teorijo (prof.dr. Maks Oblak). 3. Ena od glavnih nalog Univerze je, da dela na oblikovanju človekove osebnosti (Milutin Milanković, Petnajsti znanstvenik sveta).

Bogdana Bradac

Zelo lep zapis. Žal pa nisem prepričana, da veliko pravnikov ravna smiselno skladno z vašim načinom razmišljanja. Po moji oceni prav premalo širine (tudi čisto običajne, občečloveške) slabo vpliva na delo pravnikov.

#študij, #pravo

11. februar 2022

Na družbenih omrežjih Facebooku in Linkedln-u ter na spletni strani IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru (https://zavarovanje-osiguranje.eu) me spremlja okoli 20.000 bralcev in sem vesel njihovih številnih odzivov, zlasti mojih bivših študentov/tk in kolegov pravnikov/nic. Domneva, da me berejo tudi na sodiščih, temelji na naslednji zanimivi reakciji Okrožnega sodišča v Kranju.

Dne 9. 2. 2022 okoli poldneva sem na spletni strani IZOP-a objavil kritično razmišljanje o ravnanju omenjenega sodišča pri reševanju prošnje stranke, da bi lahko dobila določene dokumente iz arhiva sodišča za potrebe uveljavljanja pravic po Zakonu o odpravi krivic družbenikom izbrisanih družb v obdobju 1999 – 2008. Nekaj ur pozneje sem informacijo o članku na spletni strani IZOP-a objavil na Fb.

Gre za primer, ko je stranka zaprosila omenjeno sodišče za dokumentacijo o izbrisu njene družbe pred dvajsetimi leti, na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij 1999. leta. Sodišče je pozvalo stranko, da mora za omenjeno dovoljenje izkazati pravni interes. Pri tem je sodišče zapisalo: “Izkazati bi morali, kakšna je bila vaša vloga v izbrisani družbi in da ste obveznosti izbrisane družbe (delno) poravnali oz. zatrjevati druge okoliščine, iz katerih izhaja, da ste upravičeni do odškodnine na podlagi 5. člena ZOKIPORS-a.”

Moja obsežnejša kritika v objavi se je nanašala prav na ta stavek, ki praktično onemogoča uveljavljanje pravic do odškodnine po omenjenem zakonu. (Podrobneje v članku: Nepričakovane dodatne ovire do odškodnine /https://zavarovanje-osiguranje.eu/).

Sodišče je dan pozneje, to je 10. 2. 22 okoli 10. ure dopoldne telefonsko poklicalo stranko in ji sporočilo, da lahko dobi ustrezne dokumente, ne da bi vztrajalo na izkazilu, kako je stranka ravnala v postopku izbrisa.

Če je sodišče odstopilo od svoje zahteve po dokazovanju obstoja pravnega interesa zaradi moje omenjene kritične objave, sem seveda vesel. Še bolj pa bi bil zadovoljen, če je sodišče samo ugotovilo, da ni smiselno zahtevati tako težkega pogoja za vpogled v spis v arhivu sodišča. V vsakem primeru pa gre sodišču pohvala, da je telefonsko sporočilo stranki, da je njeni prošnji ugodeno.

Pri tem pa je sodišče stranki tudi pojasnilo, da v spisih ni sklepa o prehodu odgovornosti izbrisane družbe na družbenika in o ugotavljanju aktivnega družbenika.

Poudarjam, da teh sklepov ni v nobenem sodnem spisu, ker je bil izbris administrativno birokratski. Odgovornost za obveznosti izbrisane družbe je po samem zakonu temeljila na domnevi, da je družbenik pred notarjem podpisal izjavo o prevzemu odgovornosti. (sic!)

Ustavno sodišče je to odgovornost omejilo le na t. i. aktivne družbenike in naložilo zakonodajalcu, da določi kriterije za ugotavljanje aktivnega družbenika. Naš zakonodajalec, ki je sicer v »proizvodnji zakonov« verjetno najbolj učinkovit v Evropi, pa je potreboval 7 let, da je določil »preko palca«, kdo naj bi bil aktivni in odgovorni družbenik.

V tem sedemletnem obdobju so si sodišča in davčni organi preprosto izmišljali kriterije, po katerih so družbeniki postali aktivni, in s tem ostali brez osebnega in družinskega premoženja ter podarjali upnikom (bankam, državi, odkupovalcem terjatev idr.) pravice zahtevati od družbenikov plačilo dolgov izbrisanih družb. Govorim o darilu, ker do uveljavitve zakona o izbrisu upniki niso imeli teh pravic.

Celotna ureditev izbrisa pravnih oseb je tako zapletena pravna materija, da jo težko razumejo korporacijski pravniki. Osebno priznam, da sem se leta in leta ukvarjal s to problematiko, da bi lahko napisal knjigo: »Zakaj ste nas kaznovali«, ki je bila objavljena pri Kulturnem centru v Mariboru 2021 v podporo sprejetju omenjenega Zakona o odpravi krivic, storjenih s »pravnim izumom izbrisa pravnih oseb«, ki ga ne pozna nobena druga država.

#zakonodaja, #izbrisane družbe

11. februar 2022

Sprašujem se, zakaj v Sloveniji neka publikacija vsako leto z velikim pompom objavlja lestvico najbogatejših, nikoli pa ne objavlja lestvice najbolj pametnih in zadovoljnih ljudi.

Vprašujem se zato, ker mi zagotovo najbogatejši ne bodo resnično odgovorili, kako so zaslužili prvi milijon, če pa bi mi tudi odgovorili, nimam kaj početi z njihovimi odgovori.

Če pa bi imeli lestvico najpametnejših in najzadovoljnejših, bi imel stotino vprašanj in bi vsak njihov odgovor bil ne samo resničen, temveč bi mi bil še kako koristen in spodbuden.

10. februar 2022

Razumljivo mi je, z vidika družbe, da ob določeni biološki starosti družba odvrže posameznika na svoje obrobje kot zastarelo stvar, ki ni več uporabna. To je dokaz, da ga je družba 40 ali več let obravnavala kot sredstvo za doseganje njenih ciljev. S starostjo postane njen nepotreben strošek.

Nerazumljivo pa mi je, da se posameznik v starosti s tem družbenim pristopom sprijazni in se v posledici te zavesti še sam potisne v samoizgnanstvo in si naprti razmišljanje o nesmiselnosti takšnega življenja. Izgublja samozavest in si razvija občutek neuporabnosti in nepotrebnosti.

Sprašujem se, zakaj družba in posamezniki ne sprejemamo priložnosti, ki nam jih ponuja starost, kot obdobje, v katerem se lahko uresničijo individualni in družbeni cilji z vizijo prihodnosti na podlagi socialnega kapitala, s katerim starejši razpolagamo. Namesto da bi starejše integrirali v družbo, jih želimo ločiti od celote, kar vpliva na oblikovanje negativne podobe starosti. Aktivna udeležba starejših v družbi na različnih področjih, zlasti pa njihova pozitivna življenjska naravnanost ter odprtost pri ohranjanju socialnih stikov, je temeljni pogoj za ohranjanje življenjskega zadovoljstva posameznika v starosti.

Tudi družbeno omrežje je eno od primernih sredstev, da se starejši vrnemo v aktivno družbeno okolje, kljub posmehu nekaterih … (sic!).

Ps

To razmišljanje ni povezano z govoricami o pripravljanju zakona o eutanaziji, vendar se nikoli ne ve….

Milan Robič

družba/skupnost/civilizacija tisočletja skrbi za aktivno generacijo polnih 40 let kjer vsakdo prispeva k skupnim ciljem, to je družbi, z individualnim ciljem, da odraste njegov rod in rodovi rodbine, ki bo isto skrbela za bioritem skupnosti/civilizacije za katero stojijo različne platforme/družbe urejanja medsebojnih naravnih zakonov med katere od pamtiveka sodi umik manj sposobnega in predaja prestola glave družine/skupnosti mlajšemu izzivalcu. Modri se modro umaknejo s trga aktivne politike dela da lahko dostojno skrbijo za etiko kreposti, torej za lastno podobo Gnothi seauton, ki jo v duhovni zrelosti umirijo na frekvence zveličanja, na višavo veličastnega odhoda duša onstran meje tostranstva/namena. Vloge opazovalca so namenjene barviti jeseni življenja kjer zasijemo tam kjer mladi in aktivna populacija nima možnosti, v modrosti, v etiki kreposti, v poznavanju sebe samega ker nimamo več potrebe po samodokazovanju in gradnji irealne avtoritete ki smo jo gradili 40 let namišljene skupne/družbene kariere. Jesen je čas pobiranja smetane, torej čas za prenos znanja na mladi rod, ki pa ni nikoli takšen kot bi odrasli verjeli/želeli. Duhovno so frekvence družabnih omrežij naravnane na spravo, mir in spokoj, torej uživanje v trenutku zdaj. Če se najdejo mladi sledilci tega upočasnjenega bioritma, izgubijo svojo pozicijo/vero kateri smo vsi mladi nekoč sledili ker smo verjeli da smo sposobni gore premikati. Zato mladost prenaša trpljenje skozi igro rezoniranja, starost pa se sooča z naukom o modrosti ekonomije etike kreposti Gnothi seauton skozi delo na sebi. To pa je bioritem ki ne ustreza trgu dela, kapitala in financ. ker je vse počasno – za vsako odločitev/rešitev si je treba vzeti čas. Tega pa aktualna tekma za tržne pozicije ne absorbira. Zato ima mladost in aktivna doba svojo pot/frekvenco/podobo na katero stavi. Izplen pa se meri na jesen življenja ko ostanemo praznih rok če nismo ustvarili nekaj kar je magnet za mlade poslovne voditelje. Da nas pridejo vsaj pogledati na govorniški oder. Toda večina ljudi ki je vso življenje predavala eks katedra nima aktiviranih sposobnosti motivacijskih govornikov. Izgubili so svoj glas. Nihče jih ne bi poslušal če niso pravi čas delili na pravi način pravi nauk

Franc Mihič

Revolucija podira demokracijo in zatira svoj narod!

“Dolga pot v demokracijo”, je g. Peter Kovačič Peršin naslov vašega obširnega eseja (Delo, 29.01.2022), ki bralca pritegne. Napisal ste tudi: “Zato je čas tudi v Evropi in še posebej v Sloveniji, da generacije, ki izhajajo iz včerajšnjega dne, odidejo v zgodovino. Prihodnost bodo gradile generacije, ki šele prihajajo. Nam je očitno dodeljena le vloga tranzicije. To pa je odločujoči položaj, ki trasira prihodnost, takšno ali drugačno. Prihodnji rod državotvornih državljanov Slovenije se bo moral tega zavedati.”

Ne morem verjeti, da lahko to pišete slovenskim prebivalcem, čeprav bo to mnogim, domoljubom, podobnim vam, zelo godilo in se bodo bolje počutili, saj to piše ugledna oseba piše v uglednem časopisu! Sporočate, da se naša generacija lahko umakne v zgodovino, brez da bo(mo) zanamcem kaj uporabnega zapustili, na neuporabno pa ne opozorili. Skratka molčimo in pojdimo v zgodovino, saj le tako nismo za nič odgovorni, ne za delo in ne rezultate, smo le tranzicija oz. meglica, ljudje v “transu”, ki v zgodovini ne puščajo odtisa za seboj. Za vas torej ne velja več, “zgodovina je učiteljica življenja.” Večina ali vsaj mnogi mladi vam verjamejo in se ne poglobijo v zgodovino, zato bodo mnogi zopet na novo odkrivali že odkrito toplo vodo, spoznano zmoto pa preganjali z veselim vinom. Napovedujete, da bodo šele naslednje generacije postale državotvorne in bodo skrbele za državo. Kdo vam je dodelil le vlogo neke meglene tranzicije, da potem lahko odidete v zgodovino? Mar je to vaša “zapuščina” zanamcem? Naslednje generacije bodo državotvorne, a vi in vaši privrženci naj se torej ne belijo glave, kdo bo reševal državo! V nadaljevanju je še veliko nerazumljivih stališč in potvorjene zgodovine, saj niste niti enkrat omenili naše revolucije, ki nas še vedno bremeni in nam ni v ponos, ne v čast! Dolga bo pot v demokracijo, ko na poti leži velika ovira, to je revolucija, ki je nasprotje demokracije. Revolucija podira demokracijo in zatira narod!

Franc Mihič

Dolga pot v demokracijo – Delo

Jelena Despinic

Mene pa veseli, da (kljub posmehu ) obstatajo posamezniki, ki skušajo spremeniti omenjeno matrico in osveščati tisti del družbe, ki za neupitne prispevke starejših k splošnemu dobru nimajo posluha.. sem pa hvaležna za možnost da se nekaj novega naučim, vsakič ko berem Vaše objave.

Terezija Esih

Žal je resnica spoštovani profesor.Starost človeka ni antikviteta,ki bi po letih dobivala višjo ceno in vrednoto, temveč,izgubi svojo atraktivnost in čar.Sem na nekem druženju spoznala poznanega umetnika, ki mi je v obrisih opisal enako, kot ste to storili v današnjem zapisu Vi gospod Šime Ivanjko.Vse dobro vam želim in ostanite zdravi, pa topel pozdrav.

Balažič V Iktor

V starosti nismo več delovno aktivni.V Nemčiji so pošiljali inženirje na Kitajsko da priloznosno delajo. Danes kitajski lastniki zaposlujejo za vodilne v Nemčiji svoje inženirje. V SLOVENIJI smo v večini z zasluženemi penzijami po poklicu upokojenci. Z vseživljenjskim izobraževanjem smo lahko v pomoč mladim neizkušenim strokovnjakom.

Malo za hec, upokojenski poklic se šteje kot najbolj smrtno nevaren poklic.Do konca smo mladi po srcu in se ne damo do konca življenja.

Zoran Birovljevic

Poštovani Šime VI, ja i ko zna koliko ljudi naše generacije je i te kako aktivno bez obzira na godine. To što društvo na Balkanu ne prepoznaje potencijal u nama je problem budućih generacija a bogami i dela naše koje su nam zavidele na našem znanju, entuzijazmu i etici. Ja se ne osvrćem na to radim kao da mi je 25 godina i ponosan sam na to uz svoje lično zadovoljstvo. Pozdrav iz Beograda

Jolanda Mihaela Pinterič

v večini primerov, ki jih poznam, ob določeni biološki starosti posameznik sam sebe odvrže, kot neuporaben. zakaj? ker ni dosegel modrosti, da ni človek zaradi časa, ampak je čas zaradi človeka

#družba, #starost

9. februar 2022

Okrožno sodišče v Kranju, za razliko od Okrožnega sodišča v Mariboru, zahteva od upravičencev po Zakonu o odpravi krivic družbenikom izbrisanih družb 1999 – 2008 poseben dokaz, da imajo pravni interes pogledati v sodne spise izpred dvajsetih let. Morajo se izkazati, da so upravičeni do odškodnine, pri čemer jim prav vpogled omogoča dokazovati svojo pravico do odškodnine. Praktično to pomeni zapiranje možnosti, da upravičenci po dvajsetih letih dobijo odškodnino.

Preberite zanimivo razmišljanje: »Nepričakovane dodatne ovire do odškodnine« na spletni strani https://zavarovanje-osiguranje.eu , kot primer odpora pravosodja, da bi upravičenci dosegli delno odškodnino za škodo, povzročeno s sprejetjem Zakona o finančnem poslovanju, sprejetem po hitrem postopku 1999. leta na pobudo in ob prizadevanju pravosodja, ki med letoma 1995 – 1999 ni izvajalo likvidacijskih in stečajnih postopkov, kot je bilo določeno v Zakonu o gospodarskih družbah. O spornem sprejetju omenjenega zakona in o 22-letnem prizadevanju, da država prizna napako, se lahko seznanite v publikaciji »Zakaj ste nas kaznovali«, Kulturni center Maribor,2021.

#zakonodaja, #pravosodje, #izbrisane družbe

8. februar 2022

Hrvati imamo zanimiv izrek, ki nam starejšim da misliti: “Star sam ali ne i ostario.”

Ta stavek lahko razlagamo na različne načine. Osebno se mi zdi zanimivo razmišljanje, ki se povezuje z naravno pasivnostjo telesnega življenja v starejših letih in z zavestjo o nujnosti dinamičnega notranjega duhovnega življenja.

Gre za prenos težišča življenja s področja zunanjosti v notranjost. Pri tem naletimo na težave, ker smo notranjost vedno zanemarjali in se nanjo spomnimo šele v zadnji tretjini življenja, ko se nam vse zdi prepozno in da se ne izplača zaspane notranjosti prebujati od začetka.

Poudarek v omenjenem izreku “vendar nisem ostarel” pove, da v starosti ne smemo izgubljati stika z našim življenjem, zlasti pa ne križem rok čakati, da se nam kaj lepega zgodi samo po sebi.

Seveda obstajajo dogodki, na katere nimamo vpliva. Če svoje življenje v starosti vodimo pasivno in tesnobno, se nam v resnici ne bo zgodilo nič dobrega.

V starosti velja maksima nujnosti, da vzpostavimo povezavo s svojim utrujenim telesom in s svojim nikoli ostarelim umom vzamemo usodo v svoje roke.

Ostati moramo notranje aktivni z zamišljenimi sprehodi skozi svojo zavest, da bi lahko prepoznali težave in učinkoviteje poiskali rešitve v danih okoliščinah, ki jih v starosti objektivno ne moremo več spreminjati.

Metka Penko Natlačen

Večkrat se ob tej obravnavi starosti in let, na kar smo ženske večinoma alergične že od mladega, vsaj jaz sem, spomnim na cudivito priliko pred leti, ko sem na konferenci o sodelovanju generacij vodila zaključni dan. Nekateri so o vsebini te povezave obeh generacij govorili kot o novem odkritju. Nekateri znani profesorji gerontologi, iz Prage in Pariza, so povedali, da je to stara vrednota, samo pozabljena. Da v velikih medgeneracijskih družinah se je harmonija med generacijami sama po sebi pretakala. In zakljucili smo s čudovitim rekom Marka Avrelija, vladarja in vojščaka, o tem, da mladost in starost nista obdobji živlenja, ampak stanje našega duha. Očaral me je ta rek in se velikokrat spomnim nanj. Stanje duha, ki je dozorel, je v vsakem obdobju naša osebna notranja harmonija. Mislim, da je to največ, česar smo lahko deležni. In da se tega veselimo, je še posebej pomembno. Ta vrednota se ni spremenila že več kot 2000 let. In je bogata, ne glede na modo obdobij. – Hvala vam za lepa razmisljanja.

#življenje, #starost

7. februar 2022

Otroci v Hrvaškem Zagorju smo zgodaj slišali za zgodovinski obstoj pračloveka v bližini Krapine. Tudi osebno se spomnim osnovnošolskih izletov na to lokacijo. Najbolj mi je ostala v spominu šala, ki pa je takrat otroci nismo sprejemali kot šalo. To je bil čas, ko je nova oblast želela med zagorsko versko ljudstvo vnesti nove ideje o nastanku človeka, ki ga ni ustvaril Bog, temveč se je »razvil iz opice«. Zagorci, šaljivci kot so, so nam otrokom govorili, da imamo Zagorci dokaz, da smo potomci pračloveka ne pa opice.

Odkar so leta 2010 v Krapini odprli sodoben Muzej Neandertalcev, ki so živeli na tem območju pred približno 130 tisoč leti (oblika človečnjaka, ki se je pojavil vzporedno s pokončnim človekom pred približno 150.000 leti in je izumrl pred 27.000 leti), sem tudi nekje prebral, da ima okoli 4 odstotke Evropejcev gene te vrste pračloveka.

Strokovnjaki zatrjujejo, da je sodobni čudežni človek Homo sapiens pregnal vse druge človeške vrste s svojo višje razvito inteligenco, med drugim tudi Neandertalce, čeprav je Homo sapiens dolgo časa živel drug ob drugem z različnimi vrstami bitij iz rodu Homo in zaplodil skupne potomce.

Gre za tako imenovano kognitivno revolucijo, ki je Homo sapiensu omogočila, da je osvojil zemljo in se hitreje evolviral od običajne evolucije.

Nekateri znanstveniki podpirajo tezo o represiji, po kateri naj bi Homo sapiens, ker je bil bolj spreten pri pridobivanju hrane, nasilno izločil vse druge vrste.

Sodobni Homo sapiens se danes srečuje z umetno inteligenco, ki je oziroma bo s svojim naglim razvojem bistveno bolj sposobna od sodobnega človeka in posledično je razumno pričakovati, da bo umetna inteligenca storila to, kar je Homo sapiens storil drugim človeškim vrstam.

Ker verjetno ni pričakovati, da bo Homo sapiens rodil skupaj z umetno inteligenco biološke potomce, mu preostane le borba proti njegovemu prisilnemu izginotju zaradi sposobnejše umetne inteligence, ki bi znala storiti sodobnemu Homo sapiensu to, kar je on storil drugim vrstam.

#Homo sapiens, #umetna inteligenca

6. februar 2022

Če ima nekdo slabo mnenje o nas in je prepričan o svoji superiornosti v razmerju do nas, je to njegov problem. Vendar pa to postane naš problem, če hočemo drugemu dokazati, da nima prav. S tem dokazovanjem izgubljamo našo energijo in hkrati poglabljamo ta problem, ker z našim prizadevanjem v osnovi utrjujemo njegovo prepričanje, da ima prav. To ne velja samo za odnose med posamezniki ampak tudi med določenimi narodnostnimi skupnostmi in narodi. Če menimo, da je druga narodna skupnost nedemokratična, da je nekulturna ali nesposobna, je to skupni problem, če ta skupnost poskuša dokazati, da je naše mnenje napačno, izgublja in izničuje svojo identiteto ter energijo, pri nas pa še bolj utrjuje prepričanje, da imamo prav.

To nima ničesar opraviti z našimi južnimi sosedi, ali pač …?

Lili Gvardijančič

Vedno se najdejo superiorni ljudje z večno slabim mnenjem o drugih bodisi v družini, v delovnem kolektivu, med “prijatelji”,sosedi, znanci in se kot požar širi v družbo, v netenju sovraštva do drugih drugače mislečih ljudi, narodov,verstev in ras,kar povzroča spore in vojne,kar bi se vsi mi že lahko naučili iz zgodovine. Zmeraj je nekdo želel prevladovati nad vsemi ostalimi. V bistvu pa ta nekdo samo skriva svojo notranjo šibkost in nedozorelost. Za tako osebo je škoda izgubljati svojo energijo, zdravje in notranji mir. Tako kratek čas nam je odmerjen za bivanju na tem svetu. V slogi je moč. Osebno sem za sporazumevanje, dogovor in ustvarjanje. V sožitju s samim seboj in drugimi smo najbolj človeški, humani,ustvarjalni in slednjič ne pozabimo,da prav nihče na tem svetu ni popoln in tudi ne brez napak.Iz slednjih pa moramo dobiti nauk, se zanje tudi iskreno iz vsega srca tudi opravičiti osebi ali osebam, kolegom, sosedom, prijateljem, ki smo jih prizadeli. Biti v sožitju z samim seboj in z naravo je tista energija, ki plemeniti in bogati življenje in svet v katerem živimo. Vsem nam želim obilje dobrega zdravja, smeha in še mnogo ustvarjalnih dni. Podarimo nasmeh in iskren pozdrav vsem tistim, ki jih vsak dan srečujemo. Zahvalimo se vsem za njihovo vsakodnevno delo. Ne pozabimo,da smo vsi samo ljudje. Prisrčen pozdrav

#dokazovanje