17.marec 2024

Ko se starejši poglabljamo v vprašanja življenja v medsebojnih odnosih, trčimo ob pojem samosočutja in sočutja, o katerem se v naši družbi ne govori veliko. V današnjem svetu je samosočutje povsem podcenjena psihološka veščina. V tuji strokovni literaturi srečujemo izraz “mindfulness”, za katerega obstaja več možnih prevodov, čeprav noben ne zajame vseh odtenkov pomena tega izraza. Gre za pojav zavedanja sedanjega trenutka in naše prisotnosti v tem trenutku, pozornosti na trenutne izkušnje in ozaveščenost ter zavedanje svojih misli, čustev in telesnih občutkov brez obsojanja ali sodbe. Težava z besedo samosočutje je v tem, da se neredko zamenjuje s samopomilovanjem, ki je zlasti prisotno med starejšimi. Preprosto povedano, sočutje do samega sebe je sposobnost zavzeti enak pogled nase kot na drugo osebo. Sliši se enostavno, je pa to v resnici izjemno težko.

Sočutje pa se nanaša na sposobnost razumevanja in čutenja čustev ter izkušenj drugih. Gre za zmožnost postaviti se v kožo drugih oseb, čutiti njihovo bolečino, stisko ali veselje ter izkazati razumevanje in empatijo do njih. To pomeni, da smo sposobni izražati toplino, razumevanje in podporo do drugih ljudi v njihovih težavah ali veselju.

Medtem ko se sočutje osredotoča na naš odnos do drugih ljudi in njihovih izkušenj, se samosočutje osredotoča na odnos do samega sebe in lastnih izkušenj, s tem da je oboje povezano z dobrim počutjem posameznika ter je pomembno za gradnjo zdravih in izpolnjujočih odnosov s seboj in z drugimi.

Samosočutje se pogosto obravnava kot egoizem do samega sebe, kar pa je napaka. Pri egoizmu je poudarek na lastnih koristih in zadovoljitvi lastnih potreb na račun drugih, samosočutje do sebe pa je bolj povezano z razumevanjem in spoštovanjem lastnih potreb ter z lastnim čustvenim in duševnim blagostanjem. Z egoizmom je povezano pomanjkanje empatije do drugih ljudi in lahko vodi v izkoriščanje ali zanemarjanje drugih v korist lastnih interesov. Samosočutje (sočutje do samega sebe) vključuje razumevanje, da smo vsi ljudje in imamo sorodne potrebe, da se teh potreb zavedamo, kar pa nas ne odvrača od naše sposobnosti, da razumemo in skrbimo tudi za druge. Medtem ko je egoizem poudarek na lastnih koristih in zadovoljitvi lastnih potreb na račun drugih, je samosočutje bolj povezano z razumevanjem in spoštovanjem lastnih potreb ter lastnim čustvenim in duševnim blagostanjem.

Zdravo samosočutje je ključno za gradnjo zdravih odnosov in boljše delovanje v skupnosti. Če človek skrbi za sebe v ravnovesju s splošnimi možnostmi družbenega okolja, skrbi tudi za druge.

V svojem bistvu je samosočutje priznanje samemu sebi, da si vsak posameznik, enako kot vsak drugi, zasluži razumevanje in ljubezen. Način, kako posameznik ravna s samim seboj, se odraža tudi v načinu, kako ravna z drugimi. Splošno je znano, da so osebnostne lastnosti ljudi s samosočutnimi težnjami močno povezane z motivacijo, uživanjem v življenju in ustvarjalnim mišljenjem, nasprotno od tistih, ki iščejo napake pri sebi in drugih, so polni strahu, nezaupanja vase, ljubosumja, sovražnosti in agresivnosti do drugih.

Pri starejših je več razlogov za prisotnost pojava, da slabo ravnamo do sebe in se obremenjujemo, ko delamo napake, čeprav je človeško delati napake. Generacije današnjih starejših praviloma (še) niso bile deležne vzgoje, ki bi poudarjala otrokove individualne potrebe, zaupanje vase, zdravo samozavest in »samoljubezen«, kar vse je značilnost sodobne vzgoje (ki je, mimogrede, zašla v drugo skrajnost pretirane permisivnosti, egocentrizma ipd.). Vzgoja naše generacije je poudarjala (krščanske) vrednote ponižnosti, poslušnosti, skromnosti, prevladujočega upoštevanja drugih na račun samega sebe itd. Starejši ljudje se soočamo tudi z različnimi izzivi, kot so osamljenost, zmanjšana gibljivost ali zdravstvene težave, kar še povečuje občutek negativnih ocen o samem sebi. Navajeni smo svoje občutke razvrščati med dobre ali slabe, pozitivne ali negativne, kot da ni vmesnega, je samo črno ali belo. K slabši samopodobi starejših prispeva tudi družbeno okolje, zlasti pa mediji, ki na primer ob neprimernem ravnanju starejših mimogrede pogosto navajajo tudi njihovo starost in je poročanje prežeto s čudenjem in grajanjem, kar ima za posledico, da se starejši počutijo še bolj škodljive in manjvredne. Starejši večinoma obžalujemo napake iz preteklih obdobij življenja in se obsojamo, da nismo uspeli oziroma bili boljši. Vedno znova si očitamo, da nismo dovolj dobri, kar miselno povezujemo z neuspešnostjo in lenobo. Vsa ta občutja so lahko posledica pomanjkljivega sočutja do sebe in premajhne samoljubezni.

Ker je samosočutje ključnega pomena za naše dobro duševno in čustveno počutje, je treba ob podpori okolja ustrezno poskrbeti, da v starosti sprejmemo samega sebe, svoje napake in pomanjkljivosti ob razumevanju, da smo vsi kot ljudje nepopolni in da je to čisto v redu. Same sebe moramo obravnavati, kot da bi obravnavali prijatelja v stiski. Ni nikakršne potrebe, da bi se morali počutiti krive in še manj se opravičevati. Odpustimo sebi za napake in neuspehe ter se osredotočimo na učenje in rast iz teh izkušenj. Namesto da se obsojamo in imamo slabe občutke, napake sprejmimo in se začnimo iz njih učiti.

Starejši nismo moteči v družbi in se ne počutimo, kot da nismo na svojem mestu, čeprav nam to družbeno okolje nenehno sporoča polglasno in šepetaje …

starost#

20. marec 2024

V starosti se pogosto pogovarjamo o senilnosti. Razumljivo je, da sami za sebe ne priznamo, da smo senilni, temveč so to vedno drugi. Besedo senilnost uporabljamo tudi za sebe v primerih, ko želimo upravičiti neko svojo napako, sklicujoč se na »senilnost«, in seveda pri tem ne mislimo resno.

Ko sem se danes prebudil, sem imel odlično idejo, ki bi jo z veseljem objavil na socialnem omrežju. Takoj sem, kot običajno, želel to zapisati v mobitelu v slovenščini oziroma – diktirati v hrvaščini, ker mi Apple ne dovoljuje uporabe slovenščine.

Odločil sem se pred tem še obriti. Brez razmišljanja sem uporabil losion za po britju namesto pravega za pred britjem. Ko sem ob začetku britja ugotovil, da je nekaj narobe, sem opustil razmišljanje o moji prvotni ideji in popravil napako z uporabo pravega losiona. Ko sem končal z britjem, sem pozabil na idejo o objavi in na vse tisto, kar sem v mislih predvideval objaviti. Mislim, da je to starostna senilnost (sic!?)

Zdi se mi, da najprej pride starost, nato pa se počasi neopazno priplazijo prvi znaki senilnosti.

Ob tem pa se sprašujem, kaj je bolj nevarno – senilnost ali starost? Na to vprašanje mi je prijazen asistent iz OpenAI odgovoril: »Starost je naravno napredovanje človeškega življenja in je neizogibna. Senilnost pa je stanje duševnega upada, ki se lahko pojavi pri nekaterih starejših osebah.« Tako mi je torej umetna inteligenca postregla z odgovorom. To sem že vedel, vendar pa nisem dobil odgovora, kaj je bolj nevarno, ne sicer v smislu neposredne nevarnosti za življenje temveč za občutenje življenja in srečanja s težavami pri spominu, razmišljanju, komunikaciji in vsakodnevnih aktivnostih.

Znanci, ki se soočajo s senilnostjo pri svojcu, opozarjajo, da je ključnega pomena razumevanje družbenega okolja, da je senilnost stanje, ki lahko prizadene posameznika fizično, čustveno in duševno. Komunikacija z osebo, ki se sooča s senilnostjo, ni vedno primerna z uporabo nejasnih besed, dolgimi stavki, neaktivnim nestrpnim poslušanjem, hitrim govorom in podobnim.

Svojci prizadetih oseb se pritožujejo, da ne dobijo ustrezne podpore s strani družbenega okolja.

Prizadeti opozarjajo, da je treba opazovati individualne potrebe teh oseb in prilagajati podporo oziroma geriatrično oskrbo za dodatno pomoč in nasvete …

In kaj mi, potencialni kandidati za srečanje z omenjeno nadlogo, lahko preventivno storimo? Strokovnjaki in izkušnje mnogih nakazujejo, da je mogoče to srečanje odložiti in ustvariti neke vrste medsebojne koeksistence, s tem da preprosto živimo zdrav način življenja, se redno ukvarjano s telesno aktivnostjo in se izogibamo škodljivim navadam. Posebej lahko mnogo prispevamo k zmanjšanju tveganja za razvoj senilnosti z aktivnim intelektualnim stimuliranjem možganskih celic, karkoli že to pomeni …

Lojzka Furlan

Odličen zapis, hvala Vam.

Marta Leljak

Dr. Šime Ivanjko to je pa tako lepo napisano, da je vredno prebrati in se od tega nekaj naučiti. Vendar se ne damo, staranje je normalen pojav, senilnost pa ne prizadene vsakega, takšno je moje mišljenje.

Toncka Trako

Odličen realen zapis, hvala

Božidar Mithans

Osebno menim da, tako kot fizične, z leti upadajo tudi psihične sposobnosti starejših ljudi. In manj kot smo aktivni, psihofizično, hitrje nazadujemo. Bolezen, kot je demenca ali alzheimer, pa je žal huda duševna bolezen, s katero se izgublja identiteta človeka, in je po moje ne gre primerjati s starostnim pešanjem koncentracije in spomina.

Lara Mehle

Tema, koja zanima svaku osobu, koja pređe 65.-70…. O njoj se puno piše i raspravlja…i to je dobro, jer kroz komunikaciju i komparaciju s drugima- ocjenjujemo sebe -saznajemo u kojoj smo fazi zaboravnosti, a i učimo kako pomoći sebi i drugima. Puno se pise o tome, koliko znači fizička aktivnost, čitanje, konverzacija, kako treba poraditi na sto boljoj koncentraciji. Mislim, da danasnji primjer uporabe pogresnog losiona- pjene za brijanje…nije senilnost, nego dekoncentra cija…razmisljanje o drugim stvarima, t.j. o temi, koju treba prezentirati.??

P.s. Poznavajući te osobno, dragi Šime, mislim da si jos daleko od senilnosti.vSpavaj mirno

starost#

21. marec 2024

V okviru svetovnega gibanja Starosti prijazna univerza je UM leta 2019 med prvimi ustanovila Center za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje, kot posebno organizacijsko enoto (center), v katero se vključujejo njeni upokojeni profesorji. Cilj Centra je omogočiti upokojenim profesorjem, da se umsko in družabno razvijajo, uživajo dostop do ugodnosti, virov in storitev univerze, dobivajo podporo in so cenjeni zaradi svojih akademskih in drugih prispevkov. Danes je v Center vključenih 70 profesorjev.

Od njegove ustanovitve je bil vodja zasl. prof. dr. Peter Glavič, ki je zasnoval njegovo organizacijsko in vsebinsko zasnovo ter uspešno vodil njegovo poslovanje skupaj z namestnico izr. prof. Lučko Lorbek in člani odbora.

Na skupščini Centra 4. 3. 2024 je bil izvoljen za vodjo zasl. prof. dr. Šime Ivanjko za naslednje 4-letno obdobje.

20. 3. 2024 je rektor Univerze prof. dr. Zdravko Kačič izročil novemu vodji listino o njegovem imenovanju.

Ob tej priložnosti je bilo govora o bodočem delovanju Centra v skladu s smernicami UM s poudarkom na promoviranju univerze ob njeni 50. obletnici ustanovitve in pospeševanju integriranja upokojenih profesorjev v postopke, ki lahko prispevajo k delovanju univerze v korist študirajočih in širše družbene skupnosti. Center bo v bodoče posvetil posebno pozornost posebnostim, ki so prisotne v življenju profesorjev po upokojitvi.

Lara Mehle

Moje pohvale ! Bravo

Janez Mohorič

Iskrene čestitke, v nasledjnih 4 letih boste tako praznoval dva jubileja na isti dan….

Milan Skerbinek

Zasluženo! Čestitke in uspešno delo!

Nevena Tea Gorjup

Moj poklon. Čestitke.

Metka Penko Natlačen

Kako z veseljem to berem! Pohvale in cestitke!

Univerza v Mariboru#

21. marec 2024

Študenti so me pogosto prosili, da pripovedujem o pravniškem poklicu. Leta 1994 sem jim kot predsednik Pravniškega društva napisal obsežnejša razmišljanja o pravniškem poklicu. Pri tem sem kot izhodišče uporabil misel znanega pravnika Gustava Rambruch; »Dobar pravnik je lahko samo tisti, ki je pravnik s slabo vestjo. Samo široko izobraženi človek je lahko dober pravnik«.
Med ostalim sem zapisal; «Pravnik je heroj in sočasno žrtev svojega poklica. Delati 20, 30, pa tudi 40 let najbolj delikatne posle in nositi polno odgovornost pred seboj, družbo in za teiste tudi pred Bogom, je nedvomno zelo težka naloga. V času svojega poklicnega dela si mora vedno prizadevati, da ne bi zavestno naredil napake. Sprehajati se mora mimo bogastva in razkošja in biti vsak trenutek v priložnosti, da se na nepošten način obogati, pa vendar mora mimo, ne da bi dajal slab zgled in ne da bi vzel tuje. Pravnik v krogu političnega in družbenega dogajanja pogosto posluša tudi mimo svoje volje prišepetavanje z ene ali druge strani, pa vendar se ne sme obračati niti levo niti desno. Mora kot Odisej naravnost na odprto morje. Težko je imeti priložnost, da bi obogatel in da bi pridobil visoke časti, pa vendar je nujno stoično iti mimo tega. Vprašamo se zakaj? Samo zato, da ohranimo čist obraz v okolju v katerem živimo in delujemo, da lahko vedno vsakemu pogledamo v oči in da s ponosom nekoč stopimo pred boginjo pravice«.
Nimam težav, da to podpisujem tudi danes, ko bivši študentje to vsakodnevno doživljajo…

Urban Vehovar

Na zalost je danes tako, da vse kljucne pravniske posle v Sloveniji obvladuje in si jih deli 5 pravniskih his.

pravo#

24. marec 2024

V razvoju mariborskega višjega in visokega šolstva, vključno z univerzo, je veljalo v širšem družbenem okolju stereotipno mnenje o drugorazrednosti študentov, ki študirajo v Mariboru, v odnosu do študentov ki študirajo v Ljubljani. Tovrstne izkušnje imam tudi osebno kot izredni študent v Mariboru. Ne morem trditi, da to velja še danes, bojim pa se, da tudi danes ni bistveno drugače. (Znanec mi zatrjuje, da mnenje o drugorazrednosti Maribora v odnosu do metropole velja tudi na številnih drugih področjih.)

V naslednjem letu bo 65 let od prvih višjih šol v Mariboru in 50 let od ustanovitve univerze kot enega najpomembnejših zgodovinskih dogodkov za Maribor in severovzhodni del Slovenije.

Zavedam se, da ni vsakemu dano, da lahko v svojem življenju spremlja, oziroma da je na nek način zraven pri razvoju tako pomembne institucije, kot je nastanek in razvoj višjega, visokega in univerzitetnega izobraževanja. Dobro so mi poznani napori relativno majhne skupine vizionarjev pred 60 leti, ki se je borila zoper odpore in nerazumevanje njihovih idej o nujnosti odpiranja Maribora visokemu šolstvu. Da je del kritike določenih elitnih družbenih struktur, zlasti v metropoli, o pomanjkanju strokovnega pedagoškega in raziskovalnega kadra bil upravičen, ni sporno, vendar je to sočasno spodbujalo trmasto vztrajanje pedagoških delavcev v Mariboru, da svoje praktične izkušnje nadgradijo s teoretičnim znanjem.

Kar nas je mariborske študente motilo, je bil podcenjevalen odnos v razmerju do ljubljanskih študentov, češ da izhajamo pretežno iz ruralnih območij in iz delavskih družin, v katerih se nismo mogli izobraziti na enak način kot mestni otroci elitnih izobraženih politično pomembnih družin.

Znana ideološko politična teza v času socializma, da je treba podpreti otroke delavcev in kmetov, je bila samo prazna verbalno lepo slišana puhlica, ki ni imela veliko veze z realnostjo.

Bila bi zanimiva sociološka raziskava o družbenih neenakostih v praksi v času socializma (ko naj bi veljalo temeljno načelo enakosti), kot na primer: razlika med otroki politično in ideološko prepoznavnih staršev z redečo knjižico in drugimi; med delavskimi otroki in otroki elitnih družin; med otroki slovenskih družin in priseljenih družin iz drugih republik; otroki verskih in neverskih družin; med otroki padlih borcev na strani zmagovalcev NOB in otroki drugih žrtev vojne … in podobno.

V 80-ih letih prejšnjega stoletja so raziskovalci z Univerze Princeton izvedli zanimiv eksperiment o tem, kako pomembno vlogo igrajo predsodki o starših pri obravnavanju njihovih otrok. Osebe, ki so sodelovale v eksperimentu, so razdelili v dve skupini. Tako prva kot druga skupina je morala oceniti odgovore na izpitna vprašanja neznane študentke. Osebam iz skupine A je bilo pred ogledom posnetka odgovorov rečeno, da gre za študentko, ki prihaja iz revne delavske družine, osebam iz skupine B pa, da so dekličini starši bogati in družbeno prepoznavni. Osebe v skupini A so študentkino znanje ocenile kot podpovprečno. Osebe v B skupini so iste odgovore ocenile kot nadpovprečne.

Po mojih spominih so se študenti na mariborskih izobraževalnih institucijah, in sicer zlasti iz ruralnih območij, pogosto soočali z različnimi izzivi in ovirami v razmerju do tistih iz mestnih okolij in zlasti študentov iz metropole.

V mojem času, ne samo študija temveč tudi v obdobju predavateljskega dela v Mariboru, mariborski študentje niso imeli enakega dostopa do kakovostnih izobraževalnih virov, kot so knjižnice, laboratoriji ali specializirana oprema, kakor so jih imeli ljubljanski študenti.

Bilo je prisotno tudi pomanjkanje raznolikosti izobraževalnih možnosti. V Mariboru ni bilo enake izbire izobraževalnih institucij in študijskih programov, kot je to bilo v Ljubljani. Kulturne in družbene norme delavskega mariborskega okolja so bile manj spodbudne do visokega izobraževanja. To je bil vzrok, da so se študenti počutili manj samozavestne ali manj podprte pri svojih izobraževalnih prizadevanjih. Prepoznavne razlike so bile zlasti na finančnem področju. Stroški študija, prevoza, nastanitve in drugih življenjskih potrebščin so mariborske študente postavljali v neenakopraven položaj. V Mariboru je bilo izrazito prisotno pomanjkanje mentorstva, saj je bilo težje najti mentorje in pridobiti izkušnje v svojem izbranem študijskem področju.

Negativni predsodki nekaterih profesorjev v Ljubljani do mariborskih študentov, zlasti še mariborskih izrednih študentov, ki so nadaljevali študij na drugi stopnji v Ljubljani, so bili splošno znani. Ker izredni študij na ljubljanski univerzi ni bil tako obsežen in poudarjen kot na mariborski, številni profesorji niso imeli izkušenj s to strukturo študentov.

Profesorji v Ljubljani so se lažje povezovali z mestnimi študenti in so jih bolje razumeli. Ta povezava je lahko ustvarjala boljšo komunikacijo in zaupanje med profesorjem in študentom. Redni študij mestnih študentov ustvarja učne izkušnje, ki so bolj relevantne in pomembne za vsakega posameznega študenta.

V tistem času je bilo med študenti splošno znano, da so mariborski profesorji, praviloma uveljavljeni strokovnjaki iz prakse, imeli večjo empatijo do izrednih študentov, saj so se lažje postavili v njihove čevlje in razumeli njihovo specifiko ter se bolj sočutno in podporno odzivali na potrebe izrednih študentov. V Ljubljani so se študenti srečevali bolj s teorijo, v Mariboru pa so bile v večji meri izpostavljene izkušnje profesorjev, ki so praviloma prinašale bogastvo praktičnih znanj in raznolikost učnih metod.

Zavedam se, da so to bolj osebna razmišljanja, utemeljena na osebnih izkušnjah, vendar se bojim, da je določena zadržanost metropole do Maribora nasploh, pa tudi do drugih v novem času ustanovljenih univerz, prešla na politične strukture in oblastne organe, kar ima lahko hude posledice za bodoče stanje v naši družbi, ki je centralno in avtoritativno vodena.

Pri centralnem in avtoritativnem vodenju države se odločitve in ukrepi sprejemajo zgolj na vrhu politične hierarhije, brez aktivnega sodelovanja ali vpliva državljanov. To omejuje svobodo posameznikov in zatira njihovo raznolikost mnenj, idej in inovacij ter omejuje kreativnost in napredek družbe v sposobnostih razmišljanja, saj se odločitve sprejemajo na osnovi ozkega kroga ljudi v politični eliti.

Takšna oblika vodenja države praviloma privede do neučinkovite uprave, saj se odločitve sprejemajo na oddaljeni ravni, ob nezadostnem poznavanju lokalnih potreb in razmer.

Če želimo dejansko zagotoviti naši mladi generacij študentov priznanje enakovrednosti znanja in utrditi njihove potrebe po visoki stopnji strokovne samozavesti, morajo družba kot celota ter družbene oblastne in znanstvene elite zagotoviti enake pogoje študija in, kar je še bolj pomembno, enakovredno obravnavati vse udeležence v procesu izobraževanja …

Potem se ne bo dogajalo, da celo na razpisih za pripravništvo nekateri delodajalci med pogoji za sprejem nerazumno navajajo kriterij, da je diplomant zaključil študij na točno določeni fakulteti (ko gre za pridobljeno izobrazbo iste vrste in stopnje, da ne bo pomote …).

Nika Jan

To samo dokazuje, kako trdovratna in razdiralna je moč predsodkov, čeprav ni zanje nikakršnih racionalnih argumentov. Pogumno, da ste izpostavili to temo. Prijazno Vas pozdravljam!

Nikola Vlahović

Zelo lepo ste predstavili problematiko visokega šolstva spoštovani profesor Ivanjko. Ko so redni študentje vprašali profesorja dr. Maksa Oblaka, katera Strojna fakulteta usposablja boljše študentje, Ljubljanska ali pa Mariborska. Profesor je odgovoril tako, “Odličen študent je odličen v Ljubljani in v Mariboru. Soliden študent je soliden in v Ljubljani in v Mariboru. Večiti študentje so tudi v Ljubljani in v Mariboru. Ko sem študiral I stopnjo strojništva v Maribiru, Maribor je imel Projekt 2000 mladih raziskovalcev do 2000 leta. Zadeva je bila aktualna do razbijanja Jugoslavije. Vsak profesor je imel čtiri do pet študentov, usmerjal jih v tem sistemu. S ponosom lahko povem, da sem ponosen na svoje profesorje. Trudili so se in nam pomagali tekom študija. Prav tako, lahko rečem da so odlični študentje hodili na doktorske študije na druge univerze v Evropi.

študij#

9. april 2024

Odvisnost od hlastanja po informacijah nas je neopazno ujela, ne glede na to, ali smo starejši, srednje starostne dobe ali pa gre za mlade. Gre za žalostno »clickbait kulturo« oziroma »vabo za klike«, katere bistvo je pritegniti našo pozornost na uživanje tisoče novic in informacij na internetu. Pri tem so v ospredju naslovi, ki so posebej oblikovani za vzbuditev naše radovednosti in nas napeljejo h klikanju, tako pridobljene informacije pa oblikujejo naš pogled na svet. Naše dojemanje realnosti je pogosto izkrivljeno, saj za vsakim vogalom vidimo tragedije, škandale, slabosti ljudi in njihovo zločestost, kar podžiga naše strahove in utrjuje pogled na svet, ki ustvarja eno krizo za drugo.

Ni sporno, da gre za slabe navade, ki lahko vodijo do napačnih informacij, izgube časa uporabnikov in ustvarjanja površne vsebine, ki ni vredna pozornosti, da ne govorimo posebej o ustvarjanju nezaupanja med uporabniki do medijev ali platform, ki uporabljajo naslove z vabami za klike. Zlasti je škodljivo, če so naslovi dezinformativni ali manipulativni in odstopajo od dejanske vsebine. Stalna izpostavljenost negativnim naslovom ustvarja občutek nemoči in zlasti pri starejših vpliva tudi na psihično počutje.

Starejši lahko postanejo tarče clickbait naslovov in senzacionalističnih vsebin v medijih in na internetu, ki so običajno ustvarjeni z namenom, da pritegnejo pozornost uporabnikov in jih spodbudijo h kliku. Oblikovalci tovrstnih sporočil se zavedajo, da so starejši posebej ranljivi za clickbait, saj niso dovolj seznanjeni s spletnimi praksami in tudi niso ali vsaj niso v tolikšni meri vešči pri prepoznavanju manipulativnih naslovov. Pogosto so starejši izpostavljani spletnim goljufijam, kar neredko pripelje do njihovega razočaranja ali celo finančnih izgub.

Pri tej vrsti odvisnosti je opazno, da starejši postajajo hitreje odvisni kot mladi, ki imajo bistveno širši obseg interesov kot starejši in so bolj pripravljeni na hitre spremembe pri srečanju z novostmi.

Izkušnje kažejo, da nobena generacija, še najmanj pa starejša, danes nima razvite potrebne medijske higiene. Ob preplavi plazu negativnih novic se nismo naučili novic uživati bolj zavestno in se selektivno odločiti, katere informacije spustimo skozi filtre našega zaznavanja in katere ne. Manjka nam iskanje ravnovesja med nujno potrebno obveščenostjo in senzacionalnimi naslovi, na katere se tako rada odzivajo naša čustva, in se izogibamo resničnemu razumevanju vsebine. Nimamo zdravega načina ravnanja z informacijami in zlasti se ne upamo občasno umikati z novičarskih portalov in družbenih omrežij, da bi ustvarili prostor za svoje misli in trezen pogled na svet ter tudi ustvarili bolj uravnoteženo in zadovoljno življenje.

Strokovnjaki svetujejo, da se naj starejši posvetijo drugim dejavnostim in hobijem, ki jih veselijo, in tako preprečijo prekomerno odvisnost. Zlasti škodljivo je preverjanje sporočil v svojih napravah med obroki ali pred spanjem. Socialni stiki v resničnem življenju izven spleta so idealno sredstvo za zmanjšanje želje po prekomerni uporabi interneta.

Pri tem je treba opozoriti, da ne gre za avtomatično zmanjšanje uporabe interneta temveč za zmanjšanje iskanja »zanimivih novic«. Namesto mrzličnega iskanja, kaj se dogaja v svetu in okoli nas, je potrebno posvetiti več pozornosti proučevanju delovanja tehnologije in internet uporabiti na učinkovit in namenski način. To vključuje npr. učenje spletnega nakupovanja, komuniciranja s prijatelji in družino prek videoklicev ali raziskovanja svojih interesov prek spleta .. ipd.

Preprosto; potrebno je opustiti žejo po »novicah« in se posvetiti učenju, kako dojeti in razumeti delovanje novih tehnologij in se naučiti uporabljati tehnologijo na pameten način za podporo zdravega življenjskega sloga.

Dragutin Perčić

Kdo objavlja in poneumlja te ki nimajo lastnih filtrov in selekcije? Žal ugotavljamo da je teh veliko iz vseh generacij in to dela družbo “bolano”. Vsi na katere imajo negativen vpliv novinarske manipulacije, blokirajte vsebine iz teh portalov. Za ime te bolezni,slišim prvič. Kultura to ni in jo imenujmo “clicbait zasvojenost”. Ne dovolite si manipulacij z vami! Bodi “jaz” in vrži medije z politiki vred med nezaželjene.

etika#

10. april 2024

Ko se v starosti oziramo na preteklo življenje, se praviloma vedno srečamo z življenjskimi prelomnicami, ki jih povezujemo z življenjem »prej« in »pozneje«. To je vse, kar normalnemu človeškemu življenju daje pomen, dostojanstvo in življenjsko toploto. Ključni elementi življenja so: izobrazba, ljubezen, poklic, prijateljstvo, zakon oziroma partnerstvo, starševstvo, bolezen, smrt v družini in drugo. Pri teh življenjskih pojavih gre za ena najglobljih vprašanj, s katerimi se sooča vsak človek. Odgovori na ta vprašanja so subjektivni in se lahko razlikujejo med posamezniki ter kulturami, vendar je nesporno dejstvo, da je življenje brez omenjenih vsebin brezpredmetno, klavrno in nenavadno.

Vse omenjene prelomnice, vsaka na poseben način in skupno, dajo pomen in smisel življenju, občutek povezanosti in življenjskega zadovoljstva, duhovnosti in osebne ustvarjalnosti, zlasti pa: osebni medsebojni odnosi z družino, prijatelji, zakoncem oziroma partnerjem, staršestvo, stalno učenje, osebna rast in izboljševanje sebe, služenje drugim v raznih oblikah dobrodelnega dela, skrb za skupnost.

Znotraj izpraznjeni ljudje iščejo smisel in zadovoljstvo v duhovnosti in verski pripadnosti, kar jim pomaga pri soočanju z življenjskimi izzivi. Občutek smisla in pomembnosti posameznikom ponuja tudi ustvarjanje na področju umetnosti, znanosti in v različnih drugih poklicnih ustvarjalnostih.

Če omenjenih prelomnic ni, gre za siromašno enodimenzionalno življenje, v katerem ni pričakovanega razvoja in dozorevanja osebne substance, niso mogoče spremembe in se nič ne oblikuje na novo, ni nič ljubeznivega, spravljivega do drugih razen odpora. Pri posamezniku brez »prej« in »pozneje« je prisotna plahost in pomanjkanje sposobnosti za samokritičnost, zaljubljenost vase in precenjevanje samega sebe.

Po naravi stvari življenje potrebuje dramatično stopnjevanje in spreminjanje ter prilagajanje novo nastalim okoliščinam, sicer pa lahko postane brez življenjske vsebine, kar je nevarna, vendar zapeljiva spremljevalka človeka v starosti …

Darko Ivanišin

Vaš znak ob poti. Izjemno razmišljanje namenjeno sleherniku, ki razmišlja o svojem življenju. Čestitke!

Marko Pavliha

Dragi Šime, toplo priporočam knjigo “Vedno krepkejši: kako do uspeha, sreče in globokega občutka smisla v drugi polovici življenja” (Založba Primus, 2023, prevedla Nina Frua), ki jo je napisal ameriški družboslovec, profesor in rogist Arthur C. Brooks. Že na prvih straneh me je presunila nova sinhroniciteta, kajti tudi njegovi soprogi je ime Ester in tudi ona je ljubezen njegovega življenja, najboljša prijateljica in gurujka. Avtorjevo izhodišče je dokazano dejstvo, da v domala vsakem poklicu, za katerega je potrebna visoka stopnja usposobljenosti, začnejo usihati psihofizične sposobnosti nekje med poznimi tridesetimi in zgodnjimi petdesetimi leti. To nas lahko potre in zlomi, kar potrjujejo tisti nesrečni upokojenci, ki so si v pretekli karieri prizadevali za moč, dosežke in priznanja, toda ko vseh teh pompoznosti ni več, se jim podre svet. Lahko pa se prilagodimo in predrugačimo, tako da po namesto upadajoče “fluidne inteligence” vse bolj uporabljamo “kristalizirano inteligenco”, ki pomeni sposobnost črpanja iz zaloge znanja in modrosti. Že Cicero je pred več kot dvema tisočletjema svetoval sinu, naj se v starosti posveča služenju drugim, prenašanju modrosti in svetovanju oziroma mentorstvu, skratka učiteljstvu (kar je meni še posebej ljubo). Zato se moramo prvo znebiti zasvojenosti z delom (deloholizma), močjo, uspehom, denarjem, užitki, nagradami in častihlepnostjo, kakor tudi strahu pred upadanjem sposobnosti, da bi lahko poglobili svoje odnose s soljudmi, se podali na duhovno popotovanje in sprejeli svoje pomanjkljivosti. Svoj način življenja moramo klesati kot kos žada, dokler ne odstranimo odvečne navlake in se najdemo. Po starodavni indijski modrosti je čas za “vanaprašto”, za tretje življenjsko obdobje, ko se vse bolj umikamo od starih osebnih in poklicnih dolžnosti in se posvečamo, duhovnosti, poglobljeni modrosti, kristalizirani inteligenci, poučevanju in veri. Za vzor nam lahko služi budistična srednja pot, ki se izogiba tako skrajni askezi kot pretiranemu čutnemu uživanju, kajti oba pomenita navezanost in povzročata nezadovoljstvo. Zadovoljstvo pa je to, kar imamo, deljeno s tistim, kar hočemo. Pa še ščepec dobrohotne kritike. Ker je prof. Brooks veren in poudarja pomen duhovnosti, me je nekoliko razočaralo poglavje o premišljevanju o smrti, ker ničesar ne pove o obsmrtnih izkušnjah, neminljivosti, prehajanju onkraj, transcendenci … Domnevam, da je to posledica previdnosti, da ne rečem samocenzure, kajti pretežna večina materialističnih znanstvenikov in univerz še ni pripravljena na novo paradigmo, ki bo mnogo bolj duhovna kot obstoječa.

Naj zaključim z enim od temeljnih sporočil pričujoče knjige, ki ga utelešajo znamenite Vergilove besede “Omnia vincit amor”: ljubezen vse premaga in to je najboljši recept za katerokoli življenjsko obdobje

Breda Rožič

Znotraj izpraznjeni ljudje iscejo smisel in zadovoljstvo v duhovnosti, ste zapisali. Tukaj pa se z vami ne strinjam. Ljudje smo duševna bitja in potrebujemo materialno zgolj za preživetje, za življenje pa potrebujemo duševno hrano. Duša in duhovnost pa se prepletata. Zato ljudje, ki iscejo smisel in zadovoljstvo v duhovnosti niso izpraznjeni, temvec izpolnjeni. Duhovnost sluzi kot cesta pri odkrivanju duse in omogoca osebno rast.

Šime Ivanjko

Hvala Vam za Vaš komentar. Mnogo sem razmišljal prav o tem stavku. Prav na to kar ste utemeljeno Vi opozorili, mi ni bilo tuje ob zapisu te misli. Tako kot Vi sem bil prepričan, da neispraznjeni oziroma duhovni obogati ne iščejo tolažbe oziroma notranje izpolnitve , ker so notranje polni torej niso izpražnjeni in oni sploh ne trebajo iskati izpolnitev praznine. Iščejo samo tisti z notranjo praznino.

Torej enako misliva oba, izjhajava pa v razlagi iz različnih vidikov. Hvala Vam za Vaš pristop, ki mi ni tuj, nasprotno! Prisrčen prijateljski pozdrav! Ivanjko

Viljana Padovan

Če lahko komentiram…

Praznino zapolnjujejo prazne osebnosti,bodisi z duhovnošćju,bodisi z self pelp populističnom literaturom( ne z celovitnom vsebnošću),nič hudega… Ampak,kakšni so rezultati. Katastrofalni po vsako posamično osebnost. Zdravi bili pa videli.

življenje#

11. april 2024

Verjetno nisem edini, ki v starejšem obdobju življenja ugotavljam, da je celotno moje življenje bilo v nekem nenehnem pričakovanju nečesa, kar me bo osrečilo, podobno kot se zdi potniku čakanje na vlak, ki vozi brez voznega reda … Večno čakanje …

To je znana življenjska miselnost, ki jo opredeljujemo kot življenje po načelu »če – potem«, prepoznava pa se v vsakodnevnem razmišljanju in pogovarjanju s samim seboj: »Če bom opravil izpit, dobil zaposlitev, se poročil, dobil visoko plačo, ozdravel, uspel v poklicu … itn., bom srečen!«

Čeprav se življenje zgodi danes, vendar resnično izpolnjeno življenje pričakujemo potem, če bo …, pri čemer pogosto niti ne vemo, kaj je tisto, kar pričakujemo …

Preprosto delali smo, in še vedno delamo napako, da srečo projiciramo v neko nedoločeno, oddaljeno prihodnost. Z neznosno lahkotnostjo se ujamemo v past odlašanja in upamo, da nas sreča čaka jutri, pojutrišnjem ali zagotovo po pojutrišnjem, vendar pogojeno, če se bo zgodilo nekaj pričakovanega. Čeprav živimo danes, se v osnovi nenehno le pripravljamo, da bomo kmalu živeli srečno, popolno, idealno življenje v prihodnosti, ki se nenehno odmika od nas v globoko starost. V starosti, ko se zavedamo bližine zadnje postaje, pa se tolažimo, da nas bo končni »če«, spremenjen v »ko«, osrečil za večno …

V našem življenju vztrajno strmimo v obzorje in pozabljamo živeti v sedanjosti in opaziti drobne radosti vsakdana. Bojimo se pognati korenine na mestu, kjer smo, da ne bi izgubili radosti pričakovanja na obzorju. Nenehno odlašanje je znak, da se v bistvu izogibamo življenjskim izzivom in se bojimo, da bomo razočarani.

Ob spoznanju, da smo v preteklosti delali napake, je v starosti čas, da sprejmemo zavestno odločitev živeti življenje ZDAJ, namesto da bi ga odložili na pozneje.

Res je, včasih se nam zdi, da je naša sreča odvisna od prihodnosti ali nečesa, kar se bo zgodilo v prihodnosti. Namesto da čakamo na »nekaj«, kar nas bo naredilo srečne, se lahko osredotočimo na to, da smo hvaležni za trenutno stanje in najdemo radost v malih stvareh življenja. Sreča ni odvisna od zunanjih okoliščin ampak od našega notranjega stanja uma in duha. Tako lahko vsak dan najdemo srečo in uživamo v trenutkih, namesto da čakamo na nekaj, kar se bo zgodilo v prihodnosti.

Nikoli ni prepozno, a tudi nikoli prezgodaj, da bi živeli polno življenje, ki si ga resnično želimo – vsak dan, in se odpremo globokemu, smiselnemu občutku življenja brez pričakovanja, da bi se naj to zgodilo jutri, pojutrišnjem … ali nekoč »ko« oziroma »če« …

Tone Potocnik

Krasno zapisano…Dodal bi samo moj pogled, kjer me dnevno osrečuje, ko lahko pomagamo ljudem pomoči potrebnim v kakršni koli obliki in nas to plemeniti in greje srce. Gre za misel, da ne živimo, kot plenilci, zmaterializirani potrošniki, ki nasedamo tej neumni potrošniški mrzlici. Da nas te neumnosti ne zapeljejo. Ampak, da poiskušamo zavestno ustvarjati vsaki dan boljsi in lepsi svet, vsak na svoj način…, ne samo zase, ampak tudi za druge…

Nevena Tea Gorjup

Hvala za ta zapis. Že nekaj časa misli zapisane v zadnjih dveh odstavkih predstavljajo moto mojega življenja.

Lučka Laure

Moja mama je vedno govorila; če bi ne bilo če, bi čebula bila, bula. Hvala bogu, v mojem življenju ni bilo “čejev”. Hvala mami.

Stjepan Đukić

Upravo ta načela me prate čitav život,tako da sam se odavno prozvao profesionalnim čekačem …Lijepi pozdrav!

Anton Tropenauer

Kako resnično in realno razmišljanje.Le večkrat bi morali o tem razmišljat in po potrebi sprejeti odločitev.

Metka Penko Natlačen

Hvala za te misli. Vecino njih sem odpravila že zdavnaj pred vstopom v upokojitev in pred mojo boleznijo. Ne, jaz ne živim v čakanju kdaj bo iz “če” nastal “ko” in če bo res tako… To, mislim, me je tudi rešilo, da sem to preizkušnjo preživela in na novo zaživela. Danes sem zato korak alibskok pred drugimi sošolci, ki so ostali daleč zadaj. Njih čaka ta premik sedaj. “Čeja” in še manj “koja” ni, kajti ni več življenjskega časa zanju….Vse je postalo “zdaj”. Razni ” kaj pa, če” nas potiskajo v stalen stres, kateremu razlog zagotavljamo sami. Možgani mislijo, da je to resnična sedanjost in se tako odzivajo…stresno. v bistvu pa nič od tega še ni nastopilo. Baje se žremo za 90% zadev, ki se se niso zgodile in so samo plod našega uma, ki smo mu servirali neobstoječ material za skrb… In o tem sem na komunikacijskih seminarjih predavala slušateljem in bodočim mediatorjem. Vesela sem vedno, ko ugotovim, da sem komu pomagala sprostiti stisko…

Hvala za vaša pisanja. Sledim vašim razmišljanjem; vsi gremo skozi enake faze. Samo naš odziv je različen. Zrel, če smo že ozreleli….

Milka Knezevic

Ljudsko srce nikad zadovoljno nije. Sreća je ovisna o nama. Možda,ponekad prolazi mimo nas i da ju ne vidimo ili osjećamo. Bilo kako bilo, treba se radovati novom danu, biti sretni da nas zdravlje koliko toliko služi, a sve ostalo ovisi o nama samima.

Ludvik Toplak

Dragi Šime, bodi srečen, da si pričakoval, tudi čakal. Hrepenel si po sreči in delal, da bi jo dosegel. V prejšnjem stoletju je evropski človek srečo pričakoval v črednem nagonu po moči, časti in oblasti brez pravega smisla. To se je sprevrglo v napuh in velike ideologije moči, sovraštva ter dve svetovne vojne. Danes je evropski človek ujetnik ideologije užtka, potrošnje in grabežljivosti materialnih dobrin in trenutnih praznih užitkov. To vodi v tretje novo zlo. Pozabil pa je na presežno dimenzijo, smisel. Zato si sam žaga vejo na kateri sedi. Namesto konkurence in boja je potrebno sodelovanje in strpnost, ustvarjanje življenja in dobrin. Namesto egoizma dajati življenja in deliti dobrine.

Pričakoval si srečo, delal, dajal in delil. To je tvoja sreča in sreča tistih, ki s(m)o bili deležni deliti to srečo. Tako delaš tudi danes, ko deliš dobre misli, če….. kot je napisala Lučka, če bi ne bilo čejev , bi čebula bila bula.

življenje#

14. april 2024

Pred 15. leti sem na nekem podjetniškem posvetovanju predaval na temo; »Kako elite snujejo etična pravila.«

Novinar je o tem tedaj medijsko poročal, danes pa menim, da sem imel prav, glede napovedanega oblikovanja slovenske enopetinske družbe in vloge poslovne etike.

Zapisal je;

»Nimamo zgrajenega moralno etičnega sveta vrednot: vsebine kapitalizma ne poznamo, saj izhajamo iz kolektivistične družbe, nahajamo pa se v postopku preobrazbe v t.i. enopetinsko družbo,« zatrjuje dr. Šime Ivanjko, profesor na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Gre za ustvarjanje vodilne elite družbe, približno ene petine, ki poskuša ohraniti svoj položaj preko legitimiranja ter uzakonjenja vpisa pravic v sodni register in zemljiško knjigo. Ta postopek je že po svoji naravi povezan s konflikti. V začetku 90. let so napovedovali, da bo prehod v enopetinsko družbo pri nas in v celotni nekdanji Jugoslaviji zaključen do leta 2020 ali 2030, a je v Sloveniji- zaradi načina delitvene privatizacije-praktično že končan.«

(https://www.mqportal.si/kako-elite-snujejo-eticna-pravila)

Izraz “enopetinska družba” se uporablja za opis političnih ali družbenih razmer, kjer ena petina populacije nadzoruje večino bogastva, moči ali virov, medtem ko preostale štiri petine prebivalstva ostanejo v slabšem položaju ali pod nadzorom. V enopetinski družbi je prisotna neenakost v družbi, kjer majhna (praviloma politična) elita prevladuje nad večino.V takšnih razmerah lahko ena petina prebivalstva ali skupine ljudi obvladujejo ključne institucije, gospodarske vire, politično moč in druge pomembne dejavnike v družbi.

Osebno mi se danes zdi, da moja predvidevanja pred 15. leti niso bila iz trte izvita…

etika#

15. april 2024

Že dalj časa nisem trikrat prebral članka v moji priljubljeni strokovni reviji Pravna praksa, za izhajanje katere sem dal pobudo pred 40 leti.

Tokrat so me posebej pritegnila razmišljanja kolege zasl. prof. dr. Marijana Pavčnika, ki so še kako povezana s pravom, vendar pa niso običajna pravna razglabljanja o pravu. Gre za članek z naslovom »Občutek za sočloveka« v PP št.14-15/ 2024, ki se navezuje na ločeno odklonilno mnenje ustavnega sodnika prof. dr. Rajka Kneza v zadevi zadnje odločbe US Up 1038/-19/33 z dne 6. februarja 2024 o izbrisanih.

Vsebina članka ni obravnava historiata izbrisanih, politično oblastnim strukturam nesprejemljivih več deset tisoč prebivalcev Slovenije, temveč za podzavestno prebujanje občutka pri poglobljeno razmišljajočih, vestnih pravnih strokovnjakih, česar doslej ni bilo zaslediti v zavesti tistih, ki so v slovenski pravni red izumili, patentirali pri zakonodajalcu, po upravni in sodni poti uveljavili, v razpravah podpirali in politično zagovarjali ter iskali v zvezi s tem lastne koristi, izbris, kot vrhunsko učinkovito institucijo poteptanja človečnosti pri izbrisanih fizičnih osebah, pri družbenikih izbrisanih družb, izbrisanih imetnikih vrednostnih papirjev idr.

Ustavni sodnik prof. dr. Rajko Knez, na katerega se uvodoma v članku sklicuje avtor kolega Pavčnik, je zapisal: »Pogosto pri oblastnih ukrepih ne gre le za neznanje ali s človekovimi pravicami neskladen namen, ampak za odsotnost občutka za sočloveka, empatije in senzibilnosti, ki jo v večji ali manjši meri zahteva spoštovanje človekovih pravic. Pravna pravila ne bi smela obiti občutka do sočloveka.«

Bistvo omenjenega članka je opozorilo na težo človekovega dostojanstva kot argumenta v pravu. Nimam namena prikazovati vsebine razmišljanja kolege Pavčnika, kajti ta članek naj bi prebral vsak pravnik in se zamislil o tem, kako je naš pravni sistem »surovo nečlovečen« in neznosen, ker njegova pravna pravila ogrožajo bivanje in sožitje ljudi v družbi, kot je to evidentno ob (zlo)rabi prava pri politični volji naših oblastnikov.

Razmišljam: Sodoben način življenja, hiter tempo, tehnološki napredek in drugi dejavniki lahko prispevajo k zmanjšanju empatije in sočutja med ljudmi. Kot družba smo opustili aktivno prizadevanje za ohranjanje in krepitev občutka za sočloveka pri vzpostavljanju bolj sočutne in empatične družbe.

Občutek za sočloveka je ključno vrednotno izhodišče za pravo in etiko. Pravo in etika sta področji, ki se ukvarjata z vprašanji pravilnega in nepravilnega ter s tem, kaj je prav in kaj ni. Občutek za sočloveka je osnova za razumevanje, kako naše odločitve in dejanja vplivajo na druge ljudi in kako bi morali ravnati, da bi spoštovali njihove pravice, dobrobit in dostojanstvo.

Vsebina občutka za sočloveka se pogosto izraža skozi načela, kot so: spoštovanje človeškega dostojanstva, pravičnost, sočutje in altruizem, ki jih najdemo že v Kristusovem Govoru na gori in v Kantovem kategoričnem imperativu, da mora človek ravnati tako, da bi njegova dejanja lahko postala splošna pravila za vse ljudi, kar izhaja iz občutka za sočloveka in spoštovanja do drugih.

V pravu pa je občutek za sočloveka temeljna vrednota, ki vpliva na oblikovanje pravnih pravil, ki so osnova našega razumevanja pravilnega ravnanja v družb in ustvarjanja zakonov in pravnih norm, ki varujejo pravice in dobrobit posameznikov ter skupnosti kot celote.

Da smo v naši družbi izbris ljudi in njihovih pravic, v preteklosti sprejeli kot nekaj samoumevnega in to opravičevali, je posledica pomanjkanja zavedanja o pomenu občutka za sočloveka in pomembnosti odločitve oblastno političnih osebnosti, ki se osredotočajo predvsem na uresničevanje svojih političnih ali ekonomskih interesov (beri: zapeljiva moč vladanja z drugimi), ob ignoriranju ali zanemarjanu človeških vrednot, kot je občutek za sočloveka. Če pa se že zavedajo pomena občutka za sočloveka, nimajo moči upreti se opustitvi sprejemanja odločitev v interesu ideologije oziroma ozke skupine ljudi, namesto v korist širše skupnosti.

Izguba občutka za sočloveka je še posebej opazna v odnosu do starejših, ki to doživljajo kot pomanjkanje pozornosti, socialno izolacijo, soočanje s predsodki in diskriminacijo na podlagi starostnih omejitev pri zaposlovanju, otežen dostop do zdravstvenih storitev ali neprimerno obravnavo v družbi, da ne omenjamo posebej doživljanja soočanja s pomanjkanjem podpore s strani družine, prijateljev ali institucij, kar posebej odseva v pomanjkanju finančne pomoči, oskrbe ali čustvene podpore.

Če smo že pri omenjenih izbrisih, so prav starejši tisti, ki so ostali z globokimi nezaceljenimi ranami; starejše fizične osebe, ki so upravičeno pričakovale, da bodo preživele preostanek življenja v mirnem okolju in ob spoštovanju družbenega okolja, so se morale skrivati z uničenimi osebnimi dokumenti kot kriminalci pred policijo, ki jih je z velikim zadovoljstvom prisilno pospremljala do meje … Ti ljudje so ostali brez osebnega premoženja, ki so ga ustvarjali v bolj neugodnih pogojih od drugih, da ne govorimo posebej o prisilnem trganju družinskih vezi s svojimi dragimi …

Starejši družbeniki izbrisanih družb in imenitniki vrednostnih papirjev so ostali brez premoženja, ki so ga tako skrbno varovali v svojih družinah, ne samo zase temveč tudi za svoje otroke, obremenjeni z dosmrtnimi dolgovi, za katere pravno niso bili odgovorni …

Vseh teh prizadetosti tisoče naših so-prebivalcev ne bi bilo, če ne bi naše oblastne osebnosti, ki jim dobro poznamo imena in priimke, izgubile občutka za sočloveka in živele v skladu z vrednostnim sistemom, ki ga najdemo v kompleksnih pojavih avtoritarnih režimov, ekstremizmov in pomanjkanja socialne solidarnosti.

K izgubi občutka za sočloveka v družbi brez dvoma prispeva bahavost političnih veljakov, vplivnežev in ljudi na položajih, ki jim ni tuj egoizem in brezbrižnost do potreb in težav običajnih ljudi. Pomanjkanje občutka za sočloveka in človeškega dostojanstva se kaže v razkošnem življenjskem slogu privilegiranih, v koruptivnih praksah, izogibanju odgovornosti in nesposobnosti poslušati in razumeti tiste, ki so tako ali drugače prizadeti z voljo oblastnikov in životarijo v pričakovanju, da se bo kdo odzval na njihov klic za pomoč.

Mnogi v naši družbi, zlasti starejši, ki so nesrečni zaradi slovenskega pravnega izuma izbrisa drugačnih in politično »neposlušnih« za dobroto, ki bi jim jo naj nudila oblast, jokajo kot biblijski Job: »Moji najbližji so me zapustili in moji znanci so me pozabili.”

Peter Hartman

Velik problem je danes ne le v pravu ampak na vseh področjih razumeti in dojeti vsebino pojma ( Enega od temeljnih postulat vseh civilizacij in religij…) ČLOVEŠKO DOSTOJANSTVO!

pravo#