5. februar 2022

Že nekaj let po upokojitvi objavljam svoja razmišljanja na družbenem omrežju. Ugotavljam, da objave berejo v glavnem starejši in se tudi oglašajo s svojimi zanimivimi komentarji. Posebej se veselim drugačnih pogledov in spominov mojih bivših študentov. Objave na Fb in Lkn ter na spletni strani https://zavarovanje-osiguranje.eu mi pomenijo

raziskovanje sebe in mi dajejo navdih za življenje. Moje pisanje je delno

avtobiografsko, pogosto pa je tudi prenagljen klepet o aktualnih dnevnih družbenih dogodkih. Kot sem zapisal kot moto na moji fb strani, pogrešam razgovore s študenti in skozi pisanje lahko svoje misli in občutke poskušam ubesediti v pisani obliki namesto živega razgovora.

Pisanje mi pomeni samoodkrivanje in ukvarjanje s sabo in svetom, da bi še lahko budno in intenzivno dojemal življenje.

Pri pisanju lahko prisluhnem sebi in svojim občutkom, če se me je kaj lepega dotaknilo, me navdušilo ali razburilo, pri čemer izstopajo spomini.

To mi omogoča, da se upočasnim in v mislih zajadram v preteklost ali celo v prihodnost, kjer se lahko srečujem ter pogovorim z dragimi osebami.

Ko začnem s pisanjem, se prepustim voditi asociacijam in ne vem, kje bom končal, saj je pisanje čudovito učenje, ki mi razkriva moje subjektivne miselne in asociativne vzorce ter mi omogoča biti bolj ali manj kritičen opazovalec življenja.

Pri tem opazovanju se počutim srečnega, da se mi v življenju ni zgodilo toliko slabih stvari, kot bi se mi jih lahko.

Marko Uvera

Pisanje je tudi moč.

Eni s pisanjem znajo, eni pa ne znamo povedati te, kakor pravite, sreče.

Breda Rožič

Rada prebiram vase zapise, ker smo nekako odrascali v dobi podobnih vrednot. Vse bolj pa opazam, da se vrednote s katerimi smo bili vzgojeni izgubljajo v evforiji materializmain so taki zapisi balzam za mojo duso

Nina Napret

Šime Ivanjko je bil in je se vedno moj profesor,vzor. Ni nama bilo usojeno dokoncati diplomske naloge (tema: zavarovanje terjatev),ker ste takrat imeli tezave z zdravjem in sem potem sredi naloge zal morala menjati mentorja in naslov. Naj pa povem,da se sedaj pretezno ukvarjam z vsemi moznimi oblikami zavarovanja terjatev in s spori povezanimi s to obsirno tematiko,ceprav mi ni bila usojena diploma na to temo. Ste velik um, velik clovek. Vsi smo vas imeli radi – predavali ste drugace,zivljenjsko. Bili ste verodostojni kot predavatelj,profesor,ker ste izhajali iz prakticnih izkusenj iz gospodarstva. Skoda,da smo se z vami studenti srecali sele v 4. letniku. V glavnem,z vasimi zapisi na FB pa ostajate se naprej moj profesor,ker me z njimi vedno znova kaj naucite. Hvala vam za vse. Vse dobro.

Ata Smrk

Hvala za zapisano. Naj vam priznam, da so moja razmišljanja zelo podobna vašim. Tudi sam se pomikam z zadnjo tretjino življenja. Velikokrat vidim na družbenih omrežjih veliko neumnosti, plehkosti in neznanja, da me je včasih kar groza … Takrat se sprašujem, ali sem morda sam naredil kje kakšno veliko napako pri mojih študentih, kajti njihovi otroci in vnuki so danes tisti, ki poganjajo socialna omrežja. Vaše objave, hvala za nje, so vedno dobro premišljene in izžarevajo izkušenost in modrost. Upam, da bodo seme, ki bo pomagalo preobraziti družbena omrežja v smeri dostojnega komuniciranja in bontonu primernega obnašanja.

Andreja Tanšek

Prof. Šime Ivanjko, bili ste krajši čas moj prof. in prof. moji sestri na Pravni fakulteti v Mb. Odličen profesor, globok um z zanimivimi, razmišljajočimi kolumni. Je pa res, da so se sodobna delovna okolja ljudi, ki smo vpeti v delovne procese v zadnjih letih zelo spremenila na slabše. Postajajo vse bolj obremenilni, cilji po maksimiranju delovnih učinkov brez ustreznega dodatnega finančnega vrednotenja dodatnega dela pa vse bolj izrazita in del vsakdanje prakse. Za nekatere skupine je sistem še bil prijazen v vrednotenu, za druge ga bo vse manj,….

#pisanje, #sreča

3. februar 2022

Temeljni problem slovenske neučinkovitosti in spornosti političnih in pravnih odločitev je v tem, da niti zakonodajalec niti politika, še manj pa mediji, ne ločijo, hote ali nehote, kaj je to politična in kaj pravna odločitev. Politična odločitev naj bi sicer temeljila na nekih temeljnih izhodiščih, kot je na primer enako obravnavanje vsakega posameznika ali skupine ljudi, vendar se lahko iz političnih razlogov, z večjo ali manjšo diskriminacijo, določene skupine ljudi obravnavajo drugače, z manjšimi ali večjimi pravicami.

Z vidika prava pa to ni dovoljeno. Načelo enakosti je zelo strogo in dosledno. Največje napake, ki smo jih doslej plačali in jih obravnavamo kot pravne napake, so v osnovi politične napake. Izbrisani (fizične osebe, varčevalci ljubljanske banke in tudi izbrisane pravne osebe) so v bistvu politične odločitve, ki so se spremenile v pravne. Takšne odločitve, ki so sočasno politične in tudi pravne, so vedno predmet omejenega presojanja, kajti evropska sodišča ne presojajo političnih odločitev temveč le pravne odločitve, kar ima za posledico, da so tudi sodne odločitve nepopolne, neučinkovite in pogosto problematične.

Potrebno je posvetiti veliko več pozornosti temu, katere odločitve so izvirno pravne in katere politične, glede na to, da pravo uresničuje politične cilje, vendar pa mora biti avtonomno pri izbiri poti, kako doseči uresničitev političnih ciljev s pravom. Ni sporno, da politična oblast določa cilje, vendar mora biti pot do tega cilja, ki se uresničuje s pravom, neodvisna od politike in v skladu z načeli pravnega delovanja.

Tipičen primer uresničevanja političnega cilja (čiščenje sodnega registra in odprava s trga neaktivnih in neusklajenih gospodarskih družb leta 1999) je bilo sprejetje Zakona o finančnem poslovanju podjetij v Državnem zboru po hitrem zakonodajnem postopku, ki je s tem dobil pravno formo obveznega prava. (Podrobneje o spornem postopku sprejemanja omenjenega zakona 1999. leta glejte v publikaciji: Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center v Mariboru, 2021.)

Enako se je zgodilo po 22-ih letih s sprejetjem Zakona o odpravi krivic družbenikom izbrisanih družb, ki so bile izbrisane v obdobju 1999 – 2008 (ZOKIPOSR). Po tolikih letih je dozorelo politično spoznanje, da je bila leta 1999 storjena huda napaka in je predlagatelj pripravil predlog zakona, ki je bil pravno konsistenten, vendar so politične stranke z amandmaji v zakonodajnem postopku toliko posegle v vsebino zakona, da je zakon postal formalno pravni predpis, ki ga v praksi ni mogoče izvajati.

Pri pravni ureditvi izbrisanih družb 1999 – 2011 je bila preveč prisotna politika in njeni interesi, ki so se spremenili v pravo, pri čemer s pravom ni bilo mogoče odpraviti škodljivih posledic. Pravni poskusi odprave posledic ureditve izbrisa družb 2007, 2011 in 2018 so bili neuspešni.

Politika je pristojna, da določi cilje, vendar pa mora dovoliti pravni stroki, da avtonomno opredeli pot, po kateri je mogoče uresničiti njene cilje.

Nihče ne pozna odgovora, zakaj želi politika razen določanja ciljev poseči tudi v postopke oziroma način uresničevanja teh ciljev, kot se to dogaja v naši družbi. S tem da se politični cilji prekrivajo s plaščem oziroma se skrivajo za zidom prava, se prenaša politična odgovornost na kolektivni zakonodajni organ, ki praviloma nima odgovornosti ali pa jo je nemogoče ugotavljati.

Znano je, da je pravne napake mogoče odpraviti s pravom, politične napake s politiko, vendar pa je težko ali pa nemogoče politične napake odpraviti s pravom.

Janez Mohorič

Vedno znova ko prebiram razmišljanja prof. Ivanjka se mi postavlja samo eno veliko vprašanje, “Kako del razmišljanja poenotiti med politične odločevalce”, največji problem te mlade demokracije pa je nepopolna profesionalnost pravosodja, vedno znova se politika prisvaja pravico da tako ali drugače vpliva na odločitve sodstva, ali preko izvršne veje ali pa preko medijev, kateri premnogokrat nekritično poročajo – obsojajo, tako da je nekdo že vnaprej obsojen. Danes, ko se srečujemo z izvajanje Zakona o odpravi krivic…se ponovno srečujemo z tolmačenji pravosodja, kot vedno bolj naklonjeni državi katera je problem povročila, kot pa posamezniku, ki se že več kot 20 let bori proti vsemogočni državi, le ta posameznik nikoli ne more zadovoljiti vseh zahtev sodnika, sodnik pa namesto da bi enakopravni obravnaval stranke v postopku daje prednost mogočni državi, Ali ni nekoč veljala sodniška etika da dajo večjo zaščito šibkejši strani… Če bi to še veljalo, tudi politika ne bi imela toliko moči…

Simon Savski

Z vsem se strinjam profesor. Bi pa dodal, da si želim večjo vlogo Ustavnega sodišča, ko bi s pravnimi odločitvami pravočasno odpravljali napake političnih odločitev Vlade in DZ, vsaj v delu ko so nesorazmerno in nepravno kršene človekove pravice in svoboščine

#pravo, #politika, #zakonodaja

2. februar 2022

Uvod

V zvezi z uveljavljanjem Zakona o odpravi krivic družbenikom izbrisanih družb, izbrisanih v obdobju 1999 – 2008 (ZOKIPOSR), ki je stopil v veljavo 16. 12. 2021, se že pojavljajo sporna vprašanja v zvezi z izvršilnimi postopki, ki se vlečejo več kot 15 let in upniki še vedno vztrajajo na izvršbi zasebnega premoženja družbenikov izbrisanih družb. Treba je opozoriti, da je upnikom država podarila pravico, da terjajo plačilo izbrisanih družb v obdobju 1999 – 2008 z najbolj spornim kontroverznim Zakonom o finančnem poslovanju iz leta 1999. Čeprav je ureditev prenosa darila pravice izterjave dolgov izbrisane družbe na upnike prenehala leta 2011, se še vedno vodijo številni izvršilni postopki zoper družbenike.

Po uveljavitvi ZOKIPOSR so nekateri dolžniki že vlagali ugovore s predlogom, da se izvršilni postopki ustavijo, vendar sodišča zavračajo omenjene ugovore, kot na primer Sklep I 54/202l Okrajnega sodišča v … . Dolžnik se je skliceval na določila ZOKIPOSR, ki predvideva, da država prevzame dolg družbenika dolžnika pod določenimi pogoji …

Več o poteku postopka in vsebini zahtevka za sklenitev sporazuma o prevzemu dolga preberite na: HTTPS://ZAVAROVANJE-OSIGURANJE.EU

#zakonodaja, #izbrisane družbe, #zavarovalništvo

2. februar 2022

Podjetništvo ima sredstva, da spremeni svet in tako pomaga sebi in drugim, da naredi tisto, kar je dolžno: odlepiti se od svojega dna, skrbeti za dobiček ter dvigniti pogled k višjim ciljem v sferi višje stopnje človečnosti.

V podjetništvo je treba vključiti moralno in etično razsežnost, ki bo vodila podjetnika k doseganju tradicionalnih temeljnih vrednot podjetništva kot plemenite veščine razdajanja sebe v službi drugih in le z upanjem na dobiček, kot je to zapisal Dubrovčanin 1602 v prvi evropski knjigi o podjetništvu.

Biti podjetnik pomeni opravljati “višji poklic”, ki ne služi le delničarjem, delavcem, in potrošnikom, temveč je v službi družbi, človeštvu in prihodnosti življenja.

Za sodobnega podjetnika je poklicno življenje preizkus, ki se šele odkriva v vsej svoji razsežnosti.

Ne glede na sodobno turbulentno spreminjanje pogojev za delovanje podjetništva, mora biti podjetnik trdno zasidran v temeljnih človeških vrednotah hrabrosti, duhovnih moči in moči razuma.

Andrej Kralj

Jaa res jeee….. Najprej, pozdravljeni….., zeeello dobro miselno zapisano, ampak, ko pa podjetnik zeli s casom in novimi zahtevami valovit po morju, da bi vse to dosegal, le najbolj na legalen in dostojen nacin, pa dozivis kolaps,…. Pride do izbrisa pravne podlage za doseganje ciljev, ostaneš sam in vsa bremena dolgolernih prizadevanj za skupnost drzavo, padejo kot hiska iz kart v vodo. Saj ko ni več doo-ja ali sp_ja si nemocen, da bi se kaj nadgrajevali, tako te potem potopijo kot Titanik in si zopet niko in nič, samo z kruto izkusnjo tega sveta, saj v nasi deželi je tako……. Vi pa itak poznate in vesta koliko podjetij in posledicno druzin je zakon o izbrisu podjetij pahnil v dotalen propad, revščino…… Ljudje so po krivici izgubili vse, pisem ingovorim iz lastne izkušnje, kar vezrjamite, da je posteno in iskreno zapisana…… Hvala, ker precitajte, da imamo vsaj malo moralne potpore,,,,, je pa podjetnistvo, nekaj najlepsega, kar sem lahko dozivel….. Borba do konca v pravem pomenu mislec… Vse lepo vam želim

Marjana Pavliha

Odličen opis podjetnika.

Zame država ni skrbela od mojega 29. leta dalje.

V koži podjetnika sem doživela vse, kar sem pričakovala. Bilo je zanimivo.

Ne predstavljam si življenja, kjer ne bi bila vsa odgovornost na meni. Izjemen občutek.

Moja vožnja slaloma je prišla do cilja, večkrat, kljub napačno postavljeni progi.

Milan Robič

ta izjemno modra misel potrjuje temeljno idejo ekonomije etike kreposti Gnothi seauton, ki je med ekonomisti manj znana, tako me je podučil zasl. prof. dr. Šime Ivanjko, ker je podjetnik usmerjen na dosežke, manager pa na ljudi in zato imata vsak svoje plemenitosti/kompetence, da dosegata skupni cilj družbene odgovornosti, to je skrbi v veščini poznavanja sebe samega. Vsaka past v katero se ujame podjetnik je zato, da prebudi imaginacijo (sposobnost domišljanja, sanjarjenja) na novi vrednosti, ki jo zmore prispevati, a tega dojemanja nima ozaveščenega. Za vsako osvojeno lekcijo osebnostnega razvoja, s katerim s pokrije poslovne zdrse kot visoko rizične igre prebujanja opolnomočenja, se plača ceno. Podjetnik jo plača v svojem imenu in za svoj račun osebnostnega razvoja. Duhovno moč ima zamrznjeno in pritisk ob soočenju s kulturo šoka, ki povzroči hendikep, ker o zadevi ni podučen, prebudi notranjo vest/moč/dušo/podobo. Vajo ponovi dokler ne dojame kar mora storiti da bo umiril nemirnega duha. Z rezoniranjem (iskanjem smisla) odkriva svoj višji namen. Običajno so to očem skriti visoki duhovni cilji poslovnega voditeljstva. Na pragu prebujanja ostane kdor ne dojame vzroka padca, zdrsa. Ukana GNOTHI SEAUTON ima, isto kot demokracija, milijone ukan in pasti. Bistroumen duh pronicljivo sledi duši. Po lastni vesti upanje umre zadnje, toda le, če popolnoma spremenimo pogled na problematično situacijo, ki se rešuje v velikim časovnim zamikom.

Lili Gvardijančič

Spoštovani, Dubrovacka republika in vrednote,ki so bile tako zapisane kot ste jih nazorno opisali, bi morale biti v poduk vsem naslednjim generacijam. Z veseljem spremljam vaše mnenje glede soočanja sodobne družbe z reševanjem različnih vprašanj iz gospodarstva, prava,moralnih načel nasploh. Všeč mi je tudi podajanje različnih mnenj iz izkušenj oz prakse v primerjavi s teorijo. Iz zgodovine različnih družb bi se morali vsi mi še zelo veliko poučiti in naučiti. Prisrčen pozdrav

#podjetništvo, #podjetnik

31. januar 2022

Studenti Pravnog fakulteta Sveučilišta v Zagrebu opraštamo se sa poznatim kolegom profesorom prof. dr. sc. Zvonimirom Šeparovićem, koji je svojim radom zadužio ne samo Pravni fakultet u Zagrebu, pravnu znanost, već i Republiku Hrvatsku, koju je zastupao kao ministar za vanjskih poslova u najtežim ratnim vremenima za njeno osamostaljenje. Kao utemeljitelj Žrtvoslovnog društva Hrvatske prof. Šeparović pratio je i aktivno sudjelovao u postupcima zaštite političnih žrtava u Hrvatskoj, Sloveniji i Bosni i Hercegovini.

Često je posjećivao Tezensku Dobravu i upozoravao hrvatske i slovenske vlasti na potrebu obilježavanja i održavanja sjećanja na dvadeset tisuća strijeljanih pripadnika hrvatske narodnosti u svibnju i lipnju 1945. g.

Kao profesor je predavao studentima Pravnog fakulteta Univerze u Mariboru i osobno smo oboje radili na projektu zajedničkog izdavanja Enciklopedije hrvatskog i slovenskog prava.

Bio je veliki prijatelj Slovenije i poštovani profesor pravnih nauka.

Njegovoj obitelji, kolegicama i kolegama Pravnog Fakultete u Zagrebu te brojnim prijateljima izražavam iskrenu sućut.

Počivao u miru.

#življenje, #smrt, #slovo

31. januar 2022

Pred dnevi so člani odbora DZ za pravosodje razpravljali o učinkovitosti, nepristranskosti in neodvisnosti sodstva. Pri tem so bili posredovani javnosti rezultati analize EU Justice Scoreboard za leto 2020, ki prikazuje delovanje sodstva s treh različnih vidikov – glede na učinkovitost, kakovost in neodvisnost.

Prvovrstno presenečenje je, da imamo v Sloveniji največje število sodnikov na sto tisoč prebivalcev. Ob tem pa Predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije mag. Damijan Florjančič ob poročilu o delu sodstva v letu 2020 jasno pove, da sodišča še vedno odločajo predolgo. V letu 2020 je za 13 odstotkov padlo število rešenih zadev, število nerešenih zadev ob koncu leta pa se je v primerjavi z letom 2019 povečalo za 7,6 odstotka.

Osebno pa sem bil pozoren na podatek iz analize EU Justice Scoreboard, ki je ugotavljala pomen izobraževanja sodnikov na štirih področjih sodnih veščin; sojenja, alternativnega reševanja sporov, vodenja sodišč in etičnosti sodnikov. Za Slovenijo omenjena analiza EU pokaže, da izobraževanj v zvezi z vodenjem sodišč in etičnostjo sodnikov sploh ni zaznati.

Težko je razumeti, da v času, ko v naši družbi toliko pogrešamo prisotnost moralnih in etičnih vrednot, pravosodje, ki bi moralo biti moralno-etična vertikala v družbi, sploh ne posveča nobene pozornosti prav tem temeljem demokratične družbe. To stanje zanemarjanja omenjenih vrednot v pravosodju je posledica prisotnosti pozitivističnega pristopa v pravu nasploh, zlasti pa zaprtega modela izobraževanja sodnikov, ki se praviloma omejuje na vprašanja operativnega sojenja in poučevanja veščine (ne pa toliko znanja) sojenja po metodi prenašanja izkušenj starejših generacij sodnikov na mlajše. Interna izobraževanja sodnikov praviloma ne morejo prispevati k spodbujanju lastnega ustvarjalnega razmišljanja sodnika in ga oblikujejo kot administrativnega poslušnega zapisovalca praktičnih pristopov v reševanju pravnih vprašanj.

Celotno izobraževanje pravnika na fakulteti in pozneje v času poklicnega dela je vedno instant izobraževanje; na fakulteti so to zapiski vprašanj in odgovorov, v času opravljanja poklicnega dela pa prepisovanje sodnih odločb »po zakonu pametnejših sodnikov«.

Analiza EU Justice Scoreboard o odsotnosti in ozkosti izobraževanja pravnikov in sodnikov je utripanje rumene luči, preden zagori rdeča luč na semaforju slovenskega pravosodja.

Tone Potocnik

In zdaj se vsa sodna veja in neuki drzavljani razburjajo zaradi pobude,da je njihovo delo pod kontrolo,da se postavijo normativi do kdaj mora biti njihovo delo opravljeno…hallo ljudje,pa vi nocete reda,poti v neko normalno stanje….

Mi rabimo prosvetljenega diktatorja,da napravi red.

Sicer drvimo v anarhijo…

Pa nic se ne razburjajte…samo objektivni moramo biti in videti realno sliko…

Zoran Birovljevic

Sve dok Sudija ne bude poštovan, uvažavan i na kraju plaćen više od političara nekoliko puta (mislim na zvanična primanja političara) jer za druga javna ili tajna primanja mogu samo da pretpostavim. I sada imate situaciju: Da bi postali sudija morate da završite Pravni fakultet, praksu 2-3 godine, pravosudni ispit a u Srbiji i Pravosudnu akademiju + obavezno godišnje prisustvo oderđenom broju seminara. Političar može da ima bilo kakvu školu, ne odgovara nikome za svoj rad, niko ne ocenjuje njegov učinak rada i kao šlag na torti učestvuje u donošenju i donosi dosta besmislenih zakona. Naravno tu nije kraj jer opet pomenuti političar je i član Odbora za pravoduđe. U pomenutoj situaciji sud služi samo da bi sudija koji je ovladao radom pravosuđa odlazi u advokate gde su novčana primanja mnogo veča sa minimalnom odgovornošću osim prema sebi i svojoj savesti ako to želi. Eto toliko od nekoga ko je u Ministarstvu pravde Republike Srbije pre više od 20 godina ”pokušao da unapredi organizacioni deo funkcionisanja sudstva” i zato dobio ”good bye” od strane Ministar političara koji nije imao ni položeni Pravosudni ispit a sud je video samo kada je uzimao uverenje da nije osuđivan.

Marjan Čander

Spoštovani dr. Šime Ivanjko, vam in vsem vašim bralcem/kam, komentatorjem itd. lep pozdrav in hvala za lepe prispevke. lepe, ker se ćlovek zamisli, primerja in ustvarja svoja mnenja. Tam daljnega 1998 sem na posvetu .. za zbornik napisal, da je v Sloveniji 250 sodnikov( redke sodnice), na Nizozemskem pa 74 na milijon prebivalcev Ostaja trend, čeprav je z upadom kriminala (dr. Andrej Naterer) tudi kaz. zadev bistveno manj. K temu še institut “dogovora” in je res vprašanje zakaj desetletje in več za posamezne postopke.

Še enkrat lep pozdrav v pričakovanju dodatnih zapisov.

Zora Štok

Spoštovani g. Ivanjko, spomnim se vaših izjemnih predavanj na takrat še Višji pravni šoli, ko ste nam vrednote, ki jih omenjate, vcepljali med vašimi predavanji, vsaj jaz sem jih tako doživljala. Glede števila sodnikov pa mislim, da v omenjeni analizi manjka en podatek, in sicer ta, da imajo sodniki v tujini pa dva ali celo več strokovnih sodelavcev, ki za sodnika opravijo veliko dela, ki ga v Sloveniji morajo sami. Tako da v tujini se sodniki veliko manj ukvarjajo s formalnostmi in manj pomembnimi rečmi, zato jim ostaja več časa za samo sojenje. Predvsem pa je pri nas zakonodaja bistveno drugačna kot v tujini, gre za procesno, ki omogoča zavlačevanja na vse mogoče načine in izigravanje postopkov. Tudi v tem je iskati razlog, sploh ne nepomemben, zakaj pri nas nekatera sojenja dolgo trajajo. In k dolgim postopkom pripomore tudi praksa višjih sodišč, ki stavri veliko krat vrnejo nazaj, čeprav imajo vse vzvode, da pravnomočno odločijo o zadevi. Tako da ni vse zgolj v številu sodnikov.

#pravosodje, #morala, #etika

30. januar 2022

Nekoč so me študenti spraševali, kaj je najtežje v pravniškem poklicu. Običajno sem se zapletel v razgovor s študenti tako, da so oni poskušali najti odgovor na to vprašanje. Preprosto nisem vedel odgovora, čeprav ima vsak pravnik svoje mnenje, kaj je zanj najtežje. Praviloma so to dvomi o pravilnosti odločitev. Tudi če je odločitev potrjena s strani »po zakonu pametnejših pravnikov«, še ne pomeni, da nas to pomirja.

Če bi me danes vprašali, bi poznal odgovor: “V pravniškem poklicu je verjetno najtežje najti usklajenost med tistimi moralnimi nauki, ki smo jih prejeli kot otroci od dobrih staršev, poklicnimi dolžnostmi, ki so nas jih učili profesorji prava, in zdravorazumskim razmišljanjem.”

Kadar nam naša vest šepeta nauke staršev iz otroštva in nam zdrav razum jasno daje vedeti, kako je treba ravnati v določeni situaciji, utišamo našo vest in naš razum s sklicevanjem na določen predpis, ki je lahko v nasprotju z nauki staršev in zdravim razumom. Kljub temu da se nam upira ta enostranskost upoštevanja prava, pa nimamo hrabrosti, da bi se temu uprli.

S tem občutkom primoranosti ravnati mimo naših vrednot, ki so nam jih vsadili starši, in v nasprotju z zdravorazumskim razmišljanjem, moramo živeti in ob tem na zunaj dajati drugim videz, kako smo prepričani v našo nezmotljivost.

Tadej Matičko

Spoštovani profesor Ivanjko, z Vašim mišljenjem sovpada ugotovitev, da najboljši pravniki (še posebej sodniki) niso najbolj inteligentni ljudje, temveč najbolj odprti – dovzetni za drugačnost.

Zoran Birovljevic

Meni je i danas najteže mišljenje koje nažalost sve više buja izrečeno pre jedno 60 godina od strane najvećeg sina našeg naroda u bivšoj SFRJ a koje svi znamo: ”Nećemo se valjda držati prava kao pijan plota”. U implemetaciji pravnih normi sve je isto samo njega nema.

Milan Skerbinek

Menim, da je najtežje takrat, ko ugotoviš, da se vsi isledki skladajo z resnico in pravičnostjo pa zaradi pravnih norm ne moreš tako odločiti.

Zoran Bratina

Velikokrat sem bil v zelo težki situaciji glede presojanja. Tisto vaše navodilo, da mora vsak sodnik ali odločevalec, najprej v svoji glavi najti pravo odločitev, potem pa jo utemeljiti in uskladiti z zakonom, se mi je pokazala kot najbolj življensko pravilna. Držim se tega kolikor le gre, pa vedno se počutim močan, ko naletim na čiste pravne administratorje. Veliko ste nam dali moralnih naukov, za kar smo vam danes še kako hvaležni. Lepo vas pozdravljam, spoštovanja vreden, profesor.

#pravo, #študij, #morala

29. januar 2022

Splošna značilnost našega časa je, da smo vedno zavzeti z nečim, ne poznamo dolgčasa, ker vedno nekam hitimo, dosegamo več, kot je mogoče pričakovati od človeka, izčrpanost je naša trajna in vedno prisotna spremljevalka, zaskrbljeni smo za zdravje, s stalno prisotnim občutkom finančne ogroženosti in strahu pred bodočnostjo.

Ob vsem tem pa se nam zdi, da bi morali v življenju biti višje v družbi enakih, imeti več denarja in biti boljši od drugih.

Zavedamo se, da vlečemo bistveno preveč nepotrebne prtljage s seboj, vendar nimamo moči zmanjšati naših obremenitev, bojimo se biti slabši od drugih in nočemo dojeti, da vsega, kar vidimo ali si želimo, ni mogoče doseči, in zlasti ne zmoremo opustiti škodljivih navad oziroma razvad ter se spreminjati v smislu osebne rasti.

Naše življenje je podobno kot članstvo v nekem delovnem telesu, katerega članstvo se mora sestajati, da bi sprejelo določeno odločitev in jo zapisati v zapisnik, ki ga moramo na naslednji seji potrditi.

Torej smo člani v delovnem telesu življenja, vendar odvisni od drugih pri oblikovanju življenjskih odločitev ob stalnem preverjanju, ali smo opravili tisto, kar nam je naloženo, ali pa smo to sami prevzeli. (Vsi vemo, da je potrjevanje zapisnika pretekle seje vedno najbolj zoprn del sej, saj se praviloma vedno najde kdo, ki ima pripombe na zapisnik pretekle seje.)

V življenju pa imajo te opombe na našo preteklo udeležbo na seji življenja praviloma drugi, pogosto pa tudi mi sami.

Skratka, ob vsem tem pozabljamo na sebe in na temeljno življenjsko načelo, da smo le več vredni kot biti člani »delovnega telesa življenja« in zapisovati naša ravnanja v zapisnik, na katerega imajo drugi vedno opombe in ga ne želijo potrditi.

#življenje

29. januar 2022

Pred tremi leti sem objavil moje razmišljanje o stigmi družbenikov izbrisanih družb. Danes so družbeniki še dodatno ponižani, ker je v Zakonu o odpravi krivic družbenikom izbrisanih družb določeno, da imajo pravico do odškodnine, če jih v postopku izbrisa ni zastopal odvetnik. To zakonodajalec utemeljuje z naslednjo utemeljitvijo: “ Če so družbeniki imeli odvetnika, ki jim ni mogel pomagati v postopku izbrisa, so nesporno krivi in je prav, da so plačevali obveznosti izbrisane družbe in po novem zakonu nimajo pravice do odškodnine.”

Pri tem pa je zakonodajalec pozabil, da pri izbrisu, ki je bil administrativen, noben odvetnik ni mogel izbrisa preprečiti.

Tistim ubogim, ki niso imeli odvetnika, pa zakonodajalec sicer ponuja miloščino v višini 60 odstotkov od dejanskega plačila dolga izbrisane družbe oziroma manj kot 10 odstotkov od celotne materialne in nematerialne škode, ki so jo z izbrisom utrpele družine podjetnikov.

Poslanci in politične stranke so z amandmaji v zakonodajnem postopku toliko spremenili predlog zakona o odpravi krivic, da so družbeniki dodatno stigmatizirani, saj so si sami krivi, ker so naivno verjeli, da bodo sodišča opravila postopke prenehanja družb, kot je to bilo jasno zapisano v Zakonu o gospodarskih družbah.

Pred tremi leti objavljeno moje razmišljanje:

“Žrtve seksualnih deliktov in družbeniki izbrisanih družb so oboji objektivno gledano žrtve, vendar se jim vsiljuje tudi občutek krivde.

Omenjeni družbeniki so žrtve “zakonskega posilstva” države, ki jih država, zlasti pa sodstvo in družbeno okolje obtožujejo, da so sami krivi za situacijo, v kateri so se znašli zaradi “posilstva” z Zakonom o finančnem poslovanju podjetja 1999. leta.

Ob takšni situaciji Nobelov nagrajenec Andrić razmišlja: “Možda to i jeste prava, velika i potpuna ljudska nesreća, kad je čovjek nem od gađenja i ukočen od stida zbog onoga što drugi s njim čine, tako da ne ume i ne može da brani svoje pravo, nego mora, pored toga što je žrtva, da uzme na sebe izgled krivca.”

#zakonodaja, #odškodnina, #izbrisane družbe, #morala, #etika

27. januar 2022

V mojem arhivu priprav za predavanja sem našel podatek o razgovoru s študenti prava o tem, kaj bi jih bolj osrečevalo v poklicnem življenju:

1) biti v družbenem okolju visoko cenjen, spoštovan in finančno uspešen pravnik, ki pa meni, da je po znanju le povprečen pravnik;

2) biti prepričan, da je po znanju dober pravnik, vendar mu družbeno okolje tega ne prepozna.

Kolikor se spomnim, se je večina študentov opredelila za 2. točko, ker jim je notranje zadovoljstvo bilo pomembnejše od zunanjega medijskega blišča in družbenega občudovanja.

Če bi danes imel možnost pogovarjati se z bivšimi študenti – današnjimi bolj ali manj uveljavljenimi pravniki, bi zagotovo razmišljal, kam se je izgubila nekdanja navdušenost nad znanjem in pričakovanji notranje sreče pravnika.

#študenti, #sreča, #etika, #morala