23. januar 2022

V svojih predavanjih študentom (v času socialistične pravne ureditve) o temeljnih civilizacijskih vprašanjih, sem jim omenjal tudi povezanost in podobnost med razumevanjem pravnih predpisov in Biblije, kot najbolj znane in največkrat prevedene knjige v zgodovini človeštva. Biblija se praviloma šteje kot verska knjiga, vendar zanjo velja mnenje, da je to knjiga ustvarjalnega genija človeštva in kot taka pripada kulturi celotne človeške civilizacije. Biblija je skupek knjig, ki so nastajale v času od 13. stoletja pred našim štetjem – Stara zaveza – in Nova zaveza – dvesto let po našem štetju.

V socializmu se Biblija v izobraževalnem sistemu ni smela omenjati. (Spomnim se, da sem 1989. leta v Skopju imel javno predavanje o novem sistemu podjetništva na podlagi sprejetega takrat »revolucionarnega« Zakona o podjetjih iz1988. leta, in sem omenjal tudi Biblijo, kar so makedonski mediji objavili kot prvi primer, da se je v prostorih Pravne fakultete slišala beseda Biblija.)

Glede povezanosti Biblije in prava oziroma pravnih predpisov sem praviloma govoril o stališčih in mnenjih ljudi o tem, kaj je Biblija in kakšna je njena vsebina oziroma kako je mogoče razumeti branje biblijskih tekstov. Pri tem sem omenjal splošno znana mnenja ljudi, ki so brali Biblijo, neodvisno od tega, ali so ali niso pripadniki katoliške, pravoslavne in protestantske vere.

To so na primer naslednja stališča:

1. Biblijo je pisalo več sto avtorjev in med njimi ni bilo koordinacije, zaradi tega njena vsebina ni konsistentna in usklajena med seboj;

2. V Bibliji je mogoče najti presenetljiva nasprotja, nedoslednosti in razdeljenost med opisi dogodkov ter stališč do določenih naukov;

3. Ni jasno, kaj je v njej božjega in kaj človeškega;

4. Biblija se danes ne obravnava kot božje delo, ki je čista resnica, in je znano, da so jo napisali ljudje, ki so imeli v ospredju določene posebne interese, takratno zaznavanje sveta, ki so zastopali posebne vrednote, veljavne za izbrane posameznike in izbrano ljudstvo;

5. Biblija želi biti prisotna v vsaki pori človeške družbe in življenja in sporoča ljudem, kaj bi Bog želel od ljudi;

6. Biblijski Bog je pristranski in nadvse kaznuje vsako neposlušnost in zahteva žrtve v njegovo poveličevanje;

7. Biblija obsoja homoseksualnost, vendar jo hvali pri kralju Davidu do njegovega ljubimca Jonatana;

8. Biblija ima veliko število zapovedi in prepodi, vendar je pri njih veliko izjem;

9. Bog je razočaran nad neposlušnostjo in indiferentnostjo njegovih zapovedi in nasvetov, kar kaznuje, vendar pri tem varuje svojega določenega izbranca kot izjemo;

10. Vsebina Biblije je zastarela in ne velja za sodobno realno življenje, ki gre svojo pot mimo zahtev ali pojasnil Biblije;

11. Biblijo danes različno razlagajo, pri čemer so velike razlike med razlagami biblijskih strokovnjakov in laikov, da ne govorimo posebej o različnih pristopih vernikov različnih ver in ateistov;

12. Biblijski citati se uporabljajo v različne namene kot vsebinsko dobre misli ali pa kot kritika nonsensa;

13. Biblija obravnava ženo kot čudovito vzvišeno bitje, vendar pa sta oblast in pomembnost moškega nedotakljivi v patriarhalnem sistemu;

14. Razumevanje svetopisemskega nauka o spolnosti očitno zahteva spretno izurjeno pozornost pomembnosti za ohranitev življenja, vendar zastrto s posebno zaveso in je pod strogim nadzorom ne samo vsebine temveč tudi izražanja (spolni odnos opisuje kot dogodek, ko se žena prileže moškemu);

15. Ljubitelji biblijskih zapisov najdejo v njeni vsebini ljubezen, zvestobo in odpuščanje, skratka idealno razmišljanje o življenju ljudi v družbi;

16. Za določene strukture v družbi je Biblijo mogoče razumeti kot zagovornika polne svobode in enakosti za vsakega posameznika;

17. Za razlago biblijske vsebine se vsak čuti poklican in sposoben kritizirati druge, ki se z njim ne strinjajo, zlasti pa so v ospredju nasprotovanja uradnim razlagam institucij, ki naj bi skrbele za spoštovanje biblijskih sporočil;

18. V preteklosti se je z biblijskimi zgodbami o kaznovanju ustrahovalo posameznike in ljudstvo;

19. Branje Biblije in sklicevanje nanjo predpostavlja ne le odgovore, ampak tudi številna nova vprašanja.

20. Pravijo, naj bi vsak bral Biblijo, vendar večina ne kaže veselja do njenega branja, če pa jo že bere, pa oblikuje do nje poseben pretežno kritičen odnos do njene vsebine.

Študentom nisem podrobneje razlagal, kaj od tega je enako ali zelo podobno z današnjim odnosom ljudi do prava, pravnih predpisov, pravnikov, pravosodja in življena v sodobni družbi. Povedal sem jim le, da je 20 zgoraj zapisanih idej treba brati z uporabo zamenjave pojmov: Biblija je pravo oziroma pravni predpis; biblijski bog je zakonodajalec (politična oblast); biblijski poznavalci so pravniki; … drugo pa je samo po sebi jasno, da je med odnosom ljudi do Biblije in do prava veliko podobnosti, če to priznamo ali ne.

Nekoč mi je eden od študentov priznal, da mu je ta neobičajna primerjava omogočila spoznanja o pravu, kot da je obrisal svoja rosna očala, s katerimi je do tedaj gledal na pravo in pravnike.

#Biblija, #pravo

21. januar 2022

Včerajšnja TV oddaja Tarča (20. 1. 2022) me je kot pravnika razočarala. Če bi imel priložnost organizirati razpravo s študenti prava, kot sem to delal v preteklosti, bi slišal veliko razočaranja mladih nadobudnih bodočih pravnikov.

Zagotovo bi slišal o zmanjšanju navdušenja za pravniški poklic, ki jim ga profesorji poskušamo spodbujati.

Na moje vprašanje ali so ugotovili, kakšen namen je imela ta oddaja, bi mi zagotovo odgovorili:

1) To je bila oddaja, ki je pokazala, da se o strokovnih pravnih vprašanjih ne da razpravljati javno z nestrokovnjaki, ki pa imajo a priori vnaprej ustvarjeno negativno mnenje o pravu in sodstvu;

2) Sodnik prof. dr. Dežman je poskušal kot strokovnjak opozoriti ne nesmiselnost tovrstne razprave o pravnomočno končanih sodnih postopkih, vendar ga voditeljica ni pustila, da bi do konca povedal svojo misel;

3) Voditeljica je vsiljivo vztrajala na svojem že vnaprej oblikovanem stališču, da nekdo mora biti kriv in kaznovan in ker se to ni zgodilo, je treba medijsko nekoga od udeležencev obsoditi in ga kaznovati ter razglasiti za odgovornega, četudi je sodišče ugotovilo, da obdolženec pravno ni kriv;

4) Njeno prepričanje, da bi moral nekdo biti kriv, ker obdolženemu ni bila dokazana krivda, temelji na ideji, da so mediji poklicani, da popravljajo sodbe sodišč, če slednje ne sledijo že vnaprej pričakovanemu rezultatu sojenja, kar je znano kot MEDIJSKO rezultatsko sojenje, ki je še vedno prisotno pri nas kot ostanek miselnosti naše ne tako davne preteklosti (gre za vnaprejšnjo obsodbo, za katero se v nadaljnjem postopku iščejo le dokazila).

5) Oddaja je ponižala pravo in pravosodne institucije in dala javnosti nevarno sporočilo: »Kaj vam je potrebno sodstvo, pravniki, postopki, obtožnice, revizije in drugo, mi, novinarji, smo tisti, ki vam lahko zagotovimo in povemo, kdo je kriv in kdo mora v zapor.«

6) O pravu in sojenju zna vsak veliko povedati, podobno kot o nogometni tekmi; če ni pričakovane zmage, je vedno nekdo odgovoren oziroma je kriv za izgubljeno tekmo. Praviloma je krivec nogometni sodnik, četudi je najbolj pošteno sodil. Če ni prepričan v svojo odločitev, mu danes pomaga video sodnik VAR, in tega, kar sodnik odloči po pregledu posnetka na VAR-u, nihče več ne problematizira. VAR-u kot tehničnemu sredstvu se verjame brez pomislekov, četudi sodnikova odločitev ni pravilna. Na področju prava imamo VAR v obliki preskusa sodnih odločitev »po zakonu pametnejših sodnikov«, vendar smo ta VAR na področju sodstva izničili zaradi naše vnaprejšnje prepričanosti, da smo sami sposobnejši odločiti, kaj je prava resnica kot VAR, čeprav smo se v demokratični družbi vnaprej dogovorili (s sprejetjem ustave in zakona), da bomo sprejeli odločitev po ponovnem pregledu VAR-a kot nesporno. To je v demokratični družbi nujno, ker bi sicer sodbe izrekala ulica (v znanih, ne tako davnih dachauskih procesih v Ljubljani je sodnik, sklicujoč se na maso pred sodiščem, ki je zahtevala smrtno kazen za obdolžence, povedal: »Ne sodim vam jaz temveč narod”).

Tudi Sokrata je v stari Grčiji obsodilo ljudstvo, vendar mu je to isto ljudstvo po treh mesecih postavilo spomenik, ker je ugotovilo, da demokratična javnost lahko tudi greši v svojih odločitvah.

7) Razumljivo je, da javnost lahko izreka kritike tudi sodstvu, vendar ne s popravljanjem pravnomočnih odločb sodnikov, ki so po demokratičnem postopku izvoljeni na to funkcijo. Kritika mora biti dostojanstvena in strokovna, ker sodba je vendarle izdelek strokovnjaka, ki se je leta in leta usposabljal za to opravilo. Sodnik in njegova sodba sta po naravi stvari vedno predmet kritike vsaj ene od sprtih strani, ker sodnik ne more ustreči obema strankama.

Ena do študentk bi se verjetno oglasila in povedala: »Če bom sodnica, se ne želim prerekati o mojem znanju in poštenosti sojenja po medijih z ljudmi, ki me že vnaprej obsojajo.«

Osebno sam ne bi imel česa dodati k stališčem študentov.

Ena do študentk bi se verjetno oglasila in povedala; »Če bom sodnica, ne želim se prerekati o mojem znanju in poštenosti sojenja po medijih z ljudmi, ki me že vnaprej obsojajo.«

Osebno sam ne bi imel kaj dodati stališčem študentov.

Zora Štok

Jaz sem včerajšnjo Tarčo doživela kot ugotovitev, da pri nas ni dovolj uveljavljen institut politične odgovornosti in posledično odstopa s funkcije, ko se pojavi sum nepravilnosti, kar je v tujini v veliko primerih uveljavljena praksa. Politiki odstopajo že pri najmanjšem sumu neprimernega, kaj šele kaznivega, početja. Ne čaka se na kazenski postopek, saj do njega veliko krat niti ne pride. In tu je bistvo. Razmejitev in predvsem upoštevanje in uresničevanje politične in objektivne odgovornosti glede na kazensko, ki naj jo seveda ugotavlja sodišče, bi nam prihranila marsikakšno takšno oddajo. Voditeljica je po mojem mnenju skušala nakazati prav to – dogajajo se oškodovanja na škodo vseh davkoplačevalcev, odgovarja pa nihče. Niti moralno, torej z odstopom. Govorim načelno, nikogar nimam v mislih, se pa najde veliko primerov.

Simon Savski

Jaz pa mislim, da je bila Tarča potrebna in koristna. Vsaj tistim, ki smo sposobni kritičnega mišljenja. Ne glede na način vodenja in komentarje si lahko strokovnjaki izluščimo pravna pravila na katera moramo biti v bodoče pozorni. Nepristranost je dobila širše razsežnosti, saj do sedaj vloga PS nikoli ni bila postavljena v tak kontekst. Mediji si pač utrjujejo vlogo dodatne veje oblasti. Če nam je prav ali ne. Je pa prof. Dežman res dal pravilne poudarke.

Mario Vetrih

Laiki smo res v dilemi, ko že iz komentarja na začetku oddaje izhaja, da če imaš (zelo) dobrega odvetnika, nisi (o)kriv(ljen). Torej sam sem prišel do (laičnega) zaključka RESNICA=DENAR. Vedno sem menil, da sodstvo ni namenjeno samemu sebi (kot bi skoraj lahko zaključil iz besed dr. Dežmana), temveč obrambi večine pred agresijo posameznikov. Tako pa ljudje dobivamo občutek, da če si (dovolj) velik “lopov”, ti nihče ne more nič O Kanglerju mislim, da si je sliko lahko ustvaril vsakdo sam, sploh če je bral prisluhe, ko so še bili objavljeni na spletu

Zvone Zinrajh

Se pa tokrat v marsičem res ne strinjam s sicer spoštovanim avtorjem osnovnega komentarja g.Ivanjkom. Problem v konkretnih zadevah so procesne napake, ki so bile morda povzročene naklepno. In to je edina enigma v vseh teh pravnih farsah, ki pa se je nihče ne loti. In posel akterji veselo opravljajo naprej.

Živka Vihtelič Vodlan

Moram povedati, da mene je pravo zelo razočaralo. Moj ideal za pravo je, da išče “pravo” pravico, ne pa da se zakoni napišejo tako komplicirano in postopkovno problematično, da se večino lopovov, ki imajo dovolj denarja za dobre odvetnike, spusti na prostost. Koliko odvetnikov ne izstavlja vedno računov?.. Se spomnite, ko je davčna pričela kontrolirati odvetnike? Hitro so se zaščitili. Pa ne bom dolgovezila… pri nas se lovijo kurji tatovi, velike lopove pa se spušča na prostost. Žalostno je, na kakšni funkciji je danes gospod Kangler, na kakšni funkciji je gospod Jankovič. Gospe Eriki pa hvala za pogum.

Dusan Gak

Gospod prof. Š. Ivanjko, to kar ste napisali bi veljalo, bilo razumno in korektno ter družbeno koristno, če bi se pristojni org. tj policija, tožilstvo in sodstvo zavzemalo že vsa leta od osamosvojitve, za zapisano.

Novinarka ni hotela biti pravnica ali sodnik. Po mojem videnju je hotela javno pokazati, da je v sistemu nekaj hudo narobe. Tu ste pravniki prvi v vrsti, ki bi morali dvigniti pravo iz tega blata, da ne ne napišem gnojnice.

#pravniški poklic, #Tarča, #etika, #morala, #pravo

20. januar 2022

Pred dnevi me je prijatelj na družbenem omrežju povprašal, kaj pomeni pravno »dejanski lastnik« in zakaj je njegovo ime objavljeno v Seznamu neplačnikov davkov Finančne uprave RS (FURS), ker družba v kateri je delničar 30 % ni plačala davčnih obveznosti.

Ker se že nekaj let ne ukvarjam korporacijskim pravom sem se poglobil v predpise in priznam kot pravnik, da sem neprijetno presenečen, kako davčni predpisi praktično negirajo korporacijsko pravo z pravno ureditvijo in terminologijo, ki mi je res tuja.

Najprej sem ugotovil v Zakonu o davčnem postopku zakonsko pooblastilo FURSU, da Generalni finančni urad enkrat mesečno, najkasneje do 10. v mesecu, na svojih spletnih straneh objavi podatke o zavezancih za davek, ki imajo zapadle neplačane davčne obveznosti ( prvi odstavek 20.člena). Ta določba mi se zdi še sprejemljiva.

Presenečen pa sem bil ob prebiranju 5. odst. istega člena navedenega zakona, ki določa, da se ob objavi firme družbe dolžnika objavijo imena in datum rojstva družbenikov oziroma delničarjev, ki imajo delež upravljavskih pravic več kot 25.% v družbi. Podatke o dejanskih lastnikih pa FURSU zagotavlja AJPES.

Ob teh določbah sem se spraševal, kaj je to »dejanski lastnik«, saj tega pojma Zakon o gospodarskih družbah ne pozna. Po tem pa sem ugotovil, da Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (zppdft-1) 21 krat imenja dejanskega lastnika.

Po vsej verjetnosti je to prevod iz direktiv, ki se uvodoma navajajo omenjenem zakonu, vendar bi zakonodajalec moral uporabiti bolj jasno in pravno pravilno opredelitev pojma v kontekstu pravne discipline korporacijskega prava.

Moti me pojem lastnika še bolj pa dejanskega lastnika v tem kontekstu davčnega prava. V pravu je vsak lastnik tudi dejanski lastnik. V korporacijskem pravu družbeniki in delničarji niso lastniki oziroma solastniki družb. (Družbenik-ustanovitelj d.o.o ni njen lastnik, delničar pa ni lastnik oziroma solastnik delniške družbe-je pa lastnik delnice kot kosa papirja. Družbenik d. o. o je le imetnik pravice do poslovnega deleža, kot skupka določenih upravičenj v družbi).

V naši družbi smo neobičajno občutljivi pri varovanju osebnih podatkov ( imamo tudi posebno institucijo, ki skrbi za varovanje osebnih podatkov) vendar pa je FURSU »vse ravno do Kosova« kot smo to slišali v bivši državi.

FURS ustvarja posebno pravno terminologijo, ki jo tudi pravniki ne razumemo.

Vprašujem se, zakaj se objavljajo imena družbenikov in delničarjev, če družba ni plačala svojih obveznosti. To je po mojem skromnem mnenju posledica pojmovanja, da je družbenik lastnik in ga je treba osramotiti kot neplačnika davkov. Gre za znani pojav ujetosti v lastniško koncepcijo podjetništva in nepoznavanja pojma lastnine v korporacijskih razmerjih. FURS ne more poplačati svojih terjatev do družbe od družbenika, razen po sodno izvedenim postopkom spregleda pravne osebnosti ( to postopek v skladu 8. členom ZGD v katerem se dokazuje, da je družbenik zlorabil svojo družbo v zasebno korist). Ko FURS objavi ime družbenika ali delničarja v seznamu neplačnikov davčnih obveznosti, sporoča javnosti, da je tudi on dolžnik ali pa odgovoren za neplačilo dolga. To sporočilo posega v čast in dobro ime ter poklicno poštenost družbenika in zelo škodljivo za podjetništvo.

Zakaj je potrebno izpostavljati posameznika moralni obsodbi, če pa ni odgovoren za tovrstno dejanje z vidika morale in še manj z vidika prava.

Ta objava pomeni le ustrahovanje podjetnikov in njihovo stigmatiziranje brez dejanske potrebe. Možno je, da so ustvarjalci tega pravila v zakonu bili tudi nosilci ideje uzakonjene v Zakonu o finančnem poslovanja podjetjih 1999 leta, ki so omogočili administrativni spregled pravne osebnosti (prenos obveznosti izbrisane družbe na družbenike) brez sodišča. Spoznanje, da je to bila napaka je dozorelo šele po 22. letih sprejetjem Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR).

Zanimivo je, da Informacijski pooblaščenec na spletni strani Seznama neplačnikov opozarja , da ni dovoljeno osebne podatki o neplačnikih – fizičnih osebah in dejanskih lastnikih pravnih oseb vzpostavljati novih zbirk osebnih podatkov in prav tako pa objavljenih podatkov tudi NI DOVOLJENO vnašati v že obstoječe zbirke osebnih podatkov, kar pomeni, da je medijem in obrekovalcem imenovanih dovoljeno razširjati informacijo o njihovi »nepoštenosti«.

Kaj pa to pomeni za posameznega podjetnika, pa vedo prizadeti sami.

Pravo ne more uspešno delovati in država ni pravna država, če posamezni državnim resorjem dovoljuje oblikovanje posebnih pravnih pravil in uveljavljanje posebne terminologije mimo ustaljenih pravnih pojmov.

Post scriptum!

Rad bi javno vprašal mag. Ivana Simiča, generalnega direktorja FURSA, ki je, kot se spomnim, magistriral z odličnim uspehom iz področja korporacijskega prava, ali podpira javno objavo družbenikov in delničarjev, in s tem insinuira javnosti, da so sodolžniki davčnih obveznosti družb, v katerih so le družbeniki oziroma delničarji.

#pravo, #zakonodaja, #FURS, #neplačniki, #morala

20. januar 2022

Živimo v družbi, kjer so vedno prisotni »predvidljivi«, ki jih sprejemamo kot normalni pojav, ne da bi se sploh zavedali, kako je to nevarno za družbo in posameznika. V času pred volitvami se nam vedno vsiljujejo samo »predvidljivi« kandidati, kot da nepredvidljivih ni, ki bi bili bolj sposobni voditi družbo. Če ima družba težave, so »predvidljivi« povzročitelji »privoščljivi sosednji narodi«. Če smo lačni kruha, so »predvidljivi« bogati. Za socialno revolucijo so »predvidljivi« za odstrel izobraženci. Za slabe rezultate v športu so »predvidljivi« trenerji. Za propad podjetja so »predvidljivi« nesposobni h kriminalu nagnjeni direktorji in pohlepni lastniki. Za napake države so »predvidljivi« krivci politiki. Da ne deluje pravna država, so »predvidljivi« slabi pravniki. V partnerskih oziroma zakonskih odnosih je za težave »predvidljivo« odgovoren drugi partner.

Lahko bi v nedogled naštevali primere, v katerih se pojavljajo »predvidljivi«, bodisi kot nekaj samo po sebi sprejemljivega in razumljivega, in se na njih ne oziramo, ali jih občudujemo oziroma obtožujemo. Pri srečanju s »predvidljivimi« je bistveno, da nanje sploh nismo pozorni in ne razmišljamo, kako smo indiferentni tudi takrat, kadar ne bi smeli biti. Do »predvidljivih« se pogosto ponašamo kot pri srečanju z beračem, ki nas prosi na ulici za en euro. Gremo mimo in se v mislih opravičujemo ter pomirjamo našo vest: »Tako pač je, to je življenje.«

Vendar … kako si naj pomirimo našo vest, ko vsakodnevno pogosto slišimo o več deset smrtih zaradi covida-19, pretežno starejših bolnikov – predvidljivih (brez narekovaja) za umiranje? Podatke o umrlih sprejemamo z občutkom pomiritve, saj gre za starejše, ki …! (Ne vem, če je to mogoče primerjati z opisanim srečanjem z beračem, vendar mi je podobnost blizu).

Razmišljam, kako bi družba in mi kot posamezniki reagirali, če bi se, ne daj Bog, zgodila nesreča, v kateri bi umrlo deset ali več otrok, šolarjev, študentov in mladih ljudi. Ob takih nesrečnih dogodkih bi se sprožili številni postopki z namenom, da se ugotovi vzrok in morebitna odgovornost za njihov nastanek.

Smrt zaradi covida-19 bodisi da je neposredno posledica okužbe, ali je okužba le pospešila smrt manj zdravih ljudi, je vedno smrt, ki jo obžalujemo in sočustvujemo s tistimi, ki so prizadeti s smrtjo matere, očeta, brata, sestre oziroma njim dragih oseb. Do smrti ni mogoče biti neobčutljiv.

Najbolj me moti ta splošna indiferentnost družbenega okolja do smrti, povezanih s covidom -19, ki je pogosto posledica miselnosti, da so starejši itak predvidljivi za umiranje in da tovrstno umiranje ni posledica naše neskrbnosti, da bi druge zaščitili pred nami. Moralno smo vsi odgovorni za te smrti in notranja miritev naše vesti, da se to pač dogaja v življenju, je nevarna samoprevara.

Danes pozabljamo, da moralna odgovornost pomeni varovati drugega pred samim seboj, za razliko od pravne odgovornosti, ki pomeni varovanje sebe pred drugimi.

Boris Gerjovič

Dragi moj Šime, imaš napačno definicijo starosti, ker v resnici ta sploh ni vezana na EMŠO ampak na predvidljivost za odhod na oni svet. E vidiš , sedaj prehajava pa na glavni problem in to je, da ni družba ta, ki je nesramno izvršila tako selekcijo ampak se ljudje sami razdelijo med tiste, ki še vztrajno kolesarijo, čeprav imajo že preko 70, 80 ali celo 90 let in na one druge , ki po 60 letu le še čakajo, da se zgodi predvidljivo! Tu je tudi glavni razlog, da ene pobere še pred 70 in drugi (med katerimi upam si tudi Ti) dočakajo celo 100. Ker so ti odstotki iz preteklosti popolnoma jasni, je žal tudi jasno koliko imamo sedaj predvidljivih in to nima nobene veze s korono – dosti jih umre od strahu!

Vesna Pomlad

Mislim, da je indifirentnost do Covida, izrazitejše pri nas. Z dejstvi, z argumenti, se direktno poslanci obračajo na predsednika, Macrona, glede žrtev…. Pri nas, nihče.. Medicinska stroka kontradiktorna v izjavah.. Dr. v odmevih”ja zbolevajo tudi cepljeni, seveda ker ko se cepis moras biti zdrav, v dobri psihofizično kondiciji…

Tako, ok, leto nazaj, “najprej moramo pocepiti starejše z oslabeli imunskim sistemom, kronično bolne…”

Ali so koga v domovih pregledali, vprašali… Ne prišli pocepili….

Tako neumni, pa zopet nismo, ni žal kritične mase, ker ljudje ne uvidijo, nočejo..

Ana Lončar

Poštovani, stavila sam ‘ljutu facu’, zato što ste tako, tako dobro detektirali mnoge situacije u životu, morala bi opsovati (ali neću), tako ‘predvidljive’, a pitamo se zašto

Barbara Bračič

Najprej tole: vsi se bomo postarali, če bomo imeli srečo! Zato indiferentnost do starih ni na mestu. Le na poti v staranje smo si enaki.

Glede nepredvidljivosti pa: ljudje se v glavnem bojijo nepredvidljivega. Nepredvidljivo je zame pojem za svobodo. Od nekdaj sem jo cenila, si jo želela in si jo, v dopustnih mejah, tudi vzela. Na delovnem mestu in v osebnem življenju. Res nikoli pa nisem marala kalupov in črede!

Ko sem še učila moje srednješolce sem jim pri eni od ur pokazala film o tem kaj pomeni razmišljati s svojo glavo oz upati se. Zaključi se tako, da pokaže veliko čredo ovac, ki jih en pes spravi brez težav v ogrado. Nato enako ponovijo s kozami. Pa ne gre. Koze so šle vsaka v svojo smer! In moj zaključek so bile besede: vi se odločite a boste koze ali ovce! Sledila je zanimiva debata!

Zoran Birovljevic

Sviđa mi se tema pogotovo što je vezana za moral. Znamo da je moral u izvornom obliku skup nepisanih pravila i običaja koji utvrđuju međuljudske odnose i prosuđuju što je dobro, a što zlo u nekoj ljudskoj sredini. Nažalost napretkom nauke on se dosta erozirao prvenstveno kao posledica nestabilnosti ljudske sredine. A da ne bi mnogo pametovao navešću samo jedan primer koji se odnosi na to da danas ljudi imaju više virtualnih prijatelja preko društvenih mreža nego što stavrno znaju ko živi u njihovoj zgradi, ulici, gradu. zato je dans sve manje empatija za ljude oko sebe i njihove probleme. Društvene mreže, mediji, političari i ko zna ko još zatrpavaju nas svakim danom ogromnim brojem informacija što tačni što netačnih tako da nemamo vremena ni da razmislimo o nekom događaju a već sledi nov. Sve ovo radi jedinog ljudskog cilja danas zvanog NOVAC bez obzira kako se do njega dolazi.

Jasna Kontler

Žal smo družba, kjer moralne vrednote spoštuje vse manj ljudi, hkrati pa narašča odpor mladih do tistih starcev, ki niso več uporabni (morda to zveni pregrobo, a tega ne trdim na pamet).

#starost, #covid, #smrt, #morala

19. januar 2022

Včasih se sprašujem, kakšen smisel ima sklicevanje na člene zakona v sodnih in drugih odločbah državnih organov, pa tudi ponavljanje pravnega pravila, če se tisti, ki se sklicuje na zakonski tekst, ne poglobi v njegovo vsebino. Pravna norma, zapisana v zakonu ali drugem predpisu, je v osnovi izziv za razmišljanje in poglobitev, kaj se je želelo doseči s konkretno normo, ne pa da se jih sprejema kot večno edino resnico. Država s svojim vztrajanjem na gramatikalni idealno zamišljeni vsebini pravne norme kot dogme ne dovoljuje pravniku, da razmišlja in podvomi v pravilnost in primernost zapisanega.

Pri pravnikih je vse bolj prisoten strah pred razmišljajočim poseganjem v pravne norme, ki so zaradi svoje togosti vse manj uporabne. Pravne praznine se povečujejo, pravniki pa nimajo korajže, da bi jih zapolnili s svojim znanjem in razmišljanjem, temveč zahtevajo od zakonodajalca spremembo sprememb in dopolnitev dopolnitve.

To stanje nas kot pravnike obremenjuje in nam onemogoča, da bi dejansko lahko bili bolj pravični pri uporabi pravnih norm, se počutili kot ustvarjalci prava, ne pa prepisovalci tudi nam, pravnikom, nerazumljive vsebine.

K temu razmišljanju me je spodbudila določba, vnesena z amandmajem v postopku sprejemanja zakona v Državnem zboru, druge alineje prvega odstavka 5. člena Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), ki pogojuje pravico družbenika izbrisane družbe do odškodnine, da ni imel odvetnika v postopku administrativnega izbrisa družbe.

Težko je doumeti, da država prizna pravico posamezniku le, če nima odvetnika, ne pa tudi, če ga ima.

Milan Skerbinek

Premalo je prisotno precedenčno pravo. Potem bi pravo raslo in se razvijalo skupaj z življenjem.

Janez Mohorič

Ja res je, preveč je dogme v tolmačenju zakonov, premalo sojenja, premalo sodniki razmišljajo in dobesedno ne sodijo, obnašajo se kot pravni referenti, ne pomislijo na krivice ki jih s takim delom povzročajo ljudem, ali kot je ob neki priliki ugledni slov. pravnik z dolgoletnim stažem v tujini na naše vprašanje zakaj je tako obnašanje sodnikov v sodnih dvoranah, na kratko odgovoril, ti naši pravniki nimajo domišlije. Pa je res samo to, ali niso vzroki tudi v ozkem izobraževalne procesu z premalo filozofije.

Tadej Matičko

Sam sem mnenja: Če imaš opravka z modrim in poštenim zakonodajalcem, je pravni formalizem katalizator načela enakosti in načela pravne varnosti. Če imaš opravka z drugačnim zakonodajalcem, je pravni formalizem le sol na rano.

Barbara Bračič

Nisem pravnica, sem ekonomistka.

Včasih sem bila prepričana, da daje zakon okvir za sprejem odločitve oz za obravnavo raznih nezakonitih dejanj, ne pa , da je smisel črkobralstvo. Zadnja leta se mi zdi, da pravniki in navadni smrtniki pričakujejo, da bo v zakonu zapisano vse za vsak posamezen primer. To pa se mi zdi neprimerno in neučinkovito.

Tudi v ekonomiji se morajo stvari odvijati po zakonu a tudi po “zdravi pameti”, poštenosti in poslovnosti. Vedno sem sledila pravilu: dobim-dobim.

Slobodan Milić

Kaj pomagajo dobri zakoni če neveljajo za vse, to kar je danes v Sloveniji velja samo za Slovence i druge evropske narode za Balkance pa ne, nažalost sem preveč star da bi to sprejel

Vesna Pomlad

To se ne bi smelo izvajati, v tem je problem, da se prilagajajo norme določenem aktivnostmi. Najbolj koruptivne države imajo največ zakonov…

#zakonodaja, #pravo, #pravna praznina, #izbris pravnih oseb

17. januar 2022

Ob dvajseti obletnici Akademije pravnih znanosti Hrvatske sem prispeval tudi moj zapis o uspešnem članstvu in povezovanju slovenske in hrvaške pravne znanosti. Ponosen sem, da so hrvaški kolegi prepoznali moje poklicno delo, čeprav se ukvarjam primarno s slovenskim pravom.

Branko Damjanovič

Čestitke! Sem mnenja, da smo oboji drug drugemu naravni zavezniki in to je veliko več kot partner ali strateški zaveznik v trenutku/obdobju.

Simona Ivanjko

Res lepo priznanje! Bravo oci! Vedno si rekel, da je svet brezmejen…kot vedno imas in si imel prav…sami si delamo meje…brez potrebno!

Lara Mehle

Dragi Šime! Nije prvi put, da dobiješ priznanje, ali svaka pohvala, svaki lijep gest upućen nama , izaziva posebnu radost, kao da smo dobili nesto željeno prvi put. Odmah to pokrene nove emocije i snagu za nova djelovanja.

Zaista si neumoran, sa jednim radoznalim duhom, što me izuzetno raduje…..i želim ti još puno dobrog zdravlja ,radosti i uspjeha !!…. /pa može još i koje priznanje…../ Volimo te mi iz Bosne..Tvoji Milan, Dean i Larissa

#povezovanje, #Hrvaška, #Slovenija, #pravna znanost

16. januar 2022

Te dneve ocenjujem več kot sto esejev, ki jih pišejo študenti Fakultete Doba iz Slovenije, Hrvaške in Srbije kot sestavni del izpita iz predmeta pravo, etika, morala in družbena odgovornost. Vsebina eseja je razmišljanje o pravu, etiki in morali v podjetništvu. Zanimiva tema in zlasti me navdušujejo izvirna razmišljanja študentov, ki jih posebej cenim in zapisujem. Vesel sem mladih, ki se ne zadovoljujejo z idejo, da je podjetništvo namenjeno le ustvarjanju dobička. Zavedajo se, da obstojijo tudi druge vrednote, ki nudijo smisel življenja izven materialnega sveta.

Pravkar sem prebral esej študenta – delavca hrvaške zavarovalnice Grawe d. d., naslednice Prima, d. d. v Zagrebu, ki je bila ustanovljena kot podružnica Prima zavarovalnice v Mariboru leta 1990. Ob osamosvojitvi Hrvaške podružnica ni več mogla poslovati in smo jo v teku 1992 – 1993 preoblikovali v samostojno zavarovalnico. Bil sem njen pobudnik in soustanovitelj.

Nastopile so težave z dovoljenjem za poslovanje in imenovanjem predsednika uprave. Takrat sem večkrat obiskal Ministrstvo za finance zaradi dovoljenja. Bilo je veliko odpora in noben kandidat ni dobil soglasja za predsednika uprave – direktorja. Na enem zadnjih razgovorov sem vprašal, ali bi jaz dobil dovoljenje za direktorja in minister Jozo Martinović je odgovoril: »Takoj jutri – prijavite se!«

To funkcijo sem opravljal leto in pol kar iz Maribora. V sosednji hiši ob našem poslovnem sedežu je bila ljudska kuhinja in dolga vrsta ljudi, ki so čakali na hrano. Bila je vojna in bili so težki časi. Spomnim se, da sem takrat kot prvo odločitev podpisal dokaj visok znesek denarja za pomoč za prehrano ljudi.

Leta 1995 sem bil kot predsednik Zveze hrvaških društev v Sloveniji na Brionih v delegaciji hrvaške diaspore in mi je predsednik Republike Hrvaške dr. Franjo Tuđman ob srečanju pripomnil: » A vi iz Slovenije utemeljujete osiguravajuća društva u Hrvatskoj?«

Še danes ne vem ali je to bila pohvala ali kritika. Vem pa, da danes Grawe d. d. zaposluje okoli 800 delavcev in da je uspešna v izvirnosti metod dela.

Aljaz Ekart

Veliko strokovnjakov nas je solalo v življenju, nikoli se nisem ukvarjal z njihovimi diplomami, sem pa vedno videl kdo nas poucuje z dušo in srcem in nam res iz srca predaja vso znanje, ki ga ima da nam bo pomagalo v življenju in pri delu, ki ga bomo opravljali in g Šime Ivanjko je zagotovo en takih velikih strokovnjakov z dušo in srcem in ravno zato ga se danes po 30 letih študija cenim in spoštujem z vsem srcem in sem mu hvaležen za vse znanje, izkušnje in nasvete, ki nam jih je v času študija predal…

Ana Lončar

Sjećam se Prima osiguranja u Hrvatskoj. Čak sam jedno kratki vrijeme radila kao agent za to osiguranje.., ali kako ste sami rekli rat je sve promijenio, a i podazrivost zbog prevara koje su provodila neka austrijska društva, kada su naši ljudi ostali bez mnogo novaca. Pretpostavljam da Vam je predsjednik Tuđman zapravo dao kompliment, obzirom da je to za nas u Hrvatskoj bilo nešto novo, a možda je bio malo iznenađen što Vi u Sloveniji zastupate Hrvatsku u tom društvu, koje je zahvaljujući Vama preživjelo, mada pod drugim imenom

#pravo, #etika, #morala, #družbena odgovornost, #študij

15. januar 2022

Na IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru se obračajo mnogi družbeniki nasilno izbrisanih gospodarskih družb v obdobju med letoma 1999 – 2008, ki imajo pravico na podlagi novega Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR) uveljavljati delno odškodnino za opravljena plačila dolgov izbrisane družbe ali pa zahtevati, da država prevzame odplačilo njihovih dolgov, ki jih še plačujejo. Vloge je treba posredovati Državnemu odvetništvu v Ljubljani ali njihovim zunanjim enotam ob predložitvi potrebne dokumentacije.

Na dopis Uradu predsednice Okrožnega sodišča v Mariboru z vprašanjem, kako lahko družbeniki pridobijo potrebno dokumentacijo iz arhiva sodišča oziroma sodnega registra za izbrise za omenjeno obdobje, smo dobili naslednji pozitiven odgovor, iz katerega je razvidno, da:

1. družbenik ali njegov pooblaščenec lahko pridobi potrebno dokumentacijo o izbrisu njegove družbe v arhivu sodišča, tako da:

2. vloži pisno vlogo, iz katere je razvidno, kaj potrebujejo in zakaj;

3. v vlogi navede firmo, za katero potrebujejo podatke;

4. vlogo pošlje po pošti na naslov: Okrožno sodišče v Mariboru, Sodna ulica 14, 2503 Maribor ali na elektronski naslov: srg.ozmb@sodisce.si;

5. po sprejemu vloge sodišče dostavi vlagatelju vloge taksni nalog za plačilo fotokopij listin, katere se zahtevajo;

6. ko sodišče prejme potrdilo o plačilu takse, vlagatelju pošlje zahtevane fotokopirane dokumente.

V vlogi je treba navesti svoje podatke (ime in priimek, EMŠO, davčno številko, stalno ali začasno prebivališče vlagatelja zahteve, če je tujec pa osebno ime, datum in kraj rojstva oziroma EMŠO, če mu je ta dodeljena, naslov stalnega in začasnega prebivališča ter podatke o državljanstvu) in dokumente, ki so potrebni za vložitev zahteve Državnemu odvetništvu, zlasti pa:

– sklep o izbrisu družbe,

– sodno odločbo o ugotavljanju aktivnega družbenika (če je to ugotavljalo sodišče),

– vse sodne listine, če je bil voden sodni postopek v zvezi s plačilom obveznosti izbrisane družbe (dokumentacija o izvršbi, dražbi in drugo. Navajanje teh dokumentov je nujno zaradi sodne takse za kopiranje).

Posebej je treba zahtevati kopijo pooblastila odvetniku, če je le-ta sodeloval v sodnem postopku. Če bo Državno odvetništvo potrebovalo še dodatne listine, bo v tem primeru treba ponovno zahtevati dodatno dokumentacijo po enakem postopku.

Ta postopek pridobivanja podatkov iz sodnega arhiva je enak pri vseh sodiščih.

Podrobnejše informacije in pomoč pri uveljavljanju odškodnine ali prevzemu dolga s strani države lahko dobite na IZOP-Inštitutu za zavarovalništvo in pravo v Mariboru, Trg svobode 3. tel. +386(0)41705417

HTTPS://ZAVAROVANJE-OSIGURANJE.EU, e-post; institut@zavarovanje-osiguranje.eu

Da bi lahko več zvedeli o problematiki izbrisanih pravnih oseb, lahko naročite knjigi: Šime Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, in Odprava krivic zaradi izbrisanih družb (v pripravi).

#zavarovalništvo, #izbrisane družbe, #pravo, #zakonodaja

14. januar 2022

V današnjem časopisu Pravna praksa št. 1-2/22 je prof. dr. Jernej Letnar Černič objavil svoj pogled na mojo knjigo “Zakaj ste nas kaznovali”, ki je bila objavljena oktobra 2021, kot podpora k prizadevanju oškodovanih družbenikov izbrisanih družb v obdobju 1999 – 2011. Knjiga je izzvala precej zanimanja v javnosti, saj je v njej opisan sporni postopek sprejetja Zakona o finančnem poslovanju podjetij iz leta 1999, ki je omogočil posameznikom, ki so bili upniki izbrisanih družb, da posežejo po osebnem premoženju družbenikov oziroma delničarjev.

Gre za slovenski izum plenjenja zasebnega premoženja, kakršnega ne pozna nobena druga država. Zakonodajalec se je zavedal škodljivosti omenjenega zakona in je poskušal v letih 2007, 2011 in 2018 odpraviti njegove škodljive posledice za družbenike oziroma delničarje izbrisanih družb.

Omenjena knjiga je, po mnenju avtorja današnjega zapisa, »dobrodošel prispevek k razumevanju tranzicije slovenskega gospodarstva iz državnega v tržno«. Knjiga je tudi »pričevanje o dolgoletnem prizadevanju avtorja v imenu številnih običajnih ljudi v boju z mlini na veter«.

Knjiga je nedvomno prispevala k sprejetju Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008, na podlagi katerega oškodovani družbeniki lahko uveljavljajo delno odškodnino od države, vendar …?

Pri izdelavi teksta zakona sem osebno sodeloval, vendar sem prisiljen odreči se svojega prispevka, saj je tekst predloga zakona, ki ga je vložil Državni svet v zakonodajnem postopku, toliko spremenjen z amandmaji poslancev v Državnem zboru, da je namen zakona izničen in daleč od tega, kar je bilo predlagano, seveda na škodo družbenikov izbrisanih družb.

Tukaj bom omenil le dve nesprejemljivi spremembi z amandmaji: izključitev iz pravice do odškodnine družbenikov izbrisanih družb v obdobju od 15. januarja 2008 do 17. novembra 2011 ter sprememba v 5. členu zakona (ki je ne bi napisal niti študent drugega letnika študija prava), ki izključuje družbenike iz pravice do odškodnine, če so imeli v POSTOPKU IZBRISA DRUŽBE POOBLAŠČENEGA ODVETNIKA (glejte drugo alinejo prvega odstavka 5. člena omenjenega Zakona o odpravi krivic … (Uradni list RS, št. 186/21).

O tem drugem kaznovanju običajnih ljudi pišem v drugi knjigi, ki bo objavljena v februarju 2022.

Borba z mlini na veter vstopa že v 23. leto (sic!). Lep pozdrav.

#knjiga, #zakonodaja, #pravo, #izbrisane družbe

12. januar 2022

V Franciji je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek upravičencev iz življenjskega zavarovanja očeta, ki je umrl zaradi posledic cepljenja proti covidu-19. V obrazložitvi svoje sodbe se sodišče sklicuje na določbo v zavarovalnih pogojih, ki izključuje kritje smrti, ki je povezana z nepreverjenimi metodami zdravljenja. Po mnenju sodišča je cepljenje proti covidu-19 nepreverjena metoda in dodaja, da je pokojnik vedel, da gre za cepljenje s cepivom, ki še vedno spada v nepreverjena zdravila. Sodišče se tudi sklicuje, da cepljenje ni obvezno.

V splošnih pogojih za življenjsko zavarovanje slovenskih zavarovalnic ni najti tako izrecne izključitvene klavzule, kot je to v Franciji, vendar je v slovenskih pogojih govora o izključitvi kritičnih bolezni, ki se povezujejo s HIV.

Da ne bi v Sloveniji zavarovanci življenjskega zavarovanja živeli v negotovosti glede izključitve izplačila zavarovalne vsote v podobnih primerih (možna je razlaga, da gre pri cepljenju za »kritično bolezen« oziroma nepreverjeno zdravljenje), bi bilo primerno, da zavarovalnice javno podprejo cepljenje z izjavo, da so morebitne posledice cepljenja in zdravljenja covida-19 krite z življenjskim zavarovanjem. Primer razmišljanja francoskega sodišča je nevaren z vidika oviranja splošnega prizadevanja, da bi s cepljenjem preprečili širjenje okužbe.

#zavarovalništvo, #cepljenje