17. april 2024

Ustavno sodišče je presodilo, da Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra med 20. julijem 1999 in 15. januarjem 2008 (ZOKIPOSR) ni v neskladju z Ustavo.

Po več kot dvajsetletnem prizadevanju določenega dela pravne stroke in združenja družbenikov izbrisanih družb CINIP v obdobju 1999 – 2011 so družbeniki izbrisanih družb, s sprejetjem ZOKIPOSR v letu 2021, pridobili pravico do poplačila delne škode, povzročene z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij, ki je brez postopka urejanja dolžniško upniških razmerij ob prenehanju (postopek likvidacije) izbrisal tisoče gospodarskih, pretežno družinskih podjetij iz sodnega registra, dolgove izbrisanih družb pa prenesel v breme družbenikov in delničarjev.

Predlog ZOKIPOSR je vseboval določila o povračilu škode v višini 60 % plačila, ki ga je posamezni družbenik plačal upnikom izbrisane družbe.

V postopku sprejemanja omenjenega predloga je z amandmajem bil določen pogoj, da mora družbenik dokazati da je »v predpisanem roku izvedel

v skladu z zakonom razpoložljive aktivnosti in izbrisa družbe ter prehoda obveznosti ni

mogel ali moral preprečiti.” Pomembno je bilo tudi ali je takrat imel odvetnika ali ne.

Na podlagi tako nejasno določenih pogojev ni doslej nihče uspel uveljavljaviti pravice do odškodnine.

Zaradi zapletov v postopku uveljavljanja odškodnine je Državno odvetništvo predlagalo Okrajnemu sodišču v Ljubljani, da vloži zahtevo za oceno ustavnosti ZOKIPOSR in predlaga njegovo razveljavitev v celoti.

Ustavno sodišče ni sprejelo predloga o razveljavitvi zakona, ugotovilo pa je, da je sporna določba o pogojih za uveljavljanje odškodnine » nomotehnično slaba in pomanjkljivo redigirana zakonska določba. Ni pa protiustavno nejasna, tako da je ne bi bilo moč razložiti.«

Glede na to , da je pri ustavnih odločbah obrazložitev pravno pomembna bo njena analiza podlaga za novelo zakona, ki bo jasneje določila pogoje za uveljavljanje odškodnine.

Brez novele zakona ni mogoče uveljaviti temeljnega namena ZOKIPOSR.

Glede na znano zadržanost našega zakonodajalca, da popravlja zakone ni pričakovati, da bi oškodovanci dobili odškodnino od države v doglednem času.

Milan-pauli Ribič

Ampak tudi krivce, treba kaznovat, kr nekaj zgodb poznam, ki so zastarale..tudi v Mariboru…

Tania P

Spoštovani kolega, to pa je epski dosežek in tisti mejnik v življenju, ko se zavemo, da prav nič ni bilo zaman. Čestitke in vztrajno naprej!

Jože Artnak

Iskrene čestitke g. profesor za uspeh v tem maratonskem primeru.

pravo#

23. april 2024

Vabimo vas na predstavitev knjige Boža Dimnika: V ZNAMENJU RIBE in zanimiv razgovor o odnosih med Slovenijo in Hrvaško v obdobju osamosvajanja, v katerem je g. Dimnik igral pomembno vlogo.

Promociji knjige bo prisostvoval gospod Stjepan Mesić, eden najpomembnejših politikov iz obdobja razpada Jugoslavije.

Predstavitev in razgovor bo v četrtek, 25. aprila 2024, ob 18. uri, Sodni stolp Maribor, Kulturna četrt Minoriti.

Pogovor z avtorjem bo vodil Slavko Bobovnik.

Izjemna življenjska zgodba dr. Dimnika, ki se začne na jugoslovanskem kraljevskem dvoru. V živo boste slišali govoriti človeka, ki se je družil s prestolonaslednikom Jugoslavije, preživel drugo svetovno vojno v Ljubljani, z družino bil razlastninjen, bil v komunističnem zaporu, preživel socializem ob kartanju s Stanetom Dolancem, ustanovil in štiri leta vodil konferenco Svetovnega Slovenskega kongresa (SSK) v Švici, in še in še. Zgodbe o osebnem doživljanju socializma, vlogi pri mednarodnem priznanju Slovenije in razvijanju izredno napete in izjemne mednarodne podjetniške zgodbe bodo podajane osebno, s strani avtorja Boža Dimnika.

Predstavitev knjige pripravlja Kulturni center Maribor.

Vljudno vabljeni!

vabilo#

30. april 2024

Spomini so nedvomno pomemben del tega, kar nas oblikuje v starosti, saj vplivajo na naše razmišljanje, vedenje, odločitve in način, kako dojemamo svet okoli sebe. Naše izkušnje, ki jih shranimo kot spomine, nas lahko naučijo, kako se odzvati na različne situacije, kako se obnašati do drugih ljudi, kako reševati težave in kako graditi odnose. Razumljivo je, da spomini niso edini dejavnik, ki vpliva na našo osebnost v starosti. Nekateri menijo, da je to povezano z dejstvom, da so nam spomini iz mladosti bolj prisotni v naši zavesti kot neposredni spomini iz preteklih nekaj let.

Poleg spominov vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so genetika, okolje, družbeni vplivi, izobraževanje in osebna rast. Naše osebne izkušnje so le delček tega celotnega mozaika, ki oblikuje našo identiteto in vedenje.

Poleg tega je pomembno omeniti, da se spomini lahko spreminjajo in preoblikujejo skozi čas, saj jih lahko filtriramo, preoblikujemo ali celo izkrivljamo. Tako se lahko naša percepcija preteklih dogodkov spremeni, kar lahko vpliva na naše trenutne odločitve in obnašanje. V skladu s tem lahko rečemo, da so spomini pomemben del naše identitete in oblikujejo del tega, kar smo, vendar niso edini dejavnik, ki nas oblikuje v starosti.

Dr. Alex Loyd, avtor knjige “The Healing Code”(»Spominski kodeks«) je zdravnik in raziskovalec, ki se osredotoča na področje alternativne medicine in osebnega razvoja. Njegovo delo, ki ga je predstavil v knjigi, je poudarjalo pomen čustvenih in mentalnih dejavnikov pri zdravju in dobrem počutju.

Razen trditev Alexa Loyda o pomenu spominov, je v alternativnih in psiholoških krogih pogosto poudarjeno, da so spomini ključnega pomena pri razumevanju naših vzorcev vedenja in oblikovanju naših miselnih modelov.

Če to drži, verjetno pa ni daleč od resnice, potem se zastavlja vprašanje, koliko smo sploh v starosti svobodni, čeprav pojem svobode zajema različne vidike, vključno s fizično, čustveno, intelektualno in duhovno svobodo. To dejstvo niti ni tako neznano, saj mnogi raziskovalci dvomijo, da svobodna volja dejansko obstaja. Vendar si ne upamo verjeti dejstvu, da nismo svobodni in da ne izbiramo svobodno svojih misli, občutkov in dejanj, to pa pomeni, da sploh nismo sposobni izbrati najuspešnejših, najsrečnejših in najboljših poti zase in za tiste, ki jih imamo radi. Morda tudi dejstvo, da si govorimo o svobodi, da jo zapisujemo v najvišje pravne akte, potrjuje, da dvomimo v svobodno voljo.

Ko v starosti razmišljamo, zakaj in kako smo ravnali v življenju, praktično ugotavljamo, da smo se sicer odločili mi, vendar so bile te odločitve pogojene ali oblikovane oziroma povzročene tudi s silnicami, ki jih ne poznamo. Zanimive so tudi izjave mnogih v starosti, da bi živeli enako, če bi ponovno živeli. Sicer pa se lahko vprašamo, v kolikor je to res, kaj pa lahko storimo in spremenimo?

Misel, ki jo je zapisal apostol Pavel: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem,« slišimo danes od starejših v raznih inačicah. Na primer: »Zakaj sem vedno počel, česar si nisem želel početi, in tudi sedaj ne morem storiti tistega, kar bi resnično rad.« »To je ta znana »tiranija nujnega«, zaradi katere ne obvladujemo svojih občutkov, svojih dejanj, svojih misli«, kot je zapisal Stephen R. Covey, ameriški avtor številnih knjig o ustvarjalnosti uspešnih ljudi. Kaj pa če je res, da živimo v »iluziji svobodne volje«, o kateri tako prepričljivo govori omenjeni Alex Loyd?

Tone Vrhovnik Straka

Lep zapis, gospod Ivanjko! Ne razumem pa, zakaj bi bil naš spomin povezan z ne/svobodo naše volje. Seveda spomine ‘pobarvamo’ na način, da z njimi lažje živimo in imamo o sebi pretežno pozitivno mnenje, ampak odločali smo se v življenju (razen tistih, ki menijo, da je njihove odločitve vodila neka višje entiteta – ali pa, če so nam denimo starši neposredno ukazali glede šol, poroke …) vendarle sami. Seveda svobode nismo zmerom izkoristili prav ali v svoje dobro (recimo smo se odločili za študij, potem pa nam je bila službena pot povsem neugodna). Mogoče je prav, da se v odraslih letih nekako sprijaznimo s svojimi preteklimi (a vendar večinoma svobodnimi) odločitvami – ker tako bomo lažje živeli naprej.

Ana Lončar

Slažem se sa svime.., a to je da zapravo nikada nismo slobodni bez obzira na naše godine, znanje, iskustvo itd. Biti ćemo slobodni i oslobođeni kada odemo iz ovozemaljskog života

Natalija Vidovič

Ko si mali moraš ubogat starše..nato učitelje..potem zakonca..in na koncu si odvisen od lastnih otrok..

Nika Jan

Ko se zjutraj zdani

rečeš

bodi dan

in je dan

ko vidiš

da bo sijalo sonce

rečeš

naj bo sonce

in je sonce

zvečer ukažeš

bodi noč

in je noč

ali si bog

ali kaj

(Miha Avanzo)

življenje#

1. maj 2024

Današnji praznik ima za različne generacije tudi različen pomen: mlajša generacija, ki pričakuje delo, srednja generacija, ki je delovno aktivna, in starejša, ki je prenehala z delom.

Skupni pomen praznika dela za vse generacije ostaja v tem, da poudarja pomembnost dela in delavskih pravic ter spodbuja solidarnost in enakost na delovnem mestu in v družbi kot celoti. Praznik je tudi za vse generacije priložnost za počitek in sprostitev te praznovanje dosežkov delavskega razreda.

Vse generacije se lahko udeležujejo različnih prireditev, demonstracij, piknikov, ki se organizirajo ob tej priložnosti.

Ob čestitkah za praznik dela, pa želim:

Mlajši generaciji, ki šele vstopa na trg dela, da bi ji praznik dela pomenil spodbudo za izobraževanje, pridobivanje veščin o prihodnjih poklicnih ciljih, uspešno iskanje priložnosti za zaposlitev, ter kot opomnik, da je delo vrednota in pomemben del osebnega, družinskega in družbenega življenja. Želim jim, da bi se vključevali v stabilne zaposlitvene možnosti in nemoten razvoj poklicne kariere. Ob vstopu na trg dela naj jim bo omogočena večja prilagodljivost pri delu in večja raznolikost karierne poti, kakor tudi več priložnosti za učenje in razvoj novih veščin, ki so danes na obzorju družbenega razvoja. Delo mlajših generacij naj prispeva k družbeni koristnosti, zlasti pa jim želim, da bi imeli možnost vplivati na svoje delovno okolje, zlasti pa da se čutijo srečne, ker lahko delajo in bodo lahko delali.

Srednji generaciji (aktivno delovni) želim, da bi ob prazniku dela imeli priložnost za premislek o dosežkih in izzivih njihove kariere in občutili srečo ob lastnih in kolektivnih uspehih in se odločno srečevali z morebitnimi izzivi, s katerimi se soočajo delavci danes, kot so nestabilne zaposlitve, pritiski na delovne pogoje in prilagajanje hitrim spremembam na trgu dela, z nizkimi plačami. Aktivno delujoči pogosto pričakujejo nadaljnji razvoj kariere, bodisi z napredovanjem na višje položaje v svojem podjetju ali z iskanjem novih izzivov drugje.

Pomembno naj jim bo tudi, da imajo možnost usklajevati delo z družinskimi obveznostmi ter doseči ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem. Družba naj jim prizna in omogoči večjo prepoznavnost in jih pošteno nagradi za njihovo delo ter omogoči sodelovanje pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo delovno okolje.

Starejši generaciji (v upokojitvi) naj praznik dela predstavlja spomin na njihovo preteklo delovno pot in njihov prispevek družbi. Naj bi bili srečni ob refleksiji o delovnih izkušnjah, dosežkih in izzivih, s katerimi so se soočali med svojo kariero. Starejši delavci, ki so že v mirovanju, pogosto pričakujejo finančno varnost in dostojno pokojnino, ki jim omogoča udobno življenje po koncu aktivne kariere. Starejšim naj bi družba omogočila vrnitev z obrobja družbe, in jih podprla, da lahko sodelujejo pri prostovoljnem delu ali mentoriranju mlajših generacij ter da ostanejo povezani z delovnim svetom in družbo na splošno. Od družbenega okolja naj pričakujejo ustvarjanje pogojev, da bi lahko uživali sadove svojega dela in uživali v zasluženem počitku.

Praznik dela naj starejšim generacijam služi tudi kot priložnost za druženje s kolegi in prijatelji ter za razmislek o dediščini delavskega gibanja ter o pomenu delavskih pravic v preteklosti in danes.

Živel praznik dela 2024!

Hoh Ing

Paradoks praznovanja d e l a najpomembneši praznik tistih ki ne delajo (nočejo delat) 1. maja na kresovanjih govorijo potomci sindikalistov ki so se izogibali dela in ti so tudi cepljeni za nedelo. Samo prazno besednjačenje jih je in zavzemanje za lastni privilegij. Imajo pa imuniteto za nedelo.

Dragica Fideršek

Zal mi je, da praznujemo skoraj brez zastav na privat hišah. Ko sem bila otrok smo hrepeneli po papirnatih zastavicah, na oknih smo imeli vaze s sopki, nekateri se Titovo sliko. Ko sem odrasla je imela vsaka fabrika proslavo. Delavci smo imeli neko besedo. Sedaj pa vsak sef ponudi delavsko knjizico, ce se kaj pritozis. Docakala sem upokojitev, umrl mi je moz in z eno pokojnino zivim bedno, kot toliko drugih.

Franc Mihič

Politiki, opravičite se delavcem, vsaj za 1. Maj

Ona, 24.04.2012

Najprej se nam je zgodila zakonita privatizacija skupnega družbenega premoženja, brez dejanskega osebnega plačila, kar je kraja. Zasluga predvsem leve politike in stroke. Rektor univerze, minister, profesor pedagog, ekonomist Jože Mencinger je namreč za Gospodarski vestnik leta 1996 izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« To je bil po moje konec javne morale in pravne države za poštene državljane. Filozofija Jožeta Mencingerja, »certifikati so samo papir in vse za naše prave menedžerje«, je že dala rezultate. Tajkune in dolgove, le inovacij in delovnih mest ne! Obveljalo je nepojmljivo: »Kreditov ne bomo vračali!« Unikatno, »uspešni vzorni nagrajeni menedžerji« predavajo o tem celo na Univerzi. Sanacija je v teku. Državne banke so v krču.

Slovenska podjetja so poleg grških najbolj zadolžena v Evropi!

Koliko prikritih dohodkov, kapitala v tujini, imajo iznajdljivi, se seveda še točno ne ve. Utajeni davki, »smrtni greh demokracije«, so še tabu tema. Pošteno? Kulturno? Ne. To ni po skandinavsko, to je po balkansko! Državo, poštene državljane, se samo krade! Delitev dobička delavcem. V Evropi pravilo, pri nas še vedno le izjema. Državni svetniki, nato pa še poslanci, so 2010. zavrnili zakon o udeležbi delavcev pri dobičku.

Slovenski delojemalci, delavci zopet v 18. stoletju? Gospodarstvo je/bo ostalo konkurenčno? Ali res? Kaj pa razvoj in inovacije, raziskave in osvajanje novih trgov? Politika, leva in desna, 15 let pomaga podjetjem, menedžerjem in lastnikom, tako da ti lahko prikrito kradejo del plače, lažejo, goljufajo zaposlene in jim ne plačujejo prispevkov, povsem nekaznovano, ne da bi oškodovancem povrnili škodo. Kje so ostali neplačani prispevki? Še lani jeseni se je minister Križanič trudil omogočiti neplačevanje prispevkov! Šele ustavno sodišče, na pobudo Semoličevih sindikatov, lani jeseni le ustavi kratenje lastninskih pravic zaposlenih, to je »zakonito prikrito krajo delavcem«! Politiki in stranke, npr. poslanec Jože Tanko, SDS, pa še vedno svetohlinsko pravijo, samo »pomagali smo podjetjem«. Kako? Pokvarjeno, prikrito, kar z delom delavčeve plače!

Politika, leva in desna, tudi še vedno ne zmore sprejeti novega volilnega zakona, da bo volivec, tudi prizadeti državljan, delojemalec, delavec, končno le sam odločal, kdo bo po njegovi volji izvoljen na listi stranke, ne da to določijo kar vodje strank sami. Ta pravica volivca je demokratična, skladna z ustavo, volilni zakon pa že dolgo ne. Navidezna demokracija! Kako naj torej državljani, delojemalci, vsaj na tajnih volitvah sankcionirajo nepoštene stranke in poslance in nagradijo poštene? Zato bi bilo civilizirano in spodobno javno opravičilo okradenim državljanom vse politike, ki je pri tem sodelovala, LDS, SD, DeSUS, tudi SDS, NSi, SLS. Opraviči naj se zlasti prvi avtor teh prevar premier mag. Anton Rop, tudi Janez Janša in seveda Borut Pahor! Tudi predsednik dr. Danilo Türk bi se lahko oglasil na to sramotno temo. Opravičilo je znak spoštovanja in kulture! Kdo ga zmore?

Darinka Lakner Bevc

Ta praznik nima prvotnega pomena, je samo prost dan, enako kot vsi ostali prazniki. Ne zatiskajmo si oci, da se ni nic spremenilo in to na slabse.

voščilo#

3. maj 2024

Pred dnevi sem bil na obisku pri dobrem prijatelju, umetniku, ki v strokovnih krogih uživa velik ugled kot slikar. V razgovoru z neznanim kupcem njegove slike, srednjih let, sem ga vprašal, kaj ga je motiviralo za nakup. Zvedel sem, da mu je slika sicer všeč, vendar meni, da bo tudi njena vrednost, glede na umetnikov ugled, v bodoče rasla. Pri tem nisem ugotovil, kaj je bilo kupcu bolj pomembno; sedanji umetniški užitek ali pričakovana bodoča vrednost.

Ujel sem se v razmišljanju, ali bi kupec enako razmišljal, če bi bil moje starosti, glede na to, da pričakovanje višje vrednosti umetniškega dela verjetno ne bi bil posebej močan motiv za nakup. Pri tem razmišljanju pa se srečamo z znanim dejstvom zatiranja sedanjega zadovoljstva s pričakovanjem bodočega, pričakovanega, kar bi se naj zgodilo.

Znano je, da pričakovanja lahko vplivajo na naše sedanje zadovoljstvo kot motivacija, ki usmerja naše delovanje ter nam postavlja cilje. Včasih lahko visoka pričakovanja vzbudijo občutek nezadovoljstva, če se dejansko stanje ne ujema z njimi. To je takrat, kadar smo preveč osredotočeni le na prihodnost in pričakovanja, zanemarimo pa trenutne dosežke in izkušnje, kar lahko privede in vodi v občutek nezadovoljstva.

Nerealna ali previsoka pričakovanja glede na naše sposobnosti, možnosti ali okoliščine, primerjanje z drugimi, ki so bolj uspešni, pomanjkanje kontrole, če gre za pričakovanja glede stvari, nad katerimi nimamo nadzora, fiksno mišljenje, da se morajo stvari razvijati na določen način, in izguba perspektive, če se osredotočimo samo na to, kar želimo doseči v prihodnosti, zanemarimo ali podcenjujemo pa dosežke in izkušnje, ki jih že imamo, praviloma vedno privedejo do občutka nezadovoljstva.

Pomembno je najti ravnovesje med ambicioznimi pričakovanji in cenjenjem tega, kar že imamo in dosegamo. Na drugi strani pa lahko prenizka pričakovanja privedejo do stagnacije in nezadovoljstva zaradi pomanjkanja napredka.

Ključno je biti realen glede pričakovanj, si postaviti dosegljive cilje in hkrati ceniti trenutne dosežke. Sprejemanje negotovosti in prilagajanje pričakovanj glede na okoliščine lahko tudi pomagata ohranjati zadovoljstvo v sedanjem trenutku.

V starosti lahko pričakovanja v določeni meri res postanejo manjša, vendar to ne pomeni nujno, da so ljudje manj občutljivi na žalost ali nezadovoljstvo. Na pričakovanja v starosti vplivajo različni dejavniki, npr. fizične omejitve, ki lahko vplivajo na sposobnost izvajanja dejavnosti, v katerih smo nekoč uživali, soočanje z izgubo ljubljenih oseb, srečanje s socialno izolacijo, bodisi zaradi fizičnih omejitev, izgube prijateljev ali družinskih članov, ali zaradi drugih dejavnikov.

Ko se ljudje staramo, se spreminjajo naše vloge v družini, skupnosti in družbi. Drugače razmišljamo o svojih duhovnih prepričanjih in življenjskih vrednotah, kar vse predstavlja izziv in lahko povzroča občutke žalosti ali nezadovoljstva. Kljub temu pa je pomembno poudariti, da starost ni nujno povezana s stalno žalostjo ali nezadovoljstvom. Veliko starejših ljudi ima izpolnjeno in srečno življenje ter vzpostavlja nove smiselne povezave in dejavnosti, ki prispevajo k njihovemu zadovoljstvu in dobremu počutju. Podpora družine, prijateljev in skupnosti lahko pomaga pri soočanju z izzivi, s katerimi se srečujemo starejši.

Mimi Zajc

Pričakovanja so velikokrat vzrok razočaranj.

Joži Jagodic

Preteklost je zgodovin , prihodnost še ne vemo kakšna bo, trenutek sedaj pa je življenje.

Suzana Pirtovsek

Zelo lepo napisano Šime. Res je da so naša pričakovanja preveč krat omejujoča za našo srečo. Živimo kot družba za nekaj kar pričakujemo da se bo zgodilo in ob tem ne vidimo vrednost sedanjosti. A to kar pričakujemo ni nujno da se bo zgodilo in ta vnema naših pričakovanj se pretvori v tekmo, največkrat samim sabo in tu izgubi smisel naša notranja potreba da nas osrečujejo vsakdanje stvari, odnosi, ljubezen, bližnji, preprostost tretnutkov …

Renata Jakopanec

Starejša, a zelo vitalna gospa mi je nekoč zaupala, da se ji zdi, da v starosti od vseh strasti ostane samo še strast po denarju oz po moči.

Kukovec Zlatko

Starost je samo strah za negotovo usodo naših otrok. Živimo v nemoralnih, brutalnih … časih, tudi v naši deželi.

Little Su

Spostovani profesor, odlicno napisano.

Stjepan Đukić

Poštovani prijatelju Šime, u Vašim se razmišljanjima nudi samo jedan od motiva za kupnju nekog umjetničkog djela i to onaj, barem je tako naglašeno u tekstu- materijalni. Mislim da je baš taj pogrešan. Postoji još niz drugih, kao na pr. kulturološka potreba, kao najčestitiji poklon, kolekcionarstvo, kao pripadnost eliti koja ima svoje razloge it.d. Tako recimo kolekcionar nema ni u primisli prodaju, već razmišlja kao i slikar o kolekciji za buduće generacije. Ovdje je slikar i imaoc djela -jedno. Jednako su zaslužni za budući naraštaj… Srdačan pozdrav svim ljubiteljima lijepe umjetnosti!

Albina Štimac

Svaki dan treba proživjeti kako je najbolje moguće, tj. uživati u svakom danu kao da je posljednji,.. Sutra ne znamo da li ćemo se probuditi..

etika#

4. maj 2024

Srečujem vse več ljudi moje starosti, ki trdijo, da je v starosti mogoče živeti navdušeno in izpolnjeno življenje. Starost ni ovira za razvoj novih interesov, odkrivanje strasti ali doseganje določenih željenih ciljev. To je obdobje življenja, v katerem se lahko osredotočimo na stvari, ki nam prinašajo veliko zadovoljstva in izpolnitve.

Ko se pogovarjamo o občutenju starosti, so vedno prisotne ugotovitve, da imamo bogastvo izkušenj, znanja in modrosti in da še vedno obstaja želja po učenju in rasti. Občutek, da imamo lahko več svobode in časa za dejavnosti, ki nas veselijo, nas osrečuje. S poglobljenim odnosom s svojo družino, prijatelji in enako mislečimi ljudmi se pri nas utrjuje občutek pripadnosti in podpore. V življenju smo hiteli biti boljši od drugih, ob sočasnem občutku da smo manj vredni, v starosti pa se začnemo zavedati svojih vrednot, kar nas osredotoča na življenje tukaj in zdaj ter občutek notranjega miru in izpolnitve. Glede prizadevanja, da bi se učili veliko različnih stvari, se obseg zmanjšuje, vendar se v osnovi poglobljeno usmerja na osebni razvoj, raziskovanje novih interesov in doseganje novih ciljev v sferi duhovnega razvoja in iskanju smisla življenja.

Pri iskanju notranjega miru in zadovoljstva nam veliko pomagajo dejstva, ki so, po naravi stvari, posledica našega jesenskega zorenja.

Zavedanje in navdušenje nad lepoto plodov v jeseni življenja nam zagotavlja zavrženje bremen, ki smo jih nosili v obdobju pomladnega in poletnega obdobja življenja.

V starosti nas ne obremenjuje to, kaj si drugi mislijo o nas. Živimo in ravnamo se po svoji vesti, ob zavedanju odgovornosti za svoja dejanja.

Preteklost naših odnosov do drugih nas ne obremenjuje, saj smo ugotovili, da niso bili takšni, kot bi po naravi stvari morali biti. V življenju so nas mnoge stvari motile, ali se nismo strinjali z drugimi, vendar se pogosto nismo upali tega povedati drugim na glas, iz obzirnosti ali pa da koga ne užalimo. Danes to povemo na takten način, brez užaljenosti, in se čutimo bolj svobodne, da povemo, kar mislimo in s čimer se ne strinjamo. Ne okolišimo z vprašanji o tem, zakaj je nekdo bil nevljuden do nas. Nismo več toliko obzirni do drugih, kot smo bili v preteklosti, tudi zaradi nekega nepomembnega interesa.

Danes zapuščamo ljudi, ki so nas obremenjevali in izžarevali negativnost.

Napake, ki smo jih delali, jih obžalovali, se z njimi v nedogled obremenjevali in se spraševali, zakaj smo jih storili, nas ne ovirajo tako kot v preteklosti, saj se zavedamo, da nam je to bila dobra šola, ki nas je naučila marsikaj dobrega.

Danes nas več ne skrbi, ali smo všečni drugim, kot je to bilo v preteklosti, ko smo se počutili ujete z razmišljanjem o tem, kakšen vtis smo pustili pri drugih s svojo obleko in obnašanjem.

Všečki na družbenih omrežjih nas še vedno veselijo, vendar jih ne štejemo in nismo pozorni na to, kdo nam jih je poslal, ker vemo, da ne odražajo realnega življenja. Danes vemo, kdo nam je poslal prijazno ali rutinsko sporočilo na družbenem omrežju. Čeprav imamo mobitel vedno blizu sebe, pa ne hitimo na vsak znak piska, da je prispelo sporočilo, zvedeti, kaj in kdo ga je poslal. Radi gledamo fizično lepoto drugih, vendar nam to ne pomeni toliko kot prej in tudi ne spodbuja želje po prepovedanem.

Veselila so nas potovanja po svetu, z določeno mero »zavisti« drugim, ki na družbenem omrežju prikazujejo fotografije o uživanju ob lepotah sveta in ljudi, vendar nas to posebej ne spodbuja, da bi jim zavidali, in o tem ne razmišljamo.

Čutimo se osvobojene želje in prizadevanja, ki nas je vedno spremljalo, da nadzorujemo vse, kar delamo in kar delajo drugi in ali se je kaj okoli nas spremenilo. Z veseljem spreminjamo kanal na TV, ko se na ekranu pojavijo znani obrazi večnih politikov v raznih vlogah, z večnimi obljubami o dejanjih, ki jih nikoli ne uresničijo.

In končno smo ugotovili, da ne bomo dočakali pričakovane sreče od drugih, ker je sreča v nas samih, ki smo jo spregledali ali pa bili napačno prepričani, da se nam vedno izmuzne …

Seveda lahko starost prinese tudi svoje negativne izzive, vendar to ne pomeni, da ni mogoče živeti navdušenega in izpolnjenega življenja. S pozitivnim odnosom, odprtim umom in voljo do razvoja lahko tudi v starosti najdemo radost, zadovoljstvo in pomen v svojem življenju.

Lilijana Kosič

Hvala za lep in resničen zapis.

Metka Penko Natlačen

Dragi moj profesor Ivanjko, z veseljem prebiram Vaša razmišljanja. Veseli me, da so ta takšna, kot bi jih danes napisala tudi sama. Ker se sama tudi nahajam na pragu tega “danes”, o katerem pišete, mi je notranja umirjenost in zadovoljstvo s samo sabo v veliko podporo. Vidim, da marsikateri kolegi niso, ali še niso v fazi tega miru in zadovoljstva. Svoj mir skrbno branim. Ponovno te dni berem rimske in grške klasike. Tudi takrat je življenje teklo enako, kot naše danes. In spoznanja so enaka, čeprav stara več kot 2000 let. Še vedno znova rada prebiram Dnevnik Marka Avrelija, rimskega stoika in cesarja iz prvega stoletja n. št. On je o življenjskih obdobjih napisal: “Mladost in starost nista življenjski obdobji, ampak stanje duha. Dokler je naš duh radoveden in veder, smo mladi tudi v starosti.” Tej večni modrosti res ni ničesar dodati. Mogoče Vaše današnje razmišljanje. Hvala zanj!

Barbara Silva Pavlič

Hvala za čudovit zapis g.Šime. Podobna spoznanja doživljam sama. Spoznavanje sebe, skozi svoje življenje, zdaj razumem sebe in druge ljudi. Doživeti notranji mir in modrost, delovanje z ljubeznijo do sebe vsega in vsakogar so vrednote, ki marsikoga pritegnejo. Radi bi, pa ne znajo še tako živet. Ko znaš uživat lepote svojega življenja, ti ni treba iti daleč, vse imaš doma, le živeti je dobro tako. Ugotavljam, da je za mene to najlepši del mojega življenja. Vredno je bilo prehodit ves ta čas, vsa ta leta, zdaj vem. V vsakem človeku iščem vsaj eno vrednoto- ljubezen. Vsak jo ima, samo je marsikdo ne zna še ziveti. Ljubezen človeka izpolni in ga naredi popolnega.

Lara Mehle

Ovo je jedan tekst, koji bi dobro bilo pročitati. Posebno je optimističan na kraju, tako da ce mi danasnji dan biti potpuno ispunjen. Hvala za uvijek interesantne tekstove, prožete razmisljanjem i optimizmom !

Betka Trobentar

Vredno branja in tudi razmisleka…

Nataša Škorjanec

Z globokim spoštovanjem prebiram vaše zapise g. Šime Ivanjko.

Milka Knezevic

Uživajte u svakom trenutku koji je pred Vama.

starost#

7. maj 2024

Pred dnevi mi je moj dobri znanec poslal kratko sporočilo: »Postal sem upokojenec.«

Kratko sem mu odgovoril: »Napaka pri zapisu, dragi moj prijatelj. Pravilno bi moral zapisati: »Postal sem upokojenec; …«).

Ker ve, da mi znanje slovenščine ni nekaj, s čimer bi se lahko hvalil, me je poklical, naj mu pojasnim moj odgovor, zakaj je storil slovnično napako.

Odgovoril sem mu, da je na koncu stavka s takšno vsebino treba vedno zapisati podpičje namesto pike. V šoli se uči (žal se jaz v šoli nisem učil slovenščine), da se, namesto da bi zaključili misel ali stavkovno strukturo, s podpičjem nakazuje, da se ideja nadaljuje ali da je del nečesa večjega. To lahko implicira, da se vsebina razširi ali razvije v nekaj večjega ali globljega.

Slovenisti vedo povedati, da podpičje dodaja subtilen premor ali zastoj, kar bralcu omogoča, da se ustavi in premisli o prebranem. To ustvarja občutek razmišljanja ali refleksije, kar lahko prispeva k poetičnemu ali filozofskemu tonu.

Namesto da bi stavek obravnavali kot zaključeno misel, podpičje poudarja vsak del tega dejanja ločeno; poudari pomembnost ali kompleksnost samega dejanja in opozarja na nadaljevanje …

Dragi moj prijatelj je takoj dojel, da sem ga želel opozoriti, da stavek “Vstop v pokoj se ne konča s piko temveč s podpičjem,« nakazuje, da se z vstopom v pokoj življenjenje ne zaključi temveč se le nadaljuje na drugačen način.

Podpičje nakazuje na prehodno obdobje življenja novega upokojenca med poklicnim življenjem in upokojitvijo oziroma da se še vedno identificira s svojim delom ali vlogo v družbi, vendar se pripravlja na novo identiteto ali vlogo kot upokojenec. Omenjeni stavek s podpičjem pove, da se odhod v pokoj ne obravnava kot popolnoma ločen dogodek in da je le del širše življenjske izkušnje, ki je še kako pomembna za življenje, ko se zapusti poklicno delo.

Z opustitvijo pike na koncu stavka in z zapisom podpičja se želi poudariti kontinuiteto življenja ter občutek osvoboditve in sprostitve, samospoznavanja, povezovanja z drugimi v enakem življenjskem obdobju, s priložnosjo za raziskovanje lastnih interesov, talentov in vrednot.

Hotel sem nadaljevati (kar je moja profesionalna napaka pravnika, ki rad daje nasvete drugemu) s spreminjanjem socialne vloge upokojenca, z ohranjanjem smisla in ciljev v njegovem življenju upokojenca …, pa me je moj dobri znanec prekinil: »Dovolj je, dojel sem, da je razlika v življenju pred in po upokojitvi izražena v razliki med piko in podpičjem …

Dogovorila sva se, da bova nadaljevala razgovor ob dobri štajerski kapljici …

Pavao Hajdinjak

Mislim, da sem že v začetku dojel vašo misel…zanimivo…se strinjam; nova oblika življenja se nadaljuje

Barbara Silva Pavlič

Zelo modro, potrjujem misel..

Simon Savski

Dober zapis. Jest sicer navijam za tri pikice, ampak bom zadovoljen tudi s podpičjem

Alenka Gortan

V mislih pogosto klepetam z vami o temah, ki jih odpirate. Morda nekoč tudi v živo?

Mojca Bešter

Moj poklon, gospod profesor, bravo

Mimi Zajc

Res. Ko greš v pokoj, ni konec aktivnosti. Odpre se novo obzorje ali več njih. Ali greš pogledat, in odkriješ obzorje za obzorjem, ali pa ne. Vse je izbira in odločitev vsakega od nas.

življenje#

8. maj 2024

V teh dneh zaključujem svoja razmišljanja o starosti in smrti. Prebiram številne misli in sporočila priljubljene slovenske pisateljice Mance Košir, ki je ostala v spominu starejše, zlasti hrvaške generacije kot filmska igralka v več filmih, med katerimi je ostal najbolj v spominu “Breza”, režiserja Anteja Babaje iz leta 1967, v katerem je utelesila tragični lik Janice iz Hrvaškega Zagorja.

Danes sem na družbenem omrežju prebral njen stavek iz zadnjega pisma pred smrtjo pred tremi dnevi! Zapisala je: »Tako, kot ravnamo z umirajočimi, bodo ravnali z nami.«

Ta stavek mi da misliti. Po vsej verjetnosti je pokojna pisateljica mislila na način, kako se obnašamo do umirajočih ljudi, saj je dolga leta sodelovala kot prostovoljka in spremljala umirajoče ter žalujoče v okviru delovanja Slovenskega društva Hospic. Zanimivo je, kako je utemeljila svoje delovanje v Hospicu.

Domnevam, da se je spraševala, enako kot mnogi danes v naši družbi, ali smo do umirajočih dovolj sočutni, skrbni, spoštljivi, kot bi se pričakovalo v humanizirani družbi 21. stoletja. S tem stavkom je opozorila na načelo recipročnega delovanja, ki pravi, da se bomo soočili s posledicami svojih dejanj – dobrih ali slabih. Če nekoga obravnavamo z nepravičnostjo ali brezbrižnostjo, lahko pričakujemo podobno obravnavo, ko bomo sami v enakem položaju. Namen njene izpovedi je poudariti pomembnost spoštovanja do starejših in umirajočih in da nas spodbudi k sočutju, empatiji in spoštovanju do drugih, saj to vpliva na našo lastno dobrobit v prihodnosti. Njena misel je poglobljen pogled na razumevanje življenja, medsebojnih odnosov in moralnih načel v sodobni družbi. Iz njenega citiranega stavka je možno sklepati, da v današnji družbi ne storimo vsega, da bi umirajočim omogočili čim bolj udobno in dostojanstveno življenje v njihovih zadnjih trenutkih.

Paliativna oskrba, ki ponuja celostno skrb za umirajoče, zlasti pa zajema lajšanje bolečin, psihološko podporo in pomoč pri izboljšanju kakovosti življenja v času terminalne bolezni, ni dostopna vsem potrebnim. Enako velja za specializirano oskrbo za umirajoče, ki je usmerjena v nudenje udobja, čustvene podpore in pomoč pri duhovni rasti v času umiranja, kot to opravlja Hospic. Znano je, da v sodobni ihti življenja umirajoči pogosto pogrešajo podporo družine in prijateljev pri zagotavljanju čustvene in praktične podpore v zadnjih dneh življenja. V vsakodnevni praksi se zaradi mnogih okoliščin in tudi zaradi pomanjkljive volje najbližjih ne spoštujejo vedno želje umirajočega. Danes se praviloma umira v bolnišnicah, med aparati in ob prezaposlenem zdravstvenem osebju, kar onemogoča umirajočemu, da se pogovarja o svojih občutkih, strahovih in željah ter se zagotovi odprto in iskreno komunikacijo med umirajočim, njegovimi bližnjimi in zdravstvenim osebjem.

Če bi ljudem priljubljeno Manco vprašali, kako bi nam svetovala, da umirajočim omogočimo čim boljšo kakovost življenja v njihovih zadnjih dneh, bi nam verjetno svetovala:

»Prisluhnite umirajočim brez prekinjanja in brez obsojanja in jim dajte priložnost, da izrazijo svoje misli, občutke in želje, pokažite jim, da ste tukaj zanje in da jih podpirate v teh težkih trenutkih, spoštujte želje in odločitve umirajočega glede njegove oskrbe, zdravljenja in življenja ob koncu življenja, zagotovite, da je vsak vidik oskrbe umirajočega izveden na način, ki ohranja njegovo dostojanstvo, ponudite praktično pomoč, če je to potrebno, in prilagodite način komunikacije umirajočemu glede na njegove potrebe, želje in zmožnosti.

Ob vsem tem bodite občutljivi na čustveno stanje in fizično počutje umirajočega ter zagotovite, da je vsak vidik oskrbe umirajočega izveden na način, ki ohranja njegovo dostojanstvo, ohranjajte človekovo vrednost, integriteto ter avtonomijo vse do konca življenja z najvišjo možno stopnjo spoštovanja, dostojanstva in sočutja.«

Hvala Ti, draga Manca, za neprecenljivo darilo v Tvojih sporočilih …

Ana Četkovič Vodovnik

Prav neverjetno, kako je Manca čutila in prepoznavala vse razpone človeške duše. Od mladosti do starosti. Od neba do dna. Nam odstirala svoja razmišljanja in globoka, včasih tudi komu ne povsem dojemljiva čustva in poglede. Bila je ženska, ki je na svoj način utir(j)ala in utrjevala mesebojne odnose, do velikih spoznanj o moških in ženskah. Dojemala različnosti. Da bi živeli ljubeče in svobodno do zadnjega diha.

DrscSuzana Čurin Radović

Kdor uzre človeško Dostojanstvo v svoji ranljivosti, ga bo znal spoštovati tudi pri sočloveku, a žal se danes v svetu, v katerem je premalo poglabljanja, časti narcistični ego, ki misli, da ne bo nikoli bolan in ne bo nikoli umrl. Če pa slučajno le bo kaj od tega, pa kar na hitro evatanzijo.

Vida Klobucar

Ne razumem vseh tistih, ki na evtanazijo gledate kot na nekaj slabega!! To ne pomeni odsotnost skrbi, nege, ljubezni in spoštovanja do umirajočega.. Ne pomeni, da človek ne bo dobil maksimalne medicinske oskrbe.. Pomeni le, ko odpove vsa protibolečinska terapija , da ko postane življenje zgolj neznosno trpljenje brez slehernega minimalnega upanja ,imamo možnost izbire.. Z zagotovostjo trdim, da bi morali imeti možnost odločanja.. Da se ne bi trpeči obesili na povoj iz roke, kjer je bil obkladek, da ne bi skakali čez okno… Vse to in mnogo več sem doživela v vseh letih službe.. Zato podpiram možnost izbire. Seveda ne dvomim, da se bo o tem po pacientovih želji odločalo preudarno.. Seveda pa se strinjam, da bi rabili več stavb Hospic.. Po drugi strani pa bi morali omogočiti, da bolnik ostane med domačimi do svoje zadnje poti.. Lahko pa povem, da kljub dolgoletnim izkušnjam je zelo težko presodit, kdaj naj tvoj družinski član ostane doma in kdaj v bolnišnico po nadaljnjo pomoč… Drugače pa se, Šime v celoti strinjam s tvojim razmišljanjem in spoštovanja do pokojne Mance..

Danica Cmrečnjak

Vse spoštovanje čudoviti dami s čutečim srcem. Škoda, da nismo slišali njenega mnenja o Golobovi “rešitvi” paliative. Injekcijo in rešeno. Naj spoštovana gospa počiva v miru!

življenje#

13. maj 2024

V Mariboru je bilo maja 1945 v več zbirnih mest ujetih in vrnjenih iz Avstrije več kot sto tisoč pripadnikov vojske Nezavisne države Hrvatske. Med njimi je bilo veliko število tudi civilnega prebivalstva, žena in otrok. Iz teh centrov so ujetnike vozili na streljanja na različne lokacije, predvsem v protitankovski jarek na Tezno. Med gradnjo avtoceste pri Mariboru so delavci leta 1999 naleteli na del protitankovskega jarka, v katerem so bila človeška okostja. Iz 70 m dolgega jarka, preko katerega je potekala trasa avtoceste, so izkopali 1.179 okostij.

Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč je leta 2007 zaradi nasprotujočih si informacij o možnem številu žrtev v celotnem jarku poskušala preveriti, v kolikšni dolžini je bil uporabljen za morišče – s sondiranji je bilo ugotovljeno, da je jarek v dolžini 940 m napolnjen s človeškimi ostanki; po matematičnem izračunu to pomeni, da je v jarku zakopanih okoli 20.000 ujetnikov, večinoma hrvaške narodnosti.

Med do sedaj znanimi več kot 700 prikritimi grobišči v Sloveniji je tezensko največje.

Iz dokumentov in pričevanj preživelih lahko ugotovimo, da so pomor med 15. in 26. majem 1945 izvajale enote Majevićke brigade ter prvi, drugi in tretji bataljon 6. bosanske brigade, vse iz 17. divizije 3. armade.

Po odločitvi Vlade Republike Slovenije naj bi grobišče postal urejen park, vendar do njegove ureditve še ni prišlo.

Po ustanovitvi Hrvaškega društva v Mariboru (16. 12. 1990) je ena izmed njegovih nalog bilo tudi zbiranje informacij o tezenskih dogodkih, ker so se številni sorodniki žrtev iz Hrvaške obračali na društvo pri iskanju informacij o njihovih svojcih, ki naj bi bili ustreljeni na Tezenski Dobravi. Raziskavo je vodil prof. dr. Mate Šimundić, vendar je ni dokončal. Posmrtno je Matica Hrvatska leta 2001 v Splitu izdala njegovo knjigo Hrvatski smrtni put, v kateri je objavljen del njegovih zbranih informacij

Po osamosvojitvi Hrvaške je delegacija pod pokroviteljstvom Sabora Republike Hrvaške vsako leto v maju obiskovala pokopališče in polagala vence v spomin na dogodke v letu 1945.

Iz nam neznanih razlogov je Sabor RH opustil omenjeno pokroviteljstvo. Kljub temu delegacije iz Hrvaške v imenu različnih državnih institucij vsakega leta v mesecu maju prihajajo na pokopališče in polagajo vence ob spomeniku žrtvam omenjenih tragičnih dogodkov.

Letos bo 15. maja 2024, ob spomeniku Park Dobrava, ob 11 uri g. Marijan Mareković, posebni svetovalec Predsednika Republike Hrvatske za veterane Domovinske vojne in odposlanec Predsednika Republike Hrvatske ob poklonu žrtvam vojne po drugi svetovni vojni, položil venec in prižgal svečo.

Konzulat Republike Hrvaške v Mariboru

Prof. dr. Šime Ivanjko, častni konzul RH

etika#

16. maj 2024

Evropsko sodišče za človekove pravice je danes sporočilo, da tožba slovenskih ribičev proti Hrvaški ni bila uspešna. Tožba je bila vložena zaradi hrvaškega kaznovanja slovenskih ribičev v Piranskem zalivu v hrvaškem delu zaliva. V razsodbi sodišče ugotavlja, da so slovenski ribiči vedeli ali pa morali vedeti za hrvaško mejo, ki je določena s strani Hrvaške. Sodišče v razsodbi posebej podpira prizadevanje Slovenije in Hrvaške, da z medsebojnim dogovorom končajo spor glede meje v Piranskem zalivu.

Konzulat RH v Mariboru

Prof. dr. Šime Ivanjko, častni konzul

Simon Savski

S to razsodbo spor nikakor ni končan. Zame dejanja obeh držav glede kaznovanja ribičev kažejo samo na nepotrebno razkazovanje mišic in nespoštovanje pravic državljanov do prostega gibanja in dela

Stanislav Zavec

Ali arbitraža ne pomeni želje po končanju spora? Žalostno, da se tako latentno drži odnose na sovražnem odnosu. Spet nastrada mali pošten deloven človek.

pravo#