27. maj 2024

Ko se ozrem nazaj na svojo življenjsko pot, vidim, da je 27. maj 1964, torej natanko pred 60 leti, odigral ključno vlogo pri oblikovanju moje poklicne prihodnosti. Tega dne sem pred koncem rednih predavanj uspešno opravil zadnje tri izpite na Višji pravni šoli in s tem tudi diplomiral na prvi stopnjii.

Ko sem začel izredni študij na Višji pravni šoli v Mariboru oktobra 1962, po dveletni vojaščini, kot kurir in telefonist (manipulant) v Zavarovalnici Maribor, nisem imel velikih sanj o mojem poklicnem delu, zlasti pa nisem vedel, kaj vse me čaka.

Študiranje ob delu, kar je bil velik izziv, a hkrati tudi velika motivacija. Vzporedno usklajevanje študijskih obveznosti in profesionalnih odgovornosti je zahtevalo veliko predanosti, organizacije in truda. Kljub vsem izzivom sem vztrajal in se trudil po svojih najboljših močeh. Bil sem presenečen, kako je mogoče ob delu bogatiti sebe in uživati v pridobivanju znanja.

S ponosom lahko rečem, da sem svoj izredni študij na Višji pravni šoli zaključil z visokimi ocenami, in to celo pred rokom. To mi je bil dokaz, da trdo delo, vztrajnost in neomajna volja vedno obrodijo sadove. S tem dosežkom sem presegel svoja pričakovanja in se naučil, da ni nobena ovira glede bogatenja z znanjem prevelika, če je človek resnično odločen.

Ta motivacija me je spremljala vseskozi, vsa leta izobraževanja ob delu, saj mi je bila vrsta prošenj za štipendijo vedno zavrnjena. Kdo bi v tistem času kmečkemu otroku, »južnemu bratu«, brez znanja jezika in brez zvez, z zavrnitvijo članstva v Zvezi komunistov, odobril štipendijo. Edino 10-mesečno štipendijo nemške DAAD za pripravo doktorske disertacije sem pridobil na priporočilo zagrebške zavarovalnice Croatia, zaradi strokovnih objav v hrvaškem časopisu »Osiguranje i privreda«.

Diploma pravnika z dne 27. 5. 1964 je zame veliko več kot le kos papirja. Je simbol vseh težkih trenutkov, ki sem jih prebrodil, in vseh uspehov, ki sem jih dosegel. Predstavlja mojo osebno rast in zrelost, ki sem ju pridobil skozi študij. Skozi študij prava sem našel svojo strast in poklic, ki ga imam (še) danes tako rad. To posebej spoznavam in priznam danes, po 60-ih letih poklicnega življenja, da se počutim življenjsko izpolnjen, kar pomeni doseči občutek zadovoljstva, sreče in miru glede svojega življenja ob ljubečih odnosih z družino, prijatelji in skupnostjo …

Študiju se zahvaljujem za priložnost, da sem spoznal svoje sposobnosti in da verjamem vase. Zaradi njega sem postal samozavesten in pripravljen na vse izzive, ki jih prinaša življenje.

Hvala vsem tistim, ki ste mi pri tem pomagali zavestno ali nezavedno, dobrohotno ali zlonamerno in pozitivno ali negativno in tako na nepozaben način vplivali na moje življenje..

Fonda Lea Wasson

Sime, well said. Congratulations on your 60 years!

Rade Lukic

Poštovani gospodine profesore!

Što reći nego kapa do poda!! I Vaše priznanje da kao ne komunist tako ustrajati.. Svako dobro!!!!

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor Ivanjko,

hvala, da delite z nami te svoje vrstice, strnjene v Vašo gosto popisano življenjsko zgodbo. Vztrajnost, vztrajnost, zanos do znanja, spoštljivost do nas, vaših studentov enako kot do starejsih kolegov, nam je kazala smer v naš poklic.

Ker sem sama zgodaj zgubila očeta pravnika, sem si v vas našla odlično zameno kot svetovalca in sodelavca. Naklonjeno mi je bilo, da sem z Vami sodelovala pri delu zborničnega Častnega sodišča, pri nastajanju Kodeksa podjetniške kulture za gospodarstvenike in pri delu posameznih zborničnih organov posameznih dejavnosti. Neverjeten optimizem, volja do življenja in silen kontingent širokega klasičnega in pravnega znanja, ki vedno vejejo iz vas, so bili zame močna življenjska in poklicna luč. Od vaših 60 poklicnih let sem jih z Vami poklicno prebila, na daljši razdalji sicer, svojih 25. Tudi to je lepa doba in lepo žetev sva imela, četudi časi in dogodki niso bili vedno ljubi temu, kar sva strokovno zasledovala- etičnost poslovanja in dobre poslovne običaje, pomembne za kredibilnost vsakega subjekta pri nastopanju na trgu.

Človeku je ljubo, ko ob prehodu v zrela leta zadovoljno pogleda na prehojeno pot. Tudi meni je milo pri srcu. In počaščena sem, da sem imela možnost in srečo sodelovati z Vami.

Naj vas tudi v nadalje čuvata zdravje in neusahljiva volja!

Neskončna hvala!

Antun Presečki

Iskrene čestitke Prof. Šime za Vaš trud i radni uspjeh u ovi 60 leta od obitelji Presečki. Da nam još dugo poživite u zdravlju i veselju.

Nikola Vlahović

Iskreno Vam čestitam spoštovani profesor Šime Ivanjko na postignutom uspehu u životu i redu.

Đuro Horvat

Dragi profesore, Čestitam na vašem uspjehu i želim Vam svako dobro!!!!! Srdačan pozdrav

Anđelka Ivanjko

Iskrene čestitke za tvoj trud i veliki uspjeh dragi stric.

Nuša Vrabl Ferenčič

Tudi kot profesor ste bili profesionalni in predani! Eden boljših predavateljev! Hvala!

Zorica Šipovac

Dragi prof.dr Šime Ivanjko , kako ste ovo lepo napisali. Svaka Vam čast i treba da znamo, mi mladji, kako je bilo nekada u odnosu na današnje vreme i koliko Vam je truda i vremena potrebno za uspeh, koji je danas zaista neverovatan i teško dostižan… Neizmerno sam ponosna na Vas i Vaš rad, kao i sve Vaše članke i publikacije do kojih mogu da dodjem u Srbiji. U svakom vremenu znanje i trud se uvek isplate i isplatiće se. Hvala Vam što ste to što jeste, veliki čovek i pravi uzor koji je utemeljio osiguranje na Balkanu i postavio prave temelje za budućnost novih generacija koje dolaze. Čast mi je da Vas poznajem, i veliko bogatstvo je sve ovo što i danas radite i doprinosite nauci osiguranja.

Veliki pozdrav i svako dobro želim i Vama i Vašoj porodici! Ponovo Vam hvala za ovu objavu.

Marko Salmič

Spoštovani profesor, iskrene čestitke in hvala, da ste (bili) navdih nam številnim! Ustvariti sreči prijazno okolje je bolje, kot le igrati na srečo…

Mojca Ramšak

Poklon za vztrajnost in doseženo.

Nataša Škorjanec

Iskrene čestitke za življenjsko delo izrekam z globokim spoštovanjem.

Ana Lončar

Čestitam naš zemljače, našeg Zagorja list, čestitam na svemu onome što ste gore naveli – treba htjeti, treba željeti, treba biti uporan i imati žeđ za znanjem. Mi smo potekli iz siromašnih zagorskih obitelji, kako bi se reklo puno dece i malo kruha na škrtoj žemljici, ilovači. Zato, nažalost nismo imali jednake prilike, mogućnosti kao mnoga djeca iz grada, ili iz imućnih obitelji. Zato ste u ono vrijeme 60-tih godina, bili jedan od vrlo rijetkih iz našeg kraja, koji je uspio i to sve svojim trudom i zalaganjem. Čestitam Vam 60-godišnjicu, sa željom da nas i nadalje nadhnujute svojim tekstovima i učenjem. Još jednom BRAVO ičestitke

Kočnik-Jug Ljubica

Čestitam dragi Šime. Na predavanjih najprej na Višji pravni šoli, v Pravniškem društvu in tudi v številnih pogovorih tako o strokovnih kot splošnih življenjskih temah si nam veliko dal in bil vzor.

Jože Artnak

G. profesor, zelo smo ponosni na vas, vedno ste nam vzor in motiv.

Pavao Hajdinjak

Dr. Šime klobuk dol pred vami! Globoko vas spoštujem, saj je vaša življenska zgodba res vredna občudovanja! Pa ne samo to, ko sem delal (tudi ob delu) magisterij na EPF Maribor ste bili vzor vsem nam študentom…meni pa še zlasti. Saj sem tudi sam iz hrvaškega Zagorja (samo hrib je med našima vasema) in vem kako je uspeti v drugem okolju. Hvala vam dragi gospod Šime, da delite z nami vašo zgodbo. In čestitke iz srca!

študij#

30. maj 2024

V današnjem hitrem in materialistično usmerjenem svetu pogosto ni veliko poudarka na globokih vprašanjih, kot je osvobajanje duha človeka. Mainstream mediji in kultura ne dajejo veliko poudarka na osvobajanje človekovega duha, ki bi usmerjal in pomagal posamezniku, da doseže notranjo svobodo, samoaktualizacijo in duhovno osvoboditev. Vsi nas prepričujejo, kako smo kot sodobni ljudje svobodni, in se sploh ne zavedamo, kako smo postali ujetniki različnih dejavnikov, ki vplivajo na naše življenje. K naši ujetosti prispeva stalna povezanost z digitalnimi napravami, družbenimi omrežji in internetom, kar neredko povzroča odvisnost, zmanjšano produktivnost in vpliva na duševno zdravje. Smo ujetniki vsiljivega toka informacij. Potrošniška kultura spodbuja materialistično naravnanost in stalno željo po nakupovanju in posedovanju stvari. Iščemo zadovoljstvo v zunanjih stvareh, namesto v notranji rasti in zadovoljstvu. Hiter življenjski slog, povezan s pritiskom dela, časovnimi omejitvami in drugimi obveznostmi, nas vodi v kronični stres, izgorelost in pomanjkanje časa za osebno refleksijo in sprostitev. Osebna, družinska in zlasti družbena pričakovanja glede uspeha, od otroškega vrtca naprej, vse do smrti, nas neznosno bremenijo. Poveličujemo telesno lepoto, zunanji videz, statusne simbole, ne da bi se zavedali, da smo ujetniki teh družbenih pritiskov. Medijske manipulacije, zlasti z oglaševanjem, vplivajo na naše vrednote in želje, ker jih brez razmišljanja sprejemamo kot svoje.

Ker nimamo časa za samorefleksijo in duhovno rast, smo ujeti v površinski življenjski slog, ki nas še kako omejuje v ugotavljanju naših resničnih potreb in iskanju smisla življenja. Finančni pritiski in gospodarska neenakost mnoge prisilijo v opravljanje dela, ki preprečuje, da bi živeli izpolnjeno življenje.

Osvobajanje od teh ujetosti zahteva zavedanje, refleksijo in aktivne korake k spremembi. To vključuje pridobivanje znanja in razumevanje sveta okoli sebe, kritično razmišljanje, širši pogled na življenje, zlasti pa zmanjšanje in kritično uporabo tehnologije, iskanje smisla zunaj materialnih dobrin, prakticiranje čuječnosti in meditacije ter postavljanje zdravih mej glede družbenih pritiskov in pričakovanj. To je tudi bistvo osebne rasti, ki nas lahko osvobodi od nezavednega sodobnega suženjstva.

V naravi se vse razvija in raste, tudi človeštvo raste v imetju materialnih dobrin, v tehničnih znanjih, bogatimo se z informacijami, kot družba rastemo po produktivnosti, hkrati pa rastemo po številu medsebojnih sporov, duševnih motenj pri mladini in odraslih, splošnem življenjskem pesimizmu, izgubi življenjskega smisla, begu v različne omame ali bolezen … ipd.

Zanimivo, da posvečamo pozornost vsem oblikam rasti, razen osebni rasti, ki je najpomembnejša za našo srečo in svobodo duha. Ta paradoks ni edini v paradoksalnem življenju in družbi …

Ana Lončar

Vaša razmišljanja u ovom tekstu, nadopunjuju tekst koji ste napisali prije.

..nekog vremena, a odnosio se na razmišljanje da li smo starenjem, i ispunjeni raznim životnim iskustvima, mirni, oslobođeni. Naravno da nismo, niti ćemo biti dokle god živimo, i dokle god mentalno funkcioniramo.

etika#

1. junij 2024

Nekje sem prebral stavek: “Naša življenja danes so katastrofa v neponovljivih razmerah,” ki me je spodbudil k razmišljanju o tem, kaj to pomeni za sodobno starejšo in mlajšo generacijo.

Nesporno je dejstvo, da živimo v edinstvenih in izjemnih časih, ki so brez primere in jih ni mogoče ponoviti. To se nanaša na specifične globalne dogodke, kot so pandemija, podnebne spremembe, politične krize ali tehnološke revolucije, ki ustvarjajo edinstvene izzive. Ob vsem tem imamo občutek katastrofe, da so trenutne razmere zelo problematične ali krizne. Podoživljamo stres, negotovost, gospodarske težave, socialne konflikte ali druge oblike trpljenja, ki se zdijo nepremostljivi. Življenje v bistveno večjih zahtevnostih in kompleksnosti kot v preteklosti. Soočamo se z izzivi, ki jih človeštvo še ni videlo, in ti izzivi zahtevajo nove pristope in rešitve.

Sedanje stanje zahteva od ljudi posebno vrsto obnašanja in prilagodljivosti, kot so prilagodljivost in fleksibilnost pri iskanju novih načinov za reševanje problemov. Spoprijemamo se s stresom, z negotovostjo in s pogostimi neuspehi. V težkih časih je sodelovanje med ljudmi bistvenega pomena. Skupnostna podpora in medsebojna pomoč lahko olajšata soočanje z izzivi, vendar smo pri tem več ali manj prepuščeni samim sebi. Neponovljive razmere pogosto zahtevajo nove pristope in rešitve. Inovativno razmišljanje in kreativnost sta ključna za iskanje učinkovitih rešitev za nove probleme. Sprejemali naj bi premišljene in informirane odločitve, tako na osebni kot na družbeni ravni, da bi se učinkovito spopadli z izzivi, nasprotno pa ugotavljamo, kako so naše odločitve napačne, da ne govorimo posebej o napakah oblastnih organov in ne omenjamo posebej večnih obljub, ki se ne uresničujejo ali pa se odlagajo na neke druge bodoče čase. Pri vsem tem pa nas ovirajo neenakost v dostopu do virov in podpore, politične zdrahe in pomanjkanje medsebojnega zaupanja ter strah in negotovost, ki vplivajo na našo sposobnost prilagoditve.

Današnja starejša generacija se pogosto sooča s posebnimi izzivi v trenutnih “neponovljivih razmerah,” ki jih obremenjujejo na različne načine. To so zlasti zdravstvena ranljivost, pandemije in bolezni, kronične bolezni, zlasti pa osamljenost. Starejša generacija je pogosto bolj izolirana, zlasti v kriznih razmerah, ko so omejitve gibanja in socialni stiki zmanjšani. K njihovi izolaciji doprinese digitalni razkorak, saj velik del starejše populacije nima enakega dostopa ali znanja za uporabo digitalnih tehnologij. Ob tem pa jih spremlja tudi finančna negotovost.

Starejši imamo občutek, da se oblast in politika ukvarjata predvsem sami s seboj, namesto da bi se osredotočili na reševanje težav državljanov. Pri tem pa bi oblast želela, da se starejši masovno udeležimo volitev, čeprav »naši« izbranci pozabijo na obljube že prvi dan po volitvah, saj kot zmagovalci na volitvah vso energijo porabijo za to, kako bi očrnili prejšnje oblastnike in povzdignili sebe vsaj z obljubami. Javno izražanje mnenja, pisanje pisem politikom, sodelovanje v civilni družbi, sodelovanje v javnih razpravah in uporaba medijev za izražanje skrbi so samo glas vpijočega v puščavi.

Situacija, v kateri se zdi, da se oblast in politika ukvarjata predvsem sami s seboj, ima več negativnih učinkov ne samo za starejše, temveč tudi za mlade, ki pogosto izkazujejo cinizem in nezaupanje, z veliko stopnjo javno izraženih negativnih mnenj. Ekonomsko in socialno stanje mladim ne daje nobenih jamstev glede zaposlitve, stanovanj in finančne varnosti za samostojno življenje.

Mladi občutijo pomanjkanje podpore pri državljanski vzgoji glede političnih sistemov, državljanskih pravicah in dolžnostih, kar bi jim pomagalo razumeti, kako lahko vplivajo na politiko. Zlasti pa mladim primanjkuje spodbujanje kritičnega razmišljanja in analitičnih sposobnosti, da bi razumeli kompleksnost političnih in družbenih vprašanj. Četudi so ponosni imetniki strankarske knjižice, morajo biti poslušni vodji in so pogosto predlagani kot kandidati za politične funkcije le iz razloga, da bi se prikazovala mešana generacijska struktura. Mentorski sistem spodbujanja kritičnega pristopa ni zaživel, razen mentorski politični ad hoc aktivizem.

Prisotnost pozitivnih vzorov, ki so uspešni v politiki in družbenem delu, ni javno opazna, razen izjem posameznih aktivistov oziroma aktivistk. Uporaba socialnih medijev in digitalnih platform je med mladimi močno prisotna, vendar ne v smislu lastne organizacije življenja, izobraževanja in mobilizacije v družbeno političnih procesih z iskanjem inovativnih načinov svojega individualnega predstavljanja. Tako starejši kot mladi pogrešamo spodbujanje dialoga in sodelovanja med mlajšimi in starejšimi generacijami za izmenjavo izkušenj in skupno iskanje rešitev.

Če bi imel možnost, bi svetoval starejšim, da sprejmemo novo, že prihajajočo bodočnost; in glede tega, kako naj bi se mladi pripravili za življenje v bodočnosti, bi moji generaciji svetoval, da ohranimo dosedanjo radovednost, ki nam pomaga ostati v stiku z novo tehnologijo in načini komuniciranja, ki nam lahko olajšajo življenje in povečajo našo povezanost z družino in prijatelji. Ob tem pa moramo biti odprti za izobraževanje in pridobivanje novih znanj, videti pozitivne vidike teh sprememb, se prilagoditi novim okoliščinam in nevsiljeno deliti svoje znanje in modrost z mlajšimi generacijami.

Mladim pa bi svetoval, naj ne bodo revolucionarji, ki porušijo vse mostove s preteklostjo; svoje identitete naj ne utapljajo v skupinsko in naj bodo prilagodljivi na spremembe in nove okoliščine. Izobraževanje se ne konča z diplomo formalnega šolanja. Naj bodo »večni študenti« v novem pomenu vseživljenjskega učenja ter pridobivanja novih znanj in veščin, ki jim bodo pomagale pri osebnem in poklicnem razvoju. Njihovo življenje ne sme biti vodeno z nezanesljivimi informacijskimi viri temveč s sposobnostjo kritičnega mišljenja in analiziranja informacij. Čeprav bo v bodočnosti tehnologija le še pomembnejša, mladi ne smejo zanemarjati poglobljenih osebnih stikov in gradnje močnih, pristnih medčloveških odnosov, saj so slednji ključni za njihovo duševno zdravje in uspeh v življenju.

Za obe generaciji pa velja, kot pogoj, brez katerega ni mogoče živeti v sedanjosti in tudi ne v bodočnosti, medsebojno spoštovanje, razumevanje in sodelovanje med generacijami, ki temelji na sprejemanju sprememb in pripravi na prihodnost za osebno in družbeno rast in posledično boljšo družbo za vse.

življenje#

2. junij 2024

Staranje je štiristopenjski duhovni proces oziroma gre za štiri ključne stopnje staranja: sprejetje dejstva, da se staramo; prilagajanje premembam, ki jih prinaša starost v naše življenje; sprejemanje spoznanja, kdo smo, in ugotavljanje, da smo edinstveni.

Težko je določiti trenutek, ko se zbudimo in se zavemo starosti. Da smo vstopili med »starejše«, nas med drugim opozori soočenje z razmišljanjem o minljivosti časa in ko občutimo hrepenenje po preteklosti in spominih na mlajša leta.

V starosti nas spremlja občutek hvaležnosti za vse lepe trenutke in spomini na ljudi in izkušnje, ki smo jih imeli. Obžalujemo priložnosti, ki jih nismo izkoristili, ali napake, ki smo jih storili. Sprejemamo svoje življenje takšno, kot je, in se zavedamo, da staranje prinaša modrost in zrelost. Čeprav smo starejši, še vedno razmišljamo o prihodnosti in o tem, kaj bi še radi dosegli ali doživeli. Zavedamo se nujnosti večje skrbi za telesno in duševno zdravje. Kljub spremembam, katerih se v starosti zavedamo, nam razumsko razmišljanje o novem življenjskem obdobju ponuja priložnosti za rast, učenje in uživanje v življenju na drugačen način, ki nam omogoča še naprej živeti polno in zadovoljno življenje. Starost je verjetno največja “skrivnost človeškega življenja, v katerem se stare žalosti postopoma spremenijo v mirne radosti«. (Dostojevski)

Marija Fortič

Čestitke. Ko starost enkrat sprejmeš ni več problem. Živiš za vsak dan posebej, kar ti je še dano. Pozdrav.

Misa Derganc

Radostno se starajmo & mirno potujemo

starost#

3. junij 2024

Ko v starosti razmišljamo o preteklem življenju, ne moremo mimo dejstva, da smo delali (tudi) veliko napak. Če bi danes imel priložnost pogovarjati se z mladimi, zlasti s študenti, bi jih verjetno z večjim poudarkom opozarjal, naj ne delajo napak, ki smo jih delali mi starejši in jih danes obžalujemo, ker jih ne moremo več popraviti. Tako kot vedno pri osebnih razmišljanjih gre predvsem za subjektivno gledanje na lastne napake, ki se lahko pojavljajo tudi pri drugih, vendar ni nujno. Razumevanje teh pogostih obžalovanj starejših, ki so bolj ali manj splošna, lahko pomaga nam in drugim sprejemati bolj premišljene odločitve v sedanjosti, da bi v prihodnosti živeli življenje z manj obžalovanji in večjo izpolnitvijo. To so napake, ki se nanašajo na različna področja, kot so kariera, medosebni odnosi, zdravje in osebni razvoj.

Mnogi obžalujemo neizkoriščene poklicne priložnosti, ker nismo sprejeli določenih kariernih odločitev oziroma nismo sledili svojim sanjam in strastem na področju poklicnega dela ali pa nismo imeli poguma izpostaviti se nevarnosti neuspeha.

V naravi človeka je, da pogosto želi doseči več, ne glede na svoje že dosežene poklicne uspehe. Ta želja po napredku in izboljšanju je del človeške narave in ima več psiholoških in družbenih razlogov. Človeška narava in razvoj potrebujeta predvsem samouresničitev, ki je po Maslowovi hierarhiji potreb na vrhu piramide, kar pomeni, da si ljudje prizadevamo doseči svoj polni potencial in se stalno razvijati. Pri tem nas žene radovednost in iskanje izzivov raziskovati nove stvari in to koristiti za osebno rast. Pri tem so zlasti pomembni psihološki dejavniki, kot je želja po uspehu, ki ima za posledico občutek zadovoljstva in nagrade, kar krepi motivacijo za nadaljnje dosežke. Ko dosežemo en cilj, pogosto začnemo razmišljati o naslednjem, kar vodi v nenehno iskanje novih ciljev in dosežkov.

Pri poklicnem razvoju je pogosto prisoten strah pred poklicno stagnacijo in napredovanje drugih. Zaradi tega se mnogi trudimo nenehno napredovati, da bi se izognili občutku, da smo obstali na mestu. Ta strah igra pomembno vlogo pri srečanju s starostjo. V starosti je zlasti težko sprejeti dejstvo, da poklicno zaostajamo za drugimi in se s tem v zvezi pojavlja več vprašanj glede osebne vrednosti in smisla. Ta občutek lahko vodi do frustracije, nezadovoljstva in celo do depresije.

Vendar je to stanje potrebno obvladati in najti zadovoljstvo kljub občutku zaostajanja. Tukaj nam lahko pomaga razmislek o svojih dosedanjih dosežkih in karierni poti, ki temelji na ocenjevanju svojega celostnega življenja, ne le skozi poklicne uspehe ali neuspehe. Zavedati se moramo naše unikatnosti in različnih dejanskih okoliščin, ki so vplivale na naše dosežke. Ne smemo pozabiti na hvaležnost za to, kar smo dosegli. Vsak dosežek posebej in vsi skupaj so pomembni in hvalevredni.

Namesto da razmišljamo o neizkoriščenih možnostih v življenju, se raje osredotočimo na iskanje smisla zunaj poklicnih dosežkov, kot so družina, prijatelji, skupnost, zlasti pa različni interesi, ki nas veselijo in nam prinašajo zadovoljstvo. Ne glede na starost nikoli ni prepozno za učenje in za velikodušno podarjanje svojih izkušenj in znanj mlajšim generacijam. Že ta pripravljenost pomagati mladim, ne glede na to ali pomoč sprejmejo ali ne, deluje na nas izpolnjujoče in nam daje občutek pomena in prispevka.

Soočanje z občutkom poklicnega zaostajanja v starosti je izziv, vendar z uporabo primernih pristopov lahko najdemo načine, kako se s temi občutki učinkovito spoprijeti; razumsko spoznanje svoje omejenosti, pozitivna ocenitev lastnih dosežkov in iskanje novih virov smisla in zadovoljstva v svojem življenju.

Človek se mora prej ali slej naučiti »izpuščati«, »ne zadrževati«, ničesar »se oklepati«. Ničesar nimamo v trajni lasti; to velja tako za družbene položaje, vloge, ugled, naše zdravje, telesne in psihične sposobnosti, znanje in izkušnje, imetje, leta starosti, mladosten videz, ljubljene osebe, ki jih imenujemo za »svoje«, in celo za življenje samo. Vse teče, se spreminja in odhaja … Izgubljanje je sestavni del življenja, in prej ko se naučimo izpuščanja, brez prehudega (ob)žalovanja za izgubljenim, laže se bomo soočili z neobhodnimi spremembami in v končni fazi brez prehude tragike izpustili iz rok tudi svoje lastno življenje.

Hoh Ing

Z napakami je tako, večina se jih neda popraviti, ostanek za popravilo narejenih napak je dolgotrajen, prej obupamo in ostanenjo nepopravljene.

življenje#

5. junij 2024

Prostorska stiska mariborskih višjih in visokošolskih zavodov v 60-ih in 70-ih letih preteklega stoletja je bila vedno prisotna, pri čemer smo pravniki vedno bili v ozadju. Višja pravna šola je vse od ustanovitve leta 1960 delovala v neprimernih prostorih. Od leta 1968 do 1978 je gostovala na 600 kvadratnih metrih v prostorih zdravstvenega doma v Žitni ulici. Stavbo v Mladinski ulici 9 je Višji pravni šoli dala v upravljanje Občina Maribor. Objekt je bilo potrebno obnoviti, kar je zahtevalo precej denarja. Sredstva sta delno zagotovili Republiška izobraževalna skupnost in Univerza v Mariboru, vendar je bilo nujno tudi najeti kredit, ki smo ga zaprosili pri Kreditni banki Maribor. Banka je zahtevala garancije, Občina pa ni dovolila vpisa hipoteke.

Spomnim se, da sem na Svetu šole predlagal, da banki ponudimo lastne menice, ki bi jih podpisali profesorji do višine dveh do treh letnih plač. V razmerju do kredita je skupni menični znesek verjetno predstavljal kakšnih 15 % meničnega zavarovanja. Profesorji smo pristali in ta predlog sem moral pojasniti vodstvu banke. Seveda sem predlog poskušal obrazložiti z našo veliko željo, da obnovimo stavbo. Ideja, da profesorji s svojimi menicami zavarujemo kredit, je bila nemajhno presenečenje in verjetno se je to zgodilo prvič v Sloveniji. Celotna razprava na upravi banke je izzvenela v smeri, da bi bilo povsem neprimerno, da mariborska banka prejme od profesorjev menice za kredit, namenjen obnovi stavbe, češ da je tudi banka dolžna pomagati razvoju mariborske univerze. Kredit smo dobili brez menic in brez kakršnega koli zavarovanja, in spomnim se, da smo ga tudi pošteno vrnili.

To so bili časi, ko smo profesorji z navdušenjem živeli za našo mariborsko univerzo in bili zanjo pripravljeni žrtvovati tudi osebno premoženje. Pri tem je vse nas na univerzi še kako spodbujalo dejstvo, da Maribor in mariborsko gospodarstvo živita z univerzo, kar se je izkazalo tudi pri konkretnem vprašanju obnove stavbe današnje Pravne fakultete.

Bili smo še kako ponosni na NAŠO banko, ker nam je zaupala, da bomo kredit pošteno vrnili.

Pred nekaj leti, ko ta banka ni bila več NAŠA BANKA, mi je njena uprava zavrnila osebno prošnjo za kredit v višini 3.000 evrov, ker so ugotovili, da ji dolgujem dva evra. Ker sem o tem pisal na družbenem omrežju, sem prejel od uprave prijazno opravičilo. Tudi to je nekaj!!

Res bi me zanimalo, kako bi ta banka, ki je danes še manj NAŠA, obravnavala predlog, da profesorji za kredit, namenjen obnovi zgradbe fakultete, ponudijo lastne menice …

etika#

12. junij 2024

V vseh obdobjih življenja, zlasti pa v starosti, postaja čas dragocen, in pomembno je, da ga kar najbolje izkoristimo. Kljub temu, da se tega zavedamo, pa se večina srečujemo s problemom odlašanja nalog »na jutri«. Da nas to moti, si ne želimo priznati, dokler v starosti ne ugotovimo, da nam časa zmanjkuje. V zadnjem času ima ta problem tudi posebno ime, tj. prokrastinacija.

Prokrastinacija ali odlašanje, zavlačevanje (latinsko prōcrāstināre: prō-, naprej + crāstinus, jutri) je vedenje, pri katerem izvajamo manj nujne naloge namesto bolj nujnih oz. izvajamo bolj prijetne namesto manj prijetnih nalog, kljub temu, da se zavedamo, da nam tovrstno ravnanje škoduje. Posledično opravke, ki so nujni in neizogibni, odlašamo vse do zadnjega trenutka, ko nekaj naredimo.

Zakaj je odlašanje nalog tako pogost pojav, ki ga po mnenju strokovnjakov doživlja večina ljudi? V strokovni literaturi lahko preberemo, da je odlaganje predvsem posledica strahu pred neuspehom. Podzavestno se bojimo, da nalog ne bomo opravili tako dobro, kot bi bilo potrebno oziroma kot si želimo. To je zlasti prisotno pri tistih, ki stremijo k popolnosti in odlagajo naloge, dokler se ne počutijo pripravljene, da jih opravijo brezhibno. Mnogokrat nam manjka motivacije, kar je posebej prisotno v starejšem obdobju življenja, zlasti če naloga za posameznika ni zanimiva in pomembna. Danes, ko se posveča toliko pozornosti izkoriščanju časa in organizaciji dela, še vedno pristopamo k številnim nalogam brez ustreznega načrta in časovnega razporeda, ker se ne zavedamo, koliko časa imamo dejansko na voljo. V sodobnem načinu življenja, ki je poln motenj, kot so družbena omrežja, elektronska pošta, motenje drugih …, je naša pozornost pogosto usmerjena na nepomembne stvari. Ko smo starejši, pa se srečujemo tudi z zelo neprijetnim pojavom, tj. nizko samozavestjo, povezano z dvomom, da smo sposobni opraviti določeno nalogo. V odlašanje nas pogosto vodi preobremenjenost, ker si ne znamo pravilno razporediti časa in nalog, zlasti z vidika prioritet: prej pristopamo k lažjim nalogam kot pa težjim. Samodisciplini, ki je eden od osnovnih pogojev za uspešno delo in dolgotrajno osredotočenost pri reševanju življenjskih izzivov, danes sploh ne posvečamo velike pozornosti. Negativna čustva, ki so stalno prisotna zaradi vpliva negativnega okolja, kot je stres, tesnoba in depresija, zmanjšujejo motivacijo in s tem tudi vplivajo na odlašanje neprijetnih nalog. To je povezano z dejstvom, da se na splošno trudimo izogibati slabim občutkom. Že ob sami misli na čakajočo odloženo nalogo nas »boli trebuh«.

Seveda ni nič narobe, če kako delo občasno odložimo in ga opravimo pozneje, kot smo nameravali, a problem nastane, ko začne odlašanje ovirati naše normalno življenje. Če se kakega opravila nikakor ne moremo lotiti ali ga dokončati, če nenehno zamujamo, se ne držimo rokov, ne izpolnjujemo obljub ipd. V teh primerih so posledice mnogokrat zelo neprijetne – stres, občutki krivde, osebnostna kriza, depresija itd. Okolica nas vidi kot lene in neodgovorne, postanemo lahko celo socialno stigmatizirani. V resnici pa je prokrastinacija le simptom, in če jo želimo odpraviti, moramo odkriti vzroke zanjo.

Zavlačevanje in odlašanje ni isto kot lenoba. Lenoba je stanje, v katerem ne počnemo nič in smo s tem zadovoljni. Človek, ki odlaša, pa bi rad kaj počel, vendar se do tega ne more pripraviti.

Prokrastinacije se ni lahko znebiti in nastane lahko iz različnih razlogov, kar pomeni, da zanjo ni enotne rešitve. Dobro je slediti vodilu, da najprej opravimo manj prijetne naloge ali opravila ter šele nato preidemo na zabavnejše aktivnosti. Tako lahko neprijetna opravila čim prej črtamo s seznama in potem zares uživamo v prijetnih aktivnostih.

Marta Leljak

Dr. Šime Ivanjko res je vse sem si temeljito prebrala, in se popolnoma strinjam z vami.

življenje#

14. junij 2024

Odlaganje(prokrastinacija) priprav, in zlasti izpitov, je pogost pojav pri študentih. O tem smo se v moji pedagoški praksi tudi pogosto pogovarjali s študenti in smo prihajali do zaključka, da je potrebno priprave za izpit razdeliti na manjše, obvladljive korake, kar prispeva k izogibanju občutku preobremenjenosti. Narediti je treba seznam posameznih delov študijskega gradiva in ga razdeliti po pomembnosti; naprej je treba obvladati najpomembnejše vsebine. Postaviti si je treba cilje in roke, ki pomagajo ostati osredotočen in organiziran. Ustvariti si je treba okolje, ki podpira študij, npr. izklopiti obvestila na telefonu in računalniku ter poiskati miren prostor za delo. Nikakor ne odlagati izpitnih rokov, četudi študent meni, da za izpit ni zadostno pripravljen. Študent mora biti pripravljen (tudi) na neuspeh, tako kot moramo v življenju sprejeti neuspeh kot normalen pojav, ki nas ne sme vreči s tira. Znano je, da nas vsako odlaganje še bolj obremenjuje. Negativne posledice odlašanja se ponavadi pokažejo šele na dolgi rok. Nenehno odlašanje vodi v samorazvrednotenje, stres, strah in sram. Večina ljudi na koncu doseže ravno nasprotno od tistega, kar so želeli: namesto boljšega počutja se počutijo slabše. To velja ne samo pri študiju temveč pri vseh vrstah odlaganja.

V zvezi s to problematiko, zlasti s študijem, sem študente opozarjal na uporabo »pomodoro tehnike«, ki jo je razvil Francesco Cirillo v poznih 1980-ih in se nanaša na študij in učenje z uporabo časovnih intervalov, imenovanih “pomodori” (italijansko paradižnik), za delo in odmore. Za to metodo je bistveno:

1. Izbrati del študijskega gradiva, ki se ga želi obvladati.

2. Nastaviti uro na 25 minut (en pomodoro – paradižnik).

3. Študirati izbrani del gradiva brez prekinitev, dokler se časovnik ne izklopi.

4. Narediti kratek odmor (približno 5 minut).

5. Ponoviti korake 1.- 4. Po štirih pomodorih narediti daljši odmor (15 – 30 minut).

To priporočilo velja še zlasti za tiste študente, ki imajo težave s pomanjkljivo motivacijo, z daljšim vzdrževanjem učne koncentracije in so nagnjeni h kroničnemu odlaganju študijskih obveznosti ali k prokrastinaciji.

Pomodoro tehnika je priljubljena med študenti, profesionalci in vsemi, ki iščejo načine za izboljšanje svoje produktivnosti in premagovanje odlašanja. Priporoča se pisanje dnevnika o opravilih po tej metodi. Ta metoda pomaga izboljšati koncentracijo in zmanjša občutek preobremenjenosti, saj razdeli delo na manjše, obvladljive dele z rednimi odmori. Z njo je mogoče odpraviti obremenjujoče odlaganje nalog ne glede na to, za katere naloge gre in ne glede na področje dela.

Natalija Vidovič

Jaz še imam sedaj prokrastinacijo vašega izpita gospodarsko pravo.. zaradi člena 4. ZGD

Anton Gajšak

Odličen napotek spoštovani profesor! Vaš zapis bi lahko uporabile izobraževalne ustanove v prvih učnih urah.

Renata Flis

Odlično tudi jaz uporabljam podobno tehniko

študij#

15. junij 2024

Na današnji dan 15. junija 1215 leta je v Angliji kralj Ivan Brez dežele podpisal listino Magna carta libertatum bistven zgodovinski dokument, ki je pripomogel k oblikovanju sodobne pravne države in koncepta človekovih pravic. Listina je nastala zaradi nestrinjanja med kraljem Ivanom in papežem ter angleškimi baroni glede vprašanja kraljevih pravic. Omenjena listina je določala, da kralj mora spoštovati določene pravne postopke in se strinjati, da njegovo voljo lahko omejuje zakon. Listina je zagotavljala določene angleške politične svoboščine, varovala cerkev pred vplivom monarhije, preuredila zakone in sodstvo ter nadzorovala vedenje kraljevih uradnikov. Eden najpomembnejših tudi za sedanjost je 39. člen, ki zagotavlja habeas corpus: noben svoboden človek ne sme biti prijet, zaprt, oropan zemlje, izobčen, pregnan ali uničen na kakršenkoli način brez veljavne sodbe ali zakona, ki bi to določal.

Magna carta libertatum je dokument, ki je postavil temelje pravne varnosti in omejevanja oblasti, vendar v celoti ni bil in tudi ni namenjen popolnemu udejanjanju v današnjem času. Pomembno je razumeti, da Magna carta sama po sebi ni popoln dokument za sodobno pravno ureditev, vendar je imela velik zgodovinski pomen in vpliv v mnogih pravnih sistemih po svetu. Pravo se je skozi stoletja razvijalo in prilagajalo novim okoliščinam. Magna carta je postavila temelje, a so bili potrebni nadaljnji dokumenti, zakoni in reforme, da so se oblikovali sodobni pravni sistemi. Današnji pravni sistemi imajo bolj izpopolnjene in celovite zakone, ki ščitijo pravice državljanov. Mednarodni dokumenti, kot so Splošna deklaracija človekovih pravic, Evropska konvencija o človekovih pravicah in drugi, so nadgradnja temeljev, ki jih je postavila Magna carta.

Kljub vsem pravnim dokumentom Magna carta ni v celoti udejanjena v današnjem času, vendar njen vpliv živi v sodobnih pravnih načelih in sistemih, ki zagotavljajo pravno varnost in človekove pravice. To je mejnik, ki je omogočil razvoj pravne države, a je sam po sebi del večjega procesa evolucije prava, ki še vedno traja…

Danes se nakazuje potreba po moralni varnosti, kot nadgradnji pravne varnosti vendar, če v 800-tih letih civilizacija ni uspela zagotoviti pravno varnost na svetu, potem bo zagotovo potrebno več tisoč let, da bi se zagotovila moralna varnost…

pravo#

21. junij 2024

Velikim presenečenjem sem prejel novico o smrti poklicnega kolega, pravnika, univerzitetnega prof. in sodnika na Sodišču EU v Luksemburgu prof. dr. Marka Ilešiča.

Posebej sva se zbližala v obdobju 1993-2005, ko je kolega Marko bil Predsednik Zveze društev pravnikov Slovenije. V tistem obdobju sem kot podpredsednik z njim veliko sodeloval pri udejanjanju mnogih takrat pomembnih projektov za izgradnjo novega pravnega sistema. Bil je ustvarjalen vodja, odličen organizator in iniciator vedno novih izvirnih idej.

Kod mednarodni sodnik z veliko izkušenj nam je pomagal razumeti pravna razmerja delovanja prava v EU ob vstopu Slovenije v EU. Opravljal je mnoge poklicne funkcije in smo poklicni kolegi in kolegice občudovali njegovo sposobnost obvladovanja številnih poklicnih nalog.

Zadnje njegovo sporočilo, ki sem ga sprejel pred kratkim je bilo, da podpira idejo o ustanovitvi Slovenske akademije pravnih znanosti namenjene doktorandom na področju prava.. Skratka kolega Marko je bil izjemna osebnost in vsem, ki smo sodelovali z njim, bo ostal v najlepšem spominu.

Dragi kolega Marko počivaj v miru.

Iskreno sožalje izrekam njegovi družini in vsem bližnjim. Slovenski pravniki najdemo tolažbo v lepih spominih in v dejstvu, da je dragi Marko pustil neizbrisen pečat v naših srcih.

Renata Jakopanec

Bil je velik človek. Ob vsej strokovni širini je ostal osebno preprost in realen. Znal je vzpodbujati in dati priznanje. Prav hudo mi je, da ga več ni.

Katja Hajdinjak

Izjemen profesor, velik človek…

Mitja Vezovnik

Ko sem bil v 3. letniku, je vodil vaje iz obligacijskega prava. Ni zahteval obvezne udeležbe pa je bila predavalnica vedno polna. Izjemno bister in izjemno duhovit, iskriv

Jože Artnak

Sem počaščen, da sem od začetka član duštva pravnikov v športu, ki ga je ustanovil na dnevih pravnikov v Portorožu. Globoko in iskreno sožalje žalujočim.

življenje#