27. junij 2024

Domnevam, da v starosti vsi ljudje ocenjujejo svoje življenje, ali so to edinstveno, čudovito doživetje, ki ga imenujemo življenje, »izkoristili« oziroma »zapravili«. Gre za globoko človeško vprašanje, ki se pogosto pojavi v kasnejših življenjskih obdobjih, predvsem v starosti, in je povezano z refleksijo o lastnih izkušnjah, odločitvah in dosežkih ali napakah oziroma opustitvah v življenju.

Temeljno in začetno vprašanje je, kaj sploh pomeni izkoristiti ali zapraviti svoje življenje? Po vsej verjetnosti ni objektivno jasne in enoznačne opredelitve, kaj pomeni eno oziroma drugo. Gre predvsem za lastno subjektivno oceno, ki je odvisna primarno od doseganja oziroma nedoseganja tistih ciljev, ki smo si jih postavljali v različnih življenjskih fazah, vključujoč razne vidike življenja, kot so: osebno, poklicno, družinsko, družbeno socialno življenje in podobno. V ospredju je vsekakor razmišljanje o tem, kako smo se kot osebe razvijali skozi leta in ali smo izkoristili priložnosti za osebno rast. To lahko vključuje pridobivanje novih znanj, spretnosti, razvoj odnosov in samospoznavanje.

Sledi razmišljanje o kakovosti odnosov, ki smo jih vzpostavili v življenju, in o tem, ali smo bili dobri starši, partnerji, prijatelji in člani skupnosti. Vprašanje, ali smo življenje živeli v skladu s svojimi vrednotami, prepričanji in duhovnimi potrebami, postaja pomembno, ko se ljudje oziramo nazaj na svoje življenje. Refleksija o teh vidikih življenja nam daje občutek zadovoljstva ali nezadovoljstva. Ljudje se pogosto sprašujemo, ali bi lahko naredili drugačne izbire in kako bi slednje vplivale na naše življenje danes.

Vse povedano se še da razumeti. Bolj problematična so vprašanja, čemu in zakaj to raziskujemo in o tem razmišljamo in kako se obnašati, ko ugotovimo, da smo bili uspešni v življenju ali pa da smo ga zapravili. Zadovoljstvo ali nezadovoljstvo z našim življenjem je odvisno prav od odgovora na to vprašanje.

Razmislek o tem, ali smo življenje izkoristili ali zapravili, lahko služi kot spodbuda za osebno rast in spremembe v poznejših letih. Mnogi na tej točki svojega življenja iščemo smisel in sprejemamo nove izzive, da bi svoje življenje izboljšali ali dopolnili, kajti življenje je nenehen proces učenja in rasti in vsak posameznik ima možnost, da svoje življenje oblikuje na način, ki ga najbolj izpolnjuje.

Ob ugotovitvi, da smo ali ne izkoristili življenje, je pomembno, da se soočimo s temi občutki na konstruktiven način, pri čemer moramo biti iskreni do sebe. Četudi smo storili napake ali izpustili priložnosti, to nikakor ne pomeni, da smo življenje zapravili. Iskrena ocena o napakah nam pomaga bolje razumeti, kdo in kje smo. Ključno je, da si oprostimo morebitne napake ali neizpolnjene cilje. Vsakdo dela napake in nihče ni popoln. Namesto da se osredotočimo na obžalovanje preteklosti, je koristno, da si postavimo nove cilje za prihodnost. To lahko vključuje osebno rast, učenje novih veščin, razvijanje hobijev, prispevanje k skupnosti ali izboljšanje odnosov z bližnjimi. Bolj se moramo posvetiti odnosom do drugih, glede na to, da so medosebni odnosi z družino, s prijatelji in skupnostjo ključni za občutek povezanosti, zadovoljstva in pomena v življenju. Zanimivo je, da hvaležnosti v sodobnem svetu ne posvečamo velike pozornosti; če že drugim izrazimo hvaležnost iz vljudnosti, pa pozabljamo na hvaležnost samemu sebi za vse, kar smo v življenju ustvarili, kar imamo oziroma kar smo. Ne glede na našo starost je pomembno razumeti, da je življenje dinamičen proces, v katerem imamo vedno priložnost za rast in pozitivne spremembe.

Milan Robič

Bistveno je, da sem dal od sebe vse kar me je morilo oziroma to kar se je nekje podzavestno prebujalo in pričakovalo, da se očisti, da duša ne trpi ali sem s tem izkoristil ali zapravil privilegij ki ga imenujemo ‘jaz’ oziroma značajski trikotnik pa je odgovor …

Vanja Četković

Spoštovani dr. Ivanjko. Vedno pišete na takšen način, da človek občuti besede tako, kot da bi bile del njega samega. Menim, da le najglolbja resnica, ki pride “de profindis”, doseže tak efekt. V istem trenutku začutiš, da časovna komponenta ter strah pred smrtjo, popolnoma izgineta. Naenkrat njuno moč zamenja občutek brezčasnosti, svobode in miru. Hvala za izbrane besede, ki jih lahko izreče oziroma napiše le duhovno čist človek in nekdo, ki rad pomaga ljudem z namenom, da bi se znebili nepotrebnih strahov in končno zaživeli. Vaše pisanje je dragocena zapuščina vsem, ki iščemo pravo pot. Zato prosim, pišite, pišite in samo pišite. Vaša katarza predstavlja marsikomu rešitev ! Hvala !

Mojca Zelenko

Ko potegneš v nekem trenutku črto pod svoje življenje in se vprašaš: Je to to, kar sem pričakoval/a

Jasna Krstović

Odličan tekst. Hvala Vam dragi kolega!

Janja Praznik

Vedno vas rada berem tudi tokrat spostovani dr. Ivanjko, sem vaša učenka in vam je uspelo nam ekonomistom priblizati in vsaj malo razumeti osnove Prava, sem opravila potem tudi izpit kot prva generacija vodij računovidskih servisov za licenco pri nasi Zbornici racunovodskih servisov Slovenije

Jasna Krstović

AGING….

You grow old, they told me, you are no longer you, you become distant, sad and lonely.

I didn’t answer…

I don’t get old, I get wise.

I stopped being what others like me to become, but what I like to be.

I stopped seeking the acceptance of others and accepted myself.

I have left behind the lying mirrors that deceive mercilessly.

– No, I’m not getting old.

I just become more selective with places, people, customs and ideologies.

I have let go of attachments, unnecessary pain, toxic people, sick souls and rotten hearts… bitterness and unhappiness are not for me, I release them for my health.

I’m ditching party nights for learning and embracing insomnia.

I stopped living stories and started writing them, I threw aside the imposed stereotypes.

I no longer carry eyeshadow in my bag, now I have a book that beautifies my mind.

I exchanged wine glasses for coffee cups, forgot to idealize life and started living it.

– No, I’m not getting old.

I carry freshness in my soul, innocence in my heart, and it discovers me daily.

I have in my hands the tenderness of a cocoon that, when opened, will spread its wings to other places unreachable for those who seek only the frivolity of the material.

I have that charming smile on my face when I observe the simplicity of nature.

I carry in my ears the chirping of the birds that delight me and accompany the walk.

– No, I’m not getting old.

I become selective, betting my time on the intangible, rewriting the story I’ve been told, rediscovering worlds, saving those old books I’ve forgotten half open.

I’m becoming more cautious, I’ve stopped the outbursts that teach me nothing, I’m learning to talk about transcendent things, I’m learning to cultivate knowledge, plant ideals and falsify my destiny.

– No, I’m not getting old.

I begin to live who I really am.~

Suzana Pirtovsek

Tako je življenje je res dinamičen proces v katerem igramo svoje vloge, sanje, realiziramo želje, se soočamo s nepredvidljivih dogodkov, doživljamo srečo in žalost, vse to je življenje. Ali koko gledamo na to je pa je naš mindset ki je plod naučene vzgoje in kulturni milje v katerem smo odrasli. Kakor koli pa je čas ki ga imamo na volji v življenju pa testo iz katerega lahko naredimo vedno čudovite svaritve ki nas osrečujejo.

Cvetka Vrabič

Vaše objave res moram vedno in z veseljem prebrati.

življenje#

22. julij 2024

Konzulat v Mariboru iskreno čestita klapi Dalmari, sekciji Hrvatskog kulturnog društva v Mariboru, za uspješan nastup na 58. Festivalu dalmatinskih klapa v Omišu i na osvajanju dviju nagrada; drugo mjesto po ocjeni strukovne komisije i drugo mjesto po ocjeni publike!

Hrvatska zajednica u Mariboru se ponosi Vašim uspjesima!

Prof. dr. Šime Ivanjko, počasni konzul RH u Mariboru

čestitke#

23. julij 2024

V svoji poklicni praksi kot pravnik, zlasti pa na področju zavarovalništva, sem večkrat opozarjal pristojne organe na določene nepravilne pristope, predvsem na napačno uporabo pravne ali zavarovalne terminologije in na nepravilno dojemanje določenih pravnih razmerij.

Na takšna opozorila najpogosteje ni bilo nobene reakcije ali pa nasprotovanje.

Pred kratkim pa se je zgodilo nekaj, kar me je presenetilo. IZOP- Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru me je prosil, da obrazložim določeno pravno problematiko na področju zavarovanja odgovornosti članov organa vodenja in nadzora, kjer gre dejansko za komplicirano pravno zavarovalno področje. Že več let je določena oblastna strokovna institucija dajala strokovna mnenja, ki jih je bilo mogoče različno razlagati, kar je imelo za posledico tudi različno plačilo dohodnine, bodisi na škodo davčnega zavezanca ali pa države.

Mojo razlago je inštitut posredoval pristojnemu ministrstvu, ki je dejansko ugotovilo, da gre za možnost napačne razlage in je pristopilo k popravljanju svojih navodil.

Ob tem pa sem bil zelo vesel in prijetno presenečen, da se je ministrstvo zahvalilo na koncu svoje razlage in priznanja napake v njihovih navodilih in določenega dojemanja posebnosti zavarovanja, ki so ga napačno razlagali. Ob tem naj omenim, da so zavarovalnice na področju omenjenega zavarovanja prevzele ameriški sistem njegovega izvajanja, ki je v nasprotju z evropskim klasičnim pristopom in v škodo zavarovancev.

Zahvale za opozorilo v dopisu št. 0920-10621/2024-2 s strani strokovnjakov visokega oblastnega organa v praksi res nismo navajeni, in sem bil tako presenečen, da to pozitivno spremembo objavljam na družbenem omrežju. Upam, da bodo tudi drugi državni organi sledili tej dobri praksi.

Nevena Tea Gorjup

Moj poklon in upam, da bo še kakšno pravno mnenje spremenilo izano navodilo upravnih organov.

Metka Penko Natlačen

Cestitke, njim pa pohvale!

pravo#

25. julij 2024

Sprejetje moje prve knjige razmišljanj »Pravo je več kot pravo«, ki jo je izdala Pravna fakulteta UNI v Mariboru ob mojem odhodu v pokoj, me je spodbudilo, da nadaljujem s tovrstnimi objavami. Tako je nastala druga monografija “Aforizmi in razmišljanja”, ki jo je izdala Založba Univerze v Mariboru 2020, in se nanaša na razmišljanja o pravnikih in študiju prava.

Tretja knjiga je dokumentirana monografija o hudi namerno storjeni pravni napaki, ki se v sodobni državi nikakor ne bi smela zgoditi. Gre za monografijo: «Zakaj ste nas kaznovali«, ki jo je izdal Kulturni center v Mariboru leta 2021, v kateri sem ugotovil, da so poslanci Državnega zbora RS leta 1999 bili zavedeni, ko so na nujni seji glasovali o Zakonu o finančnem poslovanju podjetij z bistveno drugačno vsebino, kot sem jo osebno pripravil po naročilu takratnega Ministrstva za drobno gospodarstvo. Osnutek mojega zakona je imel namen varovati mala družinska podjetja pred dominacijo in zlorabami velikih gospodarskih, zlasti državnih podjetij. Namesto vsebine o varstvu malih podjetij je določena struktura v okviru Sodniškega društva, ob pomoči Ministrstva za finance, posredovala poslancem vsebino, o kateri so glasovali in na podlagi katere je, namesto pomoči in varstva malih podjetij, tisoče gospodarskih subjektov bilo izbrisanih iz sodnega registra, ne da bi se uredila vsa razmerja ob prenehanju pravnih oseb. Obveznosti izbrisanih družb pa so bile prenesene ex lege na ustanovitelje družb. Vsebina te monografije in napake so predmet obravnavanja EVROPSKE KOMISIJE GENERALNEGA DIREKTORATA ZA PRAVOSODJE IN POTROŠNIKE, direktorat A: Pravosodne politike, Enota A.3: Pravo gospodarskih družb.

Posebej pa sem vesel, da bo Založba Univerze Alma Mater Europaea v Mariboru letos jeseni objavila mojo 4. monografijo z naslovom »Srečanja s starostjo«, v redakciji zasl. prof. dr. Jane Goriup, predstojnice Katedre za gerontologijo, kot intimno razmišljanje človeka, ki je s presenečenjem ugotovil, da je nekega neznanega dne vstopil na pot starosti …

Metka Penko Natlačen

Poznam jo, to knjigico. Počaščena sem, da sem jo bila prejela s posvetilom neposredno iz njegovih rok. Čudivito in zabavno, pa tudi hudomušno branje za pravnike in nepravnike.

Sonja Vengar

Kot vedno, branje njegovih del g. profesorja bo užitek!

Jana Goriup

…in kmalu bo luč sveta zgledala še ena. Enkratna, zanimiva, dražestna….Vredna branja! Res bo poseben užitek.

pravo#

29. julij 2024

V razmerju do prejšnjih generacij smo mi srečna generacija, glede na to, da imamo bistveno več materialnih dobrin kot naši predniki. Potem pa se pojavlja dvoje vprašanj: smo zato srečnejši in ali nimamo preveč tega, česar ne potrebujemo, in premalo tega, kar resnično potrebujemo? To se ne nanaša samo na materialne dobrine temveč druge vidike življenja, kot so odnosi, čas ali izkušnje. Vsi poznamo teror izbire, kadar stojimo pred omaro, polno oblek, in se moramo odločiti, kaj bomo danes oblekli … V restavraciji s težavo izbiramo, kaj naj bi naročili, če pa je pred nami lista čudovitih jedi. A razlog za to ni pomanjkanje izbire temveč preveč izbire. Včasih se preprosto ujamemo v potrošniško miselnost in kupujemo stvari, ki nam ne prinašajo resnične koristi ali zadovoljstva. Pogosto se ne zavedamo svojih potreb in se ne osredotočamo na tisto, kar nam je resnično pomembno.

Če se poglobimo v to vprašanje, ugotavljamo, čeprav si tega ne želimo priznati, da nas to resnično ne osrečuje. Konzum in luksuz nas ne moreta trajno osrečevati. Če kupimo nepotrebno stvar, nas to sicer osreči za kratek trenutek, vendar se hitro spremeni v občutek normalnosti in vsakdanjosti in nas sčasoma začne celo motiti oziroma obremenjevati, ker izgubljamo čas in tisto, kar nas osrečuje kot najvrednejša življenjska vrednota, za nepomembne stvari v življenju.

V življenjskem hitenju pozabljamo na to, kaj je res najbolj pomembno za občutek notranje sreče in posegamo po zadovoljstvih, ki nas sicer trenutno osrečujejo, s tem da pozabimo in se izognemo premisleku o tem, kaj nas resnično osrečuje. Zato se nam poraja občutek, da živimo drugače, kot bi si dejansko želeli. Čutimo, da so naša življenjska pričakovanja iz otroštva in mladosti bila drugačna in se nam zdi, da iščemo izgubljeno srečo …, vendar na napačni poti potrošništva …

Suzana Pirtovsek

Še kako res drži.

Hoh Ing

Vaš stavek iz teksta “sreča”. Imamo prveč tega (materialnega) kar ne potrebujemo in premalo ostalega, bolj pomembnega za srečo. Najmanj polovico svetovne produkcije človek ne potrebuje. S tem samo smetimo naš planet in se zastrupljamo v tej rasti nepotrebne “proizvodnje”

Inge Markoli

Drži kot pribito!

etika#

31. julij 2024

Kako bi bil čudovit svet in življenje med ljudmi, če ne bi bilo medsebojnih žalitev, obsodb ali insinuacij, ki prizadenejo nas ali mi druge. In kaj storiti, ko nas je nekdo prizadel? Imamo tri možnosti: maščevati se, oprostiti ali pozabiti.

Maščevanje je v praksi najbolj prisotna oblika reagiranja na neprijetnosti, ki nam jih povzročajo drugi. Je pa to tudi najslabša odločitev, ker se nobena naša bolečina ne da zdraviti s povzročanjem bolečine drugemu. To je oblika reakcije na našo prizadetost in je znana iz preteklosti civilizacije kot »zob za zob« oziroma »oko za oko«. Tudi v sodobnem času vojne in vojaški spopadi temeljijo na tem civilizacijsko primitivnem načinu reševanja sporov. Žal pravniki, ki smo vedno tako ali drugače povezani s spori med ljudmi, pogosto posegamo s svetovanjem po tej obliki iskanja zadoščenja. Pogosto ga tudi spodbujamo in smo za to še dobro nagrajeni, čeprav to ni naša osebna zadeva. To je slaba stran pravniškega poklica. Pri pravnikih naj bi vse imelo svoj zaključek in to praviloma v odločitvi sodišča. Ob tem pa je znano, da medčloveški odnosi po naravi stvari nimajo končnega zaključka. Z zaključkom preneha dialog, kar pa je z vidika človeške potrebe po dialogu z drugimi najslabša stran. Tudi zaključki v umetnosti ogrožajo njen razvoj.

Oprostitev je dejanje odgovornosti, zahteva dialog med partnerstvom oziroma gre za medčloveško razmerje. Oproščanje je v civilizaciji posledica najbolj globoke človekove potrebe po samoohranitvi in nasprotni strani ni potrebno pojasnjevanje. Oproščanje je dejanje odgovornosti in mora se pojasnjevati, da se sporno dejanje ne bo nadaljevalo. Pri tem mora obstajati medsebojni odnos, ki temelji na razmerju »dam – daš”Z ene strani gre za obveznost oprostitve in z druge strani obveznost, da se to ne bo ponovilo.

Pri pozabljanju pa ne gre za medsebojno razmerje, ni potrebe po dialogu in ni treba nobenega pojasnjevanja.

In kaj je najbolj primerno?

Vsak posameznik ima svoje razloge in motivacijo za odpuščanje ali pozabljanje, zato je pomembno, da se osredotočimo na tisto, kar nam najbolj ustreza. Gre za monolog, za razliko od dialoga pri oprostitvi oziroma maščevanju, ki je najmanj sprejemljivo, ker se sporno razmerje samo poglablja.

Odpustitev zmanjša čustveno breme in stres, ki ga povzročajo negativna čustva, pomaga pri obnovitvi odnosov, prispeva k boljši samopodobi in razumevanju sebe, zmanjšanju jeze in sovraštva, koristi duševnemu zdravju in povečanju empatije.

Pozabljanje na pretekle bolečine omogoča, da se osredotočamo na sedanjost in prihodnost, kar lahko vodi k srečnejšemu življenju, osebni rasti in notranjemu miru, čeprav je ta oblika najtežja in jo zmorejo le zgrajene osebnosti.

Nika Jan

Pogosto je prisotno mnenje, da je oproščanje značilnost šibkih, vodljivih značajev. To je napačno stališče, saj odpuščanje drugim ne pomeni, da drugi lahko hodijo po tebi, temveč je zavestno in aktivno dejanje, ko človek razumsko presodi, da z vztrajanjem v zamerah škodi najprej sebi kakor tudi odnosu. Gre za zavestno odločitev, da jeze in zamere ne bomo več nosili v sebi, ker s tem predvsem dušimo lastno življenje in z vztrajanjem v zameri plačujemo previsoko ceno za majhno »zadoščenje«. Oprostitev je razumsko spoznanje, da je energijo, ki smo jo usmerjali v premlevanje bolečine preteklosti, bolje usmeriti v ohranjanje notranjega miru in izboljšanje naše sedanjosti in prihodnosti. Odpuščanje torej ni znak šibkosti, temveč nasprotno, je znak notranje moči. Kadar odpustimo, pomeni, da smo zmožni vedenja, pri katerem za svojo zaščito ne uporabljamo jeze in sovraštva.

Dejanje odpuščanja je neizogiben sestavni del življenja, saj se skoraj vsak dan znajdemo v položaju, ko moramo nekomu nekaj odpustiti: partnerju, otroku, sodelavcu, staršem … idr. Brez odpuščanja ne preživi noben odnos.

etika#

2. avgust 2024

Odkar sem se pred 60 leti kot študent ob delu – telefonist na hišni centrali zavarovalnice srečal s pravom na popoldanskih predavanjih na Višji pravni šoli v Mariboru, mi je bilo pravo velika ljubezen. Tudi v poklicnem življenju sem užival v reševanju zapletenih pravnih primerov in sem koristil vse možnosti, da sem kaj pravnega objavil v dnevnem časopisju.

Pred dnevi sem bil zaprošen, da svetujem v dokaj zapleteni pravni zadevi. Bil sem presenečen, da sem pri tem začutil odpor in zadržanost, kar se mi prej nikoli ni dogajalo. Nasprotno, v preteklosti sem bil vedno vesel zapletenih pravnih primerov. Nič takega se danes ni zgodilo, kar bi po naravi stvari pripeljalo do odpora do prava.

Pogovarjal sem se s kolegi o tem občutku in ugotovil, da podobno čutijo tudi oni.

Starejši imamo občutek, da pravo ni več tisto, kar je bilo v preteklosti, ko beremo razmišljanja velikih pravnih velikanov, katere je socializem kot staro šaro zavrgel, v primerjavi z novim pravom, v katerem prevladuje politika namesto prava. Namesto da politika določi cilje, pravo pa pot do ciljev, je danes politika prevzela oboje. Če tega ne bi bilo, zagotovo v naši družbi ne bi bilo storjenih toliko napak zaradi nespoštovanja prava.

Pri tem pa se starejši pravni strokovnjaki zavedamo naravnega dejstva, da v starosti preusmerjamo svojo pozornost s poklicnih zadev na vprašanja, ki se dotikajo smisla življenja, osebnega zadovoljstva in odnosov do drugih.

Starejši ljudje pogosto reflektiramo o svojih preteklih izkušnjah in se sprašujemo, kaj je v življenju resnično pomembno. Preprosto iščemo globlje odgovore, kot nam jih ponujajo površne sodobne informacije.

Starost prinaša v naša življenja življenjske spremembe, kot so upokojitev, izguba bližnjih, in družbeno izločanje starejših na obrobje družbe. Pri tem se spreminjajo tudi prioritete v življenju. Začnejo se ceniti odnosi do soljudi in osebna izpolnitev, bolj kot poklicni uspeh.

Čeprav si starejši ne priznamo, pa se vendar ne moremo znebiti občutka minevanja, ki nas opozarja, da je življenje časovno omejeno, in se povečuje želja po osredotočanju na nekatere temeljne in neotipljive vidike, kot so sreča, ljubezen in življenjski smisel.

Še vedno pa iščemo pomen našega življenja v smislu, ali smo prispevali kaj koristnega družbenemu okolju in kakšno sled bomo zapustili za seboj.

Odgovori na vsa ta nova vprašanja pa nas silijo, da iščemo odgovore v svetu filozofije in spiritualnosti, ki smo ju tako radi zavračali v ihti vsakodnevnega življenja.

Na koncu ugotavljam, da je minevanje moje ljubezni do prava posledica odpora do aktualnega prava, ki je v suženjstvu politike, in posledica osebnih potreb po iskanju odgovora glede občutka lastnega minevanja …

Tone Potocnik

Nase najvecje bogastvo je čas, ki nam je odmerjen in je neizmerno bogastvo. Zato ga v jeseni življenja izkoristimo za prave, vredne stvari… Za bliznje, za prave prijatelje ali pa tudi samo za lastne hobije, ki nam prinašajo radost…

Joži Jagodic

Čudovito razmišljanje.

Slavica Vetrih

Hvala za vaš zapis.

Milan Visocnik

Ko sem bil na praksi na sodiscu pri g. Krizmanu, me je iz prakse dosti naucil. Ga. Kezmah takrat na Okroznem sodiscu je gledala po strankah in ugotovila da so toziteli stari in so bile njene besede te pa moram hitro resit ne glede na zadevo, ki se je kasneje ko sem sel ze cez pekel, dokazala, da so imeli lazne price. Tolko sem bil zbegan med obravnavo, ker sem se spraseval, kaj nimamo za vse iste zakone, stare ali mlade in iste pravice pred ustavo. Tolko pravnih mnenj v sodobnem casu, in toliko razlicnih interpretacij, sem si rekel, bolje da sem sel v racunovodstvo. En rek je: da je sedaj na sodiscu toliko pravice kot je v javni hisi ljubezni. Pa brez zamere,v popolnosti se strinjam z vasim zapisom in obcutil sem vas nacin in odnos do prava kot student na VPŠ.

Andrej Razdrih

Pravo je vedno suženj politike, če si to priznamo ali ne…

DrscSuzana Čurin Radović

Ne gre mi iz spomina ena misel znane pravnice. Pravo brez širokega znanja (torej tudi etičnega) je nevarno, pravo brez sočutja pa je lahko celo smrtno nevarno. Oboje sem izkusila na lastni koži.

Branko Kopše

… ja … v tej sistematično cenzurirani demokratično podebiljeni družbi ugled, znanje in izkušnje niso več predpogoj za uspeh, odloča zgolj večinski glas naivnih analfabetov … pravno znanje pa lahko uveljavljaš zgolj s pomočjo politike, oderuških odvetnikov in strokovno vprašljivih razsodnikov … v kolikor jih lahko plačaš ..

Bogdana Bradac

V celoti se strinjam z vami, g. profesor!

Kukovec Zlatko

https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/v-srediscu/257614 ______ Ustava je po svoji izvorni naravi torej pogodbeni kompromis, nekakšno premirje med pogodbenima strankama. Del vsake dobre pogodbe je malodane preganjavično predvidevanje možnosti spora. Bistveno za vsak spor pa je procesno, neprimerno bolj kot materialno, vprašanje, ki bi ga danes imenovali “dostop do sodišča” (access to court), ki bo spor presojalo, razreševalo. V tem dostopu do jurisdikcije je tudi bistvo ČLOVEKOVIH PRAVIC. Šele, če je to vnaprej urejeno in dosledno udejanjeno, lahko govorimo o VLADAVINI PRAVA. Ker ustava potemtakem dobesedno vzpostavlja, taka pa je tudi etimologija besede “Constitutio”, državljanski mir in s tem vladavino prava (rule of law) ter PRAVNO VARNOST (Rechtssicherheit), je ustava državna ontologija par excellence. Ker je tisto, kar nam je ontološko najbliže, ponavadi najteže zaznati, je sicer logično, da to hierarhijo vrednot doživljamo kot naravno danost, ne zavedamo pa njene usodne državotvorne prvinskosti. Vedno pa se je zato dobro vprašati, kaj bi bilo, če ne bi bilo ustavne jurisdikcije. Odgovor je, in tega ni mogoče ne prevečkrat ponoviti in ne premočno poudariti – DRŽAVLJANSKA VOJNA. ….

pravo#

9. avgust 2024

Sem na dopustu in se sprašujem, kaj je to sploh dopust. Iz otroštva se spomnim, da v kmečkem življenju na vasi nikoli ni nihče govoril o dopustu. Kot učenci smo govorili o razpustu, ne pa o dopustu, kar je pomenilo, da ni bilo pouka, vendar pa smo zato v večji meri pomagali starejšim pri kmečkih opravilih. Spomnim se, da sem si želel, da bi raje bil v šoli kot pri delu doma.

Če brskam po literaturi in priročnikih, ugotavljam, da bi naj bil dopust obdobje, ko se posameznik ali skupina ljudi odmakne od svojih rednih delovnih obveznosti in vsakodnevnih nalog, da bi si privoščili počitek, sprostitev in uživanje v prostem času. To je lahko vse, od raziskovanja novih krajev do preživljanja časa doma ali na vikendu.

Mnogi trdijo, da je dopust odmik od dela, ki naj omogoči ljudem, da se odmaknejo od svojih delovnih obveznosti, kar je pomembno za zmanjšanje stresa in izboljšanje duševnega zdravja. Verjetno bi bilo bolj pravilno, da ne gre za odmik od dela ampak le za odmik od določene vrste dela. Bistvo omenjenega odmika je le zamenjava dela, ker si je težko zamisliti človeka, ki nima nikakršnega dela ali pa nič ne dela.

Namen dopusta bi naj bil sprostitev in regeneracija, kar pomaga obnoviti energijo in motivacijo za delo. To naj bi bilo, vendar pa je pogosto prav obratno. Vsakdo, ki danes potuje na dopust na morje, ve, kakšen stres je to, od zagotavljanja stroškov, organizacije potovanja, iskanja mesta za dopustovanje, srečanja z ljudmi, ki niso vedno prijazni, in še in še …

Dopust bi naj bil priložnost za preživljanje kakovostnega časa z družino, s prijatelji ali partnerjem, kar krepi odnose. Pogosto se prav na dopustu zapletajo zadeve z družino, sorodniki in prijatelji. Ni izjema, da je vzrok ločitve ali prekinitve partnerstva prav dopust.

Mnogi koristijo dopust za raziskovanje novih kultur, jedi in krajev, kar obogati njihovo življenje in širi pogled na svet. To je res, vendar si to lahko privoščijo le posamezniki iz višjih družbenih struktur, ker so ta dopustniška potovanja povezana s financami, ki si jih povprečni delovni ljudje ne morejo privoščiti.

Dopust lahko vključuje različne aktivnosti, kot so športi, pohodništvo, plavanje, obisk muzejev, kulinarične izkušnje ali preprosto uživanje v naravi, vendar veliko načrtovanega ostane samo načrtovanje.

Po vrnitvi z dopusta se mnogi ljudje počutijo bolj sveže, motivirane in pripravljene na nove izzive, ali se pa srečujejo s še večjimi težavami ob vnovičnem vključevanju v delovni proces.

Skratka, mnogi danes razmišljajo, da znane in sedanje oblike dopusta postajajo sporne in jih je treba smiselno spremeniti z namenom izboljšanja delovnih pogojev in usklajevanja poklicnega ter zasebnega življenja. Nekateri menijo, da bi bilo primerno razmišljati o uvedbi fleksibilnih možnosti dopusta, kjer bi zaposleni lahko izbirali, kdaj in koliko dni dopusta si želijo vzeti, da bi si lahko povečali zadovoljstvo, ne pa da morajo načrtovati dopust za nekaj mesecev vnaprej, ne glede na spremenjene okoliščine, ki so za dopust nujne. Danes je v ospredju telesno aktiven dopust, pozablja pa se na nujnost dopusta za duševno zdravje, ki bi ga posameznik potreboval v primeru notranjih duševnih težav, ki sodobnega človeka bolj obremenjujejo kot zgolj telesne težave.

Sodoben človek potrebuje dopust za regeneracijo duševnega zdravja, brez potrebe po zdravstvenem potrdilu.

Zaposleni, ki imajo otroke, potrebujejo dopust za starše, za novopečene starše bi lahko podprla družinsko dinamiko vsakodnevnega življenja razširjena družina. Na to posebej opozarjajo prizadevanja v okviru delodajalcev, prijaznih družinam.

V preteklih časih socializma smo zlasti študenti ob delu bili navdušeni nad dopusti za izobraževanje in usposabljanje. Osebno se spomnim, kako mi je delavski svet Metalne v Mariboru omogočil trimesečni dvourni dopust med 6. in 8. uro zjutraj in sem v tem času končal 4. letnik študija. Danes je to nemogoče pričakovati od delodajalcev, vendar bi številni zaposleni, ki se izobražujejo ob delu, to potrebovali in bi jih dodatno motiviralo ob zavedanju, da delodajalci podpirajo njihovo dopolnilno izobraževanje. Omogočanje tovrstnih oblik dopusta bi lahko izboljšalo kompetence zaposlenih in povečalo njihovo zadovoljstvo pri delu. Zelo pogrešamo razgovore in raziskave o vlogi in o obstoječih oblikah dopusta ter o rednem zbiranju povratnih informacij zaposlenih in o njihovih potrebah, kar bi nedvomno pripomoglo k boljšemu prilagajanju teh življenjskih potreb oblikam življenja. V vsakem primeru pa je treba podpirati povezovanje dopusta v najširšem pomenu besede s potrebami dela in študija na daljavo in zaposlenim omogočiti, da potujejo in delajo na enem mestu.

Zanimivo je, da družboslovni strokovnjaki raziskujejo sodobne oblike življenja na vseh področjih, vendar pa se izogibajo ugotavljanju možnosti, da bi dopust lahko bila vsestranska možnost za povečevanje zadovoljstva ljudi in sočasno koristi za fizično in duševno zdravje ter izobraževanje.

Z implementacijo teh sprememb pri oblikah dopusta bi se lahko izboljšalo zadovoljstvo in produktivnost zaposlenih ter prispevalo k bolj zdravemu delovnemu okolju.

Mnogi se bomo vrnili z dopusta z razmišljanjem, ali bi lahko ta čas izkoristili veliko bolje, s tem da ne vemo, kako???

Torej tudi na dopustu ni odveč razmišljanje o dopustu …

Tone Potocnik

Veliko sem se naučil v najširšem smislu besede,ki je rekel:,ne vem kaj bi počel,če ne bi delal.Pa vendar v uspešni firmi ni nikoli dovolil,da bi ljudje delali več kot 8 ur.Ker je menil,da je to dovolj,da firma dobro deluje in morajo imeti zaposleni čas tudi za ostale stvari.

Meni osebno je največkrat dobro opravljeno delo vecjo radost in notranje zadovoljstvo kot dopust in brezdelje….Sreča,da smo različni.

Hoh Ing

Dopust, neglede kaj to pomeni, ima različno uporabnost. Naj je “družinsko dopustovanje”- oče mama in otroci ter kak hišni ljubljenček. Nam v penziji ne pomeni veliko. Dopust si pišemo zjutraj za ta dan in ni plačan. V mladosti je to bil dopust za “dan ljubezni”, tudi ne plačan, kvečjemu podaljšan. Danes pa so dopustniška sporočila na FB, koliko € stane pivo in sladoled.

Lara Mehle

Vrlo dobar članak, koji upucuje na razmisljanje o djelotvornosti odmora.

Mislim, da bi za neke ljude odmor bi bio korisniji onda, kad su bili dugo preoptereceni i kad osjete potrebu da se odmaknu od svakodnevnog napornog rada, a ne onda, kad im poslodavac odredi… Danas su juli i august dosta nepovoljni za opustanje, zbog visokih temperatura i gužvi, a zaposlenicima su na raspolaganju samo ta dva mjeseca.

Sa odmora se vraćaju umorni i razmišljaju o “odmoru” na poslu.

Zinka Razbornik

Se strinjam Šime,tudi pri tebi pri meni smo za počitnice otroci delali doma na kmetiji in tudi iz mesta so domači prišli pomagat delat, to je bil njihov dopust bilo je lepo in delovno…

Jože Artnak

Meni dopust, četudi sem upokojen, veliko pomeni, še posebej na morju, ker sva takrat vseskozi skupaj z ženo, ki še ni upokojena in včasih se pridružijo otroci.

življenje#

15. avgust 2024

Odkar sem se srečal s starostjo, čeprav ne vem, kdaj je to točno bilo, ugotavljam, da je starost sama po sebi lahko lepa in koristna tako za posameznika kot tudi za družbo, vendar pa me je presenetila vrsta vprašanj, povezanih s starostjo. Kot upokojenec že vrsto let aktivno sodelujem v članstvu Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru in v zadnjem času sem, kot vodja centra, postal pozoren zlasti na vprašanja upokojevanja visokošolskih učiteljev, ki v osnovi ne odstopajo od drugih visoko izobraženih strokovnjakov. Ugotavljam, da obstajata dve vrsti upokojitve: poklicna in družbena upokojitev. Poklicna upokojitev je prehod posameznika iz aktivnega dela v pokoj na podlagi določenih poklicnih kriterijev in je praviloma prisilna. Družbena upokojitev pa pomeni izključitev posameznika iz družbenega okolja oziroma umik iz aktivnega družbenega življenja, kar v osnovi vključuje zmanjšanje stikov z družino, prijatelji ali skupnostjo. Oblika upokojitve je lahko prisilna ali prostovoljna in se ji ne posveča veliko pozornosti. Nasprotno, družbeno okolje na nek način pričakuje, da se človek ob poklicni upokojitvi umakne tudi od vsakodnevnega življenja v družbi. Omenjeni umik je lahko posledica zdravstvenih težav, stresa in anksioznosti pred starostjo, zmanjšanja mobilnosti in podobno. Kar preseneča v praksi, je umik zaradi splošnega nezadovoljstva, ki je posledica pomanjkanja zadovoljstva v družbenih interakcijah ali občutka življenja na obrobju družbe. To spremlja tudi občutek osamljenosti, zmanjšanja socialne mreže in izguba socialne podpore. Umik iz okolja je kompleksen pojav, ki zahteva razumevanje in podporo, da bi posameznikom pomagali ponovno vzpostaviti povezave in izboljšati njihovo splošno dobrobit, na čemer nihče ne deluje, razen omenjenega centra v razmerju do upokojenih visokošolskih učiteljev.

Ni sporno, da se v sodobni družbi najmanj pozornosti posveča starejši generaciji, v primerjavi s storitvami in skrbmi za druge družbene strukture, izvzemši skrb za zdravje. Medtem ko so zdravstvene skrbi starejših pogosto v ospredju, se druge pomembne težave, kot so socialna izolacija, duševno zdravje, dostop do storitev in ekonomskih virov, pogosto spregledane. Oblastne strukture oziroma družbeni voditelji ne želijo prepoznati in obravnavati vprašanja socialne izolacije kot težave starejše generacije, s katero so pogosto povezane duševne bolezni. Premalo se dela na osveščanju javnosti o težavah, s katerimi se starejši soočajo, kot so socialna izolacija, duševno zdravje in ekonomske težave. Spodbujanje in osredotočanje na socialno vključevanje starejših, npr. organiziranje družabnih dogodkov, delavnic in skupin za podporo, temelji na pobudah prostovoljnih združenj in posameznikov, ni pa to sestavni del sistemske družbene skrbi. Ni dovolj strokovnjakov za vprašanja starejših. Na tem področju je treba pozdraviti prizadevanja Univerze Alma Mater Europeae v Mariboru s programom študija socialne gerontologije. Razvoj spletnih platform, kjer bi se lahko starejši medsebojno povezovali in izmenjavali svoje izkušnje ter si nudili medsebojno podporo, bi bil dobrodošel. Pozitivno so sprejete prevozniške storitve za starejše. Kar starejši še vedno pogrešajo v naši družbi, so zlasti lažje dostopanje do socialnih storitev, kot so svetovanje, pomoč pri vsakodnevnih nalogah in pomoč v duševnih stiskah. Sedanje težave v zdravstvu najbolj prizadenejo prav starejše. Družba, zlasti pa politične stranke ne spodbujajo vključevanja starejših v odločevalske procese na lokalni in še manj na nacionalni ravni, da bi se zagotovile potrebe in interesi starejših. V drugih državah so znane skupine za zagovorništvo, ki se osredotočajo na pravice in potrebe starejših v družbi. V praksi niso zaživeli programi, ki bi povezovali mlajše in starejše generacije, še manj pa je skupnih dejavnosti, kar bi pripomoglo k razumevanju in podpori med različnimi starostnimi skupinami.

Teh in drugih sprememb starejši ne morejo udejanjiti, zlasti ne morejo izboljšati kakovosti življenja starejših, zmanjšati njihove stigme in izolacije ter zagotoviti, da so njihovi glasovi in potrebe slišani in upoštevani. To lahko udejanjijo le oblastne strukture, če že ne zaradi starejših, pa vsekakor zaradi večje socialne kohezije in blagostanja celotne skupnosti.

Mnogi dvomimo, da so sedanje vodilne družbene strukture pripravljene posvetiti potrebno pozornost starejši generaciji, katero obravnavajo kot družbeno obremenitev, ne pa kot koristno danost …

Alojzij Kolenc

Odlično napisano, družba ki se stara bi se morala veliko bolj posvečati starejšim.

Hoh Ing

Starejši v družbi. Vaš naslov teme prof.Šime Ivanjko. Po desetih letih v penziji spoznaš da je tudi tu na vseh področjih prisoten interes. Če nam aktivnost ni omejena z zdravjem, omejena pa je v dejavnostih ki jih v penziji “ne smeš početi”. npr.pravni status》podjetništvo in plačevanje davkov ni omogočeno če se ne odpoveš penziji.

Občutek izključenosti je samo osebni občutek kjer nimamo več vpliva na odločanje razen “politika v zamrznjeni penziji”. Vključenost v neinteresne dejavnosti so odvisne od posameznika. Še smo, tudi v “leru koristni” in ne samo breme države.

Vincenc Petruna

Meni se zdi upokojitev, kjer ni prišlo do prenosa znanja in izkušenj na mlajše v poklicih, kjer bi bilo to potrebno, velika izguba za družbo in vsakično novo odkrivanje tople vode, ki lahko pri mladih v nekaterih poklicih traja tudi desetletje. Ne vem, zakaj moramo kar presekati, prehodna doba z novozaposlenim in kandidatom za upokojitev bi lahko vsaj v nekaterih poklicih trajala več let.

starost#

30. avgust 2024

V zadnjih letih je na področju prava zaznati pozitiven pojav pri mlajših pravnih kadrih, da poglabljajo pravno znanje v okviru doktorskega študija, ki ga izvajajo vse tri pravne fakultete v Sloveniji. Mnogi se odločajo tudi za doktorski študij na pravnih fakultetah v državah EU in drugih državah. V zvezi s tem se je že pred leti pojavila ideja o povezovanju doktorandov (študentov na doktorskem študiju) in doktorantk/ov (ki so opravili doktorat na področju pravnih znanosti).

V zadnjih petnajstih letih je na slovenskih pravnih fakultetah opravilo doktorat več kot 200 doktorantov.

V letu 2023 in 2024 je zaživela ideja in je bilo opravljeno povpraševanje o ideji ustanovitve združenja slovenskih doktorantk in doktorantov v okviru Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti (Združenje SAPZ). Anketirani so bili le doktorantke/i, katerih e-naslove smo pridobili na vseh treh pravnih fakultetah ali pa smo jih poznali iz medsebojnih kontaktov. Idejo o ustanovitvi združenja je podprla velika večina anketiranih in tudi izrazila željo po članstvu. Idejo je podprlo tudi vodstvo Pravne fakultete Univerze v Mariboru, ki je bila pripravljena nuditi potreben suport. Za podporo se najlepše zahvaljujemo vodstvu Pravne fakultete UNI v Mariboru.

Ustanovitev Združenja SAPZ sovpada s 60. obletnico študija prava v Mariboru, 50. obletnico Univerze v Mariboru in 60. obletnico ustanovitve Pravniškega društva v Mariboru.

Dne 30. 6. 2024 so ustanovitelji, prof. dr. Verica Trstenjak, prof. dr. Matej Avbelj, in zasl. prof. dr. Šime Ivanjko sprejeli sklep o ustanovitvi Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti in statut, ki podrobneje ureja članstvo, organe vodenja in nadzora ter ureja postopek sprejema v članstvo, ki je omejeno na 50 članic oziroma članov.

Zastopnik Združenja SAPZ v postopku registracije je zasl. prof. dr. Šime Ivanjko.

Članica oziroma član Združenja SAPZ je lahko oseba z doktoratom pravnih znanosti in z referencami, ki se predvsem nanašajo na rezultate znanstvenih raziskav in objav ter na motiviranost za razvojno delo na področju pravnih znanosti.

Omenjeno Združenje SAPZ je namenjeno primarno članicam in članom, ki se želijo uveljaviti na področju razvoja pravnih znanosti in ne samo tistim, ki so se že uveljavili. Omenjeno Združenje SAPZ se želi s svojim delovanjem uveljaviti na področju zagotavljanja pogojev za prepoznavnost njenih članov in ustvarjanja možnosti za nadaljnji znanstveni razvoj oseb z doktoratom pravnih znanosti. To so zlasti doktoranti, ki jih ne podpirajo znanstvene ali izobraževalne institucije in nimajo možnosti lastnega znanstvenega razvoja na podlagi opravljenega doktorata in so brez potrebne znanstvene infrastrukture.

Doktorat znanosti naj ne bi bil zgolj cilj temveč pogoj za nadaljnje znanstveno delo v korist družbenega razvoja, česar pa ni mogoče doseči posameznikom, za katerimi ni nobene ustrezne družbene pravno raziskovalne institucije. Število doktorjev znanosti je vsak dan večje, število mest v znanstveno izobraževanih in raziskovalnih institucijah pa je vedno omejeno, zato je primarna naloga bodočega Združenja SAPZ pomoč omenjenim skupinam doktorandov in doktorantov. V okviru Združenja SAPZ bodo mladi, še neprepoznavni v znanstveni sferi, ob pomoči starejših članov lažje vstopali v povezave pri vključevanju v svet znanstvenih raziskovalcev pravnih znanosti, zlasti na mednarodnem področju.

Danes, dne 30. 8. 2024, je bilo omenjeno Združenje Slovenska akademija pravnih znanosti vpisano v register društev pri upravni enoti v Mariboru. Matična številka je 4127986.

Po opravljeni registraciji ZSAPZ bo zastopnik pozval na družbenem omrežju zainteresirane bodoče članice in člane na konstitutivno sejo skupščine, ki bo sprejela prijavljene oziroma vabljene kandidatinje in kandidate v članstvo in izvolila člane vseh organov, predvidenih v statutu.

Zainteresiranost za članstvo v Združenju SAPZ kandidatke in kandidati lahko posredujejo pisno na sedež Združenja SAPZ, Mladinska 9, 2000 Maribor oziroma na e-mail zastopnika: sime.ivanjko@um.si

Prijavljenim kandidatom bo posredovan statut, pogoji za članstvo in postopek sprejema na konstitutivni skupščini, ki bo v mesecu decembru 2024, z izvolitvijo organov na podlagi statuta.

Prav lep pozdrav in vabljeni v članstvo Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti!

Zasl. prof. dr. Šime Ivanjko, zastopnik Združenje SAPZ

Ludvik Toplak

Spoštovana kolegica in kolegi, dragi Šime, Verica in Matej. Čestitam za nov podvig, ki bo dal vzgon razvoju slovenske pravne znanosti in kulture in odprl nove poti mednarodne akademske komunikacije pravne znanosti in stroke.

Šime Ivanjko

Hvala dragi Ludvik. Tvoje prepoznavanje pomena Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti nam veliko pomeni, ker je znano Tvoje nestorstvo in skrb za mlade znanstvenike. Hvala za Tvojo podporo in izvirno idejo Tvoje hčerke dr. Barbare, ki nam je omogočila udejaniti ustanovitev Slovenske akademije pravnih znanosti.

pravo#