u ime Konzulata Republike Hrvatske u Mariboru, upućujem vam iskrene čestitke povodom 1. svibnja – Međunarodnog praznika rada.

Ovaj dan podsjeća nas na trajne vrijednosti rada, solidarnosti i dostojanstva svakog čovjeka. Ujedno je i prilika da istaknemo koliko su bliski i isprepleteni odnosi između hrvatskog i slovenskog naroda. Naše prijateljstvo nije samo rezultat geografske blizine, već i zajedničke povijesti, uzajamnog poštovanja i svakodnevne suradnje.

Danas, više nego ikada, dijelimo zajedničke interese u stvaranju boljih uvjeta za radne ljude – pravednijih društava, sigurnijih radnih mjesta i dostojanstvenijeg života za sve naše građane. Upravo kroz međusobno razumijevanje i partnerstvo možemo graditi stabilnu i prosperitetnu budućnost.

Zajednički suživot naših naroda ogleda se u malim, svakodnevnim stvarima: u prekograničnoj suradnji, u prijateljstvima koja ne poznaju granice, u kulturnoj razmjeni i gospodarskim inicijativama koje nas povezuju. Neka nam to bude poticaj da i dalje razvijamo mostove suradnje, povjerenja i zajedništva.

U duhu solidarnosti i međusobnog uvažavanja, neka nas ovaj praznik podsjeti na snagu zajedništva i važnost ulaganja u ljude.

Sretan 1. svibnja.

ko prihaja 1. maj, praznik dela, se nehote vprašam — kaj ta praznik danes sploh še pomeni?

Moja generacija ga ni praznovala z besedami, ampak z rokami. Z žulji. Z znojem. Pomagali smo sosedom graditi hiše, zalivali betonske plošče, kjer brez skupnosti ni šlo. To niso bile simbolične geste — to je bilo pravo delo, ki je nekaj ustvarilo in nekoga postavilo na noge.

Ob tem smo se družili, peli, jedli skupaj. To je bil praznik skupnosti.

Spomnim se tudi očitkov »zavestnih«, da takšno “prostovoljno delo” ni pravo praznovanje. Da bi morali praznovati drugače, bolj ideološko. A mi smo vedeli svoje — delo, ki pomaga človeku, je vedno vredno več kot prazne besede. Za nas študente ob delu, je to bil praznik študija in priprav za izpit.

Za mnoge med nami je bil 1. maj tudi dan, ko smo obiskali cerkev, praznik svetega Jožefa Delavca. In ja — kot otroci smo znali poiskati tudi kakšen brezplačen prigrizek na raznih proslavah.

A bistvo je bilo drugje: prvi maj je bil čas, ko si bil človek človeku. Ko si pomagal doma, na kmetiji, pri sorodnikih. Ko si vedel, zakaj delaš.

Danes? Danes je prvi maj za marsikoga le še podaljšan vikend. Dopust. Oddih. Morda tudi pozabljena beseda “delo”.

Ne obsojam. Privoščim.  Časi so drugačni.

A iskreno dvomim, da se bo današnja generacija čez 50-60  let s takšno toplino spominjala svojih prvomajskih dni, kot se jih mi starejši.

Mi se ne spominjamo prostih dni. Spominjamo se ljudi, dela in občutka, da smo bili potrebni.

To je bil naš praznik dela.

Današnji generaciji želim, da si svoj 1. maj ustvari po svoje. A želim jim tudi nekaj več — da v njem najdejo smisel, ki traja dlje kot en vikend.

S spoštovanjem do dela — in do spominov.

Čestitke vsem ob 1. Maju!

Ko sem bil kadrovski direktor v Metalni  Maribor (tovarni s 3.000–4.000 zaposlenimi), smo – med prvimi v mestu – zaposlili psihologe. Od njih sem se veliko naučil (in včasih imel občutek, da oni analizirajo tudi mene ).

Spomnim se preprostega “trika” pri izbiri vodilnih kadrov:

Kandidat je moral opraviti določeno nalogo.
Če jo je opravil in ni dodatno spraševal, ali je to prav, je bil praviloma bolje ocenjen kot tisti, ki je takoj po izvedbi iskal potrditev pravilnosti.

Ni bilo ključno samo, kaj človek naredi, ampak tudi, kaj vpraša potem.

Samostojen in strokovno samozavesten po opravljenem delu vpraša:
»Kako naprej?«

Negotov pa previdno vpraša:
»Je to prav?« (in zraven upa na rahlo prikimavanje).

To opažanje sem kasneje preverjal tudi pri študentih:
✔️ boljši vprašajo: »Kakšno oceno bom dobil?«
❗ drugi: »Ali sem odgovoril prav?« (včasih skoraj šepetaje).

Seveda to ni znanstvena formula — bolj življenjska bližnjica.

 Nasvet za bruce:
Ko končate izpit, pogumno vprašajte po oceni.
Če pa vprašate, ali ste odgovorili pravilno — potem odgovor pravzaprav že poznate.

Včasih vprašanje pove več kot odgovor.

Pošten, pravičen in zaupanja vreden zakonodajni postopek pomeni, da zakoni ne nastajajo na skrivaj in služijo ozkim interesom.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci Državnega zbora Republike Slovenije, ob začetku vašega mandata se na vas obračam z iskrenim pričakovanjem, da se v zakonodajnem procesu ne bodo ponavljale napake, ki so v preteklosti pomembno zmanjšale zaupanje javnosti v pravo in zlasti v državni zbor.

Državni zbor Republike Slovenije je najvišji zakonodajni organ v Republiki Sloveniji in predstavlja osrednje mesto demokratičnega odločanja v državi.

V njem izvoljeni predstavniki ljudstva oblikujejo in sprejemajo zakone, ki urejajo življenje družbe ter določajo smer razvoja države. Kot ključna institucija demokratičnega sistema ne opravlja le zakonodajne funkcije, temveč tudi nadzoruje delo vlade in zastopa interese državljanov.

Prav zato je odgovornost poslank in poslancev izjemna.

Kaj, spoštovane poslanke in poslanci, pričakujemo državljani od vas v prihodnjem mandatu?

Predvsem odgovorno, premišljeno in pregledno delo pri sprejemanju kakovostne in pravične zakonodaje, enako veljavne za vse državljane. Zakoni morajo biti napisani jasno, v razumljivem jeziku in usmerjeni v reševanje resničnih problemov ljudi, ne pa v ozke politične interese.

Pričakujemo transparentnost – da je zakonodajni postopek javen, da vemo, kdo predlaga spremembe in zakaj, ter da lahko spremljamo razprave in odločitve. Le tako se lahko krepi zaupanje v demokratične institucije.

Pričakujemo tudi vključevanje javnosti, zlasti pri zakonih, ki pomembno vplivajo na vsakdanje življenje ljudi.

Zakon ni zgolj pravno besedilo. Je izraz odgovornosti do družbe. Lahko je formalno pravilen, pa vendar nepošten. Lahko je zakonit, pa vendar nepravičen. In lahko je sprejet na način, ki ne vzbuja zaupanja – zato mu ljudje ne verjamejo. Zakon mora biti razumljiv tudi tistemu, ki ga mora spoštovati. Uporabljati je treba jasne, uveljavljene pojme in se izogibati po nepotrebnem zapletenim formulacijam.

Pravna varnost pomeni, da ljudje vedo, kakšne so njihove pravice in obveznosti, ter lahko predvidijo posledice svojega ravnanja. Če zakon tega ne omogoča, odpira prostor za neenotno razlago in pravno negotovost. Ne prenašajte odgovornosti na sodišča, da z razlago iščejo namen zakona. Namen mora biti jasen že ob njegovem sprejetju.

Ne sprejemajte zakonov, za katere se že ob sprejetju pričakuje, da jih bo treba popravljati ali da bo njihovo ustavnost presojalo sodišče.

Primeri iz prakse kažejo, kako pomembna je kakovost zakonodaje. Pri nekaterih zakonih so bile zaradi nejasnih rešitev ali nepremišljenih sprememb posledice za ljudi zelo resne. Tako je bil na primer pri 5. členu Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 16. novembra 2011 (ZOKIPOSR) namen zakonodajalca odškodovanje več tisoč ljudi, vendar zaradi neustrezne rešitve v praksi dolga leta ni bilo mogoče doseči odškodnin.

Podobno so pomanjkljive obrazložitve posameznih določb v preteklosti prispevale k dolgotrajnim sporom, ki trajajo že desetletja, ter k občutnim posegom v premoženjski položaj številnih posameznikov. Takšne posledice kažejo, da zakonodaja ni zgolj abstraktno pravno vprašanje, temveč neposredno vpliva na življenje ljudi.

Zakonodajni postopek mora biti pregleden. Javnost mora vedeti, kdo pripravlja zakonodajo, kdo sodeluje pri njenem nastajanju in pod kakšnimi pogoji. Prakse, v katerih zakonodajo pripravljajo ozki krogi brez jasne odgovornosti, zmanjšujejo zaupanje v pravno državo.

Zakonodajni postopek mora biti ne le pravilen, temveč tudi pošten – brez manipulacij, brez prikritih interesov in brez navideznega soglasja. Zakonodajni postopek ni zgolj vprašanje pravil, temveč vprašanje integritete državnega zbora kot organa in vsake poslanke oziroma poslanca.

Zakon je lahko formalno pravilen, pa vendar nepošten; lahko je zakonit, pa vendar nepravičen; in lahko je sprejet na način, ki ne vzbuja zaupanja – zato mu ljudje ne verjamejo.

Pošten, pravičen in zaupanja vreden zakonodajni postopek pomeni, da zakoni ne nastajajo na skrivaj, da ne služijo ozkim interesom ter da javnost razume način njihovega sprejemanja in mu lahko zaupa.

Primeri iz preteklosti kažejo, da ni bilo vedno tako. Pri sprejemanju Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) so bile po navedbah strokovne in prizadete javnosti nekatere ključne določbe vključene v zakonodajni predlog brez ustrezne predstavitve in razprave, tudi v pozni fazi postopka, kar je vplivalo na razumevanje in posledice zakona. Še bolj problematično pa je, da se tudi po več kot 25 letih posledice teh rešitev kažejo v številnih sporih in da ni bilo celovitega odziva zakonodajalca.

Če že ne zaradi drugega, je ukrepanje novoizvoljenih poslank in poslancev nujno zaradi poštenosti in ugleda državnega zbora kot najvišjega organa države. Odgovornost za to ni razpršena – je osebna.

Zakon, ki ni razumljiv, pravičen in zaupanja vreden, ne more učinkovito urejati družbe.

Zato je najmanj, kar lahko državljani pričakujemo od svojih predstavnikov, da zakone, o katerih odločajo, preberejo, razumejo in sprejemajo odgovorno.

To ni le politična dolžnost. Je temelj demokracije.

Dr. Šime Ivanjko, zaslužni profesor Univerze v Mariboru

Zakaj sem objavil pismo poslancem?

Ker ne morem molčati.

V Državnem zboru  Republike Slovenije smo bili priča praksam, ki ogrožajo pravno državo in vladavino prava:
– zakoni so bili vsebinsko v celoti zamenjani po opravljeni  javni obravnava, (ZFPPod)
– ključne določbe so se dodajale brez pojasnil in  brez znanja predlagatelja; (4 .in 5. odst. 27. člena ZFPPod)
– posledice pa so nosili državljani in podjetniki – v milijonih

Preveliko število zakonov se sprejemalo v skrajšanempostopku.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je o takih primerih odločalo večkrat, spreminjalo zakone in določalo način razlage, a več milijonska škoda je bila že storjena.

Po 20 letih je sicer sprejet zakon o odškodninah – vendar je tako nejasen zaradi amandmajev, da v štirih letih nihče od več tisoč oškodovancev ni prejel niti evra.

Zato spoštovane poslanke in poslanci, ne sprejemajte zakonov
👉 če jih niste prebrali in razumeli kakšne posledice imajo v življenju ljudi.

Molčati bi pomenilo sprejeti takšno stanje.
Tega ne morem.Salvi et animam meam. (Rekel sem, da bi rešil svojo dušo

»Intelektualec je oseba, ki se meša v tisto, kar se ga ne tiče,« je zapisal Jean-Paul Sartre.

Ta misel ni očitek, temveč razkritje bistva intelektualne drže. Intelektualec namreč ne priznava meja, ki jih postavljajo družbeni običaji, oblast ali udobje večine. Njegovo »vmešavanje« je izraz zavesti, da resnica ni nikoli dokončno določena, temveč vedno odprta za dvom.

Intelektualci niso soglasni z idejami, ki so jih oblikovali drugi, ker soglasje samo po sebi še ne pomeni resnice. Prav nasprotno – soglasje je lahko znak konformizma, tihega sprejemanja ali celo strahu. Intelektualec zato prevzame tveganje nesoglasja. S tem ne zavrača zgolj posameznih idej, temveč izziva same temelje, na katerih te ideje stojijo.

V tem smislu je intelektualec nujno nemiren duh: razpira razpoke v navidezni trdnosti sveta, razkriva protislovja in vztraja pri vprašanjih tam, kjer bi drugi raje našli mir. Njegova vloga ni, da ponuja dokončne odgovore, ampak da ohranja prostor za mišljenje.

Morda se res »meša« tja, kjer ni povabljen. A prav v tem je njegova etična dolžnost – biti glas tam, kjer vlada tišina, in dvom tam, kjer prevladuje gotovost.

Včeraj, 21. aprila 2026, sem znova stopil v predavalnico Pravne fakultete. Morda zadnjič v tej vlogi. Povabila me je prof. dr. Petra Weingerl, da bi kot nekdanji oblikovalec doktorskega študija nagovoril novo generacijo doktorandk in doktorandov.

Ko sem stopil prednje, nisem videl le študentov. Videl sem radovednost. Videl sem nemir, ki žene človeka k razumevanju. In videl sem tisto posebno, skoraj krhko željo po znanju, ki jo je treba varovati.

Namesto predavanja smo se pogovarjali. O temi, ki me spremlja vse življenje – o razmerju med pravom, moralo in etiko.

Na začetku sem jim iskreno čestital. Ne zaradi izbire študija kot take, temveč zaradi poguma. Izbrali so pot, ki je zahtevna, pogosto samotna, včasih celo nehvaležna. A prav na tej poti se razkrije tudi nekaj najlepšega: pravo v svojem najglobljem pomenu – Ius est ars boni et aequi. Umetnost dobrega in pravičnega.

A prav tu se začne tudi dvom.

Pravniki smo »priklenjeni« na pravo. To je naše orodje, naš jezik, naš okvir. In vendar pravo nikoli ni dovolj. Je le minimum – spodnja meja dobrega in pravičnega. Nad njim stojita morala in etika. Tišji, manj oprijemljivi, a zato toliko pomembnejši.

Danes se zdi, da se ta razmerja izmikajo ravnotežju. Kjer bi morala govoriti vest, pogosto spregovori ideologija. Kjer bi morala odločati etika, odloča politika. In pravo, ki bi moralo biti most, včasih postane zgolj orodje.

Zato sem jim skušal povedati nekaj preprostega.
Pravo ureja naše vedenje.
Morala izbira naše vrednote.
Etika pa daje tem vrednotam smisel.

S pravom se branimo pred drugimi.
Z moralo – če jo podpira razumna etika – pa varujemo druge pred seboj.

In prav tu se skriva bistvo. S pravom ni mogoče ustvariti dobrega človeka.

Ko je pogovor tekel, sem vse bolj čutil, da ne gre le za izmenjavo misli. Šlo je za srečanje. Za tisto redko, dragoceno bližino med generacijami, ki jo omogoča skupno iskanje resnice. Dve uri sta minili skoraj neopazno.

Ko sem odhajal iz predavalnice, sem v sebi nosil nenavaden občutek. Ne žalosti v običajnem pomenu, temveč tiho zavedanje, da se nekaj izjemno lepega počasi izteka.

Srečanja z mladimi, željnimi znanja.
Njihova vprašanja, ki so pogosto bolj pomembna od odgovorov.
Njihova odprtost, ki človeka znova spomni, zakaj je nekoč sploh stopil na to pot.

Morda se od tega poslavljam.

A hkrati vem, da odhajam le iz prostora, ne pa tudi od teh ljudi. Nekaj ostane. Vedno ostane. V mislih, v dvomih, v vprašanjih, ki bodo nekoč dozorela v odgovore.

Pravo bo ostalo.

Vprašanje pa je – in to je edino zares pomembno vprašanje – kakšni bodo ljudje, ki ga bodo ustvarjali in živeli.

Ali bodo razumeli, da pravo postane umetnost dobrega in pravičnega šele takrat, ko diha skupaj z moralo in etiko.

In ali bodo znali to umetnost tudi čutiti.

PS

Pozno zvečer, ko se je dan že umiril, sem se še enkrat vrnil k temu srečanju. Ne v predavalnico, temveč v spomin. Občutek je ostal nenavadno topel. Kot tiha hvaležnost. In morda tudi kot neizrečeno slovo. Takšno, ki ne potrebuje besed – ker ve, da se tisto bistveno ne konča, ampak le neopazno prehaja naprej.

Spomin na predavanje 21.4. 2026-del študentov je prisostvoval predavanju po Zoomu.

Ko sem zadnjič brskal med starimi, že malo porumenelimi zapiski, sem naletel na stavek: “Nas starejše manj skrbi, smo pa bolj skrbni.” In iskreno — ne vem več, kdaj sem to zapisal ali zakaj. Prav mogoče je, da ga takrat sploh nisem zares razumel. Na  prvi pogled zveni kot protislovje, a v sebi skriva življenjsko izkušnjo in tiho modrost. Z leti se človek nauči, da vseh skrbi ne more nositi na svojih ramenih — zato jih je manj. Hkrati pa prav iz teh izkušenj zraste večja občutljivost za druge, več razumevanja in več pristne skrbi.

Danes pa me je ustavil.

Ko pomislim nase kot mlajšega, se spomnim, kako sem se znal obremenjevati z drobnimi stvarmi. Včasih me je še dolgo skrbelo, ali sem uporabil pravo besedo, ali sem kaj rekel narobe, kakšen vtis sem pustil. Kot da so take malenkosti imele neko posebno težo.

Zdaj vidim, da me to veliko manj drži. Ne zato, ker mi ne bi bilo mar — ampak ker vem, da življenje ne stoji in ne pade na eni besedi ali eni napaki. Nekako pride mir s tem, da vsega ne moreš nadzorovati. Kar je bilo nekoč breme, je danes izbira. Ko skrb utihne, skrbnost pa spregovori.

In hkrati opažam nekaj drugega. Da sem postal bolj skrben. Bolj pozoren na ljudi okoli sebe. Hitreje opazim, če kdo kaj nosi v sebi, če potrebuje pogovor ali samo tišino ob sebi. Kot da se je skrb iz mene malo umaknila — in naredila prostor za skrbnost do drugih.

Zato danes ta stavek berem drugače kot nekoč. Ne kot nasprotje, ampak kot nekaj, kar se zgodi po poti življenja. In mogoče sem ga takrat res zapisal samo zato, da me počaka — dokler ga ne bom znal razumeti.In danes razumem; Ne skrbim manj — končno vem, za kaj je vredno skrbeti.

Jučer, 12. travnja 2026., na Bijelu nedjelju, bio sam u gradu Pregradi u Hrvatskom zagorju, koji se u povijesnim izvorima prvi put spominje još 1334. godine, a arheološka istraživanja pokazuju da je ovo područje bilo naseljeno već u razdoblju između 1300. i 1000. godine prije Krista.

Bio sam pozvan na sjednicu Gradskog vijeća, na kojoj su predsjednica Davorka Filipčić i gradonačelnik Goran Vukmanić izvijestili o uspješno provedenim projektima u gradu. Dodijelili su i priznanja zaslužnim pojedincima.

Prisutne su bile i brojne ugledne osobe iz Krapinsko-zagorske županije, hrvatske Vlade, Sabora i Ureda predsjednika Republike.

Grad Pregrada je i moj grad, jer sam rođen u naselju Stipernica, jednom od 26 naselja koja čine područje Pregrade, i ondje sam prije 70 godina završio osmogodišnje školovanje. Pedesetih godina prošloga stoljeća to je područje bilo jedno od najgušće naseljenih.

Kao i mnogi drugi, nakon osnovnog školovanja napustio sam Pregradu, ali sam već krajem šezdesetih godina ponovno s njom bio povezan na različite načine, o čemu smo jučer oživljavali sjećanja u razgovoru sa starijim Pregradčanima.

Kao kadrovski direktor u Metalni Maribor uspio sam osigurati da Pregrada dobije znatna financijska sredstva za uređenje cestovne infrastrukture iz tadašnjih saveznih fondova u Beogradu, namijenjenih nerazvijenim područjima. Prema tadašnjim propisima poduzeća su obvezno uplaćivala određena sredstva za razvoj nerazvijenih područja u Jugoslaviji, a dio tih sredstava mogla su usmjeriti i u konkretno okruženje.

Mnogim osnovnoškolcima pomogao sam da se školuju u poznatoj mariborskoj Industrijskoj kovinarskoj školi, gdje su troškove školovanja pokrivala tadašnja mariborska poduzeća Metalna i TAM. Također sam mnogima pomogao u daljnjem studiju na mariborskim višim školama, koje su osnovane početkom šezdesetih godina prošloga stoljeća.

Pregrada je u vrijeme Jugoslavije bila i mjesto gdje su brojni slovenski obrtnici pod povoljnijim uvjetima nego u Sloveniji registrirali svoj obrt. I u tome sam nekima s veseljem pomogao.

Nakon osamostaljenja Hrvatske i Slovenije te liberalizacije poduzetništva pridonio sam otvaranju podružnice slovensko-njemačkog poduzeća (Kostelpromet), koje je u najtežem razdoblju poduzetničke krize omogućilo zaposlenje za približno 300 ljudi. Tada mi je Gradsko vijeće dodijelilo naziv počasnog građanina Pregrade.

Knjižnici u Pregradi darovao sam više svojih i drugih korisnih knjiga, a jučer i monografiju povodom 50. obljetnice Sveučilišta u Mariboru, u kojoj sam sudjelovao kao suautor i kao supotpisnik akta o osnivanju tog sveučilišta prije pedeset godina.

Pregrada nije samo mjesto mog rođenja i osnovnog školovanja, nego i dio mog životnog puta, mojih sjećanja i mog srca. Zato sam zahvalan što sam se i ovom prigodom ponovno mogao susresti s ljudima s kojima nas povezuje zajednička prošlost, rad i poštovanje prema rodnom kraju.

Takvi susreti čovjeka ponovno podsjete da život nije sastavljen samo od godina, nego ponajprije od ljudi, djela i veza koje stvaramo kroz vrijeme. Pregradi želim još mnogo uspješnih koraka naprijed, a njezinim ljudima povezanost, ponos i povjerenje u budućnost.

Kada se nakon dugih godina vratiš u kraj svoje mladosti, shvatiš da sjećanja nikada doista ne odlaze. Ostaju u ljudima, ulicama, riječima i susretima. Upravo zato su takvi trenuci dragocjeni i vrijedni da ih sačuvamo i u pisanom obliku.

Hvala svima koji čuvate sjećanje na prošlost i istodobno stvarate budućnost Pregrade. Drago mi je što sam nekada mogao biti dio te priče i što je smijem pratiti i danas.

Zahvalan sam što sam nekada mogao sudjelovati u stvaranju dijela te priče i što je danas smijem s radošću pratiti.

Preteklost nas oblikuje, spomini pa nas povezujejo

Včeraj, 12. aprila 2026, na Belo nedeljo, sem bil v mestu Pregrada v Hrvaškem Zagorju, ki se v zgodovinskih virih prvič omenja že leta 1334, arheološke raziskave pa kažejo, da je bilo to območje naseljeno že v obdobju med letoma 1300 in 1000 pr. n. št.

Povabljen sem bil na sejo Mestnega sveta, na kateri sta predsednica Davorka Filipčić in župan (gradonačelnik) Goran Vukmanić poročala o uspešno izvedenih projektih v mestu. Podelila sta tudi priznanja zaslužnim posameznikom.

Prisotne so bile tudi številne ugledne osebnosti iz Krapinsko-zagorske županije, hrvaške vlade, sabora in urada predsednika republike.

Mesto Pregrada je tudi moje mesto, saj sem rojen v naselju Stipernica, enem od 26 naselij, ki sestavljajo območje Pregrade, in sem tam pred 70 leti končal osemletno šolanje. V petdesetih letih preteklega stoletja je bilo to območje eno najbolj gosto poseljenih.

Tako kot mnogi sem po osnovnem šolanju zapustil Pregrado, vendar sem bil že konec šestdesetih let z njo znova povezan na različne načine, o čemer smo včeraj obujali spomine v pogovoru s starejšimi Pregradčani.

Kot kadrovski direktor v Metalni Maribor sem uspel, da je Pregrada dobila precej finančnih sredstev za urejanje cestne infrastrukture iz takratnih zveznih skladov v Beogradu, namenjenih nerazvitim območjem. Po takratnih predpisih so podjetja obvezno vplačevala določena sredstva za razvoj nerazvitih območij v Jugoslaviji, del teh sredstev pa so lahko usmerila tudi v konkretno okolje.

Mnogim osnovnošolcem sem pomagal, da so se šolali na znani mariborski Industrijski kovinarski šoli, kjer so stroške šolanja krila takratna mariborska podjetja Metalna in TAM. Prav tako sem mnogim pomagal pri nadaljnjem študiju na mariborskih višjih šolah, ki so bile ustanovljene v začetku šestdesetih let preteklega stoletja.

Pregrada je bila v času Jugoslavije tudi kraj, kjer so številni slovenski obrtniki pod ugodnejšimi pogoji kot v Sloveniji registrirali svojo obrt. Tudi pri tem sem nekaterim z veseljem pomagal.

Po osamosvojitvi Hrvaške in Slovenije ter ob sprostitvi podjetništva sem prispeval k odprtju podružnice slovensko-nemškega podjetja (Kostelpromet), ki je v najtežjem obdobju podjetniške krize omogočila zaposlitev približno 300 ljudem. Takrat mi je Mestni svet podelil naziv častnega občana Pregrade.

Knjižnici v Pregradi sem podaril več svojih in drugih koristnih knjig, včeraj pa še monografijo ob 50-letnici Univerze v Mariboru, pri kateri sem sodeloval kot soavtor in kot sopodpisnik akta o ustanovitvi te univerze pred petdesetimi leti.

Pregrada ni le kraj mojega rojstva in osnovnega šolanja, temveč tudi del moje življenjske poti, mojih spominov in mojega srca. Zato sem hvaležen, da sem se lahko tudi ob tej priložnosti znova srečal z ljudmi, s katerimi nas povezuje skupna preteklost, delo in spoštovanje do domačega kraja.

Takšna srečanja človeka znova opomnijo, da življenje ni sestavljeno le iz let, temveč predvsem iz ljudi, dejanj in vezi, ki jih ustvarjamo skozi čas. Pregradi želim še veliko uspešnih korakov naprej, njenim ljudem pa povezanosti, ponosa in zaupanja v prihodnost.

Ko se po dolgih letih vrneš v kraj svoje mladosti, ugotoviš, da spomini nikoli zares ne odidejo. Ostanejo v ljudeh, ulicah, besedah in srečanjih. Prav zato so takšni trenutki dragoceni in vredni, da jih ohranimo tudi v zapisu.

Hvala vsem, ki ohranjate spomin na preteklost in hkrati ustvarjate prihodnost Pregrade. Vesel sem, da sem mogel biti del te zgodbe nekoč in da jo smem spremljati tudi danes.

Hvaležen sem, da sem mogel del te zgodbe soustvarjati nekoč in da jo smem z veseljem spremljati tudi danes.

Najbolj čudno pri starosti ni to, da se spremeni svet — ampak da začneš razumeti stvari, ki si jih nekoč zavračal.

Včasih se v teh svojih letih zalotim, da drugim govorim stvari, ki so se mi nekoč zdele prazne. Obrabljene. Kot stavki, ki jih ljudje ponavljajo, ko nimajo več česa novega povedati.

Tako včasih izrečem misel: ni pomembno, koliko imam — ampak koliko potrebujem.

In potem se te misli skoraj ustrašim. Ker vem, da jo danes izgovarjam, čeprav vanjo nekoč nisem verjel. Ne zato, ker bi hotel biti moder. Ampak zato, ker sem do tega prišel. Počasi. Neopazno. Skoraj proti svoji volji.

Spomnim se, kako so takšne besede zvenele meni. Kot omejitev. Kot tiho opravičilo za to, da nisem dosegel tistega, kar sem želel. Tistega več. In takrat si jih nisem želel slišati.

Enako je bilo z mislijo: »Kdor je zadovoljen z malo, je bogat.«
Nisem ji verjel. Ne zato, ker bi bila napačna, ampak zato, ker je nisem mogel razumeti. Ne brez lastne poti. Ne brez lastnih zgrešenih smeri.

Moral sem iti skozi svoje želje. Skozi občutek, da mora biti nekje še nekaj več. Da je naslednja stvar, naslednji cilj, naslednji uspeh tisti, ki bo končno zadostoval.

»Človek je bogat sorazmerno s tem, čemur se lahko odpove.«
Tudi to sem slišal. In tudi sam sem to kdaj rekel drugim. Pa tega nisem zares razumel.

Danes razumem. Prepozno, da bi začel drugače. Ravno pravi čas, da si to priznam.

In v tem je nekaj težkega. Morda celo obremenjujočega. Predvsem zato, ker tega ne morem nikomur predati. Ne morem nikomur prihraniti poti. Ne morem razložiti tako, da bi kdo res razumel.

Spomnim se, da sem mnogim rekel: ne potrebuješ vsega tega. In takrat sem verjel, da imam prav. Nisem pa se zavedal, kako to zveni. Kot odpoved. Kot omejevanje. Kot nekaj, kar govori nekdo, ki je že zaključil svoj boj.

Danes se vprašam, od kod mi je bila ta pravica.

In se hkrati tolažim: to ni bila omejitev. To je bila ugotovitev. Le prezgodaj izrečena.

Danes vem, da me ne bogati to, kar imam, ampak to, kar me ne obremenjuje.
In vendar — če bi to slišal takrat, ne bi verjel. Zato ne morem zameriti mladim, da ne želijo “patentirati” tega odkritja. Ne želijo ga sprejeti kot nekaj dokončnega. Ne želijo si ga sposoditi.

Ker se tega ne da sposoditi.

To mora vsak odkriti sam. Na svoj način. S svojimi zgrešenimi koraki. Tako kot sem moral jaz.

Včasih bi rad koga ustavil. Mu rekel: ne rabiš iti tako daleč. Ne rabiš vsega tega, da bi razumel.

Ampak vem, da to ne deluje.

Ker tudi jaz nisem poslušal.

In tako ostajam s tem tihim spoznanjem, ki ga ne morem predati naprej. Lahko ga nosim. Lahko ga izrečem. Ne morem pa ga podariti.

Morda resnice ne pridejo prepozno.

Morda pridejo točno takrat, ko jih lahko razumem.

Samo škoda, da jih takrat ne morem več živeti od začetka.

---

Strokovnjaki opozarjajo, da dobrega človeka ne smemo iskati skozi seks, temveč moramo najprej najti dobrega človeka, s katerim se lahko razvije dober odnos – in posledično tudi dober seks.

Podobno velja pri izbiri pravnika ali zdravnika: ne smemo jih izbirati zgolj na podlagi medijskih oglasov ali poudarjenih strokovnih dosežkov, temveč moramo iskati predvsem dobrega človeka, ki je hkrati tudi pravnik ali zdravnik.

Mediji namreč večinoma poročajo o poklicnih uspehih, redkeje pa o človeških lastnostih, kot so integriteta, sočutje in odgovornost – prav te pa so pogosto ključne za zaupanje in dolgoročno zadovoljstvo.

V ospredje ne bi smela stopati funkcija človeka, temveč njegova narava. Poklic ali privlačnost sta le izraza, ne pa bistvo. Kjer ni dobrega človeka, tudi odličnost – bodisi v odnosu ali stroki – sčasoma izgubi svojo vrednost.

Najprej človek. Šele potem vse ostalo.