18. julij 2021

Študenti imajo velike težave, zlasti na začetku študija, kako razumeti pojem vladavine prava (rule of law ali nomokracija), na katero se danes vsi sklicujejo kot na čarobno palico, ki rešuje vse probleme v družbi. Že sam pojem “vladavina” ustvarja negativen občutek. Ko se študentom pojasni, da gre za koncept družbenega sistema oziroma obliko družbene ureditve, v kateri bi moralo pravo, kot nekaj absolutno objektivnega, obvladati vse dele družbe, zlasti pa državo in tiste, ki delujejo v njenem imenu, se večini zdi razumljivo.

Kljub temu je neka nadobudna študentka pripomnila, da se takšno pojasnilo lepo sliši, vendar se zastavlja vprašanje, od kot ta moč pravu, da kot človeško subjektivno ustvarjena »tvarina« postane »vrhovni vladar« vsega in tudi svojega ustvarjalca.

Ker študentje sami najdejo najboljše odgovore, sem jih nekoč vprašal, ali bi si lahko zamislili primer, da človek ustvari nekaj neživega, po njegovi ustvaritvi pa ta neživa stvar zasužnji svojega ustvarjalca, kot se udejanji, kadar država ustvari pravo (pravo je otrok države), ki pa takoj po »rojstvu« dobi objektivno absolutno moč, da obvlada ljudi in samo državo. Študentje, kreativni kot vedno (če imajo možnost svobodnega razmišljanja), so takoj ugotovili vrsto situacij v življenju, kjer od človeka ustvarjena stvar, ga nato ujame in zasužnji. Navajam le nekatere njihove primere: človek je izumil avto in je pogosto njegov suženj; ustvari premoženje, ki ga lahko zasužnji; ideologija, religija, poklic, delo, droge, (zaljubljenost?) in vrsta drugih človeških stvaritev zasužnjuje svojega ustvarjalca. Jasno, da študentje niso mogli mimo najbolj eklatantnega primera na obzorju, že prisotne umetne inteligence, ki lahko praktično zamenja človeka v svetu najvrednejšega, kar človek ima, tj. razumskega oziroma umskega rezoniranja.

Človek bo ustvaril umetno inteligenco, ki ga bo zagotovo obvladovala s pravom v danes nepredstavljivem obsegu.

Tako je tudi s pravno normo, ki jo družba preko države po subjektivnih kriterijih ustvari in ji da objektivno veljavo, katera je odvisna od oblike oziroma načina, kako je bila norma sprejeta, ne pa od njene vsebine. Pravo obstaja na objektiven način, kot norma, v posebnem svetu norm, kaj bi moralo biti (sollen), ne pa kaj je (sein).

Verjetno je v naravi človeka, da mora imeti nekaj, kar je več od njega samega. V preteklosti so to bili naravni pojavi, pozneje bog oziroma bogovi, modri ljudje, ideologije in drugo, danes pa je to pravo, ki mu dajemo to moč in verjamemo v njegovo iluzorno domnevno objektivno moč, ki bi naj obvladala človeštvo z določeno obliko suženjstva. Zdi se, da človek ne more brez neke oblike »suženjstva« nekomu ali nečemu.

Bojim se, da bo današnje pravo v svojem razvoju, v povezavi z umetno inteligenco, še bolj zasužnjilo človeka, pod izgovorom, da je to za človeka dobro.

#pravo, #študenti, #vladavina, #zasužnjenost

17. julij 2021

Klasično pojmovanje poštene in legitimne rasti premoženjskega stanja pri posamezniku se vedno povezuje z rastjo njegovega ugleda v družbi. Družbeno okolje sprejema pozitivno rast bogastva samo v primerih, kadar je ta rast počasnejša kot rast ugleda lastnika v družbi. Lastnik ima vedno težave z okoljem, če se njegovo premoženje povečuje hitreje kot ugled. Zato mediji vedno poskušajo krniti ugled posameznika s poročanjem o njegovem ravnanju, povezanem s premoženjskim stanjem. Politiki imajo vedno težave s premoženjem, ker okolje meni, da niso bili dovolj ugledni pred vstopom v politiko, oziroma nimajo dovolj ugleda glede na njihovo premoženjsko stanje. (Zaradi tega so tudi pri politikih uvedene premoženjske kartice.) V zahodnem svetu obstojijo posebne metode in vrednotenje, kako si posamezniki najprej zgradijo ugled v družbenem okolju in se šele potem izkazujejo s svojim bogastvom. Pri nas, zaradi še vedno prisotne socialistične miselnosti in nagle ujetosti pred tridesetimi leti v lastniško koncepcijo življenja, je vse obratno in v nasprotju s civilizacijsko tradicijo; poskušamo graditi svoj ugled z zgrinjanjem materialnega premoženja, namesto da bi si najprej zgradili ugled s svojim izobraževanjem, znanjem, delom in referencami na področju ustvarjalnosti in prispevanja koristi družbi. To še zlasti velja za tiste, ki imajo namen, ali se že vsiljujejo, vstopiti v svet politike …

#družba, #premoženje, #ugled

16. julij 2021

Na enem od zadnjih predavanj pred mojo upokojitvijo so me študentje vprašali, kdaj človek ugotovi, da se mora priključiti starejšim skupinam. Na moje vprašanje, katero starost imajo v mislih, so bili presenečeni, saj niso vedeli, da imamo zunanjo in notranjo starost. Zunanjo starost praktično določa družbeno okolje s številom let. Zanimivo, da to starost poskušamo prikriti oziroma odložiti, kar zlasti velja za ženske, saj jih ni primerno niti vprašati za njihovo starost.

Ogromno napora in še več denarja porabimo, da bi vsaj na videz odložili zunanjo starost.

Bistveno manj pozornosti pa namenjamo notranji starosti, ki jo je mogoče odložiti z umskim delom oziroma z intelektualnimi in fizičnimi aktivnostmi.

Po mnenju mnogih notranjo starost prepoznamo s pojavom, da imamo vedno več vprašanj kot odgovorov na temeljne življenjske izzive, in ko se zavedamo, da niso vedno krivi drugi, da smo velik del življenja zapravili za nepomembnosti, ter da človek ne more imeti vsega, kar bi mu po njegovem mnenju zagotovilo osebno srečo.

#študenti, #starost

15. julij 2021

Ko novinar objavi informacijo, ki nekoga prizadene in mu povzroči škodo v različnih oblikah, se novinar vedno brani s stereotipno izjavo: javnost to mora vedeti!

To je stavek, ki naj bi kot čarobna palica odpravil vsak občutek odgovornosti za škodljivo objavo.

V bistvu pa je stavek neresničen in zavajajoč, saj ne odgovori na temeljno vprašanje, kdo je ta javnost, zakaj bi naj javnost imela pravico, da izve za insinuacijo in pogosto neresnično ter žaljivo vsebino o človeku, ki ne ogroža družbenega okolja.

Danes mnogi, zlasti lokalno usmerjeni mediji, utemeljujejo svoje objave z zavestno, vendar prikrito željo, da bi organi pregona in razne tajne službe, ki po naravi ne marajo določenih ljudi, začele postopke, o katerih bi se lahko pozneje ti isti mediji razpisali in obvezno pristavili samohvalni stavek “o čemer smo prvi pisali oziroma poročali…”.

Dokaz o resničnosti te domneve je, da organi pregona pogosto ob prvem srečanju z osumljenci tudi povedo: “Postopek moramo začeti zaradi pisanja medijev…”.

K sreči mnogi zapisniki o zaslišanjih medijskih osumljencev končajo tam, kjer so ali bodo končali tudi mediji, ki javnosti vsiljujejo nikomur koristne informacije, čeprav jih javnost ne želi.

To razmišljanje sem objavil pred petimi leti. Danes pa dodajam:

Zanimivo je, da mediji ne objavljajo, če je »njihova zadeva« pozneje umaknjena s strani organov pregona ali pa sodišče ugotovi, da je izreklo oprostilno sodbo, kot je to pred nekaj dnevi ugotovila sodnica, ko je tožilka umaknila vse obtožbe: “Saj je to afera časopisa….”, ki ga je sodnica tudi imenovala, po razglasitvi svoje odločitve.

Ko sem o tem povprašal novinarko, ki je precej pristransko poročala o vseh sodnih razpravah o tej zadevi, mi je odgovorila: “Ja, opravljala sem svoje delo.” Poskušal sem jo vprašati: “Ali vas nič ne moti, da je človek 5 let trpel zaradi vašega poročanja?”, mi ni odgovorila in je odšla brez pozdrava.

#mediji, #javnost

14. julij 2021

Moj dober dolgoletni znanec se mi je pohvalil; »Dobra stran starosti je, da si lahko privoščim razkošje privatnega razmišljanja in to tudi lahko objavim prijateljsko dobronamernim ljudem. Lahko povem tudi, da ne vem, ali sem v življenju lovil srečo, ki mi se je vedno izmikala, ali pa sem se le izogi-bal nesrečam. Vem pa, da sem vedno bil buden na preži raznim opominjevalnim znakom na življenjski poti in živel s slutnjo spreminjevalnih absurdov v ustrahovalnem pričakovanju, dogajanja, ki se niso zgodila.«

Moj znanec pa res zna to lepo povedati.

#starost, #življenje

14. julij 2021

Ta stavek smo vsi že slišali od raznih institucij, posameznikov, ki bi sicer lahko pomagali v konkretni situaciji, vendar tega res ne morejo ali nočejo in se na ta način opravičujejo pred seboj in pred drugimi. Ta povedek tistega, kateremu je namenjen, dvakrat prizadene, saj mu je sporočeno, da mu je sicer mogoče pomagati, vendar le njemu ne bo dana ta priložnost. Če bi bil uporabljen stavek: »Ne moremo pomagati«, je to objektivno dejstvo, ki nima ničesar opraviti s konkretno osebo. S poudarkom besedice »vsem« pa se posamezniku daje vrednostna negativna ocena v razmerju do drugih.

Ob tem se lahko vprašamo, zakaj s tako neznosno lahkotnostjo nepotrebno prizadenemo druge ali drugi prizadenejo nas z uporabo neprimernih floskul, kot je ta, da »vsem pač ne morem/o pomagati …«

#družba, #pomagati

12. julij 2021

Pogosto sem ponavljal študentom, da na področju poklicnega znanja ne smemo dovoliti, da drugi ugotovijo praznine v našem strokovnem znanju, kar je na področju prava temeljni vzrok za nezadovoljstvo s svojim poklicnim delom in za slabo mnenje okolja o delovanju prava in pravnih institucij. Na vseh področjih poklicnega dela velja načelo: če sami ne ugotovimo, da zaostajamo v poklicnem pa tudi v osebnostnem razvoju, bodo to ugotovili drugi. Zastaranje našega znanja moramo ugotoviti sami, ne pa drugi. Problem na področju prava je, da tradicionalno prepuščamo ugotavljanje naših napak drugim: sodnikom, ki bi naj bili vedno bolj pametni od nas, oziroma višjim sodnikom, ki so po zakonu še pametnejši; odvetnikom – ti so primarno usmerjeni v iskanje napak drugih; medijem, ki ugotavljajo obstoj napak tudi tam, kjer jih ni; idr. Vse tovrstne napake se oznanjajo več ali manj drugim, kar nas posebej obremenjuje in izničuje naš poklicni ugled.

Danes nam ni dovoljeno, da zaostajamo in delamo napake zaradi neznanja, ker so možnosti, da sledimo razvoju, ne samo prava, zapisanega v zakonih, temveč poglobljenemu znanju o človeku in njegovih medsebojnih odnosih v družbi, ki so povezani s pravom.

Nekoč smo si pravniki delali tisoče pisnih zabeležk, kot pripomočke, da ne bi kaj spregledali, danes pa s klikom miške vstopamo lahko v rajsko razkošno razsvetljeno biblioteko in lahko prisostvujemo razgovorom genialnih mislecev.

Če sem v preteklosti svetoval študentom, da odvržejo skripta, razne zapiske o odgovorih na izpitna vprašanja in drugo navlečeno študentsko kramo, bi danes zahteval, da študenti študirajo pravo na izvirnih razmišljanjih pravnikov, ki poznajo tudi življenje, ne pa samo volje politikov, »povzdignjene v zakon«.

Pred leti sem izdal majhno knjižico z naslovom »Pravo je več kot pravo«, ker se mi je naslov zdel kot zanimiva metafora, danes pa sem vse bolj prepričan, da je pravo razumnih pravnikov dejansko več kot pravo, ki ga poznamo v praksi.

#pravo, #študenti

11. julij 2021

Bivša študentka, danes uspešna sodnica in avtorica zanimivih strokovnih razprav, me je ob zadnjem srečanju spomnila, da sem imel zanimivo uvodno predavanje pred mnogimi leti, ko je bila brucka. Strašil naj bi študente, kaj je pri študiju prava nevarno. Od vsega povedanega ji je ena trditev ostala v spominu, ki pa se pri njej ni potrdila. Baje sem zatrjeval, da ni nevarnosti, če študent/ka pade na izpitu ali pa se zaljubi v kolegico/ga, razen če je to zadnji padec na izpitu oziroma v zaljubljenost.

Res ne vem, ali sem to tako povedal brucem in bruckam, zagotovo pa danes ne bi padca na izpitu izenačil s padcem v zaljubljenost oziroma ju povezal z enakim predznakom.

P. s.

Po daljšem premisleku in ponovno prebranem pa nisem več prepričan, da tega ne bi ponovil.

#študenti

10. julij 2021

Ko sem študentom pojasnjeval rimski pravni izrek “Veritas vincit” (resnica zmaguje), ki velja posebej za ugotavljanje resnice na sodišču, se je oglasil eden od študentov, ki je povedal, da je to veljalo v preteklosti, ne pa danes. Ob tem pa je dejal, da je slišal od ljudi, ki govorijo, da na sodišču danes ne zmaguje resnica temveč dober odvetnik in dve priči. Nisem mu oporekal, sem pa dodal, da je to mogoče le ob slabem sodniku

#študenti, #sodišče, #resnica

9. julij 2021

V svojih zabeležkah o zanimivih lastnih idejah, v literaturi prebranih vsebinah, citatih znanih osebnosti, zlasti klasičnih civilizacijskih mislecev in sodobnih gurujev, sem naletel na članek »Suzana i starci«, že takrat v medijih prepoznavnega srbskega pisatelja Moma Kaporja, ki je bil objavljen v beograjskem časopisu NIN, 13. 9. 1971. Moja pripisana opomba na že obledelem članku v cirilici, verjetno napisana takrat, se glasi: »za starejše?«. Ne vem, ali sem to vsebino kdaj uporabil, vendar ko sem danes znova prebral ta tekst po 50. letih, se mi je zdelo, da bo zanimivo za moje starejše znance in ne bo odveč, da o tem premišljajo tudi mladi.

V omenjenem obsežnem članku Kapor opisuje srečanje dveh ideološko znanih nasprotnikov: pisatelja Američana Aron O’ Vilisa in Rusa Efim Nikolajević Smernova nekje na obali Črne Gore. Američan, otrok delavske priseljenske družine iz Irske, Rus pa iz plemiške družine. Navedena pisatelja sta avtorja številnih svetovno znanih knjižnih del. Ruski znanstvenik je v seriji zapisov v Literaturnaja gazeta kritiziral Aron O’ Vilisa zaradi njegove razredne omejenosti razmišljanja v njegovih knjigah. Organizator posvetovanja je za njiju organiziral posebno mesto za razgovor na terasi hotela in jima zagotovil mlado, lepo 23-letno prevajalko Suzano, čeprav je Američan znal rusko in ruski znanstvenik angleško. Diskusija je bila živa, pri čemer sta se oba obkladala z ideološkimi standardi takratnega časa hladne vojne. Oba sta si vidno prizadevala, kako bi se izkazala pametna in elokventna pred prevajalko. Kapor posebej poudarja, da sta »dva starca, z eno nogo že v grobu, bila opita z njeno lepoto« in sta uživala v pogledih na njene telesne mladostne čare, ki jih Kapor, kot samo on zna, posebej podrobno opisuje.

V citiranem članku je zadnji odstavek literarno vrhunsko podan in vsebinsko sporoča nepozabno življenjsko poučno misel za stare in mlade. Nisem sposoben tega stavka prevesti v slovenščino, ker zagotovo ne bi uspel v prevodu povedati tega, kar je povedal Kapor. Zato sem ta odstavek prepisal v srbskem jeziku in ga pretvoril iz cirilice v latinico.

»I negde oko ponoći, dok je ideološka svađa jenjavala, oba starca shvatiše da sve lukavstvo, sve debele knjižurine koje su napisali i sva odlikovanja tamo kod kuće, sve iskustvo i sve muke preturene preko glave, padaju kao kula od karata pred ovim ružičastim stvorenjcem, što se kikoće i trepće ližući svoj sladoled. Pred očima im se ukaza čitav život, intrige i bitke, progonstva i strahovi, nadmudrivanja i ulagivanja sadašnji mrtvacima. I sve to bilo je ove noći potpuno besmisleno, kao i njihova dugogodišnja uzajamna bitka. I kada Suzana ode da igra na plato, pa istog časa zagnjuri svoj nosić u izbledelu majicu nekog mladog lepotana, oba Aron O’Vilis in Efim Nikolajević počeše zverski da zavide tom praznoglavom balavcu, koji u životu nije napisao ni jednog jedinog reda knjige. Svađa sasvim zamre, ustupivši mesto obostranom žaljenju na razne bolesti. Najzad, dva stara vuka počeše da pljuju na savete dosadnih lekara i naručiše po dve duple lozovače, a zatim, prilično nacvrckani, ustadoše od stola i na prstima obiđoše plato za igru. Ruku pod ruku, poput dva iznenadno ostarela dečaka, oni pronađoše svoje sobe, a na rastanku podigavši prst u vis, Aron O’Vilis reče Efimu Nikolajeviću: »Najteže je prvo veće u grobu! Čovek se posle već nekako navikne …“

Tako kot ta dva velika pisatelja, z eno nogo v grobu, tudi mnogi drugi v starosti spoznavamo, da so poklicni uspehi in dosežene zmage minorne v razmerju do z mladostne naravne lepote in veselja do življenja.

#življenje, #starost