27. maj 2021

Mladim pravnikom, ki so želeli uspeti v podjetništvu, sem svetoval, da morajo storiti vse, da bi spoznali čim večje število ljudi.

Tistim, ki so želeli poklicno uspeti v politiki, pa sem svetoval, naj delajo na tem, da jih bo poznalo čim več ljudi.

Žal, tistim, ki so želeli uspeti le kot “čisti” pravniki, nisem znal in tudi danes ne znam odgovoriti.

#pravniki, #nasveti

27. maj 2021

Trdijo, da med poroko in dobro večerjo ni razlike. Vsak razmišlja, kako je drugi dobil “boljši komad”.

To prekletstvo vedno prisotne primerjave nas spremlja v celotnem življenju in nas dela nesrečne, čeprav za to ni razlogov.

Tega se ne moremo znebiti, ker ne vemo, ali so primerjave stvar srca ali razuma.

#primerjave

25. maj 2021

Človek praviloma celo življenje zavrača misel na smrt, ker jo sprejema kot kazen, bodisi zato ker sploh živi ali kot kazen za Adamov greh. To odseva tudi v vsakodnevnem pogovoru, »saj moramo umreti«, »smrt je nekaj neizogibnega« in podobno. S tem sloganom najbolj pogosto tolažimo starejše, ki se zavedajo bližine smrti, ki prihaja kot tihi prijetno hladen vetrič v poletni vročini, ali pa v obliki hude nenadne nevihte, pred katero tečemo, da se zaščitimo.

Osebno se mi zdi, da omenjena splošno sprejeta paradigma o tem, da moramo umreti, ni pravilna in nas žene v žalost in obup. Namesto nje je bolj primerna teza, da smemo umreti, kar nas spodbuja, da je smrt odrešujoča, ne glede na to, kaj si zamišljamo pod odrešitvijo. Misel, da moramo umreti, nas dela sužnje in nam vsiljuje prisilno izgubo človeškega dostojanstva in osebnosti. Pri tem se zavedamo, da se z ničimer ne moremo upreti umiranju, ker o tem odloča »nekdo« ali »nekaj« izven nas. Ob misli, da smemo umreti, pa se zavedamo, da smo mi tisti, ki lahko vplivamo na potek svojega umiranja, ne pa nekdo ali nekaj izven nas.

Oba pristopa sta povezana s svobodo. Če moramo umreti, nimamo zunanje in tudi ne notranje svobode, če pa smemo umreti, pa nam notranja svoboda ostaja nedotaknjena.

Strah pred smrtjo je posledica manjka človeške izvirne notranje svobode, ker vso energijo vlagamo v varstvo zunanje svobode, ki pa je, po vsej verjetnosti, le vsiljena iluzija.

Prava svoboda je le notranja svoboda človeka, ki pa ob sodobnem človeškem zunanjem suženjstvu sploh ne more priti do besede.

#človeška svoboda, #smrt

23. maj 2021

Pred kratkim se mi je prijatelj pohvalil, da se mu je mariborska sodnica posebej prijazno zahvalila, ker je kot obdolženec prišel na sodno obravnavo iz tujine, čeprav so se vsi ostali vabljeni opravičili, češ da se ne morejo odzvati vabilu zaradi korone.

Nad ravnanjem sodnice je bil prijetno presenečen, ker je za svoje običajno dolžno ravnanje dobil njeno pohvalo.

Ob tem razmišljam, zakaj smo tako skopi s pohvalami ljudem, ki opravijo nekaj, kar je samoumevno za vestne ljudi. Običajno se zahvaljujemo tistim, ko so storili nekaj izven tistega, kar so obvezni ali dolžni storiti.

Grški filozof Ksenofont, Sokratov učenec, je hvalo imenoval “najlepši od vseh zvokov”, ki ga ljudje tako radi slišijo.

Besede zahvale so celo jezik ljubezni, trdijo mnogi.

Danes namesto hvale slišimo praviloma le prikrite ali tudi jasno izražene kritike ali negodovanje, pri čemer prednjačijo mediji, razen kadar se jim pohvala posebej plača, kot mi je to povedal znani mariborski podjetnik.

Priznam, da bi rad, na primer od predsednika Republike in drugih visokih oblastnikov vsaj enkrat v svojem življenju slišal javno in jasno zahvalo, namenjeno vsem državljanom, ker, na primer, redno plačujemo davke, pridno delamo, vzgajamo in skrbimo kot starši za otroke in svoje starše … Da se delavcem iz južnih republik, ki opravljajo nujna najniže plačana dela, pove, da jih ne sprejemamo le kot »delovno silo«. Pri tem zelo boli, ko politik začudeno ugotavlja: »Mi smo povabili delavce, prišli so pa ljudje …«, kot je pred desetletji izjavil znani nemški politik.

Politični predstavniki mlajših generacij nikoli ne izrazijo zahvale starejšim, da so ustvarili po drugi svetovni vojni materialne pogoje za današnjo kvaliteto življenja in pri tem pozabljali nase kot na človeška bitja.

Ko poslušam politike, kako se zahvaljujejo zaslužnim posameznikom ob podelitvi raznih nagrad in odlikovanj, nikakor ne dvomim o tem, da so vsi ti nagrajenci res zaslužni, vendar vseh teh zaslug verjetno ne bi bilo, če ne bi veliko število neznanih in skromnih ljudi s svojim delom prispevalo k njihovemu uspehu.
Ne vem, ali je bil kdaj odlikovan kdo iz mase delavk in delavcev, ki so preživeli 40 in več let v zelo neugodnih delovnih pogojih, ob mizerni plači, in pri tem še skrbeli za svoje otroke, ki bodo prav tako kot oni nadaljevali delo svojih staršev. Zakaj ob vseh vrstah odlikovanj in nagrad nimamo enega simbolnega odlikovanja za delavca/ko, ki je s samozatajevanjem, skromno, tiho in brez medijske slave prispeval/a družbi morda več kot »posebej zaslužni posamezniki«, zlasti iz sfere politike.
Mrazi me, ko se po volitvah politiki zahvaljujejo volivcem za njihove glasove, pri čemer vedno poudarjajo tudi zahvalo tistim, ki so glasovali za politične nasprotnike, kar zagotovo ni res, čeprav se lepo sliši.
Ksenofont je imel prav, da je zahvala čudovito sredstvo, da drugemu privoščimo vsaj občutek koristnosti in pripadnosti družbi. Ideja o enakopravnosti med ljudmi je postala puhla fraza, v katero malokdo verjame, in bi bilo treba poudarjati načelo enakovrednosti ljudi, o kateri pa se v naši družbi sploh ne govori.
Človek se lahko počuti zadovoljnega in srečnega v družbi le, če ni samo formalno enakopraven z drugimi, temveč je tudi vsebinsko enakovreden z drugimi, kot mi je to zatrjeval moj prijatelj, ki se je zaradi pohvale mariborske sodnice počutil ne enakopravnega, temveč predvsem enakovrednega.


#enakovrednost, #enakopravnost

23. maj 2021

Medijski gigant BBC se je prostovoljno javno opravičil za napake pri poročanju o princesi Diani.

Tudi pri nas je mogoče pričakovati podobna opravičila tudi od naših “neodvisnih raziskovalnih” (berite: »preiskovalnih«) medijev.

Po lastnih izkušnjah v 12-ih primerih dobro vem, da je pri nas treba za medijsko opravičilo voditi večletni sodni spor.

#mediji, #opravičila

22. maj 2021

To vprašanje so mi nekoč postavili študentje, ko smo razpravljali o odnosu med pravom in politiko.

Na splošno je znano, da se politične odločitve oblastnih organov v postopku njihovega udejanjanja spreminjajo v pravne predpise in norme, ker se praviloma drugače v pravni državi ne morejo realizirati politične odločitve. To v osnovi ni sporno, ker večina političnih odločitev dobi pravno veljavo skozi postopek preoblikovanja političnih sklepov v pravne norme zakonodajalca.

Problemi nastopijo, kadar ima določena odločitev političnih oblastnih organov tudi moralne in etične sestavine, ki jih po naravi stvari ni mogoče preoblikovati v pravne norme. To se kljub temu na jasen ali prikrit način v praksi dogaja pri zasledovanju določenih političnih interesov. Kadar moralno-etična norma pridobi pravno naravo zakonskega ali drugega prepisa, ki ga sprejme zakonodajalec, se s tem izgublja moralno-etična sestavina in se v praktični izvedbi obravnavna izključno kot pravna prisilna norma. Nekaj podobnega se dogaja, kadar se ekonomska razmerja urejajo s pravnimi normami. Iz rimskih časov je znano pravilo, da se cena ne more določati z zakonom, oziroma takšna pravna norma eo ipso ne more biti učinkovita, čeprav deluje formalno pravno kot pravna institucija.

V slovenskem pravnem sistemu imamo opraviti z večjim številom političnih odločitev par excellence, ki so tako in drugače dobile pravno formo. Če Ustavno sodišče ugotovi, da to ni v neskladju z Ustavo, je praktično politična odločitev dokončna in je ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi, ne glede na njene škodljive posledice. To se je zgodilo ob izbrisu »neustreznih« prebivalcev, izbrisu »mrtvih« pravnih oseb, izbrisu imetnikov hranilnih vlog, delničarjev in v drugih primerih. (Kako čudovit politični izum, patentiran s pravom, ki ga nobena država noče kupiti, čeprav se drugim nudi zastonj.)

Tisto, kar je hudo sporno in tudi nelogično ter ljudem nerazumljivo, je, da nihče ne odgovarja za škodljive posledice tako sprejete politične odločitve v obliki pravne norme. Politiki, ki sprejmejo odločitev, odgovarjajo le politično, pri čemer nihče ne ve, kaj je to »politična odgovornost«, zlasti pri vodenju personalne politike, v kateri se vedno skrbno varuje določena konkretna oseba. Težko je verjeti, da je sankcija za politično napako praviloma premestitev na drugo, običajno še boljšo funkcijo. Najbolj pa so politiki varovani, če svoji politični odločitvi dodajo pravno obliko zakona ali drugega pravnega akta. Med politiko in zakonodajalcem se ne ve, kdo je komu nadrejen oziroma podrejen. Ker se ne da vsebinsko ločiti zakonodajalca od politike in obratno, se vsi skrivajo za formo; ker je zakonodajalec res formalno nad politiko, se le-ta poslužuje možnosti, ne glede na to ali je to primerno ali ne, da se politična odločitev obleče v razkošno obleko zakona.

Pri obravnavanju teh vprašanj s študenti je neka študentka primerjala to stanje z družino, v kateri je sicer formalno »glavni« mož, vendar vsebinsko o vsem odloča žena in tudi izjavlja svojo volje otrokom »preko moža«. Znano je, da otroci praviloma bolj poslušajo, če oče pove odločitev matere kot »svojo« odločitev.

Bil sem zadovoljen, da je študentka našla, po mojem mnenju, dober primer iz prakse, čeprav sem opazil, da so se študenti ob tem muzali, ker se verjetno niso povsem strinjali s kolegico.

Na vprašanje kolega študenta, kdo je v tem primeru družine »zakonodajalec« in kdo je »politika«, pa nisem odgovoril, ker tega še danes ne vem.

#študenti, #pravo, #politika, #družina

18. maj 2021

V starosti se sprašujem, ali z rojstvom predestinirani za politiko ob zamenjavah različnih funkcij nadaljujejo kot politiki ali pa vedno začenjajo znova?

#politika

15. maj 2021

Ob današnjem polaganju venca delegacije Predsednika Republike Hrvatske Zorana Milanovića v Dobravi v spomin okoli dvajset tisoč žrtvam povojnih pobojev, ki še danes, po 76-ih letih, niso dobile svojega groba, niti se ne ve za njihova imena, se mi je utrnilo občutljivo vprašanje o pomenu pietete do mrtvih in človekove pravice do spoštljivega pokopa in pravice do groba, kar je varovano v okviru civilizacijskih pristopov spoštovanja pokojnika in njegove osebnostne pravice do človeške integritete in zasebnosti (35. člen Ustave), ki vključuje tudi temeljno civilizacijsko pravico do osebnega imena in do groba.

Veliki starogrški mislec Sofoklej preko Antigone zastavlja tudi nam, sodobnikom, enako vprašanje, kot ga je Antigona zastavljala kralju Kreonu, zakaj ne dovoli, da se njen brat Polinejk, ki je padel v vojni za kraljevski prestol, torej za oblast kot njegov nasprotnik, pokoplje enako kot drugi brat Eteokel, ki je prav tako padel v borbi, vendar na strani kralja. Temeljno vprašanje drame Antigona je praktično enako, kot se danes zastavlja pri žrtvah v Dobravi in več kot 700-tih drugih moriščih, ki se danes odkrivajo v našem ožjem okolju.

Kralj Kreon je prepovedal pokop brata Antigone Polinejka samo zaradi tega, ker je Polinejk, po mnenju kralja, bil nečasten zaradi pripadnosti nasprotni strani. S samim dejstvom pripadnosti napačni strani bi naj bil nevreden pokopa. To mnenje kralja Kreona je enako kot mnenje mnogih sodobnikov v naših družbi za žrtve Dobrave, prisotno v preteklih desetletjih, saj naj bi bile vse žrtve Dobrave enako krive, ker so bile v zablodi glede izbire napačne strani, ne glede na to ali so dejansko bile krive ali zavedene oziroma so bile prepričane v neke druge vrednote.

Osebno se sprašujem, enako kot Antigona, ali res ni bilo dovolj, da so s svojo napako, če je to sploh bila napaka izbire, izgubili življenje na okruten način in smo jih želeli, oziroma jih še vedno želimo, kaznovati z dodatnim odvzemom pravice do imena, civilizacijskega pokopa in do groba, kot temeljne civilizacijske pravice. Ni mi jasno, zakaj se pravica do spoštljivega pokopa in do osebnega groba povezuje s posameznikovim delom v času življenja?

Prepričan sem, da bi Sofoklej, če bi danes živel, globoko razočaran pobegnil iz sodobne, »humane«, civilizacijsko razvite družbe, nerazumno nezainteresirane za dostojanstvo Človeka.

#človek, #vrednote

15. maj 2021

Danas je izaslanstvo Predsjednika Republike Hrvatske Zorana Milanovića polaganjem vijenca odalo počast žrtvama porača nakon Drugog svjetskog rata, u Spomen-parku Dobrava, gdje u svibnju 1945, poslije završenog rata, strijeljano oko dvadeset tisuća zarobljenih vojnika i civilnih osoba.

U izaslanstvu koje je položilo vijenac, uz izaslanika Predstojnika ureda Predsjednika Republike Hrvatske dr. sc. Orsata Miljenića i posebnog savjetnika za veterane Domovinskog rata, g. Marijana Marekovića, sudjelovali su veleposlanik RH u Sloveniji mr. sc. Boris Grigić te počasni konzul RH u Mariboru dr. sc. Šime Ivanjko.

Konzulat Republike Hrvatske u Mariboru.

#Konzulat Republike Hrvatske

Glede na to, da me danes nekateri sprašujejo, ali je ta moja objava objavljena včeraj zjutraj povezana ali spodbujena z današnjimi medijskimi komentarji o aktualnih interesnih razlagah pravnih predpisov, sporočam, da nima povezave z aktualnimi današnjim kritikami, čeprav je vsebinsko povezana. Problem interestnih razlag je večen problem nepokončnih pravnikov na katerega sem vedno opozarjal.

Interesne razlage pravnih norm

Nekoč me je ena od študentk presenetila z vprašanjem, kaj je to socialistična morala, ki je bila opredeljena kot najvišje pravno pravilo v takrat veljavnem zakonu o obligacijskih razmerjih, ki je določalo, da je pogodba nična, če je bila sklenjena v nasprotju z »moralo socialistične samoupravne družbe« (103.člen ZOR).

Takrat nisem vedel, kot tudi danes ne vem, odgovora na to vprašanje. Da bi se izognil izgovoru, da ne poznam odgovora na njeno vprašanje in da bom to drugič pojasnil (kot je to navada profesorjev, kadar ne znajo odgovoriti), sem študentom opisal sledeči dogodek, s katerim sem bil tudi povezan kot pravnik.

(Takrat sem študentom opisoval primer z imeni, vendar tukaj ne bom uporabljal imen, če pa bi kdo želel imena in se podrobneje seznaniti z dejstvi, pa je mogoče najti spis o tem sporu v arhivu bivšega gospodarskega sodišča v Mariboru. Ta primer je lahko zanimiv za diplomsko ali magistrsko nalogo na pravni fakulteti.)

Gre za pravni problem mednarodnega gospodarskega spora.

Znano slovensko mednarodno podjetje je v času svobodnejšega podjetniškega poslovanja v obdobju 70. let preteklega stoletja sklenilo pogodbo s tujim podjetjem o dobavi surovine za pripravo določene pijače. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo dobava surovine plačana po vsaki steklenici, ki se bo prodala na jugoslovanskem trgu. Pogodba je bila sklenjena za več let in po nekaj letih se je začelo plačilo zmanjševati, češ da je upadla prodaja. Tujec pa je sam skrivaj ugotovil, da se pijača nezmanjšano prodaja in je na podlagi analize pijače na trgu ugotovil, da slovenski pogodbeni partner prodaja pod enako blagovno znamko pijačo, za katero je sam zagotovil enako ali zelo podobno surovino. Ker je v pogodbi bila dogovorjena arbitraža Gospodarske zbornice Jugoslavije za reševanje sporov, se je tuji partner obrnil na to arbitražo, ki je odločala v mednarodni sestavi. Arbitraža je ugotovila kršitev pogodbe in določila visoko odškodnino. Slovensko podjetje je takoj vložilo tožbo pri slovenskem sodišču in izpodbijalo arbitražno odločbo. Tožbo je sodišče zavrnilo in zoper zavrnitev je bila vložena pritožba na mariborsko gospodarsko sodišče.

Takrat je bila možnost, da v postopku pred omenjenim sodiščem sodeluje kot član tričlanskega senata tudi strokovnjak iz prakse. Bil sem imenovan za člana senata v tem postopku in v senatu smo ogromno razpravljali, ker je to bil prvi spor te vrste. Soglasno je bila sprejeta odločitev o potrditvi odločbe prvostopenjskega sodišča, in s tem tudi potrditev arbitražne odločbe. Zoper to odločitev je bila vložena revizija. Revizijsko sodišče je dokaj hitro sprejelo odločitev, da so tovrstne pogodbe nične, ker so v nasprotju z “načelom morale samoupravne družbe”. Obrazložitev o ničnosti pogodbe je bila zelo kratka in formalna. Ni bilo nobene obrazložitve, zakaj je ta pogodba v nasprotju s socialistično moralo. S to odločitvijo v revizijskem postopku so bile razveljavljene odločba arbitraže in odločbi obeh sodišč.

Takrat nam sodba v revizijskem postopku ni bila jasna, vendar smo razumeli, kaj pomeni »morala socialistične samoupravne družbe« v praksi.

Mislim, da so tudi študentje razumeli ozadje in pomen takšne klavzule v zakonu in na njej utemeljene odločbe.

Zanimivo je, da sodišče države tujega partnerja ni priznavalo slovenske revizijske sodbe, temveč je na podlagi razveljavljene sodbe mariborskega sodišča rubilo premoženje slovenskega proizvajalca v tujini. Da bi se podjetje izognilo stečaju, je bila pozneje sklenjena pogodba o večletnem obročnem plačilu odškodnine.

Morda ta opis iz nekih drugih časov pove dovolj sodobnim pravnikom o pomenu deklarativnih zakonskih norm, ki se lahko uporabijo za takšno ali drugačno interesno odločitev in vsaka odločitev je pravno »pravilna«.

#pravo, #morala