19. junij 2021

Nekoč sem se malo za šalo malo za res pogovarjal s študenti o koristnosti študija prava. Da bi jih zainteresiral za razpravo, sem citiral misel: “Tako dobro sem se naučil prava, da sem na dan, ko sem diplomiral, tožil fakulteto in uspel v sporu ter dobil nazaj šolnino.” Pri tem sem poudaril, da je to zapisal znani sodobni pravni mislec.

Moje vprašanje je bilo, kako bi študentje danes, če se odločijo za tožbo zoper fakulteto, v svojem primeru v tožbi utemeljili svoj zahtevek za vrnitev šolnine.

Razprava se je vnela in študenti so navajali različne možne razloge za tožbo.

Nekaj zanimivih navedb študentov, zakaj bi tožili fakulteto, sem si takrat zapisal. Odgovori so bili zelo zanimivi:

– Študiral sem zakonske in druge predpise, ki bodo prenehali veljati, ko bom začel poklicno delovati.

– Naučili so me rimskega prava, ki ga nobena država ne pozna, in sem se moral naučiti vsaj tisoč latinskih besed in fraz, ki jih lahko uporabim le na sodišču, da se pred sodnikom delam pomemben, vendar ne poznam njihovega dejanskega pravnega pomena, saj se moderno življenje ne more primerjati z življenjem v starem Rimu.

– Študiral sem pravo preteklosti in malo sedanjosti, nič pa o pravu bodočnosti.

– Moral sem si zapomniti pravne stavke in jih razlagati, kot jih je razlagal profesor, čeprav sem bral v strokovni literaturi, da njegova stališča niso pravilna.

– Prepričali so me, kako pravniki dobro zaslužijo, niso pa mi rekli, da to velja samo za tiste iz metropole, ki imajo poleg diplome še izkaznico prave politične stranke, pri čemer mi niso povedali, katera je prava stranka.

– Izgubil sem nekaj let lepega mladostno razigranega življenja zaradi obveznega prisostvovanja predavanjem in vajam in sem se čutil omejenega v svoji osebni svobodi.

– Na področju jezikovnega izražanja sem oškodovan, ker so nekateri profesorji pri predavanjih govorili mešanico slovenskega in srbohrvaškega jezika, ker jih nisem razumel in so slabo vplivali na moj besedni zaklad.

– Profesorji so preveč težili z izpiti in zahtevali vedno odgovore na vprašanja, na katera verjeno sami niso vedeli odgovorov.

– Pri izpitih se niso trudili iskati znanja temveč vedno samo neznanje – enako kot zobozdravniki, ki vedno najdejo mesto, kjer boli.

– Profesorji so nas silili, da vadimo nastope v govorništvu, čeprav so bili sami amaterji v retoriki.

Posebej so bile zanimive navedbe dveh študentk, ki sta bili prepričani, da bi uspeli s tožbo zoper fakulteto: ena je trdila, da bi zagotovo našla bodočega moža med študenti, če bi bil študij prava lažji in bi omogočal študentom več prostega časa in medsebojnega druženja; druga bi tožila fakulteto, da je odgovorna za odhod očeta njenega otroka neznano kam, ker so mu profesorji zagrenili življenje s številnimi nerazumljivimi vprašanji na izpitih.

Na njihovo vprašanje, kaj menim o uspešnosti tovrstnih tožb, sem jim povedal, da pravnik ob vložitvi tožbe pred svojo stranko ne sme nikoli pokazati, da dvomi o uspehu na sodišču, enako kot trener nogometnega moštva pred tekmo, četudi v to, kar govori svojim igralcem, ne verjame.

Čeprav sem jim na koncu želel povedati, da je uvodno misel izjavil znani ameriški komik Fred Allen, jim tega nisem povedal zaradi njihovih resnih, meni zanimivih razprav. Tudi komedijanti lahko s svojimi izjavami sprožijo pravno zanimive in zlasti resne razprave.

#študenti, #fakulteta, #tožba

19. junij 2021

Pravo je umetnost poštenosti in dobrote, vendar takšnega študijskega predmeta ni v študijskem programu na pravnih fakultetah. Zato pa študirajo “umetnost, “ kako prepričati drugega, da razmišlja enako kot oni.

Za vse oblike študija umetnosti je treba imeti določene genetske predispozicije, le pravniki dokazujejo,da to pri pravniški umetnosti ni potrebno.

#pravo, #umetnost

16. junij 2021

Naslednji teden dne 24. in 25. junija bo v Zagrebu potekalo 59. posvetovanje znano kot Opatijsko posvetovanje pravnikov v gospodarstvu, znano kot najbolj množično posvetovanje v času bivše Jugoslavije in od leta 1991 se nadaljuje kot hrvaško posvetovanje, katerega se radi udeležujejo tudi slovenski pravniki. Tokrat je zaradi epidemije preneseno v Zagreb in časovno preloženo na mesec junij.

Na omenjenih 59. srečanjih sem več kot 40-krat aktivno sodeloval v organizaciji in kot predavatelj. Bila so to lepa srečanja in strokovno zelo koristna.

Posebej sta mi ostala v spominu dva zanimiva dogodka. Ob mojem prvem predavanju 5. junija 1967. leta me je predsednik delovnega predsedstva prekinil, tako da nikoli nisem dokončal tistega predavanja. Predsednik je dobil obvestilo, da je tega jutra Izrael napadel Egipt in druge arabske države (junijska šestdnevna arabsko-izraelska vojna). Ker je takratna Jugoslavija bila velika prijateljica arabskih držav, je to bilo prvorazredno sporočilo in se je nekaj ur posvetovanje nadaljevalo s poročilom o omenjeni vojni.

Drugi dogodek je povezan s posvetovanjem v sredini osemdesetih let preteklega stoletja. Bilo je predvideno predavanje o prvih začetkih uporabe računalnika pri pravniškem delu. Tudi meni je to bilo novo in neznano. Predavatelj je bil Tone Tomažič, prvi začetnik ideje o koristnosti računalništva pri pravniškem delu v Sloveniji. On je govoril slovensko in ga mnogi slušatelji niso razumeli ter so začeli odhajati iz dvorane hotela Kvarner, nekateri pa zahtevali predavanje v hrvaškem oziroma v srbskem jeziku. Kolega Tomažič je zahtevo zavrnil in me prosil, da mu pomagam s simultanim prevodom. Ker sam nisem obvladal in razumel nove terminologije v slovenščini, še manj pa v takratni srbohrvaščini, mi je pogosto poskušal med predavanjem pojasniti določene pojme, da bi jih jaz poskušal prevesti.

Zapletlo se je pri opisu in pojasnjevanju, kaj je to »miška«. Kolega Tone mi je to poskušal pojasniti, ne pa tudi pokazati, saj je ni imel takrat na predavateljski mizi. Ker nisem znal slušateljem povedati, kaj je to miška, s katero se premikamo po ekranu, sem preprosto slušateljem pojasnil, da ne vem, kaj je miška, ki se premika, vendar zagotovo ni živa miš.

Bilo je takrat nemalo smeha. Še danes se s spoštovanim kolegom Tomažičem smejiva ob spominu na moje »visoko strokovno pojasnjevanje nerazumljivega«.

#srečanje pravnikov, #miška

15. junij 2021

V preteklosti so odrasli z rojevanjem otrok skrbeli za svojo starost.

To je veljalo tisočletja.

Danes to ne velja, saj odrasli ne morejo pričakovati, da bi otroci poskrbeli za njihovo starost in zato morajo sami poskrbeti za potrebne materialne dobrine za preživetje v starosti.

Pri tem pa nihče natančno ne ve, ali odrasli ne skrbijo dovolj za rojevanje otrok, ki bi naj poskrbeli za njihovo starost, ali pa jih ne rojevajo, ker morajo sami poskrbeti za svojo starost.

#otroci, #rojevanje, #bogastvo

13. junij 2021

Strah spremlja človeštvo od samega začetka, ne glede na to kako je to čustvo nastalo, in posameznika spremlja od rojstva do smrti. Sposobnost čutiti strah je nekaj povsem naravnega in koristnega, saj nam omogoča, da se izognemo številnim nevarnostim. V preteklosti je bil primaren strah za življenje in tudi temeljna skrb, ki je obremenjevala človeka in človeštvo, je bila povezana z ohranitvijo življenja.

Sodobna družba sproža danes številne strahove, ki nimajo več nobene zveze z nevarnostmi za življenje, vendar nas skoraj nič ne obremenjuje tako kot sodobni strahovi in skrbi. Čeprav ne vemo, ali so ti strahovi danes upravičeni ali ne, nas hromijo in nam preprečujejo, da bi se odprto in samozavestno soočili z njimi. Trenutno prisotna epidemija je katastrofalna predvsem zaradi strahu, ki ga, namerno ali ne, spodbujajo nam neznane družbene silnice.

V starosti se strah še povečuje, čeprav je v tem obdobju blizu pričakovana odrešitev vseh strahov, ki nas spremljajo celo življenje. Tukaj pa je nekaj nerazumnega: dejstvo, ki se pričakuje kot odrešitelj vseh strahov, nam še dodatno poglablja in povečuje strahove. Pri tem se ponovno zbuja tisti genetsko pogojeni strah pred prenehanjem življenja, ki ni identičen strahu pred izgubo življenja zaradi nevarnosti. Strah pred izgubo življenja je koristen, strah pred prenehanjem življenja pa je poguben, če prenehanja ne sprejemamo kot sestavni del življenja.

Strahovi, ki nas spremljajo v življenju, so po naravi stvari nepomembni za življenje, ker praviloma ne ogrožajo življenja kot takega, temveč ogrožajo le zamišljeno in željno življenje. Nas ni strah pred slabim življenjem temveč pred boljšim življenjem, ki ga ustvarjamo v naši zavesti pod vplivom zunanjih dejavnikov, danes zlasti vsiljivih medijev.

Današnji strahovi so posledica zahtev zunanjega sveta, ki nas strašijo, da jim ne bomo kos odgovoriti in jim slediti.

Rolf Dobelli v svoji znani knjigi Die Kunst des guten Lebens jasno pove: 99% naših razmišljanj, povezanih s strahom in skrbjo, nima nobene zveze z našo konkretno življenjsko resničnostjo.

Ob tem je na mestu vprašanje, zakaj nas je strah in česa se bojimo?

#strah

12. junij 2021

Dne 9.5.2021 se v prostorih Državnega sveta prvič slišala beseda obsojanja napak pravosodja, kateremu je sledil zakonodajalec z nerazumnim in nesorazmernim kaznovanjem podjetnikov, ki so zaupali v zakon, da kot družbeniki in delničarji odgovarjajo za obveznosti družbe le svojim vložkom ne pa tudi zasebnim premoženjem. Da je Zakon o finančnem poslovanju podjetij iz 1999 leta bil nerazumen, dokazuje dejstvo, da ga ne pozna nobena država Evropi in da je nasprotju s temeljnimi načeli podjetniškega poslovanja. Da je nesorazmeren pa dokazuje trikratno sprejetje sprememb in dopolnitev omenjenega zakona v Državnem zboru s katerimi so se odpravljale določene napake. S tem zakonom, pa Državni svet, kot predlagatelj Predloga zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23.7.1999 do 16.11.2011, predlaga po 22.letih Državnemu zboru 4. obravnavanje odškodninskih posledic tega zakona. Ne gre samo za omejeno minimalno odškodnino za pretrpljeno premoženjsko škodo, temveč za priznanje Republike Slovenije za napako, kajti veliki del družbe in zlasti mediji, zaradi nevoščljivosti, nerazumevanja in nasprotovanja delovanju temeljnega ustavnega načela svobode gospodarske pobude, ki je »kraljevski paragraf« podjetništva so doslej opravičevali pravosodje in zakonodajalca.

Predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca je, ob obravnavi pobude za podporo omenjenemu Predlogu zakona povedal pošteno in odkrito zakaj podpira plačilo odškodnine prizadetim družbenikom in njihovim družinam po postopku , ki ga predvideva ta predlog.

#pravosodje, #zakonodaja, #obsodba napak

10. junij 2021

Študente sem vedno poskušal preseneti z vprašanjem o pomenu posameznih pravnih izrazov, besed, pojmov, ki se pogosto uporabljajo in so na prvi pogled razumljivi in se »lepo slišijo«. Tako sem jim predstavil vrsto pravnih aktov, zlasti sodnih odločb, v katerih najdemo znano besedno povezavo: »umno in razumno«. Najprej se je vsem zdelo, da je vsebina teh dveh besed jasna, vendar ko so študentje poskušali pojasniti, ali sta to le sinonima ali pa je med njima vsebinska razlika, so imeli težave. Zlasti »umno« jim je predstavljalo nekaj neznanega, čeprav so domnevali, da je »umno« nekaj kvalitetnejšega oziroma višjega kot razumno. Eden od študentov, ki so ga nazivali »filozof«, ker se je zanimal za »neko staro filozofijo«, je poskušal pojasniti vsebino pojma umno i razumno in njuno medsebojno povezanost. Takoj je zatrdil, da to nista sinonima in da se oba pojma nanašata na dve obliki višje stopnje spoznanja pojmov, dejstev, razmerja ipd.

Po njegovi razlagi človek uporablja tri vrste spoznanja: čutno, razumno in umno [sensibilis, intellectualis et intelligentialis].

Čutno spoznanje je tisto, ki nam ga v zavest posredujejo naša čutila in je negotovo, subjektivno in praviloma daleč od resnice. Je najslabša stopnja spoznanja.

Razumno spoznanje temelji na premišljanju raznih, praviloma zoperstavljenih argumentov. Je višja in kvalitetnejša ter objektivnejša vrsta spoznanja od čutnega.

Umno spoznanje pa je nadgradnja razumskemu spoznanju in je najvišja kvaliteta spoznanja, ob upoštevanju tudi moralno etičnih vrednostnih ocen.

Na moje vprašanje katere vrste spoznanja naj bi uporabljal sodnik pri izrekanju sodbe, se je razvila diskusija, ki je bila enotna, da bi sodnik moral popolnoma opustiti čutno metodo pri približevanju resnici. Kritično so opozarjali na nevarnost prisotnosti te metode ob medijski razvpitosti sodnega primera. Le pokončni sodniki se lahko uprejo prisotnosti čutne metode v sodnem postopku. To metodo v pravnih postopkih uporabljajo zlasti stranke oziroma udeleženci in njihovi pooblaščenci oziroma zagovorniki. Čutna spoznanja pa so primarna oblika medijskega poročanja javnosti.

Razumsko spoznanje je zlasti uporabno za dokazovanje pravilnosti ali resnice v postopku argumentacije strank oziroma njihovih pooblaščencev. Razumsko postopanje je odsev kakovosti osebnosti oziroma sposobnosti biti zelo temeljit, upravičen in razumen v argumentih, pripombah, vprašanjih, sklepanju, izražanju misli idr. Za to vrsto spoznanja so bistvena dejstva. Na sodišču se pozitivno ocenjuje oseba, ki govori s t.i. »razumno resonanco«, postavlja vprašanja, daje argumente, ki so vedno upravičeni, temeljiti in razumni. Razumno ni vedno pravno pravilno in smiselno.

Umno spoznanje naj bi bila temeljna oblika spoznanja v sodnem postopku, zlasti za sodnika. Samo preko umnega spoznanja je mogoče odkriti pravo vsebino ideje ali razmerja. Razumno spoznanje se ukvarja s konceptualnim spoznanjem, vendar še vedno v povezavi s »stvarmi«, medtem ko čutno spoznanje ne doseže nobenega objektivno vrednega spoznanja, ker ostaja na področju subjektivnega mnenja. Za umno spoznanje, kot višjo stopnjo in nadgradnjo razumnega spoznanja, pa so bistvenega pomena prispodobe, iz katerih je mogoče brez velikega razmišljanja prepoznati pouk. Temeljna razlika med umnim in razumnim je v dejstvu, da nam razumno postopanje omogoča prilagajanje realnosti, umno postopanje pa se ne zadovolji le z realnim temveč teži in išče idealnost, katere ni v realnem svetu. Umnost vleče in spodbuja človeka, da išče višje duhovne vrednote v življenju, ki so v podzavesti človeka, vendar se tega ne zaveda, ker je zasvojen z materialnim svetom. To bi lahko primerjali z razliko med pravom (minimum moralnih vrednot), moralo (minimum višjih vrednot ethosa) in ethosom (etičnostjo – najvišja stopnja dobrote, ki jo lahko človek doseže s svojim načinom življenja /summum bonum/).

Teologija jasno pove, da je področje umnosti srečanje med človekom in Bogom, oziroma srečanje človeka samim seboj, razumno pa je srečanje človeka s človekom.

#študenti, #morala, #etika, #umno, #razumno

9. junij 2021

Državni svet je včeraj na svoji redni seji (9. 6. 2021) sprejel Predlog zakona za odpravo krivic družbenikom izbrisanih družb na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) iz leta 1999. Zanimivo, tudi maja 1999 je predsednik Slovenskega sodniškega društva predlagal na seji delovnega telesa za gospodarstvo (mimo dnevnega reda) osnutek ZFPPod, katerega namen je bil legalizirati opustitev pravosodnih organov, da izvajajo po uradni dolžnosti postopke likvidacije oziroma stečaja pri nedelujočih gospodarskih družbah. Ker je ta osnutek predvideval prenos obveznosti družb ex lege družbenike in delničarje, je takratni minister za pravosodje odločno zavrnil vlogo predlagatelja in je na tem sestanku to vlogo prevzel minister za finance, ki je uspel po hitrem postopku prepričati poslance DZ, da so ta zakon sprejeli na zadnji seji pred letnimi dopusti 1999. leta, ne da bi se poslanci zavedali, da so s tem zakonom spravili več deset tisoč ljudi v eksistenčne težave. Takšnega zakona ne pozna nobena evropska država.

Glede na to, da je ta zakon prenehal veljati, je bila omejena možnost predlagati zakon o odpravi posledic tega zakona na trideset poslancev ali pa Državni svet. Varuh človekovih pravic je nasprotoval temu, da bi sodeloval pri odpravi krivic tega zakona. Državni svet bo kot predlagatelj danes sprejetega predloga nadaljeval s postopkom v Državnem zboru. Če bo zakon sprejet, bodo družbeniki izbrisanih družb imeli pravico od 1. 1. 2023 do omejene odškodnine za škodo zaradi izbrisa njihovih družb brez postopka likvidacije. ( O dvajsetletnem prizadevanju, da se odpravijo krivice družbenikom izbrisanih družb, glejte podrobneje; Š.Ivanjko,»Odgovornost za krivice družbenikom izbrisanih družb,« posebna priloga Pravne prakse, št. 10/2021.)

#pravo, #družbeniki, #izbris

9. junij 2021

Po upokojitvi je eno težjih vprašanj, kako pozabiti besedico ”moram”, ki nas je spremljala skozi življenje. Ta beseda nas je obremenjevala in zasužnjevala. Ob izgovorjeni besedi “moram” smo se počutili krive ali pa smo obsojali druge, ki so bili s to besedo povezani. Še težje nam je bilo, če nas je na to spomnila vest ali pa »to-do« lista.

Sodobni svetovalci zdravega življenja predlagajo, naj bi v starosti namesto besede »moram« uporabljali besedi ”lahko bi”, vendar je to še slabše, ker se ob teh dveh besedicah pojavlja slaba vest s težjim vprašanjem – ”zakaj pa ne?”.

Ko smo se znanci iste generacije pogovarjali o tej dilemi, smo bili enotnega mnenja, da za našo generacijo, ki je navajena živeti s stalno prisotnim “moram”, ne pride v poštev, da bi jo opustili. Preveč smo se navadili nanjo.

#starost, #beseda moram

8. junij 2021

Moje drevo na vrtu, ki sem ga zasadil pred leti, me vsako jutro pozdravi s trepetanjem listov, četudi ni vetra. Občudujem ga že leta, vendar nisem vedel, zakaj.

Odkar na toplem poletnem soncu v njegovi senci prebiram čudovito knjigo Das geheime Leben der Baume, ki jo je pred kratkim napisal nemški strokovnjak in mislec Peter Wohlleben, se obnašam še z večjim občudovanjem do mojega drevesa in spoznavam zakaj.

Avtor knjige ugotavlja, da so drevesa popolnoma zanemarjena živa bitja, ki imajo več življenja kot si lahko zamislimo. Če pisateljeve misli pripišem mojemu drevesu, potem začuden ugotavljam, da drevo komunicira z drugimi drevesi na kilometre daleč, da vzajemno pomaga drugim, če so ogrožena, da ima spomin in sposobnost opozorila na nevarnosti, ki pretijo njemu ali drugim. Tudi sam opažam, avtor pa to potrjuje, da se je drevo v celoti prilagodilo ekosistemu v tem okolju.

Avtor svetuje, da bi morali bistveno več pozornosti posvetiti drevesom kot nepogrešljivemu delu življenja kot takega. Ob branju te knjige se bistveno drugače počutim v gozdu ob Pekrski gorici kot pred desetletji, ko sem se v tem gozdu zjutraj med 5. in 7.30. uro sprehajal s pravno knjigo in drevesom glasno »pripovedoval« pravno snov za izpite. Še danes se starejši stanovalci pod Pekrsko gorico spomnijo »nekega čudaka«, ki je hodil zjutraj v gozd s knjigo in glasno govoril sam s seboj. (Danes sem prepričan, da so mi gozdna drevesa in jutranja gozdna tišina pomagala, da sem študij končal ob delu pred rednim rokom.)

Avtor omenjene knjige me je poučil, da to moje drevo, skupaj z drugimi, zbira škodljiv CO2 in zmanjšuje neznosen hrup z zahodne obvoznice Maribora. (O hrupu sem pisal, v imenu stanovalcev ob obvoznici, pristojnim organom v Mariboru in Ljubljani, vendar brez uspeha. Imam občutek, da nas imajo drevesa bolj rada in bolj skrbijo za nas kot naša oblast.)

Občudujem, kako je drevo trdno zakoreninjeno in plemeniti zemljo v svoji bližini, kot da nam želi povedati, da moramo biti tudi mi ukoreninjeni v svojem prostoru in prispevati k plemenitenju slednjega. Okoli drevesa je veliko majhnih rastlin, ki jim drevo pomaga živeti, kar tudi napotuje človeka, da pomaga vsem vrstam malih nevidnih živih bitij v svoji bližini.

Ob branju omenjenega čtiva se zavedam, da je tudi moje drevo, ko sem ga zasadil, potrebovalo negovanje, da je v svojem razvoju razvilo svoj poseben karakter in da se kot človek uči, kako je treba ravnati in se prilagajati v svojem naravnem okolju. Odslej ne bom več prepričan, da moje drevo v jeseni odvrže svoje listje skupaj z drugimi drevesi, temveč da ta proces vsako drevo opravi takrat, kadar se samo odloči, kot me je avtor argumentirano prepričal. Drevo samo sprejema odločitev, kam bo usmerilo svojo rast in razširjalo svoje korenine. Glede iskanja najboljšega položaja se tudi moje drevo pogovarja s sosednjim drevesom, kot mi prepričljivo pove gospod Wolleben, pisec knjige. Ob cvetenju drevesa čutim njegov vonj, vendar nisem vedel, da je to oblika komuniciranja med drevesi, ki ga lahko primerjamo s sodobnim e-mailom. Presenetilo me je spoznanje iz knjige, da ima drevo zelo občutljiv sistem, koga mara ali pa zavrača od tistih bilk ali živali, ki se vzpenjajo po njem. Drevo ima tudi električne impulze, s katerimi odganja »nepoklicane goste« na svojem listju.

Veliko novega sem se naučil o mojem drevesu in se zavedam, da je naš odnos do dreves popolnoma zgrešen in da bo nujno, v skladu z novimi znanstvenimi dognanji, spremeniti naš odnos do dreves kot živih bitij, ki so nepogrešljivi sestavni del življenja. Priznam, da bom po prebrani knjigi, ne samo moje drevo, temveč tudi druga drevesa pozdravljal z večjim spoštovanjem.

#drevo, #pozdrav, #spoštovanje