Mobilna verzija spletne strani še ni na voljo.

Misli profesorja

Odvisnost od novosti

11. maj 2021

Znano je, da je »teror dobrote«, ki ga nad nami izvajajo mediji vseh vrst, eden težjih zaradi naše odvisnosti od novosti, ki nam jih ponujajo kot “nujno dobrino” za življenje. Zanimivo, da so to ugotovili že starorimski pisci in pesniki kot so, Plinij mlajši, Ovidij, Apulej in drugi, ki so zapisali: “Človeška ušesa imajo rada novosti, novost je najprijetnejša od vseh stvari in vsaka novost praviloma zbudi v ljudeh neustavljivo radovednost.”

Ko smo med znanci razpravljali o teh rimskih zapisih, je moj znanec ob tem povedal, da se je v njegovem življenju mnogo dogajalo, vendar se v osnovi ni ničesar zgodilo. Vendar pa je vedno verjel, da se bo res zgodilo nekaj zanimivega in je zato spremljal medije.

Danes ga moti, če ga žena opomni: “Kaj ne boš pogledal tv-Dnevnika, kako se prepirajo?” In se raje prepusti gledanju tega, kako se politiki kregajo na TV, kot da bi se kregal z ženo, kako ga nič ne zanima.

Priznal pa je, da ga v tej starosti medijska poročila presneto malo zanimajo. Zanimala bi ga le njegova osmrtnica, ki pa je itak ne bo mogel prebrati.

#mediji, #novosti

Izgubljene priložnosti

10. maj 2021

Veliko škode povzročamo starejšim, ker jih odrivamo na obrobje družbe in jim vzamemo vero v nove možnosti. Če pa to storimo mladim, ko šele vstopajo v aktivno življenje, je to katastrofa za posameznike in za družbo kot celoto. Le vera v nove možnosti, četudi po smrti, spodbuja človeštvo in posameznika, da preživi kljub vsem tragedijam.

#družba, #starejši, #mladi, #preživetje

Dilema o pravnikih

8.maj 2021

Odkar sem se srečal s pravom in grško filozofijo pred 60. leti, se sprašujem, ali je pravilna trditev, da je stara grška kultura dala temelje današnje civilizacije in tako poglobljena spoznanja o človeku zato, ker ni poznala pravnikov oziroma trditev, da se je stari rimski imperij razvil zato, ker je imel pravnike.

Danes mi je bližja trditev, da je stara Grčija dala več človeški civilizaciji kot pa vojaško imperialni Rim.

#pravniki, #dilema

Država – dobra mati ali huda mačeha

7. maj 2021

Kot otroka so me strašili z državo, ki je bila takrat v mojem razmišljanju največji nasprotnik kmečkega življa. Doma se je, bolj zaupno, vedno govorilo o visokih davkih, o obveznem državnem odkupu hrane, o vstopu v zadrugo, prostovoljnem delu na državnih delih, strahu pred policijo, da posebej ne govorim o sodiščih in dr. Država je bila preprosto, zlasti po drugi svetovni vojni, na vasi »strah in trepet«.

V času šolanja sem pogosto slišal o odmiranju države, kar se je lepo slišalo, vendar nisem razumel, kaj to pomeni. V času študija filozofije in prava, kot izredni študent, sem dojel, da je odmiranje države – koncept Engelsa in Marxa, »pri čemer v času prehoda v komunizem država izgubi svoje birokratske in prisilne funkcije, ki se nadomestijo s kolektivno in decentralizirano upravo družbe«.

V času poklicnega dela sem v praksi ugotavljal, da je država bila vsak dan bolj prisotna v mojem življenju, zlasti ko sem dobil državnega osebnega »angela varuha« in bil kot »privilegiranec« na tajnem spisku »eminentnih oseb«, za katere so davkoplačevalci plačevali stroške varuhov, kot sem to pozneje ugotovil iz spiska oseb, ki jih je država leta in leta posebej nadzorovala.

Danes, v moji pozni starosti, nihče več ne govori o »odmiranju države«, nasprotno, ona naj bi se približevala Orwelovemu Velikemu bratu, pri katerem naj bi se v bodoče organizirala posebna ministrstva za ljubezen (Miniljub), ki se bo ukvarjalo z iskanjem, zasledovanjem in prevzgojo prestopnikov; za resnico (Minires), ki se bo ukvarjalo s proizvodnjo propagande; in ministrstvo za obilje (Miniob), ki bi se naj ukvarjalo z gospodarstvom in preskrbovanjem prebivalstva. Prebivalci pa naj bi se delili na brezpravno rajo, navadne člane Partije in višje člane Partije.

Upam, da tega ne bom doživel, pa sem s te strani pomirjen.

Rad pa bi iz svojih izkušenj sporočil mlajšim, da poskušajo doseči v razmerju med posameznikom in državo oziroma predstavniki in zastopniki države več medsebojnega človeškega zaupanja v obliki »mirne koeksistence« in spoštovanja tako države s strani posameznika kot posameznika s strani državnih organov. Večkrat sem že pisal o tem, in se vedno znova sprašujem, zakaj od države vedno dobim dopise za določeno zahtevo, brez ene same vljudne besede, kot je »spoštovani« ali »s spoštovanjem« ipd. Ko pa kot občan pišem državi, pa moram naslovnika vljudno pozdraviti in vedno napisati vlogo kot ponižno prošnjo ali pa kvečjemu kaj predlagati. Bog ne daj, da bi napisal npr. »zahtevam«.

Z dobrim namenom in voljo je treba pomagati državi, da postane bolj človeška, prijazna in dobronamerna v razmerju do posameznika, zlasti pa da skrbi za splošno skupno dobro ljudi. Naj bi bila zadržana do ljudi, kadar nekaj zahteva, in blaga, kadar predpisuje kazni, in naj ne spreminja vsak dan predpisov, zlasti pa da se ne obnaša naduto do malega človeka in naj ne deli državljanov po zamisli Orwelovega Velikega brata. Posamezniku naj država izkazuje spoštovanje kot osebnosti, ne glede na to kdo je in kaj je.

Prav tako mora posamezni državljan spoštovati prizadevanje države za splošno dobro, naj jo kdaj pa kdaj tudi pohvali, če je storila zanj ali za skupno dobro kaj dobrega, in jo opomni, če gre za njene napake. Država je preveč dragocena, da bi jo smeli prepustiti samozvanim politikom.

Johann Heinrich Pestalozzi (1746 -1827) – eden največjih pedagogov humanistov je zapisal misel, ki se je zlasti po njegovi smrti pokazala še kako tragično resnična: “Politično neizobražena, naduta oblastna struktura je kot otrok, ki se igra z ognjem in lahko vsak trenutek uniči lastno hišo.”

#država

Personalna namesto kadrovska politika

6. maj 2021

»Naši oblastniki potrebujejo dobrega sodobnega optika, ker so kratkovidni,« se mi je potožil moj bivši študent. Na moje vprašanje, zakaj tako misli, mi je na kratko odgovoril, da v naši družbi pogreša široko zasnovano kadrovsko politiko namesto personalne politike, ki je prisotna danes enako kot v preteklosti, s trendom slabšanja. V nadaljevanju mi je pojasnil, da je personalna politika vodenje skrbi o točno določenih osebah, pri čemer je strokovnost in človečnost drugotnega pomena. Optika pa oblastniki potrebujejo, ker jim pogled seže samo na krožnik, ki se imenuje enako kot določena politična stranka, uveljavljen priimek, VIP, prebivanje v prestolnici idr. Znano je dejstvo, da imamo veliko dobrih in nadvse sposobnih kadrov izven omenjenega krožnika, vendar so vedno že tradicionalno prezrti.

Potolažil sem ga, da je naša generacija to preživela in da morajo mladi razmišljati o tem, kako bodo to spremenili. »Ti pa si res velik idealist, če pričakuješ, da bodo mladi v tem uspeli …?« mi je odgovorih moj dragi bivši študent.

#politika

Iskalci ali ustvarjalci?

5. maj 2021

Pravniki in arheologi imajo veliko skupnega. Oboji s svojimi javnimi nastopi in izjavami presenečajo družbeno okolje s poudarjanjem svoje pomembnosti za družbo. Manj pa se ve, da eni svoje ideje črpajo iz odkritij skritih arheoloških zakladov v zemlji oziroma drugi v zaprašenih in pozabljenih knjigah starih pravnih mislecev.

Oboji so manj ali več le iskalci, ne pa ustvarjalci.

#pravniki, #arheologi

Za »malega« človeka ni pravičnosti

4. maj 2021

Znanec mi je danes povedal zanimivo ugotovitev: »V bivšem sistemu smo lepše govorili o družbenem sistemu, kot smo o njem mislili. Danes pa o njem slabše govorimo, kot dejansko mislimo. Skupno v obeh sistemih pa je prepričanje, da za malega človeka ni pravičnosti in da smo vedno razočarani nad našimi voditelji, ki niso takšni, kot bi mi želeli.«

Priznam, da ima moj znanec skoraj prav.

#človek, #pravičnost

Kakšna zmota …

2. maj 2021

Nekoč se mi je pritožil starejši kolega, ki je imel pri vajah mladega, medijsko že znanega nadobudnega in neporočenega asistenta, češ da je dalj časa bil v zmoti glede velikega zanimanja študentov za vaje.

Bil je namreč prepričan, da so vaje študentom zelo zanimive, dokler ni ugotovil, da študentke prihajajo zaradi asistenta, študenti, ki so sicer vedno v manjšini, zaradi splošno znane feminizacije na področju prava, pa zaradi študentk.

#študenti, #zmota

Emocije in predsodki so škodljivi pri odločanju o drugih

  1. maj 2021

Splošno je znano, da je težko priznati vrzeli v svojem znanju. Še težje je priznati, da smo se precenili. To posebej velja pri ljudeh, ki tako ali drugače odločajo ali vplivajo na interese drugih, kot na primer pravniki, politiki, novinarji idr.

Znano je tudi, da samo tisti, ki prepoznajo svoje pomanjkljivosti, se lahko naučijo novih stvari in rastejo v svoji osebnosti in značaju.

V naši praksi ni prisotno samoopazovanje kot ozaveščanje lastnih moči in ni zavedanja vpliva našega družbenega okolja. Obstajajo ljudje, ki nas navdihujejo, nam pomagajo rasti z njimi, pa ne zaradi znanja temveč primarno zaradi svojega značaja. Poznamo tudi ljudi, ki nas izkoristijo, potegnejo ali celo zatrejo.

Imamo težave, ker pogosto delamo impulzivno in na podlagi predsodkov, ne da bi uporabili vse moči svojega uma.

Tisti, ki prepoznajo predsodke in so sposobni obvladati lastne emocije, vidijo svet bolj jasno in bolj razumno.

#emocije, #predsodki

Na današnji dan v Dunajskem Novem Mestu

29. april 2021

»Osvanuo je 30. travnja 1671. u Bečkom Novom Mjestu. Zrinski se sad prekriži, sklopi ruke, prigne glavu i glasno izusti:

“Bože, primi dušu moju!”

“Svud grobni muk. Trgom struji proljetni miomiris, s vedra neba sije sunce na onu pognutu glavu i cjeliva onaj otkriveni vrat… Srca ne kucaju: krvnik podigne svoj veliki mač, silno zamahne, mač sijevne, zazuji i zahvati Zrinjskoga niže zatiljka po jakoj kosti. Petar pane na ruke, odmah se pridigne na koljena, a krvnik, sav smeten, naglo zamahne, ali i drugi put udari krivo, zasiječe tek do pol vrata. Zrinjski se sruši na prsa, protegne se, krv poprska crno sukno, zapuši se na suncu, mrzli trnci prolete one ljude naokolo, mnogi proklinju krvnika koji tako muči krštenu dušu.”

Ta opis usmrtitve hrvaškega bana Petra Zrinskega na današnji dan, 30. aprila 1671 v zgodovinskem romanu »Urota zrinsko frankopanska« Eugena Kuničića, mi je ostal v spominu iz otroštva, saj je to bila ena od prvih knjig, ki sem jih prebral. Istega dne je tudi bil pogubljen Krsto Frankopan, brat njegove žene. Ob tem se spomnim tudi njegovega čudovitega pisma svoji ženi Katarini, ki ga je napisal dan pred usmrtitvijo;

»Moje drago serce. Nimaj se žalostiti zverhu ovoga moga pisma niti burkati. Polag Božjega dokončanja sutra o desete ore budu mene glavu sekli, i tulikaj še naukupe tvojemu Bratcu. Danas smo mi jedan od drugoga serčeno proščenje uzeli. Zato jemljem ja sada po ovom listu i od tebe jedan vekovečni valete, Tebe proseči ako sam te v čem zbantuval ali ti se v čem zameril (koje ja dobro znam) oprosti mi. Budi bog hvaljen, ja sam k smerti dobro pripravan niti se plašim. Ja se ufam v Boga vsamogučega koji me je na ovom svitu ponizil, da se tulikaj še mene hoče miluvati, i ja ga budem molil i prosil (komu sutra dojti ufam se) da se mi naukupa pred njegovem svetem thronušem v dike vekovečne sastanemo. Veče ništar ne znam ti pisati, niti za sina za druga do končanja našega siromaštva. Ja sam vse na Božju volju ostavil. Ti se ništar nej žalosti ar je to tak moralo biti. V Novom Mestu pred zadnjim dnevom mojega zaživljenja, 29 dan aprila meseca o sedme ore podvečer, leta 1671. Naj te Gospodin Bog s moju kčerju Auroru Veroniku blagoslovi.

Groff Zrini Petar«

#Dunajsko Novo mesto