7. maj 2021
Kot otroka so me strašili z državo, ki je bila takrat v mojem razmišljanju največji nasprotnik kmečkega življa. Doma se je, bolj zaupno, vedno govorilo o visokih davkih, o obveznem državnem odkupu hrane, o vstopu v zadrugo, prostovoljnem delu na državnih delih, strahu pred policijo, da posebej ne govorim o sodiščih in dr. Država je bila preprosto, zlasti po drugi svetovni vojni, na vasi »strah in trepet«.
V času šolanja sem pogosto slišal o odmiranju države, kar se je lepo slišalo, vendar nisem razumel, kaj to pomeni. V času študija filozofije in prava, kot izredni študent, sem dojel, da je odmiranje države – koncept Engelsa in Marxa, »pri čemer v času prehoda v komunizem država izgubi svoje birokratske in prisilne funkcije, ki se nadomestijo s kolektivno in decentralizirano upravo družbe«.
V času poklicnega dela sem v praksi ugotavljal, da je država bila vsak dan bolj prisotna v mojem življenju, zlasti ko sem dobil državnega osebnega »angela varuha« in bil kot »privilegiranec« na tajnem spisku »eminentnih oseb«, za katere so davkoplačevalci plačevali stroške varuhov, kot sem to pozneje ugotovil iz spiska oseb, ki jih je država leta in leta posebej nadzorovala.
Danes, v moji pozni starosti, nihče več ne govori o »odmiranju države«, nasprotno, ona naj bi se približevala Orwelovemu Velikemu bratu, pri katerem naj bi se v bodoče organizirala posebna ministrstva za ljubezen (Miniljub), ki se bo ukvarjalo z iskanjem, zasledovanjem in prevzgojo prestopnikov; za resnico (Minires), ki se bo ukvarjalo s proizvodnjo propagande; in ministrstvo za obilje (Miniob), ki bi se naj ukvarjalo z gospodarstvom in preskrbovanjem prebivalstva. Prebivalci pa naj bi se delili na brezpravno rajo, navadne člane Partije in višje člane Partije.
Upam, da tega ne bom doživel, pa sem s te strani pomirjen.
Rad pa bi iz svojih izkušenj sporočil mlajšim, da poskušajo doseči v razmerju med posameznikom in državo oziroma predstavniki in zastopniki države več medsebojnega človeškega zaupanja v obliki »mirne koeksistence« in spoštovanja tako države s strani posameznika kot posameznika s strani državnih organov. Večkrat sem že pisal o tem, in se vedno znova sprašujem, zakaj od države vedno dobim dopise za določeno zahtevo, brez ene same vljudne besede, kot je »spoštovani« ali »s spoštovanjem« ipd. Ko pa kot občan pišem državi, pa moram naslovnika vljudno pozdraviti in vedno napisati vlogo kot ponižno prošnjo ali pa kvečjemu kaj predlagati. Bog ne daj, da bi napisal npr. »zahtevam«.
Z dobrim namenom in voljo je treba pomagati državi, da postane bolj človeška, prijazna in dobronamerna v razmerju do posameznika, zlasti pa da skrbi za splošno skupno dobro ljudi. Naj bi bila zadržana do ljudi, kadar nekaj zahteva, in blaga, kadar predpisuje kazni, in naj ne spreminja vsak dan predpisov, zlasti pa da se ne obnaša naduto do malega človeka in naj ne deli državljanov po zamisli Orwelovega Velikega brata. Posamezniku naj država izkazuje spoštovanje kot osebnosti, ne glede na to kdo je in kaj je.
Prav tako mora posamezni državljan spoštovati prizadevanje države za splošno dobro, naj jo kdaj pa kdaj tudi pohvali, če je storila zanj ali za skupno dobro kaj dobrega, in jo opomni, če gre za njene napake. Država je preveč dragocena, da bi jo smeli prepustiti samozvanim politikom.
Johann Heinrich Pestalozzi (1746 -1827) – eden največjih pedagogov humanistov je zapisal misel, ki se je zlasti po njegovi smrti pokazala še kako tragično resnična: “Politično neizobražena, naduta oblastna struktura je kot otrok, ki se igra z ognjem in lahko vsak trenutek uniči lastno hišo.”
#država
