Na današnji dan, 399. leta pred našim štetjem, je umrl Sokrat, eden od najpomembnejših filozofov zahodne civilizacije. Ukvarjal se je z moralo in zlasti z razlikovanjem med dobrim in zlom. Kljub svojemu umu in raziskovanju moralnega obnašanja človeka v razmerju do drugih in do sebe samega, je na koncu ugotovil, da ne ve ničesar. Tudi danes ugotavljamo, da spoznavamo številne skrivnosti narave in vesolja, vendar pa malo vemo o človeku in o medsebojnih odnosih med ljudmi. Sokrata so obtožili in obsodili na smrt zaradi njegovih filozofskih prepričanj, s katerimi naj bi kvaril mladino. Čeprav je imel možnost, da se izogne smrti, če bi se odrekel svojih naukov, tega ni storil. Popil je strup v prisotnosti svojih prijateljev.
Njegova smrt se je v preteklosti, se žal tudi danes, pa verjetno se bo tudi v bodoče, ponavljala. Umrl je v osnovi zaradi neutemeljenega javnega mnenja, ki so ga razširjali z govoricami (danes bi to delali mediji) in prilagodljivosti množic za dojemanje netočnih dejstev, spretno pripravljenih poroti 501 Atencev, ki so odločili o njegovi krivdi in smrti. Za izrek sodbe je bilo pomembno štetje glasov, ker je le nekaj glasov bilo odločilnih za izrek smrtne kazni. Sokrat je postal žrtev tistega, proti čemur se je boril celo življenje: resnica ni v posesti večine, ki se dobi s štetjem glasov. (Nima nobene povezave z znano problematiko štetja glasov pri nas.)
Kmalu po njegovi smrti so Atenčani spoznali storjeno krivico in mu postavili spomenik izven mesta, da jih ne bi v mestu vsak dan spominjal na napako. (Nihil nove sub sole – nič novega pod soncem, je bilo zapisano v Bibliji pred več kot pet tisoč leti.)
Sokratove zadnje besede so bile: “Bati se smrti je tako kot meniti, da smo modri, ko v resnici nismo, kot si pripisovati vedenje, ki ga nimamo. Nihče ne ve, ali ni morda prav smrt največji blagoslov človeka, vendar se je vseeno bojimo, kakor da bi bili prepričani, da je največje zlo.”
Nekoč sem študente vprašal za določeno mnenje o predlogu v zvezi z organizacijo študija, ki sem ga pripravil za senat. V razpravi se je pojavilo več mnenj, ki so nasprotovala pripravljenemu predlogu. Študentom sem povedal, da bom njihova mnenja posredoval senatu, vendar nisem prepričan, ali jih bo upošteval. Poskušal sem jim pojasniti, da je demokratično, če jih vprašam za mnenje, preden bo senat odločal.
Neka študentka iz zadnje vrste je pripomnila: “Saj vemo, enako demokratični ste kot naši oblastniki, ki so prepričani, da je demokracija, če ljudstvo vprašajo za mnenje, delajo pa po svoje.”
V naši družbi se zavedamo prisotne razstavljene slabosti, ki odseva v privlačnosti levičarskih idej in desničarskem značaju večine med nami. Dokler ne bomo uspeli uskladiti v sebi ideje in osebnega značaja, bomo vedno razklani kot posamezniki in kot družba. Pri tem ne smemo pozabiti, da v življenju značaj vrednostno prevladuje, ideje pa spodbujajo razvoj družbe. Za uskladitev svojega značaja in naprednih idej je treba veliko znanja, izkušenj in zlasti voljne pripravljenosti poslušati svojo vest in biti pomirjevalno pripravljen prisluhniti drugim.
Iz izkušnje pa vemo, da misliti levičarsko, živeti pa desničarsko, pomeni katastrofo za družbo.
Vsi poznamo ljudi, ki so bili verniki, ateisti, komunisti, kapitalisti, pravičneži, moralneži oziroma nemoralneži itn. Verjetno je v zgodovini bilo malo generacij, ki bi doživele toliko metamorfoz v svojem življenju, kot jih je današnja generacija starejših.
In zakaj se ljudje tako spreminjajo? Zagotovo ne zaradi notranjih pobud in prepričanj. Ker je treba praktično živeti, so se mnogi pogosto “prisiljeni” prilagajati zahtevam ali željam družbenega okolja. Pri tem se praviloma ne sprašujejo, ali je to samo po sebi dobro ali zlo.
Splošno je znano, da se postane vernik, kadar je človek nemočen in potrebuje pomoč, ki mu je ne more nuditi družbeno okolje, kot sta na primer starost in strah pred smrtjo.
V ateista se posameznik spremeni, ko sam postane svoj bog ali pa boga najde v nečem drugem, zlasti v materialnem svetu.
Komunist se postane, kadar se ugotovi, da ima drugi več premoženja kod on.
Kapitalist pa postane tisti, ki ima dokaj zasebnega premoženja, katerega je treba varovati pred drugimi.
Pravičnež se postane, ko se človeku zgodi nekaj krivičnega s strani drugih in se bori za “pravičnost v družbi”.
Moralnež postane tisti, ki želi, da bi drugi bili dobri ljudje in meni, da jih bo pripravil do tega, da bi bili dobri.
Nemoralnež postane tisti, ki ga motijo moralne norme pri njegovem uživanju v življenju.
Zanimivo je, da so za te spremembe ljudje potrebovali desetletja razmišljanj, danes pa potrebuje človek le nekaj dni brez razmišljanja.
V zadnji številki pravniškega tednika Pravna praksa z dne 15. 4. 2021, ki to leto proslavlja 40 let svojega izhajanja, je v rubriki »Z orumenelih listov« na str. 50 objavil zapis od 18. 2. 1999. leta o prvem sodnem postopku zoper novinarja C. B. Delavske enotnosti, ki je moje strokovno svetovanje in javne razprave o reševanju takratnih podjetij opredelil kot »kriminalno dejanje«. (glejte fotokopijo objave).
Zaradi mlajših generacij bom na kratko opisal, kaj se mi je dogajalo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ob poskusu strokovnega informiranja javnosti o sodobnem reševanju podjetij v krizi in prilaganju takratnih socialistično organiziranih podjetij novemu sistemu tržnega gospodarstva.
Nerad obujam spomine na moje najtežje poklicno obdobje, ko so mi tajne službe, skupaj z mediji, podtikale, da s svojim strokovnim svetovanjem »uničujem slovensko gospodarstvo v korist drugih držav«, ali ko TV Slovenija v Dnevniku pred začetkom s posebnim podnapisom opozarja javnost: »V Mariboru odkrita največja kriminalna družba ob sodelovanju mariborskega profesorja«; da ne omenjam posebej komentarjev »časopisa s težo« in drugih časopisov. Aktivnost mariborskih Svobodnih sindikatov je bila takrat pogosto izvirno zlonamerna. Tako sem se npr. z njimi pogovarjal pred svetovanjem nekaterim podjetjem in smo se dogovorili za skupni nastop reševanja določenega podjetja, s tem da so isti dan obvestili predsednika sindikata ali direktorja v podjetju, da se mi prepreči vstop v podjetje. Temeljno razhajanje je bilo v tem, da je sindikat zahteval, da se v krizi morajo rešiti vsi delavci ali pa nobeden. Ker to praktično ni bilo mogoče, kajti v krizi se rešujejo najboljši in najbolj kreativni delavci, ostalim pa je treba zagotoviti socialno varnost na drug način, ne pa z zasedanjem delovnega mesta. To pa je takrat bilo bogokletno. (Osnovna znanja reševanja socialističnih podjetij sem pridobil v Berlinu na praksi reševanja vzhodno-nemških podjetij po združitvi ZR Nemčije in postopkov reševanja nemškega gospodarstva v času evropske krize sedemdesetih let preteklega stoletja.) Pri nas so temeljno metodo reševanja podjetij imenovali »programirani stečaj«, katerega naj bi si jaz »izmislil in propagiral«. Gre pa preprosto za ohranitev zdravih jeder, skupine najboljših delavcev, kartoteke poslovnih partnerjev, blagovne znamke in firme, vse ostalo, ki ni sposobno prispevati k uspešnemu poslovanju, naj bi končalo v stečaju. V Sloveniji je to bilo nesprejemljivo za sindikate in zlasti za populiste ter večino medijev, saj je bila osnovna metoda dela medijev pokazati na krivce, ki so bili drugačnega mnenja in so zastopali preverjene tržne metode reševanja funkcije podjetij. Ker je s spremembo družbenoekonomskega sistema bila dovoljena zasebna lastnina, smo se ujeli v ti. lastninsko evforijo, ki je pogubna za podjetništvo. (Reševanje podjetja v krizi, ki ima vredne nepremičnine, je praviloma težje kot podjetja brez vrednega premoženja, ker konkurenca želi uničiti podjetje zaradi nakupa nepremičnin in drugega premoženja v stečaju v vrednosti okoli 30 odstotkov od dejanske vrednosti.)
Danes je ta metoda reševanja podjetij v krizi primarna in je bila urejena v zakonu šele od leta 2013 (Ur.l. št. 100/ 2013) z izvedbo izčlenitve z ustanovitvijo nove družbe ali več novih družb. (glejte 221.o člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-F). Osnove današnje ureditve so identične tistim, ki smo jih uporabljali pri izvajanju t.i. »programiranih stečajev«.
Še danes se sprašujem, zakaj v naši družbi potrebujemo DVAJSET LET, da politika pripozna stroki njeno veljavo in dobronamernost drugače mislečih. V teh dvajsetih letih je stotine slovenskih podjetij brez potrebe pristalo v uničujočem procesu uničenja podjetniške organiziranosti ljudi in premoženja.
V posledici medijskih in drugih strokovnih kritik ter insinuacij tajnih služb v 90. letih p. st. mi je bilo »prijateljsko« svetovano, da zapustim zaposlitev na Pravni fakulteti UNI MB, da ne bi škodoval ugledu UNIVERZE. Od leta 1994 sem kot prvi (in 14 let edini predavatelj) bil vpisan v Register zasebnih visokošolskih učiteljev in opravljal več let poklicno delo kot »obrtnik«.
Motilo me je, da sem takrat prosil Senat UNI MB, da me poskuša »braniti« v javnosti in pred politiko oziroma mediji, pa kljub moji pisni prošnji senat ni nikoli o tem razpravljal, še manj pa da bi me »zaščitil«. Vesel sem pa, da so študentje v svojem časopisu IUSTO IURE izrekli o tem svoje pozitivno stališče.
Tega ne omenjam zaradi sebe temveč zaradi bodočih primerov, ker menim, da bi ga institucija, kot je UNIVERZA, v primerih, ko je profesor ogrožen zaradi svojega strokovnega mnenja, morala podpreti oziroma mu pomagati, da ohrani svoje poklicno dostojanstvo.
V Hrvaškem Zagorju sem kot otrok poslušal od starejših razne biblijske legende, vendar praviloma s šaljivim zagorskim dodatkom. Tako se spomnim pripovedi, ki se je pogosto pripovedovala ob porokah, kot napotek mladoporočencu, kako se mora kot mož še dodatno prizadevati, da mu bo mladenka dobra žena, ker jo je dobil zastonj.
Pripoved pove:
Nekega dne je bog obiskal Adama, ki se je sam žalosten sprehajal po rajskem vrtu. Predlagal mu je, da bi mu ustvaril družico, ki bo čudovito lepa in dobra ter da ga ne bo nikoli zapeljala, da bi storil kar koli slabega. Pri tem je bog dodal, da bi moral Adam za dobro ženo dati eno oko in roko. To se je Adamu zdelo preveč in je vprašal boga, kaj bi lahko dobil za svoje rebro. “Samo navadno Evo,” je žalosten odgovoril bog. A se je Adam odločil za rebro …
Nekaj dni pozneje, ko je bog oba nagnal iz rajskega vrta, je namignil Adamu in rekel: “Sem te opozoril, da za rebro lahko dobiš samo navadno Evo …”
Kot 7-letni otrok sem, po 4 urah hoje iz Hrvaškega Zagorja, prvič s starši v Rogatcu vstopil na vlak in se nisem spraševal, kam potujemo in zakaj, temveč sem bil preprosto vesel, da se peljem in da lahko skozi okno opazujem okolje, ki je hitelo mimo nas. Sama vožnja mi je zadostovala, da sem se počutil otroško srečen. Sploh me ni zanimalo, kam potujem, ker sem se veselil in užival, da se lahko peljem z vlakom.
Vsak človek, ki bi ga brez njegovega pristanka posadili na vlak, bi se normalno spraševal, kam pelje ta vlak in zakaj je na njem.
Kupeji v vlaku so različni, od razkošnih do zelo siromašno opremljenih. Tudi drugi potniki so več ali manj mirni in tudi ne sprašujejo, kam se peljejo in zakaj so na tem vlaku. Počutje med potniki je različno. Nekateri so veseli in se zabavajo, drugi si mirno, pogosto žalostni in zamišljeni, skozi okno ogledujejo naravo, ki se hitro spreminja. Posamezniki sprašujejo, kje je kondukter, da bi ga vprašali, kam potujejo. Bolne potnike nosijo v poseben zadnji vagon, v katerem so medicinske sestre, ki jim ne morejo veliko pomagati. Če potnik umre, ga čim prej odstranijo z vlaka, da jih ne bi motil. Nekateri se zavedajo svoje tesne pripadnosti manjši skupini sopotnikov v posameznem oddelku in so manj povezani s sopotniki v drugih oddelkih, še manj pa s sopotniki v drugih vagonih. Vlak pelje brez ustavljanja, z veliko hitrostjo, kot da bi vlakovodja želel končati to vožnjo čim prej, čeprav ne ve, kje in kdaj jo bo končal. Vse se giblje po nekaterih pravilih od zunaj, ki jih nihče ne pozna, pa tudi nihče se ne sprašuje za pravila potovanja. Gledano od zunaj se vse skupaj preprosto zdi čudno, nerazumljivo, nespametno, kot da so to sanje in je težko razumeti, da se potniki ne zdramijo in enostavno ne izstopijo iz vlaka …
Vsak od nas si lahko sebe zamisli kot potnika na tem vlaku, ki ga poimenujemo življenje. Na vlak življenja so nas postavili brez našega dovoljenja in ne da bi nas vprašali. Znašli smo se v oddelku z družinskimi sopotniki, ki nas sprejemajo z ljubeznijo in skrbijo za nas, dokler počasi ne spoznavamo tudi sopotnikov v drugih delih vlaka – družbe, ki se pelje v neznano.
Zanimivo, da se nihče ne sprašuje, zakaj in kam potujemo v vlaku življenja. Rekli so nam, da bomo po določenem času premeščeni v zadnji vagon z namenom, da čim prej izstopimo in da bomo naša mesta prepustili drugim. Pogrešali nas bodo le tisti iz našega oddelka, drugi v ostalih oddelkih in vagonih ne bodo sploh opazili, da nas več ni na vlaku. Vlak pa hiti, hiti v temno noč …
Danes, po več desetletjih vožnje s tem vlakom življenja, ki je imel veliko veselih in žalostnih dogodivščin, trkov z drugimi, naglih sprememb na železniških vozliščih in nagla spreminjanja smeri z veliko postankov, ne da bi se vedelo zakaj, se sprašujem, zakaj me ne veseli več sama vožnja in se mi končno le postavlja vprašanje, kam – in zakaj sem še vedno na tem vlaku brez znanega cilja…..
Doslej so generacije vedno živele v upanju, da bo jutri bolje. Danes tega upanja ni in smo prepričani, da je danes bolje, kot bo jutri. V preteklosti so bile razumske ideje tiste, ki so spreminjale človeštvo na bolje. Danes ideje nimajo te vloge in jih nadomeščajo tehnični napredek, nagoni in hormoni, spolna orientacija ter biologija. Nekateri trdijo, da se človeštvo mora vrniti na začetke civilizacije in da je treba dosedanji svet zgrešenih idej izničiti. Starejši smo prepričani, da so razumske ideje bolj primerne za razvoj civilizacije kot primarni biološki nagoni in hormoni. Mladi nadobudni pa trdijo, da so starejši privrženi tradicionalnim idejam zaradi tega, ker jim nagoni in hormoni niso več toliko pomembni.
Od tod tudi trditev, da je danes bolje, kot bo jutri, vsaj za starejše, popolnoma utemeljena.
Tako kot si civilizacija že tisočletja prizadeva, da bi ugotovila, kaj so pred 5 tisoč leti pisci Biblije želeli sporočiti ljudem, tako se pravniki danes trudijo dojeti, kaj zakonodajalec želi povedati svojemu ljudstvu.
Eno jim je skupno: jasna zahteva po poslušnosti, ustrahovanje in kaznovanje tistih, ki jih biblijski Jahve oziroma sodobni zakonodajalec ima tako rad.
V razgovoru s starši otrok, pa tudi študentov, sem pogosto poslušal o načrtovanju bodočnosti njihovih otrok. Žal, nisem imel dovolj poguma, da jim povem, kako je to napaka in da bi morali namesto načrtovanja, razmišljati o tem, da otrokom omogočijo njihovo izbiro življenjske in poklicne poti.
