7. junij 2021

Ko me starejši prosijo za pojasnila o pravnih vidikih urejanja dedovanja, se spomnim obiska Društva pravnikov v gospodarstvu Maribor v Narodni galeriji v Londonu. Ko je angleški vodič ugotovil, da smo v skupini pravniki, nas je popeljal pred znamenito sliko Alegorija Razumnosti, ki jo pripisujejo Tizianu.

Slika prikazuje tri človeške glave, vsaka obrnjena v drugo smer, nad tremi živalskimi glavami (volk, lev in pes) in vsebuje sledeč nadpis v latinščini: Ex præte / rito // præsens prvden / ter agit // ni fvtvra / actionē de / tvrpet/, kar bi lahko smiselno prevedli: ‘Iz izkušnje preteklosti, sedanjost deluje preudarno, da ne pokvari prihodnjih dejanj’.)

Vodič je poudaril, da je več razlag te slike, vendar da je najbolj verjetna tista, ki se povezuje z razmišljanjem ostarelega Tiziana, kako naj razdeli svoje premoženje v primeru smrti.

Prvič je to napotek pravnikom, da se zavedajo nujnosti svetovanja starejšim, da z oporoko uredijo razpolaganje s svojim premoženjem in da je to opravilo pomembno za tri generacije: mlajšo (ozarjena glava s svetlobo), ki pričakuje dediščino, ki bi jo naj osrečila; sedanjo (izstopajoča glava na sredini), ki se boji, da bo prezrta v svojem pričakovanju; ter tretja (zakrita v ozadju), ki se globoko razmišljajoča zaveda pomembnosti svoje odločitve za sedanjo in bodočo generacijo. Na to opozarja tudi nadpis: Tizian se zaveda, na podlagi svojih življenjskih izkušenj, da morajo njegove odločitve biti preudarne zaradi sedanje in bodočih generacij.

Ob razmišljanju o sporočilu te slike ugotavljam, da se pravniki danes premalo zavedamo, kako je vprašanje urejanja dediščinskih vprašanj pomembno za tri generacije in da ne gre za rutinski pristop svetovanja starejšim (in ne samo starejšim), kako urediti premoženjska vprašanja, ki bodo zadovoljiva za vse tri generacije.

Tri živalske glave na omenjeni sliki pa simbolično prikazujejo, kako se obnašajo sorodniki, če umrli ne bo uredil dedovanja svojega premoženja pred smrtjo. Med volkom, levom in psom ni mogoče pričakovati mirne delitve na podlagi dogovora, saj na sliki gledajo v različne smeri, vsak prepričan v svojo »pravico«.

Pred leti sem objavil izjavo odvetnika, kako je bil vesel, da se je pred sodno dvorano, v kateri se je odločalo o dediščini bogatega pokojnika, nagnetlo veliko število neznanih ljudi, ker mu je to zagotovilo donosno delo za več let.

Priznam, da me je nekaj minut pred Tizianovo sliko naučilo več kot večurno predavanje o razlagi Zakona o dedovanju, v katerem ni besedice o nujnosti upoštevanja človeških, v notranjosti skritih, želja.

#pravo, #dedovanje, #Tizian

7. junij 2021

Pri opredeljevanju programov študija prava in določanju vloge prava v družbi je prisotna, zlasti pri politikih, napačna predstava, da so pravni zakoni enaki ali podobni z naravnimi zakonitostmi. Za naravne zakone pač velja nesporno stališče, da so to, kar so (“es ist so”, po Heglu). Če sprejmemo to pravilo “es ist so” tudi za pravna pravila, kar se je v preteklosti pogosto tudi dogajalo (in tudi danes ni izjema), smo v hudi zmoti, ki pa jo mnogi oblastniki podpirajo. (Znan je odpor proti temu stališču v obliki izjav: »Zakona se ni treba držati kot pijan plota«.)

Današnji pristop v pravu se zadovoljuje z ugotovitvijo, da v družbi vlada red, da je družba strukturirana v skladu z določenimi pravili, ki jih je treba spoštovati (načelo legalnosti). Manj ali pa nič se današnja pravna stroka ne ukvarja z vprašanjem, na kakšen način in zakaj je tako družba strukturirana. Ustvarjalci in uporabniki prava bi morali preprosto ugotoviti, za kakšna pravila gre, oziroma ali so ta pravila umna in ali je v strukturi urejanja družbe prisoten »um«, ne pa samo »razum«. Pravo je umno, če je kot nadgradnja razumnih spoznanj več od tistega, kar »zgolj je«, to je več kot samo obstoječe v vsakdanjiku. To »več nad razumnim« je predvsem vrednostna etična in moralna sestavina, ki jo pogrešamo pri študiju prava in še bolj v praksi. To je zlasti opazno pri srečanju zakonskih in drugih predpisov z ustavo in v izogibanju poglobljenega študijskega ter praktičnega pristopa temeljnim pravnim načelom in standardom.

Zakoni narave »preprosto so in veljajo, kakršni so« in ne morejo biti «napačni«, ne glede na naše predstave o njih, kar pa za zakone prava ne velja. Tisti, ki je »postavil naravne zakone«, ne more biti zmotljiv, kot je človek, ki postavlja pravne zakone, čeprav si tudi tvorec pravnih predpisov pripisuje enako nezmotljivost, kot je podana pri tvorcu naravnih zakonov. Naravni zakoni niso preverljivi in spremenljivi, kot je to prisotno pri pravnih zakonih.

To, kar se dogaja z našim pravom, skupaj s »pravnimi izumi« in nesporazumi, da ne govorimo o odsotnosti prava na številnih družbenih področjih in nadomeščanja prava z ad hoc političnimi odločitvami, je težko subsumirati pod pojem umnega prava.

#pravo

6. junij 2021

Bog ne daj, da bi imel karkoli proti mladim politikom, ker na njih obstaja svet, kot to trdijo. Ko jih poslušam in gledam, kako «pametno« govorijo se ne morem znebiti temeljne Platonove trditve, da so izobraževanje, usposabljanje in priprave za upravljanje z državo najbolj dolgotrajne in ni mogoče, da bi kdo pridobil pravico do upravljanja z državo preden ne doživi vsaj 50.let.

Ker danes upravljanje z državo odlično funkcionira je zagotovo Platon bil v zmoti.

#Platon, #politika, #zmota

4. junij 2021

V starosti človek zastavlja sebi in drugim več vprašanj, kot jih je zastavljal kdaj koli prej v življenju. Eno od težjih je vprašanje, zakaj si v preteklosti nismo zastavljali jasnih ciljev, kaj v življenju želimo in kako to uresničiti. Jasno smo vedeli, česa ne želimo, ne pa tudi kaj želimo.

Ker nismo tega vedeli, je razumljivo, da tudi nismo iskali, še manj pa poznali poti do ciljev.

Če človek nima temeljnega cilja, ki bi mu naj sledil, potem sploh ne more določiti ciljev, ki so bližji. Preprosto smo se prepustili valovom življenja, da nas odvalovijo ne samo od možnih ciljev, temveč tudi od nas samih. Pri tem smo se z vsemi močmi primarno le izogibali nevarnim čerem, namesto da bi iskali poti do peščenega žala. To je problem naše generacije na odhodu, nas, ki se nismo upali ali znali upreti navidezni privlačnosti valovanja, skupaj z družbo kot celoto.

Tudi družba nima opredeljenih vizionarskih ciljev in se je izgubljala tako kot posameznik. To sicer ni opravičilo za našo generacijo, temveč žalostno dejstvo, na katerega bi radi opozorili mlade, da nam ne sledijo in poiščejo popolnoma nove poti opredeljevanja individualnih in skupnih družbenih ciljev življenja. Dovolj visoko ceno je plačala naša generacija in ni treba, da jo dodatno plačuje tudi mlajša.

#starost, #cilji

2. junij 2021

Vsi težimo k temu, da bi bili srečni, vsak na svoj način. Ne verjamemo, da obstaja absolutna sreča, ki bi osrečevala vsakogar. Prav tako nismo prepričani, da nas res osrečujejo določena stanja oziroma dogodki, za katere velja splošno mnenje, kako so srečni po naravi stvari. Mnogi trdijo, da nas preveč sreče dejansko onesrečuje.

Nedvomno je res, da nas iskanje sreče spremlja celotno življenje in predstavlja močno gonilno silo. Vemo tudi to, da se v življenju izmenjujejo srečna in nesrečna obdobja.

Mladost se na splošno šteje kot srečno obdobje, starost pa kot nesrečno. Pri tem mnogi menijo, da jih sreča pričakuje v starosti in živijo v tem prepričanju.

Nekateri zavestno ali podzavestno s srečo povezujejo tudi določene negativne strani. Znano je, da so ljudje manj ustvarjalni, če jih spremlja močan občutek sreče. V obdobju sreče nas obvladujejo praviloma enosmerne emocije, ki pa niso podlaga za večplastne občutke, ki so pogoj za večjo ustvarjalnost. Burnost pozitivnih čustev (in premalo negativnih čustev) zmanjšuje pripravljenost srečati se z novimi izzivi, da ne govorimo posebej o nepremišljenem vedenju. Srečni ljudje so manj produktivni in manj motivirani. Znano je tudi, da srečni ljudje pogosto delujejo bolj tvegano kot manj srečni. Nekatere študije dokazujejo, da srečni ljudje igrajo slabše kot jezni v določenih oblikah športa. Srečni ljudje so hitreje zaupljivi in lahkovernejši, kar pa lahko privede tudi do grenkih razočaranj. Iz sveta bogatih hedonistov je znano, kako hitro se spremenijo v človeško bedo.

Pospeševalcev sreče ni, čeprav alkohol in mamila ter zasvojenost z igrami na srečo in druge zasvojenosti pričarajo trenutke sreče, ki so pogosto začetek propada osebnosti človeka.

Srečo lahko doživimo v vseh obdobjih življenja le pod pogojem, da si vedno prizadevamo biti zmerno srečni, z osrečevanjem drugega, kajti pri obsesivnem iskanju lastne sreče, je manj verjetno, da bomo res srečni.

#sreča

2. junij 2021

Če bi me danes kdo vprašal, kako bi se naj pripravil za starost (ne na upokojitev), bi mu svetoval, da se čim prej vpraša, kaj prispeva drugim in družbenemu okolju in kaj samemu sebi. Praviloma bo ugotovil, da je sebe vedno zanemarjal v korist drugih v najširšem pomenu besede. To je posledica splošnega mnenja, negovanega s strani družbenega okolja, da je življenje vredno le, če posameznik ustvari nekaj izjemnega v svojem življenju.

Ker je to dano samo redkim posameznikom, poskušamo vsak na svoj način povedati javnosti, da »smo mi tudi tu in da prispevamo v okviru naših zmožnosti družbi kot celoti«. Če nam to ne uspe, se čutimo odvržene, nepotrebne, odveč in da življenje nima smisla. Da bi premagali svoje samopomilovanje in občutek manjvrednosti, češ nismo dovolj pametni, sposobni, bogati idr., poskušamo doseči nekaj prepoznavnega in izjemnega z zasedbo visoke družbene funkcije, z visokimi zaslužki, vidnim materialnim bogastvom, izjemno dragim vozilom, turističnim potovanjem, menjavanjem življenjskih partnerjev, jasno vidnim apriornim nasprotovanjem vsemu obstoječemu, javnim ekshibicionističnim izpostavljanjem svojega telesa idr. Vse to pa nam ne more zagotoviti sreče, kajti hrepenenje po teh dobrinah in spremembah je iluzija, ki se praviloma v starosti pokaže kot hudo škodljiva zabloda.

Torej za lepo starost, bolje rečeno znosno, je treba čim prej zapustiti življenjsko razkošno osvetljeno mamljivo avtocesto in se napotiti po ozki, težki, neosvetljeni, trnovi poti v notranjost samega sebe, kjer lahko v mirnem zavetju spokojno ugotavljamo naše zablode, vendar ne z obsojanjem, temveč z zavestjo, da smo se sposobni sami upreti klicu zunanjega sveta. Plačilo za to so skrite dragocenosti v naši notranjosti.

#starost, #družba

1. junij 2021

Danes zjutraj ne vem, ali bi bil jezen, vesel oziroma žalosten, ko sem prebral, da je podpisana pogodba o prodaji »naše mariborske NKB« za milijardo evrov. Več kot petdeset let sem njen komitent, večni kritik, ponosen, da se je spreminjalo njeno poslovanje v korist komitentov tudi zaradi mojih objav. Pomiril sem se tudi z dejstvom, da banki dolgujem 2 evra in da mi ne morejo povečati limita, dokler ne plačam 2 evrov z obrestmi. Banka me je prepričala, skupaj z Zagovornikom načela enakosti, da ne morem dobiti nobenega kredita, glede na to, da se že približuje čas za mojo končno poslovitev.

Pri vsem tem ne morem ustaviti emocij, vezanih za to banko in nekdaj najlepšo novo zgradbo v središču mesta, kjer smo pravniki pomagali prikritje, da je banka dogradila mimo prvotnega projekta dodatno še eno nadstropje.

Spomnim se, kako smo se skupina pravnikov organizirali v odpravi plačila s čeki, ob katerih je banka zahtevala od prodajalcev oziroma prejemnikov plačila, da nas obvezno »legitimirajo« na podlagi priložene osebne izkaznice. Modus operandi je bil: obisk prodajalne in izjava prodajalcu, da bi kupili dragoceno obleko ali drugo blago in bi plačali s čekom, vendar brez dokazovanja naše identitete z osebno izkaznico. Brez izkaznice ni bilo mogoče kupiti niti goriva na črpalki. V posledici tega so prodajalci izvršili pritisk na banko, ki je odpravila navodilo, da je ček veljaven le ob predložitvi osebne izkaznice. (IVANJKO, Šime. Je mar sumljiv, kdor plačuje s čekom. Teleks. 39 (1983), 39 ; str. 19.) IVANJKO, Šime (intervjuvanec). Zakaj so vsi imetniki čekov sumljivi?. Večer. [Tiskana izd.]. 27.VIII.1987, let. 43, št. 198, str. 4.

Objavil sem predlog, da se odpravi gruča ljudi na bančnem okencu z označitvijo črte pred okencem, ki je omogočala stranki zasebnejši razgovor z bančnim delavcem (IVANJKO, Šime. “Občanova” banka: caveat emptor: pred okenci bi moral biti prostor, do katerega bi imela pristop le stranka, ki ureja svoje zadeve z bančnim delavcem. Večer. [Tiskana izd.]. 27.VIII.1990, let. 46, št. 199, str. 17.), kar je bilo pozneje tudi urejeno.

Kritiziral sem kreditiranje po vezah in političnih povezavah: IVANJKO, Šime (intervjuvanec). Kmet dobro premisli, komu posodi denar, banke pa ne. Delo. [Tiskana izd.]. 29 (1987), 232, 6.x. ; str. 5)

Splošno je znano, da je mariborskemu pogromu in številnim nepotrebnim stečajem mariborskih podjetij največ botrovalo ravnanje KBM-Leasing d. o. o. v Skupini Nove KBM, ki je danes z novim imenom K LEASING d.o.o. v redni likvidaciji (da bi se v javnosti prikrilo pravo ime pogrebnika mariborskega gospodarstva). Ali ni to zvitorepo, da skupina dobro plačanih uradnikov KBM-Leasing d. o. o. pošlje v stečaj desetine podjetij, spremeni svoje ime in preneha poslovati po postopku, ko so vsi poplačani v celoti? (sic). To poslovanje bi zaslužilo poglobljeno preiskavo, ne pa vrsta neuspelih odškodninskih postopkov zoper posamezne delavce, začetih le zaradi javnosti. Mediji vedno izpostavijo imena fizičnih oseb kot krivcev, da se ne bi ljudje spomnili, kako je na glavo postavljen sistem.

Zakaj sem danes jezen: Ko sem zjutraj prebral, da je podpisana pogodba o prodaji NKBM za milijardo evrov, ne morem pozabiti svoje izgube prihranjenih denarnih sredstev, ki sem jih, tako kot sto tisoč drugih, vložil v razvoj v »največji finančni steber v Sloveniji« kot je to razglašala ena od že pozabljenjih vlad.( V Brehtovi drami “Opera za tri groša” najdemo zanimivo idejo: “”Kaj je rop ene banke proti ustanovitvi banke”).

Jezo delim skupaj s tisoči drugih vlagateljev Mariborčanov, ki smo svoj vložek v delnice banke izgubili, ne da bi bili o tem obveščeni, ne da bi NKB prenehala poslovati po znanem postopku stečaja ali likvidacije. NEKDO (pisano z velikimi črkami, kar pomeni, da se ve, kdo je to) je preprosto nas delničarje izbrisal po že znanem slovenskem politično pravnem »izumu izbrisa«, to prodal tretjemu za eno tretjino vrednosti, ki jo je on v štirih letih poplačal iz dobička, in sedaj še dodatno prodal za eno milijardo evrov. Tradicionalno bi se to opredelilo kot kolonialno izkoriščanje, vendar v tem primeru gre za »tovariško pomoč« pred propadom banke.

Pred mojimi študenti se počutim nebogljenega, saj sem jim vedno govoril, da delničar lahko izgubi svoje pravice iz delnice s prodajo oziroma njeno prostovoljno odsvojitvijo ali pa v postopku stečaja oziroma likvidacije. Žal kot pravnik s svojim znanjem nisem dorasel situaciji, da bi razumel ta novi izum naših oblastnikov in sem zato vesel, da lahko to svojo jezo podelim s prijatelji na družbenem omrežju.

#NKB, #stečaj, #delničarji, #jeza

Pobudnik »Mariborskih razgovorov»

Društvo pravnikov v gospodarstvu v Mariboru, ustanovljeno leta 1964, je bilo v 80-ih letih preteklega stoletja eno od najbolj aktivnih in prepoznavnih pravnih društev v takratni Jugoslaviji. Ustanovljeno je bilo kljub nasprotovanju Socialistične zveze, ki je po tedanjem zakonu morala dati pristanek na ustanavljanje katerega koli društva. Pravniki v gospodarstvu smo se čutili zapostavljene v razmerju do drugih struktur pravnikov, odmaknjene od politike, ker smo pogosto nasprotovali političnim odločitvam takratnih oblasti. Procentualno je teh pravnikov bilo malo v Zvezi komunistov. (Društvo pravnikov v gospodarstvu se je v Mariboru preimenovalo v Pravniško društvo, v okviru katerega danes deluje sekcija pravnikov v gospodarstvu, ki je vključena v Zvezo društev pravnikov v gospodarstvu Slovenije.)

V vodstvu takratnega društva, katerega predsednik sem bil, in mag. Viki Planinšec podpredsednik, je pred tridesetimi leti vzklila ideja o organiziranju »Mariborskih razgovorov«, v okviru katerih bi pravniki vzpostavili strokovni dialog med pravniki in medicinskimi ter medijskimi strokovnjaki. Z ekonomisti smo zelo dobro sodelovali zlasti s takrat zelo aktivnim in prepoznavnim mariborskim VEKŠ-em. Povezavo z medicinci je, vedno agilen in poln novih idej, vzpostavil kolega Planinšec, ki je v dr. Jelki Goriškovi, predsednici Slovenskega zdravniškega društva Maribor, srečal odlično sogovornico in organizatorico.

Poskusi sodelovanja z novinarji niso bili uspešni, ker so nam slednji očitali, da se ne spoznamo na medijsko problematiko in zato smo nekaj let pozneje v Mariboru ustanovili prvo Društvo za medijsko kulturo, ki še danes deluje zlasti na področju usposabljanja pravnikov za medijsko problematiko. Osebno me veseli, da sem lahko, kot ustanovitelj in dolgoletni predsednik, vodstvo omenjenega Društva za medijsko kulturo prepustil mlademu in nadobudnemu kolegu mag. Janu Stajnku, predavatelju na Pravni fakulteti v Mariboru.

Nerazumevanje vloge pravnikov

Že prvo srečanje med pravniki in medicinci v veliki dvorani Tehniške fakultete UNI MB je izzvalo velik interes udeležencev. Na to srečanje smo povabili tudi takratnega župana v Mariboru, ki je pozdravil srečanje z dokaj neprijetno opombo, češ, »zakaj se pravniki v gospodarstvu začenjajo ukvarjati z medicino, ko pa imamo v gospodarstvu toliko problemov«. Seveda s to opombo prvega moža Maribora, ki je bil znan po kritičnem odnosu do pravnikov, nismo bili zadovoljni. V svojem uvodnem pozdravnem govoru sem mu poskušal odgovoriti, da se pravniki zavedamo prihoda 21. stoletja, v katerem bodo primarna področja juridizacije, medikalizacije in medializacije, čemur smo danes po tridesetih letih tudi priče. V teh procesih moramo pravniki po temeljni poklicni vokaciji biti aktivno prisotni, ne glede, na katerem delovnem mestu delamo.

Uvodni nagovor- vodilne ideje

V svojem uvodnem govoru sem poudaril nekaj zanimivih misli, ki so še danes aktualne:

»Po klasični tradiciji opredeljevanje vloge pravnika temelji na ideji »nominem laedere« (ne škoditi) in vloge zdravnika na »bonum facere« (delati v dobro).

Pravniki in zdravniki ne smemo nastopati po modelu sovražnik – prijatelj (Feind – Freund). Moramo hoditi po svoji strokovni poti neodvisno, strokovno pokončno, vendar pa se moramo pripadniki obeh poklicev zavedati omejenosti strokovnih spoznanj in nujnosti medsebojnega sodelovanja ter iskanja skupnih odgovorov na področjih, kjer se medicina in pravo srečujeta. Za oba poklica velja pravilo, da poglabljanje v pravno in medicinsko stroko humanizira in bogato ozavešča pravnika in zdravnika ter razvija občutek za osebne pravice, humane moralne vrednote, poklicne obveznosti in odgovornosti do sočloveka, ki nam je zaupal pravne ali pa zdravstvene težave.

Osvajanje strokovnih znanj zahteva disciplino dela, močno aktiviranje pozornosti na težave človeka – klienta ali pacienta – in v preteklosti časa potopljenih idej, misli in sporočil velikih pravnih mislecev in velikih zdravnikov – humanistov. Študij prava in medicine je vaja v poklicni odgovornosti, v etosu do lastnega intelektualnega razvoja in osebnega svobodnega duha, še posebej v razmerju do sočloveka. Pravo in medicina nas učita odkrivati in sprejemati drugačnosti v okolju in pri ljudeh, strpnost, humanost in demokratičnost v živem neposrednem komuniciranju z drugimi. S trdno zasnovanostjo v znanosti prava in znanosti medicine ustvarjamo objektivno podlago za aristokratsko moč strokovnega znanja, ki nam omogoča ne socialno prestižni elitizem, temveč odličnost duha, etos človečnosti, kreativno nazorskost in osebno formativnost. Pravo kot »ars equi« in medicina kot »ars boni« nas silita, da se zanimamo za človeštvo in za človeka, za vrednost človeškega življenja in njegovo srečo, za njegova dejanja in odnose v družbi, ne le zaradi pozitivnosti dejanskih razmerij in materialnega sveta in njegovih pojavov, temveč da bi jih vrednotili v luči etičnih in drugih norm, ki zagotavljajo pravno in zlasti moralno varnost človeka.

Za pravnike in zdravnike velja, da morajo biti pri svojem poklicnem delu pogosto boleče pošteni, saj se tako eni kot drugi zavedamo, kako težko priznamo napako in kako težko je sporočiti človeku, da so vsa pravniška prizadevanja za uspeh spora neučinkovita ali da medicina nima sredstev za zdravljenje posameznih bolezni. Kljub temu pa moramo na človeško sprejemljiv način tudi to sporočiti klientu oziroma pacientu. Biti moramo pošteni, vendar ta poštenost pogosto pomeni bolečo “obsodbo”.

Pri tem je bistveno, da pravnik ne sme, še manj pa zdravnik, zapustiti svojega klienta oziroma pacienta v nemilost usode. Poklicna etika nalaga tako pravniku kot zdravniku, da tudi ’obsojenemu’ pomagamo pri lajšanju njegovih težav in bolečin.

Med pravniškim in zdravniškim poklicem je veliko podobnosti, pa tudi razlik, vendar srečanja, ki jih injiciramo v Mariboru, naj poskušajo poudariti podobnosti in skupne cilje ter zmanjšati razlike. »Mariborski razgovori« pravnikov in zdravnikov naj bi poiskali stične točke, podobnosti med pravniškim in zdravniškim poklicem, in oblikovali model medsebojnega strokovnega komuniciranja, ki pa je lahko samo del medčloveškega komuniciranja in skupnega delovanja na poti iskanja sreče za druge, za vse. Z delitvijo sreče drugim pa delitelj sreče postaja še srečnejši«.

Čestitke in zahvala mladim

Danes, po tridesetih letih, temeljne ideje iniciatorjev »Mariborskih razgovorov« še živijo in zato iskreno čestitam in sem hvaležen sedanjim organizatorjem za njihovo dosedanje uspešno delo, ki je prepoznavno prek meja naše domovine.

Želim, da s takim navdušenjem nadaljujejo »Mariborske razgovore« v korist pravne in medicinske stroke, kar pomeni v korist Človeku kot edinstvenemu bitju (medicina) in kot družbenemu bitju (pravo).

Lepo pozdravljeni in vabljeni 4. in 5. junija 2021 v prostore naše Alma mater na Slomškovem trgu v MB.

#pravniki, #zdravniki

31. maj 2021

Pred dnevi sem pokazal vnuku vojaško knjižico, napisano v cirilici, in mu pripovedoval, kako je to biti vojak. Spomnil sem se, kako sem se bal ob rekrutaciji maja 1959. leta v Dubrovniku, da me bodo razporedili v mornarico, kjer je bil rok služenja vojske najmanj 3 leta. K sreči sem dobil razpored v pešadiji in kot »prašinar« 24 mesecev služil v Vojvodini (Senta).

Kot vsi bivši vojaki se radi spominjamo služenja vojaščine in tudi nadležno drugim pripovedujemo zgodbe iz vojaškega življenja. O tem, da sem dobil 7 dni vojaškega zapora, ne pripovedujem, ker se ve, kaj morajo opravljati vojaki v »garnizijskem zaporu«.

Imamo pa tudi lepe zgodbe, ki jih v svojem pripovedovanju še bolj olepšamo. O pisanju ljubezenskih pisem za druge nepismene vojake sem že objavil sestavek na družbenem omrežju. Tokrat pa se spominjam prijetnega svetovanja prijatelju glede lepega srbskega dekleta, ali bi bilo primerno za ženo pravoslavnega duhovnika.

V vojski sem se mnogo družil z vrhunsko izobraženim diplomantom Srbske pravoslavne akademije, ki je želel biti pravoslavni duhovnik in se poročiti. Odločitev o poroki je moral sprejeti pred sprejetjem duhovniškega reda. V Senti, s pretežno madžarskim prebivalstvom, je kot vojak spoznal srbsko dekle po imenu Marija in večkrat sva skupaj obiskovala njeno družino na salašu (kmetijska domačija) ob reki Tisi. Njena družina nas je vedno lepo sprejela. Lahko smo se kopali v čudovito topli Tisi, kar je bilo vojakom strogo prepovedano. Vem, da sem mu svetoval, naj jo le poroči, saj mu bo dobra žena, čeprav takrat nisem vedel, kaj naj bi to pomenilo.

Žal ne vem, ali sta se poročila ali ne, vendar pa mi je nanju ostal lep spomin. »Honi soit qui mal y pense« (»Sram naj bo tistega, ki grdo misli«).

#vojak, #zakonski svetovalec

28. maj 2021

Včeraj, 27. 5. 2021, je na svoji 47. seji Komisija za gospodarstvo, obrt, turizem in finance Državnega sveta, ob prisotnosti predstavnikov Civilne iniciative nasilno izbrisanih podjetij (CINIP) (Janez MOHORIČ in Šime IVANJKO), obravnavala Predlog zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. 7. 1999 do 16. 11. 2011 in sprejela sklep, da se Predlog posreduje Državnemu svetu, ki ga bo obravnaval na svoji seji 9. 6. 2021. Gre za povrnitev škode, povzročene s sprejetjem Zakona o finančnem poslovanju 1999. leta.

Predlog je pripravila strokovna služba DS, ob sodelovanju CINIP-a. Pri tem se CINIP posebej zahvaljuje gospe Nataši Terzič, svetovalki za pravna vprašanja, za skrbno opravljeno delo. O predlogu zakona bo na seji DS poročal državni svetnik Mitja Gorenšek.

To je že 4. poskus odprave posledic tega zakona. V dosedanjih poskusih leta 2007, 2011 in 2018 so prizadeti družbeniki in delničarji uspeli odpraviti uporabo omenjenega zakona leta 2011, vendar bodo o odškodninskih posledicah zakonodajni organi tokrat odločali prvič. 20-letno brezplačno delo in prizadevanje zelo ozke skupine za odpravo posledic omenjenega zakona je bilo vedno predmet medijske kritike in omalovaževanja dela strokovne pravne javnosti.

Zakon predvideva popravo krivic v obliki plačila omejene premoženjske škode družbenikom in delničarjem izbrisanih družb, v obrokih od 1. 1. 2023. Postopke ugotavljanja škode in izplačilo odškodnin bodo vodili upravni organi. Predvideva se, da bodo tudi tako omejene odškodnine obremenile državni proračun za več sto milijonov evrov.

Glede na to, da gre za pomemben zakon po 20-ih letih prizadevanja dela pravne stroke, da se odpravijo posledice škodljivega in nepremišljenega zakona, ki ga ne pozna nobena država v Evropi, pričakujemo pripombe zainteresirane javnosti, ki jih lahko posredujejo CINIP-u (mohoric.janez@gmail.com) ali IZOP – Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru (institut@zavarovanje-osiguranje.eu).

Na spletni strani IZOP-a objavljamo tekst zakona in njegovo obrazložitev.

#pravo, #odprava krivic, #izbris gospodarskih družb