25. marec 2021

Pred dnevi so v Izraelu arheološka izkopavanja odkrila drobce prepisanih kopij biblijskih zapisov, nastalih okoli 100 let pred Kristusom. Rekonstruiranih je 11 vrstic drobcev, v katerih je moč prebrati naslednje napotke za življenje:

“To so stvari, ki jih morate storiti:

– povejte si resnico;

– bodite resnični in popolni pravičniki na svojem dvorišču;

– ne mislite si ničesar hudobnega;

– ne ljubite krivokletstva, ker vse to Gospod sovraži.”

Gre za tako imenovane zvitke iz Mrtvega morja ali Kumranske spise, ki jih je povsem po naključju odkril mlad pastir. Spisi se imenujejo tudi hebrejska biblijska besedila, odkrita med letoma 1947 in 1956 v 11 jamah okoli Kumrana.

Te misli so prepis iz biblijskih knjig, kar pomeni, da je njihov izvirni tekst nastal nekaj tisoč let prej, vendar še danes veljajo kot smernice sodobnemu človeku, ki ne samo da misli hudobno, temveč tudi dela mnogo hudobnega drugim.

#kumranski rokopisi

22. marec 2021

Pravnik spozna, kako je pravo kruto, ko se sam brani s pravom ali se bori proti pravu. Podobno se zdravnik zaveda bolečin pacienta, ko sam trpi. Le oblastniki se ne zavedajo težav, ki jih trpijo njihovi podložniki, ker se vedno znajo izogniti škodljivim posledicam svojih odločitev. Znane so bile izjave visokih politikov v socializmu: “Zakoni niso za nas temveč za druge” ali pa odgovor politika na vprašanje delavca, zakaj se ne spoštuje ustave: “Ustava je za Churchilla, za tebe pa kazenski zakonik.”

Moj dobri znanec, ki veliko ve, zatrjuje, da imajo določeni izreki večno trajnost.

#pravo, #zakoni, #ustava

19. marec 2021

(Vem, da moja prošnja ne bo sprejeta, kljub temu jo posredujem naslovljencem preko družbenega omrežja, da bi »rešil svojo dušo« (salvi et animam meam).

Pred dnevi me je obiskal eden od znancev in me prosil, da vsaj na družbenem omrežju ( mediji ne želijo o tem poročati, ker so za stanje soodgovorni) opišem tragedijo številnih oškodovancev, zlasti podjetnikov, katerim je bila povzročena velika premoženjska in moralna škoda zaradi znanega 68.a člena Zakona o davčnem postopku, ki je, na pobudo dela poslancev, ob podpori Ministrstva za finance, zlasti pa davčnih organov, začel veljati od 1. 1. 2014. Na podlagi tega zakona so številni oškodovanci imeli okoli 6 let blokirane račune, opravljale so se izvršbe njihovega premoženja, mediji so objavljali imena davčnih zavezancev z žaljivimi zlonamernimi komentarji na prvih časopisnih straneh ter objavljali fotografije dolžnikov in jih opisovali kot utajevalce davka in kriminalce, zlasti če so bili podjetniki. Verjetno so njihova imena bila vedno objavljena v registru davčnih dolžnikov. Davčni organi so do teh ljudi bili še posebej neprijazni v postopku ugotavljanja njihove domnevne utaje. Ogromno stroškov in dela so imeli domnevni »kriminalci« z zbiranjem listinskih dokazov, prič, glede na to, da je breme dokazovanja bilo na njih samih. (Znano je, da je dokazovanje lastne nedolžnosti najtežje oziroma praktično nemogoče pred tistimi, ki imajo oblast – glejte moj zapis pod naslovom »Mediji ne poznajo domneve o nedolžnosti« na Facebooku in Linkendlinu dne 17. 3. 21.) Davčnim organom je zadostovala trditev, da je diskrecijsko izbrani posameznik kriv za »utajo davka« tudi za deset let nazaj. Nihče ne ve, koliko ljudi je izgubilo premoženje in podjetniške možnosti, niti koliko je bilo začetih osebnih stečajev. Ponavljam, to je trajalo šest let, dokler ni Upravno sodišče pri obravnavi ene izmed zadev na predlog pooblaščenke odločilo, da naj Ustavno sodišče RS predhodno razsodi glede očitanih kršitev Ustave RS. Ustavno sodišče je razveljavilo določbo 68.a člena ZDavP-2, če v njej določena 70-odstotna davčna stopnja presega davčno stopnjo, ki jo je za obdavčitev nenapovedanih dohodkov določala prej veljavna ureditev. Razveljavilo jo je tudi v delu, ki omogoča obdavčitev nenapovedanih dohodkov, ki izvirajo iz obdobij pred 1. januarjem 2009.

Za to oškodovanje mnogih je odgovoren zakonodajalec, ker je kršil temeljno načelo, da morajo davčni predpisi biti jasni in določeni, kot to velja v kazenskem pravu. V 68.a členu je vsebovana kazen in ta člen vsebuje podelitev diskrecijske pravice ali prostega preudarka davčnim organom, da so lahko izbirali davčne zavezance in obdobje ocenjevanja domnevne davčne utaje, saj je zakon določal, da »lahko davčni organ ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo …« (prvi odstavek) in v tretjem odstavku »Postopek po tem členu se uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih desetih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden«. Kdo nam jamči, da davčne službe niso tudi zlorabljale te diskrecijske pravice, zlasti pri zavračanju zakonske možnosti, da se ne izvede postopek o zavarovanju potencialne davčne obveznosti.

Če bi uspeli pregledati posamezne primere vodenih davčnih postopkov na podlagi omenjene diskrecijske pravice, bi zagotovo ugotovili, da se ni vedno postopalo v skladu z načelom vestnosti in poštenja.

Znanec mi je pokazal sklep o ustavitvi postopka zoper njega, ki je bil izdan pred dnevi s strani pristojnega finančnega urada X v imenu Ministrstva za finance s kratkim uradnim pojasnilom. O kakšni besedi, ki bi se dala razumeti kot opravičilo, v sklepu ni ne duha niti sluha, še manj pa o odgovornosti NEZNANEGA STORILCA in povzročitelja škode, kateremu vsi poznamo ime.

Znanec je prepričan, da bi bilo primerno javno »zaprositi« Ministrstvo za finance RS, da izreče oškodovancem vsaj besedo opravičila. Od medijev pa itak ni mogoče pričakovati kakršnega koli opravičila, saj oni »res nikoli ne delajo nobenih napak«.

Temeljni pomen opravičila je zaveza, da se v bodoče tovrstne napake ne bodo ponavljale, tega pa naši oblastniki, ki vehementno producirajo škodljive zakone za svoje državljane, ne morejo sprejeti, še manj pa mediji.

Če bi bil med oškodovanci, bi kot pravnik vedel, kaj storiti.

P. s.:

»Neznani storilec« ni sedanji minister za finance, spoštovani mag. Andrej Šircelj, ki mu po mojem mnenju, kot pokončni osebnosti, ni tuja ideja o možnosti opravičila institucije, ki jo vodi, za napake drugih.

#ministrstvo, #opravičilo, #mediji, #pravo

18. marec 2021

V preteklosti so sodišča, zlasti po 1945. letu, ob težji kazni rutinsko izrekala tudi stranske kazni zaplembe premoženja ter začasne izgube državljanskih pravic (izgube volilne pravice, pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, pravice do javnega nastopanja in pravice nositi častne naslove, rede in odlikovanja, možnosti zaposlitve idr.).

Te kazni so izrekala zlasti sodišča narodne časti, ki so bila pristojna za kazniva dejanja, kot so politično, kulturno, umetniško, pravno, gospodarsko ali kakršno koli drugo sodelovanje z okupatorjem, negativno mnenje o NOB. Kazni so bile izguba narodne časti, kar je pomenilo izključitev iz javnega življenja in izguba državljanskih pravic, lahko ali težko prisilno delo ter popolna ali delna zaplemba premoženja v korist države.

Danes ne poznamo tovrstnih stranskih kazni, poznamo pa na primer izgon tujca iz države, prepovedi vožnje motornega vozila in podobno.

Vendar tudi danes nekatere stranske kazni iz preteklosti, kot je izključitev iz javnega družbenega življenja, izreka sodišče javnega mnenja (berite: mediji), ki deluje po vzgledu delovanja bivših sodišč narodne časti, brez sodnikov s pravnim znanjem.

Na sodišču javnega mnenja lahko sodelujejo in so posebej aktivni tudi tisti, katerih se je izognila evolucija humanosti in spoštovanja človeškega dobrega imena in časti.

#sodišče, #kazni, #mediji

18. marec 2021

V razgovoru s prijatelji in znanci moje generacije največkrat slišim obžalovanje, da jim je življenje preteklo med neizkoriščenimi možnostmi in načrtovanjem bodočnosti, ki se ni nikoli uresničila, ker so vedno načrtovali, da bi kaj postali in imeli, namesto da bi poskušali BITI. Če so tudi kaj postali ali pa dobili, kar so želeli, jih je vedno spremljal občutek dokončnosti.

Mnoge danes, v slepi ulici brez izhoda, muči vprašanje: “Je res to vse v življenju?” vendar si nihče ne upa tega vprašanja glasno povedati.

#življenje, #biti

17. marec 2021

Pravniki se zavedamo, da je najtežje na sodišču braniti obtoženega, ki ni kriv, najlažje pa tistega, ki je kriv. Če to življenjsko izkustveno dejstvo upoštevamo na področju medijskih obtožb, ki pogosto v javnosti »obtožijo« nekrivega posameznika in da se pravniki otepamo braniti človeka, nad katerim se izvaja medijski linč, potem si lahko zamislimo osebno stisko prizadetega, njegove družine in prijateljev. Danes sem se pogovarjal z znancem, o katerem je bilo v medijih objavljeno toliko slabega, da je praktično izvržen iz poklica in tudi iz družbe. Boji se svoje sence v javnosti. Izgubil je veliko prijateljev, da ne govorimo o izgubi podjetniških priložnosti. Grobosti in omalovaževanja na družbenem omrežju sploh ni primerno brati, še manj pa objavljati. Na podlagi medijskih objav so bile vložene ovadbe in v dveh primerih so bili sproženi kazenski postopki, vendar ni bil v nobenem primeru obsojen. Za naše medijsko obsojanje ne velja temeljno civilizacijsko in ustavno načelo domnevne nedolžnosti, ki pomeni, da: 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivde; 2) mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) sodišče mora v dvomu, ko krivda ni dokazana izven upoštevnega dvoma, obdolženo osebo oprostiti.

Razmišljam, kako je prvi stavek tega zapisa resničen. Kako braniti nedolžnega, če pa ga “demokratična javnost” obsoja? Kljub temu, da je znanec nedolžen, se mu nihče ni opravičil, vsaj v kakšni opombi. Moti me, da organi pregona spodbujajo medije, da objavljajo vsebine o določeni zadevi, da bi skozi prisluškovanje ugotavljali morebitno povezanost domnevnega STORILCA Z DRUGIMI OSEBAMI (izjava je bila dana na RTV iz pisnega dokumenta organov pregona). Živeti v takšnem okolju je res neprijetno.

Pri obsojanju smo podobni Atenčanom, ki so na javnem »demokratičnem« glasovanju obsodili na smrt najumnejšega človeka, filozofa Sokrata, vendar pa ne zmoremo opravičila, kot so storili Atenčani, ko so po treh mesecih po smrti postavili Sokratu spomenik.

Kako smo še daleč od ravnanja, podobnega civilizaciji pred 2600 leti. Zakaj mediji, družbene institucije, država in posamezniki ne morejo zbrati vsaj toliko poštenosti, kot je to zmogla atenska demokracija? Osebno sem moral 7 let voditi sodni spor zoper državo, da se mi je javno opravičila zaradi objave elaborata državne institucije o mojem domnevno napačnem in škodljivem pravnem svetovanju.

Če sem sam kot pravnik potreboval toliko let, da sem dokazal svojo nedolžnost, kako naj se branijo medijsko obsojeni pravni laiki, kot je bil moj znanec?

#pravo, #mediji, #domnevna nedolžnost

14. marec 2021

Načelo pravičnosti, čeprav ni izrecno zapisano v zakonu, pa je kot podlaga za sodne odločbe primerna metoda razlage in razumevanja zakonske ureditve glede vprašanja, ali zakon pravično porazdeljuje pravice in dolžnosti oziroma bremena in koristi med subjekti v pravnem razmerju. V raznolikosti pravnih razmerij sodobnega življenja je težko najti pravično porazdelitev bremen in dobrin, ki jih dodeluje zakon eni ali drugi strani v spornih in drugih razmerjih. Ni pa sporno temeljno tradicionalno načelo pravičnosti, ki narekuje zakonodajalcu, da sprejema zakone, v katerih je v ospredju pozornost z vidika pravičnosti, da se olajšajo bremena, ne pa ugodnosti, ki jih zakon določa oziroma ureja. Pravna stroka to pozna kot materialno pravičnost oziroma izravnalno pravičnost. Na to mora paziti sodnik, tudi če je zakonodajalec iz političnih ali drugih razlogov to načelo pravične razdelitve bremen in dobrin spregledal. Pravičnost zahteva, da z večjo pozornostjo »pozitivno favorizira« tistega, kateremu se nalagajo bremena, v razmerju do tistega, ki ima ugodnosti po zakonu. Sodnik je dolžan, ko meni, da je to načelo »zakonske pravičnosti« kršeno, da zastavi vprašanje ustavnem u sodišču, ki je primarno poklicano, da ugotavlja, ali je v konkretnem primeru ustavne presoje zakona kršeno načelo omenjene pravičnosti. To je možno uresničiti le, če ima sodnik prefinjen občutek za pravičnost.

To vprašanje je ključnega pomena za razprave v zvezi zakonom, ki bi naj odpravil krivice družbenikom zaradi Zakona o finančnem poslovanju iz leta 1999, ki je dosegel nevzdržno nesorazmerje glede pravične razdelitve posledic opustitve sodišč, da izvajajo postopke likvidacije ali stečaja po uradni dolžnosti. Zakon je obremenil družbenike oziroma ustanovitelje s tem, da je dal, kot darilo upnikom izbrisanih družb, pravico, da plenijo zasebno premoženje družbenikov. Novi 4. poskus odprave falzifikacije zakonske pravičnosti v omenjenem ZFPPod je utemeljen na podlagi ideje, da je treba »legitimnost pravičnosti zagotoviti preko legalnosti zakona«, kot je to zapisal znani pravnik, filozof Habermas v svoji knjigi: Wie ist Legimität durch Legalität möglich. (prof. dr. Marijan Pavčnik, Razlagalno-utemeljevalna stališča, Odvetnik, št. 1/21, str.7-12)

#pravo, #zakon, #pravičnost

7. marec 2021

Sodeč po življenjskih izkušnjah obstajata dve poglavitni nenehni skušnjavi: da bi krivili druge za naše težave in da bi druge lahko spremenili. Svoje odgovornosti težko priznamo in je najlaže vse slabo, kar se nam zgodi, preložiti na druge. To so pogosto najbližji, kot so starši, sorodniki, prijatelji ali pa tudi popolnoma neznani, kot na primer politiki, ki vodijo družbo. S tem se morda najlažje opravičujemo sami sebi. Izjemoma pa pripisujemo drugim tudi naše uspehe. Ne glede na to, ali je to utemeljeno ali ne, je v osnovi zgrešeno, saj smo vedno sami odgovorni za naše neuspehe in uspehe. Sami moramo prevzeti odgovornost za vse, kar se nam zgodi, četudi nismo za to krivi. Šele ko bomo sprejeli to dejstvo in se s tem pomirili, lahko nadaljujemo, ne da bi se obremenjevali s tistim, kar je preteklost.

Podobno je z iluzijo, da lahko spremenimo druge. Še slabše je, če jih želimo prisiliti v spremembe. Namesto da jih spreminjamo, to postaja naša podzavestna ali tudi zavedna obsesija. Ker je naivno pričakovati, da lahko nekoga spremenimo, trpimo mi, ker naših želja in upanja ne moremo uresničiti v odnosu do drugih. Ljudje lahko spremenijo le okoliščine. Priznati drugim, da so lahko drugačni, je nujno, kajti srečni smo samo, če smo lahko to, kar smo, to pa pomeni edinstveni v skupnosti z drugimi. Prav to je čudež življenja, raznolikost v enotnosti človeštva. Če smo sposobni to sprejeti, bomo lahko občutili lepoto življenja, kajti to lepoto lahko zazna naš um le, če je na to pripravljen, kot je to zapisal Louis Pasteur.

#kriviti, #spreminjati

1. marec 2021

Vsako življenje piše najlepšo pripoved ali roman. Če pa se naše življenje želi ujeti v knjigo ali pripoved, potem so v ospredju podzavestni strahovi in skrita ljubezen v vsej svoji razsežnosti.

Poklicno delo, skrb za materialne dobrine, družbeno delo in podobno, katerim smo posvetili svoje življenje, so v knjigi obrobnega pomena ali zakulisje, za katero smo skrivali naše strahove, želje, razočaranja, neuspehe in nikoli uresničena pričakovanja.

Pri tem pa se v vsaki pripovedi ali knjigi bralcu vsiljuje misel, da je še veliko ostalo nepovedanega.

#življenje

28. februar 2021

Moja generacija je večji del življenja preživela v socializmu, v katerem smo se usposobili razviti najrazličnejše obrambne mehanizme, s katerimi smo zelo spretno prikrivali breme nezadovoljstva z družbeno-političnim sistemom in takratno elito. Danes je razlika le v tem, da so takrat za vstop v elito bila odprta le ena vrata za imetnike rdeče knjižice, danes pa je nešteto vrat, skozi katera lahko vstopi vsak, saj ga nihče ne vpraša, kdo in kaj je, samo da vstopi skozi najnovejša vrata kot številka.

Da danes tudi ne dihamo s polnimi pljuči, je znano, kljub temu da so nam to obljubili, pod pogojem, da bomo poslušni, ponižni, delovni in spoštovali vsakokratno oblast druge in tretje generacije potomcev izvirne elite iz socializma, s tem da le-ti formalno živijo v različno imenovanih šotorih, vendar vsi enako razmišljajo, kako žejno ljudstvo pripeljati prek vode. Sprašujem se, zakaj končno ne odpremo še vsaj enih vrat za vstop v elito dela in strokovnosti.

#elita dela, #strokovnost