25. februar 2021

Kot otrok sem za birmo dobil uro, kot je bilo v tistem času običajno. Ko sem zamujal v šolo ali na kašno delo, kar se ni redko dogajalo, sem se vedno izgovarjal: “Ura mi ne gre prav,” in sem jo ročno nastavljal tako, kot mi je bilo potrebno, da dokazujem, da je vsemu vzrok napaka ure. Pozneje sem ugotovil, da se ni mogoče izgovarjati na uro, ker so povsod postavljene kot nalašč, da nas vedno in povsod preganjajo ter nas spravljajo v laž, če se izgovarjamo, da ura ne dela prav.

Kasneje sem ob zamujanju iskal tisoče izgovorov, pri čemer sem imel občutek, da drugi niso verjeli v resničnost mojih izgovorov. Enako kot takrat, ko sem se skliceval na napako ure.

Sedaj v starosti pa iskreno povem, “len sem”, ”ne da se mi”, ”lahko opravite delo tudi brez mene”, ”saj vam nisem nujno potreben” in podobno, pri čemer čutim olajšanje, ker sem iskren do sebe, prisotni pa tega ne morejo komentirati. V starosti je lep občutek, da se nam ni treba pretvarjati v to, kar nismo, temveč smo lahko to, kar smo. Prej smo vedno trdili, da živimo življenje, v starosti pa se zavedamo, da smo mi sami življenje.

#zamujanje, #ura

25. februar 2021

Človek ima mnogo skupnega z živalskim svetom. Darwin nas je poučil, da je evolucija omogočila preživetje živalskih vrst po načelu preživetja fizično najmočnejšega. Za človeka Darwin tega ni trdil, vendar so ljudje njegov nauk sprejeli kot paradigmo tudi za evolucijo človeka, s tem da so pri človeški vrsti iskali kategorije “najmočnejšega” v orožju, bogastvu, diktaturah, revolucijah, vojnah in podobnem. Šele danes se človeštvo počasi zaveda, da je njegovo preživetje odvisno od pameti in modrosti oziroma “premoženja med ušesi”. Navdušenja človeštva, da se bo lahko selilo na Mars in druge planete, ne smemo obravnavati kot stopnjo evolucije človeka temveč kot razkazovanje tehnične moči.

#človek, #preživetje

24. februar 2021

V najbolj znani in največji Celzovi pravni knjižnici v Efezu v rimskem imperiju je bil postavljen kip Sofije, simbol modrosti, ne pa tudi kip Atene, ki je bila boginja modrosti.

Modrost je težko definirati in je tematizirana v filozofiji, teologiji, sociologij in psihologiji osebnosti. Srečamo jo v pravljicah, mitih in v umetniških zasnovah.

V razpravah s študenti smo ugotavljali, zakaj pravo ne pozna modrosti in zakaj nimamo sodobnih pravnikov modrecev, kot ji poznamo na drugih področjih. Študenti so ugotavljali, da nimamo predpisa, da naj bi sodnik sodil modro, čeprav bi načelo modrega sojenja verjetno bila najvišja pravniška vrlina. To kaže na relativno podrejenost prava v razmerju do drugih strok, na primer do politike, ki pozna vsaj pojem “modri politik”, čeprav jih v praksi lahko iščemo s svetilko. Pravnik bi lahko bil moder, vendar si ne upa ali pa o tem sploh ne razmišlja in je raje poslušni bralec zakonov, pri čemer z enim ušesom pozorno posluša, kaj naj bi rekli oblastni politiki. Moder pravnik ni tisti, ki zna veliko o pravu, temveč tisti, ki bolj kot o pravu pozna življenje ljudi, znanje pa je dobil ne samo iz knjig, temveč z izkušnjami iz realnega življenja samega in v sodbah, ki mu jih izreka nepodkupljiva človeška vest.

Prepričan sem, da bi mnoge sodbe, izdane na podlagi zakona, bile bolj pravične, če bi namesto številnih predpisov sodniku bilo dano, da sodi modro, kar vsebuje tudi pojem pravičnosti in vestnosti. To ni nič novega, saj se je civilizacija začela razvijati prav na teh načelih, ki smo jih namerno pozabili, prepričani, da je sodobni človek pametnejši kot njegovi predniki, ki so tisočletja postavljali temelje življenja v človeški skupnosti.

#študenti, #pravo, #modrost

22. februar 2021

Zavarovalničarji dobro poznajo psiho človeka, ne da bi poznali misel, ki jo je zapisal Schopenhauer: ”Redko premišljamo o tistem, kar imamo, zato pa venomer o tistem, česar nimamo.” Zavarovalni agenti lahko prepričajo bodočega zavarovanca, kako bo zavarovalnica izplačala veliko vsoto zavarovalnine, če bo zavarovanec umrl. Zavarovanci pri tem ne razmišljajo o smrti, kot pogoju za izplačilo zavarovalnine, temveč o visoki vsoti denarja. Strah človeka, ki se boji, da bo izgubil tisto, kar ima, je najboljši pomočnik zavarovalnega zastopnika, saj je človeka najlažje doseči z opisovanjem škodnih dogodkov, ki se dogajajo drugim.

Nagnjenost ljudi k premišljevanju, kaj lahko dobijo in kaj lahko izgubijo, omogoča zavarovalnicam velike dobičke, zavarovancem pa lažno varnost upanja, da bodo nekaj dobili, oziroma da ne bodo izgubili tistega, kar imajo. Seveda tega ne bo noben zastopnik povedal zavarovancu ob sklenitvi zavarovanja.

#zavarovalništvo, #psihologija

21. februar 2021

Pravniki si pri poklicnem delu lahko dovolimo luksuz eksperimentiranja in verbalnega igranja s kategorijami morale, etike in pravičnosti, čeprav ne vemo natančno, kaj so. Črpamo »več pravnega znanja« iz medijev, zlasti TV, kot iz strokovnih knjig svojih profesorjev. Ker nismo študirali psihologije, ne poznamo fenomena bega od samega sebe in postavljanja sebe v vlogo tujca v razmerju do sebe. Namesto v strokovnem študiju za uspešno poklicno delovanje iščemo vedno znova recepte za uspeh v medijih in v televizijskih nastopih. Naše poklicno življenje je podobno igri gladiatorjev v areni, kjer razen igre, ki je predvidena s pravom, igramo tudi vlogo gladiatorjev »na življenje in smrt«. Na fakulteti se nismo dovolj naučili o dejstvu, da ne obstoja nobeno pravno razmerje, ki se ne more izboljšati ali poslabšati. Prav tako se nismo naučili, kako moramo znati prilagajati svoja stališča glede na okoliščine, ki jih ugotavljamo. Namesto da kritiziramo svoje nasprotnike, nimamo moči pohvaliti jih za dobro delo oziroma jim oprostiti, če so bili nekorektni do nas. Skopi smo z opravičilom za naše napake. Razne aplikacije na pametnih telefonih so nam v veliko pomoč, vendar je napaka, da smo prepričani, da lahko nadomestijo strokovni razgovor med nami in našo stranko. Še vedno nismo uspeli rešiti temeljnega problema nerazumevanja med nami in strankami: sami smo prepričani, da stranki dajemo, stranka pa je prepričana, da od nas lahko zahteva.

Zavedamo se, da je govor pravnika edino, kar je in kar bo vedno tudi vsebina njegovega poklicnega dela. Iz naših prvih nekaj besed stranka lahko ugotovi, ali smo pripravljeni pomagati ali delo opravljamo zaradi zaslužka. Enako je pri naši pisani besedi. Žal pravniki neradi beremo Sokrata, Cezarja, Cicerona in druge, ki so bili v službi zveličavne besede. Če bi danes prisostvovali znameniti sceni iz Svetega pisma, ko so književniki in farizeji želeli kamenjati prostitutko v skladu s takratnim židovskim zakonom, bi verjetno večina vzela kamen in ga bila enako z ostalimi pripravljena vreči na siroto žensko, kljub temu, da se od nas pričakuje, da postopamo kot Jezus, ki je v prah na cesti zapisal: »Če je kdo od vas brez greha, naj prvi vanjo vrže kamen.«

Kot ljudje se zavedamo, da s pravnim znanjem velikokrat ne moremo pomagati sočloveku, lahko pa mu vedno pomagamo kot človek sočloveku. Slepemu, ki pogosto na cesti prosi, ne moremo pomagati z denarjem, lahko pa mu pomagamo s tem, da mu na papirju, na katerem piše: »Slep sem, pomagajte«, na drugi strani zapišemo: »Danes je pomlad, jaz pa je ne morem videti.« Učinek takšne pomoči slepemu sočloveku je večji od nekaj drobiža, ki bi mu ga vrgli v njegov klobuk. (Kim Anderson)

#pravo, #morala, #etika, #pravičnost

19. februar 2021

Pri nadobudnih študentih/kah sem občudoval njihov talent in inteligenco, vendar sem jih opozarjal, da to oboje še ne zagotavlja glavne vloge pri doseganju izjemnih zmogljivosti v pravniškem poklicu. Bistveno vlogo igra želja po družboslovnem znanju (ne po znanju predpisov) in vsaj 10.000 ur časa, da bi se dosegla raven vrhunskega evropskega pravnega strokovnjaka. Ko so nekateri izračunali, koliko let je treba vložiti v to znanje, so ugotovili, da se tega ne splača in da bodo raje ostali povprečni v pravnem znanju. Bilo mi jih je žal, kot tistih planincev, ki se na pol poti vrnejo v dolino, ker se ne splača nadaljevati na vrh planine samo zaradi čudovitega razgleda.

#študenti, #pravo

19. februar 2021

0d študentov sem pogosto slišal: ”Tega izpita ne bom nikoli opravil. Vedno dobim najtežja vprašanja” in podobno. Tudi v vsakodnevnem življenju, zlasti v medčloveških sporih, v jezi in razburjenju, pogosto slišimo ti besedici.

Študentom sem poskušal pojasniti, zakaj je uporaba teh besed nevarna tudi za poklicno delo.

V svojih zapiskih za predavanja sem zapisal sledeče misli, vendar danes ne vem, ali so moje ali pa sem jih od nekoga prepisal. Opravičujem se neznanemu avtorju, če sem to prepisal:

“Uporaba ekstremnega jezika in besednega izražanja je še ena pot, ki bi se je morali v sporih izogibati. Če obtožujoče uporabimo besedo “vedno” ali “nikoli”, človeka postavimo v neizogiben položaj ali, po besedah strokovnjakov, v manjši zaprt prostor, iz katerega nima izhoda, vse, kar pa lahko občuti, je nemoč.”

Sicer pa poznamo slovenski rek: ”Zarečenega kruha se največ poje.“

#študenti, #vedno, #nikoli

17. februar 2021

Mariborski pravniki smo bili pred leti fascinirani s pogledom na »najstarejši spomenik v Egiptu«, Veliko sfingo, staro več kot 5500 let, ki jo povezujejo z bogovi, ki odločajo o usodi ljudi in dajejo smisel življenju. Najverjetneje je bila simbol boga Atona (Ehnaton) – boga sonca, življenja in ljubezni. Po nekaterih zgodovinskih razlagah naj bi bila postavljena granitna plošča z napisom: »Poglej me in razmišljaj …«

Vsak, ki postane pred Veliko sfingo, podobno kot ona sama, ranjena od sonca, vetra, puščavskega peska, vojaških razdejanj, razbojnikov in zločestih ljudi, ki niso poznali njene vrednosti lepote in starosti, razmišlja o smislu življenja in smrti. Sfinga vedno znova velikemu številu generacij človeštva zastavlja temeljna vprašanja o življenju in zavesti človeka. Verjetno želi sporočiti, da moramo vsak dan biti več kot smo bili pri rojstvu, bogatiti se z vrednotami ljubezni, kreativnosti, duhovnega razvoja in da življenje ni namenjeno le iskanju zadovoljstva našega ega. S svojim več tisočletnim vztrajanjem na mestu v puščavi kjer jo je postavil neznan umetnik, kljub neprijaznemu okolju, nas opominja, da življenje ima smisel in da je vredno živeti polno življenje v vsej njegovi razsežnosti.

#življenje, #sfinga

16. februar 2021

Pogosto zavračamo tujo pomoč, ker ne želimo drugega obremenjevati. Domnevamo, da se bo drugi moral za nas žrtvovati. To je lahko napačno. Če dovolimo, da nam drugi priskoči v pomoč, mu dajemo občutek zadovoljstva, da je nekomu potreben. To pa človeku veliko pomeni, čeprav se tega ne zavedamo, ker smo preveč osredotočeni na sebe.

#pomoč, #zavračanje

16. februar 2021

Kadar nimam idej, da bi nekaj napisal, prebiram komentarje in razmišljanja, ki mi jih pošiljajo moji dragi bralci na družbenem omrežju. Priznam, da mi prav tovrstna komunikacija z več tisoč meni znanih oziroma neznanih ljudi mi izpolnjuje praznino nastalo z nezmožnostjo srečanja s študenti, ki so mi bili vedno čudoviti sogovorniki zlasti ko se niso strinjali z mojimi stališči.

Danes sem slučajno prebral lepo misel, ki mi jo je nekdo poslal pred leti.

“Smo zato, da si pomagamo. In prav vsak gre skozi razne prepreke, brezna, razpotja… ne zato, ker bi nas življenje želelo kaznovati, marveč, zgolj učiti. Luč je vedno na koncu tunela, kajne? Naj bo ta lepa simbolika v vednost, da je vsaka luč, osvetlitev teme, čeprav boleča, nam je v rast in trajni blagor.”

#sogovorniki