9. julij 2021

Dejanja naših oblastnikov, ne glede na politično in ideološko opredeljenost, so pogosto nespametna, ampak razlage so vrhunsko epsko pametne.

Posebej je to prisotno v pravu, saj več ne beremo zakonov temveč le komentarje politično imensko vedno istih pomembnih strokovnjakov.

Bojim se, da ustvarjalci zakonov skupaj s politiko objavljajo v Uradnem listu slabe zakone, da bi povečali povpraševanje za tržno donosnimi izvirno pametno pisanimi komentarji. Pri tem je samoumevno, da najboljše komentarje lahko napišejo ustvarjalci

zakona, saj le oni vedo za skrite “pravne cake”, ki jih poslanci praviloma v preveliki ihti za kvantitativno stampedno produkcijo sploh ne opazijo.

Sicer pa so tudi poslancem koristni slabi zakoni, saj jim zagotavljajo kontinuirano delo z njihovim popravljanjem po kritičnih opozorilih in napotkih iz komentarjev.

Pa naj kdo reče, da so slabi zakoni po naravi stvari res slabi!

#pravo, #zakonodaja, #komentarji

8. julij 2021

Moj upokojeni kolega iz akademskega okolja se mi je potožil, da se je vedno bal za svoje delovno mesto pedagoškega delavca v visokem šolstvu in za aktivno prepoznavno prisotnost s svojim raziskovalnim delom med raziskovalci. Pri tem mi je pojasnil: ko je bil mlad asistent in docent, se je bal starejših profesorjev, ki so odločali o njegovem delu vsakih 5 let in so bili zadržani do njegovega napredovanja. Ko je postal profesor, se je bal mladih, ki so še kako bili nestrpni, da bi ga čimprej zamenjali. Ob tem je moj spoštovani kolega dodal, da je pred upokojitvijo bil odveč le nekaterim, danes po upokojitvi pa je prepričan, da je odveč mnogoterim.

Ker je moj kolega resen in razumen upokojenec, se mi zdi, da ima dokaj prav.

#starost, #družba

8. julij 2021

Danes je splošno znano, da se podcenjuje starost in precenjuje mladost, čeprav vemo, da v starih civilizacijah to ni bilo tako. Vedno so se v preteklosti cenile izkušnje starejših, kot nekaj dragocenega v družbi. Pri razmišljanju, zakaj je to tako v sodobni družbi, prihajam do sklepa, da živimo v tako dinamičnem obdobju, ker so nam lastne izkušnje ovira za naše prilagajanje novim razmeram, ki so neizprosne. Tudi če se na nek način prisilno prilagodimo zunanjim okoliščinam, nam to ne uspeva pri notranjem prilagajanju, ki je za kvaliteto življenja še kako pomembno. Nerazumno pa je, če bi poskusili zunanji svet prilagoditi nam samim. Starejši zmoremo živeti po starem, kar pomeni, da ne moremo prispevati k razvoju niti približno tako kot mladi. Smo samo še živi, vendar ne živimo, dokler nas ne zdrami nekaj novega in nas prisili, da zaživimo v smislu novega organiziranja notranjega življenja. Starejši nimamo novih idej, ker se izčrpavamo ob prilagajanju novim razmeram. V času družbene krize smo starejši največje žrtve, ker se moramo prilagajati družbi, ki se sama prilagaja kriznim razmeram, kar nam dokazuje tudi stanje starejše generacije v času sedanje epidemije.

(S tem je povezana tudi prisotnost in porast »novih idej« nasprotovanja ukrepom družbe v borbi z epidemijo. V bistvu se v krizi ne ustvarjajo nove ideje, temveč v času krize izplavajo na površje stare ideje. Vsi danes znani odpori, npr. proti cepljenju, ne temeljijo na izvirni novosti idej odpora proti cepljenju, temveč so to stare ideje, ki se prilagajajo novonastalim okoliščinam v krizi in je njihov domet v osnovi le večni odpor do oblasti.)

Na koncu mi vedno ostaja odprto vprašanje, na katerega ne poznam odgovora; kako se naj starejši prilagodimo življenju v novih razmerah? Četudi bi našel odgovor na to vprašanje, pa se mi poraja takoj drugo, bolj pomembno vprašanje, kako bi se naj navadili življenja v senci smrti.

#starost, #družba

6. julij 2021

Vsi se v življenju srečujemo s težavami, ki nam jih povzročajo drugi. Ni splošnega pravila, kako jih je treba reševati. Vsak jih rešuje na svoj način in tudi oblikuje lastni odnos do njih.

V razpravah s študenti sem jim svetoval, da k reševanju tovrstnih težav pristopajo z razmišljanjem z vidika časovne distance, ki pomeni poskus videnja težave čez pet ali deset let. Z drugimi besedami, ali si lahko predstavljajo, da bo sedanja »velika« težava čez nekaj časa anekdota, ki jo bodo lahko pripovedovali drugim, na primer v starosti svojim vnukom. (Ob tem pa je treba biti pozoren, da nas otrok ne bo opomnil: «Dedi, daj končno povej, kako je to res bilo …«, kot se to dogaja meni.)

Iz lastnih izkušenj povem, da sem napačno ravnal ob raznih insinuacijah, ki so mi jih očitali mediji, obveščevalne službe, delovno okolje in mnogi drugi, s tem da sem se takoj postavil v obrambni položaj, češ, saj nisem kriv, in izgubljal energijo, čas in denar, da bi dokazal, da razne obtožbe niso bile utemeljene. Ker sem pravnik, sem posegel tudi po pravnih sredstvih, v katerih sem sicer bil uspešen, vendar sem plačal visoko ceno in si grenil življenje. To t. i. »obrambno ravnanje« je običajno in ga drugim ne bi svetoval, čeprav mnogi odvetniki to koristijo za nudenje pravne pomoči v obliki vlaganja raznih pravnih sredstev, ki praviloma ne rešujejo tovrstnih težav, temveč jih povečujejo. (Znan je izrek: «Rešil sem problem na sodišču, vendar imam sedaj problem z odvetnikom.«)

Skratka, ob srečanju s tovrstnimi življenjskimi težavami, ki so nam vsiljene od zunaj v smislu kritike, obtožbe, insinuacije, je treba predvsem razmisliti, kaj to pomeni z vidika »luči na koncu tunela« in je nujno biti zadržan do pravnega reševanja omenjenih težav, če niso čisto pravne narave.

Danes, v »kulturi kritike in obtoževanja drugih«, je nujno ustvariti odnos indiferentnosti do tovrstnih pojavov, če nam lastna vest, kot najbolj pošten sodnik, izreče oprostilno sodbo za naše ravnanje in smo prepričani, da bomo lahko govorili o tem s časovne distance, na primer v starosti, kot o nepomembni življenjski anekdoti.

#življenje, #težave, #reševanje

5. julij 2021

V časopisu Pravna praksa št.26-27/2021 z dne 1.7.2021 je objavljen članek »Predlog zakona za odpravo krivic družbenikom izbrisanih družb« v katerem avtorja Nataša Terzić in Šime Ivanjko pojasnjujeta utemeljenost sprejetja tega zakona po 22 letih. Prepričana sta , da je družbenikom izbrisanih družb v obdobju med 1999 in 2011. letom storjena krivica, ki bi se naj odpravila plačilom delne odškodnine za premoženjsko škodo. Državni svet je kot predlagatelj vložil predlog zakona v zakonodajni postopek Državnemu zboru.

Predlog zakona je objavljen na spletni strani IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru

#izbrisane družbe, #odprava krivic

4. julij 2021

Moj bivši študent me je spomnil, da sem v devetdesetih letih preteklega stoletja imel veliko težav z obveščevalnimi službami in zlasti z mediji, kar je bil vzrok, da sem odšel z Univerze in nekaj let predaval kot zasebni visokošolski učitelj (status podoben obrtniku). Baje sem študentom pripovedoval, da je človek lahko srečen, če se sreča z življenjskimi težavami čim bolj zgodaj, ker jih ima še čas rešiti in razpolaga z dovolj energije za uveljavitev novih možnosti. Danes menim, da to ni slaba ideja.

#mediji, #ovire

4. julij 2021

Na podlagi novih dejstev, ki so mi jih posredovali prijatelji na družbenem omrežju, ugotavljam, da so se vladni poročevalci in zagovorniki sprejetja Zakona o finančnem poslovanju po nujnem postopku na seji Državnega zbora 24. 6. 1999. leta sklicevali na »široko javno razpravo«, ki o tem zakonu v resnici ni bila opravljena. Nasprotno, predmet javne razprave v obdobju med januarjem in majem leta 1999 je bil osnutek Zakona o finančnem poslovanju, katerega avtor sem bil jaz, nosilec pa je bilo Ministrstvo za drobno gospodarstvo v Mariboru. Oba zakona sta imela enak naslov, vendar je bila vsebina drugačna. Na spletni strani IZOP-a v obširni razlagi navajam dokazila o javni razpravi in o sklicevanju predsednika odbora za finance Janeza Kopača, ki je poslancem pred glasovanjem povedal: »To je tisti zakon, o katerem se je dolgo govorilo, zakon, ki naj bi prispeval k večji disciplini – predstavnik vlade pa je bil modro tiho …«, je zapisano v Večeru, ki mi ga je prijatelj poslal z opozorilom na ta stavek.

Če bi ta zakon dejansko bil v strokovni razpravi, sem prepričan, da ga poslanci ne bi nikoli sprejeli

#zakonodaja, #državni zbor, #zavajanje

3. julij 2021

Ob razmišljanju o katastrofalnih posledicah Zakona o finančnem poslovanju podjetij ne morem mimo »izuma« ustavnih sodnikov leta 2002, ki so prvi v svetu izumili pojem »aktivnih« in »pasivnih« družbenikov oziroma delničarjev. V več kot petdesetih letih študiranja gospodarskega prava v raznih sistemih nisem zasledil delitve družbenikov in delničarjev na aktivne in pasivne v smislu, da aktivni, ki posebej skrbijo za družbo in družbeno podjetje, vlagajo svoj kapital in svoje delo, torej so skrbni podjetniki, morajo zaradi tega plačati dolgove za družbo v primeru izbrisa po omenjenem zakonu.

Pasivnim družbenikom in delničarjem, ki jim je malo mar za podjetje in družbo, pa ni potrebno plačevati za obveznosti izbrisane družbe.

To je tipično socialistično sporočilo družbenikom in delničarjem; ne skrbite za podjetje, prepustite vodenje podjetja in upravljaje z družbo aktivnim.

V tistem obdobju je sodnikom verjetno bila blizu znana beseda in pojem »aktivist« in so v njeni senci našli pojem aktivni družbenik. Zanimiva je podobnost razmišljanja: če je v socializmu aktivist skupaj z neaktivistom storil napako, potem je bilo treba bolj kaznovati aktivista kot neaktivista. Slučajnost ali ne, vendar se ne morem izogniti podobnosti razmišljanja.

Zanimivo ali ne; ustavni sodniki, ki niso izhajali iz politike in pravosodja, so vedno z ločenimi mnenji nasprotovali pod vsako ceno ohraniti ta politično koristen, za gospodarstvo in male družinske podjetnike katastrofalen zakon. Ker je ustavno sodišče leta 2002 želelo ta izum patentirati in ga izboljšati, je naročilo zakonodajalcu, da jasno opredeli, kaj ti pojmi pomenijo v praksi. Ker zakonodajalec po naravi stvari ni kreativen, je šest let pustil sodnikom, da so si oni izmišljali ad hoc kriterije, po katerih so opredeljevali »preko palca«, koga bodo razglasili za aktivnega in ga pahnili v dolžniško suženjstvo.

Danes, ko se po 22. letih le zavedamo napak, storjenih pri sprejetju tega zakona, se ponovno pojavljajo nasprotniki odprave krivic, povzročenih s tem zakonom, češ da je bilo nujno sprejeti ta zakon, da bi se podjetništvo očistilo novih nepridipravih prišlekov.

#družbeniki, #delničarji, #Ustavno sodišče

1. julij 2021

Po moji objavi prispevka »Ali kdo nadzoruje privatne izterjevalce?« na FB, 29. junija 2021, se mi vsak dan oglašajo prizadeti državljani, zaradi spornega Zakona o finančnem poslovanju podjetij iz 1999. leta, ki je čez noč več deset tisoč ljudi pahnil v suženjski položaj dolžnikov. Tisoči so postali po zakonu dolžniki za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb, ne glede na to, ali so z njo poslovali dobro ali slabo. Najbolj me je presenetila pošiljka časopisa Večer, v katerem je objavljen obsežen članek v okviru Dosjeja, dne 3. marca 2007 na str. 40 pod naslovom: „Izbris podjetij – če sami nimate, naj plača družina“.

Gre za izpoved nekdanje lastnice družbe, ki jo je zapisala gospa novinarka Jelka Zupanič, s prefinjenim občutkom za težave ženske, matere, upokojenke, ki jo je omenjeni zakon predal v roke izvršiteljem in izterjevalcem. Gospa pripoveduje žalostno zgodbo, ki jo bom tukaj v kratkem povzel:

Nekega dne ( v petek) je bila presenečena nad pismom izvršitelja, da mu naj v 8. dneh prinese znesek 28,500.000 tolarjev, kar je zneslo 164 njenih pokojnin. V soboto in nedeljo sploh ni vedela zase in se je tudi bala povedati družini. Odvetnik ji je povedal, da ji ne more pomagati, ker je dolg nastal v njeni družbi 1994. leta in da je družba izbrisana ter je njeno ime objavljeno v oglasnem delu Uradnega lista. Ni se okoristila, ničesar ni vtaknila v lastni žep, nikogar ni nalašč oškodovala, je zatrjevala novinarki. Znesek z obrestmi se je povečal za 18-krat. Ko ji je bilo vse prodano na dražbi, ji je banka blokirala pokojnino in ji izplačevala le varovani del pokojnine. Odvetnik ji je svetoval, naj se pogovori z družino, da ji pomaga izplačati dolg.

Zamera rubežnikom, da na njena vhodna vrata, kjer stanuje, lepijo … žareče rumen trak z napisom „zarubljeno“, verjetno z namenom, da ga sosedje vidijo. Prosila je odvetnika, da ji pomaga z zavlačevanjem postopkov izvršbe, pa jo je slednji potolažil: “Lahko zavlačujemo, toda vedite, mirno ne boste mogli zaspati nikoli.“

Ko sem to prebral, mi ni žal, da se že 21 let „borim“ kot pravnik, da bi država končno le priznala, da se je s sprejetjem tega zakona leta 1999 pokazala kot »mačeha«, ne pa kot skrbna mati svojim državljanom.

#država, #pravo, #zakonodaja #izbris podjetij

29. junij 2021

O »Mariborskem modelu izsiljevanja izterjevalcev dolgov« sem že pisal na družbenem omrežju. Ker zbiramo dokumentacijo o posledicah Zakona o finančnem poslovanju podjetij iz leta 1999, zlasti pa izjave prizadetih oškodovanih oseb z zakonom, ki ga ne pozna nobena druga država sveta, sem dobil danes izjavo starejše gospe, ki je med ostalim zapisala:

«Najhujše so bile grožnje privatnih izterjevalcev, ki so v imenu družbe X prišli do mene v podjetje, kjer sem se kasneje zaposlila, mi pokazali fotografijo moje 7-letne hčerke na poti v šolo, in zagrozili, da bo, v kolikor v roku ne poravnam dolgov do podjetja X, prišel dan, ko hčerka do šole ne bo več prišla. Pa ne vprašati, zakaj jih nisem prijavila, še dihati skoraj nisem upala več. Verjetno, če bi imela denar kje vzeti, bi jim plačala še tisti dan.“ (Vsa imena so prikrita le v tej objavi in jih imamo shranjena.)

Ta zakon je pahnil prek noči nekaj deset tisoč ljudi v večletno ali pa tudi dosmrtno dolžniško suženjstvo, ki ga določene skupine izkoriščajo na nedopusten način.

Skupaj s to gospo se sprašujem, ali kdo v državi sploh nadzira metode in postopke izsiljevanja ljudi, mimo za to poklicanih pravnih institucij?

#izterjevalci, #nadzor, #grožnje