28. junij 2021

V času razburljivih zgodovinskih dogodkov v zvezi z osamosvajanjem Republike Slovenije in Republike Hrvaške sem bil gost raziskovalec na Freie Universität Berlin in sodeloval s prijateljem in ekspertom za Balkanske države prof. Herwig Roggemannom. Ko je bila 26. 6. 1991 v medijih oznanjena odločitev o izstopu obeh republik iz Jugoslavije, je bil prijatelj Roggemann okupiran z novinarji, ki so želeli podrobnejše informacije o dogodkih v Sloveniji in na Hrvaškem. Pri tem sem mu pomagal z najnovejšimi pravnimi informacijami. Spomnim se posvetovanja z nekaj tisoč slušatelji, na katerega me je prof. Roggemann povabil, da bi podrobneje odgovarjal na vprašanja o postopkih osamosvajanja obeh republik. Nekateri predavatelji so bili kritični do „nerazumno hitre odločitve o izstopanju omenjenih republik iz Jugoslavije, brez pravnih podlag“. Posebej so omenjali, da Slovenija nima ustreznih pravnih aktov, ki so nujni za ustanovitev samostojne države, kot na primer zakona o državljanstvu. Ker sem že takrat vedel za vsebino Uradnega lista RS št. 1/91 z dne 25. 6. 1991, sem poročal o že sprejetih 21-ih državotvornih pravnih aktih. Kot vidim iz časopisnega članka (v prilogi), je avtor podrobneje opisoval takratno stanje v Jugoslaviji, vzroke za izstop Slovenije in Hrvaške, ter citiral predavanja prof. Roggemanna in moje razlage o obstoju temeljnih državotvornih pravnih aktov. Glede na to, da je bil članek objavljen 7. 6. 1991, časopis v naslovni fotografiji že poroča o težavah preskrbe v Ljubljani.

#osamosvojitev, #informacije

27. junij 2021

Mediji razkrivajo vse razen lastnih izmišljenih, izkrivljenih, zavajajočih informacij, ki jih kot uvelo cvetje zapakirajo v cvetlični aranžma in zavitega v ceneni celofan prodajajo naivnim potrošnikom.

To je tudi razlog, da tako odločno varujejo svojo pravico do nerazkritja njihovih virov.

#mediji, #zavajanje

26. junij 2021

Danes sem v oddaji NaGlas RTV Slovenija , govoril o ustanovitvi Hrvaškega društva v Mariboru 16.12.leta 1990 in o organiziranju članov, da glasujejo za samostojnost Republike Slovenije na plebiscitu 23.12. leta 1990,

Bilo je govora tudi o članu društva Josefu Šimčiku, ki je prvi padel v vojni za Slovenijo ter o sprejemu prvih beguncev iz Slavonije in Dubrovnika v domovih članov društva.

#Slovenija, #osamosvojitev

25. junij 2021

Svojim študentom sem, kot predsednik Častnega sodišča pri Gospodarski zbornici Jugoslavije in Častnega sodišča pri GZ Slovenije, pogosto predaval o praktičnih primerih kršitev dobrih poslovnih običajev na škodo potrošnikov. Pravni vidiki varstva potrošnikov mi je bila »liblings tema« za razgovore s študenti. Spomnim se vprašanja, ki me je spravilo v zadrego in na katerega še danes ne vem, kako bi naj odgovoril. Študent me je preprosto vprašal, zakaj nimamo zakona o varstvu državljanov pred škodljivimi storitvami politike. Po njegovem mnenju politika opravlja za nas državljane določene storitve, tako kot podjetja. V tem smislu smo lahko vsi državljani njeni »potrošniki«, ki bi morali uživati varstvo pred slabo politiko kot pred slabimi storitvami podjetij. Zakaj mora mali podjetnik plačati visoko globo, ker «ne odgovori pisno v osmih dneh po prejemu potrošnikove zahteve“, ne pa tudi politika (beri: država) v podobnih zadevah? Zakaj je za podjetnika predpisana globa (v več kot 70-ih primerih samo v omenjenem zakonu), ne pa tudi za politično oblast? Moj študent je poudaril, da še ni slišal, da bi politik ali uradnik bil tudi podobno sankcioniran, kot je podjetnik pri opravljanju svojih storitev za občane. Vprašal je, zakaj taka neenakost?

Kot vedno, kadar profesor ne pozna pametnega odgovora, se praviloma sklicuje na neko splošno pravilo oziroma načelo, ki mu omogoča izognitev odgovoru. Tudi takrat sem parafraziral znano rimsko trditev »Quod licet Iovi, non licet bovi« rekoč, da tisto, kar je dovoljeno politiki, ni dovoljeno podjetnikom.

Menim, da je študent upravičeno postavil vprašanje, čeprav nanj ne znam odgovoriti.

#študenti, #politik, #podjetnik, #neenakost

24. junij 2021

Razgovori s študenti so eno od najbolj zanimivih poklicnih doživetij pedagoškega dela. Mladi imajo toliko pronicljivih idej, na katere pa običajno nismo dovolj pozorni. Le če si jih zapišemo in z določene časovne distance razmišljamo o njihovi vsebini, spoznamo njihovo vrednost. Pogosto imajo v sebi nekaj preroškega, tako kot zadnje besede umirajočega.

V razgovoru o temi: kakšen odnos naj bi imel pravnik do svojega poklica in strank (velja tudi za ostale poklice), sem študentom, v nasprotju s splošnim mnenjem, da se mora pravnik z veseljem in v celoti predati poklicnim opravilom, svetoval, da se naj pravnik preda poklicu z določenim navideznim odporom in zadržanostjo. Pravnik ne sme pokazati, da je zainteresiran za nagrado, stranka pa se naj bi zavedala, da se pravnik žrtvuje zanjo in da so mu v mislih samo njeni interesi in mu je zato hvaležna.

Neka študentka je ob tem pripomnila, da sem pravnikov poklicni odnos do stranke opisal podobno kot opisuje danski pisec Kjerkegor odnos med žensko in moškim: ženska se preda moškemu ob navideznem uporu in z zadržanostjo; podobno kot pravnik tudi ona ne kaže svoje subjektivne zainteresiranosti, in podobno kot stranka moškemu kaže hvaležnost, da se žrtvuje le zanjo in je prepričana, da so mu pomembni samo njeni interesi.

Pri tem je študentka dodala, da se v obeh primerih opisanih razmerij navidezno zdi, da ne gre pri nobeni strani za odbojni egoizem temveč za čisti altruizem. (Kako je svet idealen?!)

Še danes menim, da sem poklicni odnos med pravnikom in njegovo stranko kar dobro opisal, vendar priznam, da je študentka bistveno bolj jasno ponazorila ta odnos s svojim opisom primerjave.

#altruizem, #študenti, #pravo

22. junij 2021

Včeraj se mi je moj dobri stari znanec pohvalil, ob dobrem kozarcu na vrtu v senci mojega drevesa, da ga starostna senilnost sploh več ne moti. Pojasnil mi je, da se je v aktivnem življenju vedno bal kritik okolja, da se ponavlja v svojih razlagah, on pa tudi ni lahko pozabljal, kaj in kako so ga ogovarjali drugi.

Danes mu nihče več ne omenja, da se ponavlja, on pa tudi sedaj hitro pozablja, če in kako ga ogovarjajo.

Ker nisem želel, da se pogovarjava o problemu starostne senilnosti, sem mu rekel, da še sploh nismo nazdravili in sem mu nalil kozarec. Ob tem se je oglasila njegova gospa: “Kaj sta pozabila, že petič nazdravljata!«

#starost, #senilnost

22. junij 2021

Študente sem nekoč vprašal, kako bi zapisali v sodbo svojo oceno izpovedi priče, za katero so ugotovili, da ni resnična: »Priča je povedala neresnico« ali »Priča je lagala«?

V razpravi s študenti se je izkazalo, da bi večina zapisala prvi stavek v raznih oblikah in bi se izogibala uporabe besede »lagati«. To stališče so nekateri utemeljevali s tem, da je beseda »lagati« žaljiva, obtožujoča in neprimerna v komunikaciji med ljudmi.

Da priča ni »govorila resnice« je lahko posledica njene želje, da zavaja v zmoto, lahko pa je njena izjava neresnična, ker preprosto ne ve, kaj je resnično.

Po mnenju nekaterih je »laganje« posledica namerne neresnične izpovedi zaradi zavajanja, »govoriti neresnico« pa je objektivna ocena vsebine izpovedi, ki nima namena zavajati.

Neka študentka je to stališče utemeljila z razlago besede »lagati« v SSKJ, ki navaja, da lagati pomeni: »zavestno izjavljati, govoriti kaj neresničnega z namenom zavajati v zmoto, govoriti neresnico pa govoriti, kar je nasprotno, drugačno od resnice«.

Poskušal sem ji pojasniti tudi tradicionalno pravno razliko med ‘govoriti neresnico’ in ‘lagati’, izhajajoč iz latinske besede »mentior«, ki primarno pomeni »izmišljati«, »lagati« oziroma govoriti proti svoji vesti.

Na področju prava ni sinonimov. Tako, v nasprotju z besedo »lagati« (zavestno zavajanje), pa besedi ‘izreči neresnico’ pomenita, da je priča napačno izpovedala nekaj, kar je sama imela za pravilno in resnično, čeprav to objektivno ni resnično.

Na koncu so študenti tudi dojeli pravno razliko med «laganjem« kot zavestnim zavajanjem in »neresničnim pričevanjem« kot subjektivno izpovedjo priče, ki je izpovedala neresnico v prepričanju, da je tisto, kar je izpovedala, resnično, brez namena zavajanja. Torej pri teh besedah ne gre za sinonima in se v pravu jasno vsebinsko razlikujeta, česar pa, žal, mnogi pravniki v praksi ne upoštevajo.

Če bi danes razpravljali o teh vprašanjih, bi študentje, ki spremljajo televizijsko oddajo »Kdo vam laže«, verjetno imeli vsebinsko drugačno razpravo, ki bi zagotovo odstopala od tradicionalnega pravnega pojmovanja in razlikovanja med »laganjem« in »izrekanjem neresnic«.

#študenti, #pravo, #laganje, #neresnica

21. junij 2021

Študentom prava sem enkrat, še v času socializma, prebral znamenito »Pismo študentu prava« velikega ruskega pisca in misleca Tolstoja, v katerem piše, kako je začel v mladosti študirati pravo in ugotovil, »da pouk prava presega moje umske sposobnosti, zato sem nehal hoditi na predavanja«.

Njegovo pismo je obsežna študija o pravu, kateremu ne priznava statusa znanosti. Zlasti je zanimiva njegova temeljna misel o pravu: »Pravo je pravzaprav dovoljenje, ki si ga ljudje na oblasti dajo, da prisilijo ljudi, nad katerimi imajo oblast, da storijo tisto, kar jim je koristno.«

Na koncu svojega pisma študentu prava avtor priporoča »spoštovanje le tistega zakona, ki ga vsak nosi v svojem srcu«.

»Ta zakon je tako blizu človeškemu srcu, tako razumen, njegova praksa nedvomno temelji na umu posameznika in celotnega človeštva, in ta zakon so na enak način razglašali vsi modreci sveta, od indijskih učenjakov Ved, prek Bude, Kristusa, Konfucija, pa vse do Rousseauja, Kanta in kasnejših mislecev, da če ne bi bilo teh zvitih in pogubnih prizadevanj, ki so jih pravniki vložili in naredili z namenom, da bi ta zakon skrili pred ljudmi, bi ga že zdavnaj sprejela velika večina ljudi, in moralnost ljudi našega časa ne bi obstajala na tako nizki stopnji, kot je zdaj.«

Takrat mi je bilo svetovano, naj se s študenti raje pogovarjam o Ani Karenini, ne pa o Tolstojevih razmišljanjih o pravu, saj študij prava »presega njegove umske sposobnosti«.

Ne vem, kaj je motilo tedanje dušebrižnike študija prava v tem avtorjevem pismu. Zanimivo bi bilo slišati, kako bi današnji skrbniki pravovernosti, vzvišenosti in vsemogočnosti prava to sprejeli.

#pravo, #študenti

21. junij 2021

Ob 30. obletnici osamosvojitve in ustvarjanja naše samostojne države se zavedamo pomena tega zgodovinskega dogodka za državljane Republike Slovenije. Mnogim se zdi, da je to bil končni smisel oziroma cilj vseh naporov in številnih žrtev. Ustvarjanje in obstoj države, po naravi stvari, ni končni cilj v življenju ljudi, ker je država učinkovito pomožno sredstvo, da narod kot celota in posameznik dosežeta najvišjo stopnjo razsežnosti svojega materialnega, kulturnega in duhovnega življenja. Država je zaradi človeka, ni pa človek zaradi države. Bojim se, da se tega po 30. letih še vedno premalo zavedamo.

#država, #osamosvojitev, #pomen

20. junij 2021

Država in razne institucije, ki živijo od davkoplačevalskega denarja, za vsako leto določijo, koliko denarja v obliki proračuna želijo za svoj obstoj, z izgovorom, da je to minimum, kar potrebujejo za svoje “delo”. Kot je splošno znano, je proračun idealen sistem, ki omogoča proračunskim porabnikom, da živijo legitimno in legalno nad svojimi finančnimi možnostmi, vendar le v mejah, ki si jih določajo sami. (Meje si postavljajo le “zaradi lepšega”, do prvega rebalansa.)

Ne vem, zakaj država tega modela življenja nad svojimi finančnimi zmožnostmi ne uredi tudi za državljane?

#država, #financiranje, #varnost