5. oktober 2024

Malokdaj se zgodi, da človek podzavestno čuti obstoj napake in po 25 letih iskanja končno odkrije hudo napako s težkimi posledicami. To se mi je danes zgodilo.

Po 25 letih raziskovanja sem odkril, zakaj je zakonodajalec leta 1999 po hitrem postopku sprejel Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) in s tem onesrečil več deset tisoč občanov, da so izgubili svoje premoženje na način, ki ga ne pozna nobena država v svetu. (O tem lahko več preberete v moji dokumentarni knjigi z naslovom »Zakaj ste nas kaznovali«, Kulturni center v Mariboru; in sedaj nove ugotovitve, objavljene v drugi izdaji v angleškem jeziku.)

Glede na to, da gre za zapleteno problematiko, naj zelo na kratko povem dejstva: na eni od sej na Ministrstvu za pravosodje, v maju 1999, sta se srečala dva osnutka zakona: Osnutek zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki sem ga pripravil po naročilu takratnega Ministrstva za drobno gospodarstvo, z namenom zaščite malih družinskih podjetij pred dominacijo velikih gospodarskih državnih sistemov, in Osnutek zakona o izbrisu z zakonom neusklajenih družb s prenosom dolgov na družbenike in delničarje. Na omenjenem sestanku je takratni minister za finance zagotovil, da bo njegova strokovna služba združila oba osnutka v enoten zakon in ga bo njegovo ministrstvo vložilo v zakonodajni postopek. Združitev je bila opravljena tako, da je v skupni predlog bilo umeščeno samo ime mariborskega osnutka zakona in celoten tekst drugega osnutka zakona o izbrisu neaktivnih družb in prenosu obveznosti na družbenike.

Ker je prenos obveznosti izbrisanih družb pravno nesprejemljiv, je strokovna služba Ministrstva za finance oblikovala predlog za sejo Vlade RS dne 13. 5. 1999, ki v 27. členu ni vseboval določb o prenosu obveznosti na družbenike.

Glede na to, da je Služba za zakonodajo dne 17. 5. 1999 imela nekatere pripombe na Predlog zakona, je Ministrstvo za finance upoštevalo omenjene pripombe in takratni Vladi RS predlagalo končni tekst Predloga 25. 5. 1999. Ta predlog tudi ni vseboval določb o prenosu obveznosti v 27. členu.

Iz zapisnika seje Vlade z dne 27. 5. 1999 pod toč. 7 je razvidno, da je vlada sprejela predlog ministrstva ni pa razvidno, da bi Vlada spreminjala tekst predloga in dopolnjevala 27. člen.

Dne 28.5.1999, torej dan po tem, ko je Vlada določila tekst, je administrativna oseba v sestavi strokovne službe Vlade RS, sama ali po naročilu nekoga, dodala katastrofalno škodljivo določbo in skupaj z vsebino, določeno od Vlade, poslala tekst predsedniku državnega zbora kot vladni predlog zakona v hitri postopek.

Dodatna vsebina je bila dodana v 27. členu ZFPPod kot 4. in 5. odstavek, ki se glasita:

»(4) V primeru iz prvega odstavka tega člena se šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD«.

(5) Določba drugega in tretjega odstavke 394. člena ZGD se smiselno uporablja tudi za prenehanje gospodarske družbe iz prvega odstavka tega člena.«

Zanimivo je tudi to, da je obrazložitev vseh treh predlogov enaka in da v nobeni ni niti besedice o prenosu dolgov izbrisanih družb na delničarje oziroma družbenike.

Menim, da tukaj ni treba tisočem oškodovancev razlagati pravno zapletene stvari, ker je jasno, da takratna Vlada RS ni pripravila tako škodljivega zakona in da tudi poslanici DZ niso mogli opaziti tako podlega izigranja sodelavcev v strokovni službi Vlade.

Težko je razumeti, da te podtaknitve dveh kratkih odstavkov v 27. členu ZFPPod ni opravil nekdo po naročilu zainteresiranih struktur, saj je bilo več kot sto milijonov evrov odvzeto malim, praviloma družinskim podjetnikom po sili zakona in podarjeno bogatim. Siromašni še danes plačujejo dolgove izbrisanih družb.

Tisti, ki jim je dostopna tukaj citirana dokumentacija, lahko moje navedene trditve preverjajo, kar tudi pričakujem zlasti od predsednice Državnega zbora, mag. Urške Klakočar Zupančič, kateri sem ta dvom izrazil na razgovoru spomladi letošnjega leta. O tem dvomu sem govoril tudi bivšemu predsedniku republike gospodu Borutu Pahorju, 14 dni pred prenehanjem njegovega mandata, ki pa je menil, da je bistveno le to, da so poslanci zakon izglasovali.

Če tega aktualna oblast ne bo preverila in ugotovila koruptivnega dejanja določenih oseb, ali pa preganjala mene zaradi neresničnih insinuacij, potem bom dvomil o tem, ali sploh živim v pravni državi. (sic!?)

Torej problem najbolj škodljivega zakona v zgodovini samostojne Slovenije in najbolj pravno spornega z oškodovanjem več deset tisoč oškodovancev je posledica koruptivnega dejanja določene osebe, ki je samovoljno ali po naročilu nekoga “popravila” predlog zakona in ga podtaknila poslancem v glasovanje po hitrem postopku…

Brane Terglav

Ja profesor imate prav. Bistvenega pomena so bile tudi terjatve, ki so jih imela te firme do narocnikov in so z izbrisom izginile, ker ni bilo več pravnega subjekta v pravnem prometu. To je bilo delo udbomafije kot tudi način lastninjenja podjetij v takrat niciji (družbeni) lasti. Pravne države ni bilo in je ne bo dokler bodo komunisti na oblasti in njihov sistem v veljavi. Enako je povsod v državah bivše juge. Garant.

Janez Mohorič

Res neverjetna pokvarjenost neke skupine ljudi, kateri se imajo za vrhunske pravnike, prepričan sem, da moramo z imeni na dan, to so bili M. Gaspari, N. Plavšak, A. Zalar, kdo pa je njim poveljeval pa naj povedo sami, dejstvo je da so več tisočem ljudem popolnoma uničili življenje. Prof. kapo dol…

Simon Savski

Še en dokaz profesor, da naši in vaši niso levi in desni kot bi nas vsi radi prepričali temveč bogati in revni. Ne verjemite, da se bo kdorkoli od politikov s to zadevo ukvarjal; kar je izven časa njihovega mandata jih ne zanima.

Dragica Bacani

Tudi zakon o denacionalizaciji ZDEN,je naredil ogromno krivic nam tisočim državljanom,ki smo kupovali stanovanja po Jazbinškovem zakonu. Država nam je prodajala stanovanja,ki so bila vrnjena bivšim lastnikom,kupoprodajne pogodbe pa naredila nične. Tako nas je dosti postalo najemnikov,ki smo ostali v nemilosti lastnikov potomcev.

Zdenka Zorko

Hvala, g. profesor. Res ste Človek. Pred 21 leti ste nama z možem svetovali, a žal se ni dalo nič narediti, ker sva ostala ne po svoji krivdi brez vsega. Vsa družina je trpela posledice. A vseeno hvala, da se trudite. Obljubljali so ” desni”, obljubljali so “levi”, nekateri odvetniki so z “izbrisanimi” lepo služili. Upam, da se bo našel kdo, ki bi bil pripravlje ugrizniti v to kislo jabolko. Hvala bogu za CINIP(ljudi, ki vztrajajo), daje mi upanje. Nihče, ki tega ni izkusil, ne ve, kaj vse smo preživljali. Hvala vam za pogum. Ostanite zdravi!

Gregor Humar

Hvala za ta zapis, g. Ivanjko. Dodajam analizo teksta z UI, ki pove zelo jasno in poenostavljeno, za kaj gre in mislim, da ni kaj dosti dodati:

Ta zapis odpira zelo resno vprašanje o domnevni korupciji in manipulaciji zakonodajnega procesa v Sloveniji v letu 1999, povezano z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Avtor izpostavlja, da so bile določbe, ki so omogočile prenos dolgov izbrisanih družb na družbenike in delničarje, očitno dodane brez vednosti vlade ali poslancev ter brez jasne obrazložitve.

Tvoje besedilo opisuje situacijo, ki kaže na potencialno nezakonitost v procesu sprejemanja zakonodaje in opozarja na široko družbeno škodo, ki jo je povzročila ta zakonska določba. Če bi bile te obtožbe resnične, bi šlo za enega izmed največjih političnih škandalov v samostojni Sloveniji, z dolgoročnimi posledicami za tisoče družinskih podjetnikov, ki so zaradi tega izgubili premoženje.

Zadeva vključuje več pomembnih elementov:

Hitri postopek sprejemanja zakona, ki je omogočil, da se ključne spremembe niso dovolj temeljito pregledale.

Dodan 27. člen, ki naj bi bil vstavljen brez soglasja vlade ali poslancev, kar predstavlja veliko kršitev zakonodajnega procesa.

Posledice zakona, ki so močno prizadele mala podjetja in družbenike, ki so morali prevzeti dolgove izbrisanih družb.

Če je res prišlo do takšnega posega v zakonodajni postopek, bi bila potrebna neodvisna preiskava. Korupcija na takšni ravni močno omaja zaupanje v pravno državo in v zakonodajni proces. Poleg tega besedilo poziva k temu, da bi aktualna oblast preverila te trditve, kar je tudi smiselna zahteva v kontekstu pravne države in odgovornosti.

Kako bo ta problematika obravnavana naprej, je vsekakor ključno vprašanje.

Anton Dobrovolec

Kdo je sploh kontrliral in je molčal ko so kradli družbebo imovino.Spomnim se ko smo ostali brez službe in brez odpremnin.Razprodali so hale ki smo jih gradili odpremnine pa nismo dobili.

Silvester Kmetič

Hvala spoštovani g. Ivanjko, da to delite s širšo javnostjo. To vprašanje o pravi državi, smo podjetniki skusili na še veliko drugih področjih. Žal pri nas še vedno preveč velja argument moči – predvsem politične… (Pre)velikokrat “potrpimo” in smo raje tiho, da še bolj ne ogrozimo obstoja podjetja in delovnih mest naših sodelavcev…

Marija Fortič

Spoštovani ali še vedno verjamete,da je bila Jugo on pozneje samostojna Slovenija kdaj pravna država. Vedno je bila pravna samo za tiste pri koritu,za nas navadne državljane nikoli. Veseli me pa da se počasi,počasi potrjuje to kar sem vedno govorila in dejansko zame to ni nič novega.lp

Vlasta Sagadin

Jojoj, kaj ste odkrili po toliko letih. V kakšni državi živimo. Kje je garancija, da se kaj takega ni dogajalo tudi pri katerih drugih zakonih. Mene npr najbolj žuli, kako se je od leta 2000 dalje ali pa že malo prej spreminjal odmerni količnik za določitev pokojnine. Brez spremembe zakona, kar z neko uredbo. Posledice tega zniževana so katastrofalne za deset tisoče upokojencev.

pravo#

6. oktober 2024

Pogosto sem na začetku predavanj spodbujal študente, da se ne smejo zadovoljiti s povprečnim znanjem, ki ga dobijo na fakulteti, in da poskušajo preseči povprečnost ter se povzpeti na višje vrhove pravne in družboslovne znanosti. Pripovedoval sem jim svetovno znano pripoved o orlu, ki se ni nikoli zavedal svoje moči, da lahko leti svobodno in visoko nad vsemi ostalimi ptiči.

Pripoved je preprosta in je najverjetneje nastala nekje v Afriki.

Kmet je v zapuščenem gnezdu orla našel orlovo jajce in ga položil v kokošje gnezdo, kjer se je izvalil orlić, ki je bil prepričan, da je kokoš. Orel, ki je odraščal med kokošmi, ni nikoli spoznal svoje prave narave in sposobnosti, ker je bil obdan z okoljem, ki ga je omejevalo, da bi spoznal svoje moči.

Kmet je nekega dne zgodaj zjutraj odpeljal orla na visoko goro. Ko sta prispela na vrh, ga je dvignil visoko v zrak in mu dal pogledati naravnost v svetlo jutranje sonce ter ga bodril z besedami: »Ti si orel. Rodil si se, da svobodno letiš, da dosežeš sonce. Lahko premagaš ogromne razdalje in se igraš z vetrom. Ne boj se! Poskusi! Razširi svoja krila in poleti!«

Orel, osupel nad veliko svetlobo, je počasi razprl svoja velika krila in poletel z zmagoslavnim krikom. Letel je vse višje in višje, dokler ga končno ni bilo več videti na obzorju …«

Zgodba nas na splošno spodbuja, da razmislimo o svojih sposobnostih, da se ne bojimo odleteti v višave in da sledimo svojim sanjam, namesto da bi se zadovoljili z udobnostjo znanega.

Ta pripoved ima za študente posebno pomembno sporočilo.

Študenti neredko podcenjujejo svoje sposobnosti in pogosto ne prepoznajo, da imajo edinstvene talente in sposobnosti, ki jih lahko izkoristijo v študiju in kasnejšem življenju. Ne prepoznajo vedno svojih pravih potencialov, ker se prilagajajo pričakovanjem okolice in verjamejo v omejitve, ki jim jih postavljajo drugi. Mnogi, tako kot orel v pripovedi, ne raziskujejo svoje identitete in tudi ne vedo, kaj želijo postati in koliko zmorejo. Praviloma se prilagajajo pričakovanjem drugih. Pustijo se omejiti z mnenjem drugih, namesto da bi verjeli vase in se trudili za svoje cilje. Ne postavljajo si visokih ciljev in si ne prizadevajo zanje. Čeprav bi lahko poleteli visoko kot orel, se zadovoljijo s stanjem v svojem okolju in niti ne poskušajo preseči omejitev, ki jim jih nalaga okolje, zlasti pa se ne odločijo slediti svojemu notranjemu glasu.

Pri študentih sem poskušal spodbuditi premislek o tem, da bi z zaupanjem v svoje sposobnosti lahko poleteli kot orli in da izkoristijo vsako priložnost za rast in učenje.

Predlagal sem jim, da na vidnem mestu v svojih beležnicah zapišejo kmetov stavek, ko je spodbujal orla, da je odletel: »Kdor se rodi s krili, mora z njimi leteti« …

Drago Stanovnik

Enako, kot ni vse zlato, kar se sveti, tudi ni vse kultura, kar si nadene to ime. Če je torej na videz brezmadežna kultura nasprotje kulturi naših prednikov in torej zaradi vpliva zunanjih okupatorjev taji ali negira korenine naših prednikov in je torej tudi v nasprotju z zdravo pametjo in Zlatim pravilom, je to proti kultura oziroma nekultura. Praktični primer. Vrtci, šole, stroka in lokalna skupnost smo združili moči in skupaj sestavili zbornik Železnica skozi Občino Brezovica. Otroci so povprašali o tem svoje dedke in babice stroka pa je dodala tehnične in druge podatke. Nastal je zanimiv vsestransko koristen produkt. Stare sile so ukrepale in so zato, da pedagoški kader ne bi več sodeloval s stroko in lokalno skupnostjo tudi na drugih področjih, ustanovil svoje kulturno društvo – pevski zbor, v katerem lahko pedagoški kader potroši svoj prosti čas, če ga ima. Torej ustanovitev z namenom, da naj delujejo v svojem društvu, kjer so pod kontrolo, ne pa v težje nadziranih lokalnih skupinah zunaj ali znotraj RKC. Pevski zbor jim vzame več dni na teden za vaje in nastope. Neobdelana pa ostajajo zato vsa druga kulturna, naravna, tehnična in druga področja v sestavnih delih lokalnih skupnosti… Tudi šolski učni programi učijo o tuji navlaki. Kulturna dediščina naših lokalnih skupnosti pa je v njih še vedno prepovedana. Naš kraj ima največ narodnih noš, a na srečanju praporščakov, noš in uniform, ni skoraj nobene. Skratka Samostojna Slovenija bi upravičila svojo samostojnost šele takrat, ko bi bili dejansko sposobni preklopiti iz temeljev socializma na temelje in izkušnje naših prednikov izpred leta 1941.

Spoštovani. Želim vam vse dobro in vse lepo pozdravljam.

etika#

8. oktober 2024

Pred dnevi me je obiskal študent bruc, vpisan na študij prava, ki je po prvih predavanjih ugotovil, da so predavanja preveč teoretična in težko razumljiva. Želel se je pogovoriti o tem, kako študirati pravo in kaj je posebnost tega študija. Seveda sem se z veseljem odzval in sva se dalj časa pogovarjala o tem, kako je treba koristiti predavanja za uspešen potek študija.

Mlademu kolegu sem poskušal pojasniti, da je posebnost študija prava velika količina teoretičnega učenja, ki vključuje ogromno branja in memoriranja zakonskih določb, sodb, pravnih teorij in načel. To lahko povzroči občutek preobremenjenosti, saj je treba usvojiti ogromno gradiva, ki ni vedno neposredno povezano s praktičnim delom pravnika. Značilna je kompleksnost snovi, ki zahteva visoko raven analitičnega mišljenja, pri čemer ni lahko najti jasne povezave med teorijo in prakso.

Študij prava temelji pretežno na teoriji in ne na praktičnem delu, kot je na mnogih drugih področjih študija. Posebej je to prisotno v prvih letnikih študija. V višjih letnikih se pojavlja tudi praksa, kot je simulacija sojenja, primeri resničnega sveta oziroma pogosto razgovori s pravniki iz prakse sodišč, odvetništva, gospodarstva in podobno. Teoretičnemu delu študija so prirejeni tudi izpiti, ki so lahko pisni ali pa ustni. Odgovori so praktično na hipotetična pravna vprašanja ali analiza primera, ki zahteva poglobljeno razumevanje zakonodaje in sodne prakse. Ti dejavniki pogosto povzročajo frustracije pri študentih, a hkrati motivirajo tiste, ki so strastni do prava, da vztrajajo na svoji poti.

Študentom prava se priporoča, da berejo različne vrste gradiv, ki jim pomagajo bolje razumeti pravne koncepte, razvijati analitično mišljenje ter se seznaniti z različnimi pristopi k reševanju pravnih vprašanj, kar tudi pomaga pri boljšem razumevanju prava.

Ključnega pomena je, da študenti temeljito berejo učbenike, ki so priporočeni s strani profesorjev za specifične predmete, kot so civilno pravo, kazensko pravo, ustavno pravo itd. Odsvetuje se učenje zgolj iz zapiskov. V višjih letnikih pridejo v poštev branja veljavnih zakonov, predpisov in uredb, kar je nujno za razumevanje pravnega sistema. Posebno pomembno je branje pomembnih sodnih odločb (zlasti ustavnih, vrhovnih in višjih sodišč). Sodna praksa je ključna za razumevanje, kako se zakoni uporabljajo v resničnem življenju in kako sodišča interpretirajo pravne norme. Odličen pripomoček so zbirke primerov, ki ponujajo vpogled v resnične pravne spore in njihove rešitve. Za globlje razumevanje funkcije prava in njegovih družbenih posledic so pomembna sistemska klasična dela s področja pravne filozofije, katerim se posveča pozornost v zadnjih letnikih petletnega študija.

Priporoča se branje člankov iz pravnih revij, kot so Pravna praksa, Zbornik znanstvenih razprav in druga dela. Tudi na družbenem omrežju se najdejo zanimivi opisi pravnih vprašanj iz pravne prakse.

Osebno sem študentom pogosto priporočal književna dela o slavnih pravnih primerih in sodnikih, biografij priznanih pravnikov, ki kažejo vpogled v pravno miselnost in nudijo navdih za pravniško delo. Pravo ima bogato zgodovino, zato je pomembno razumeti razvoj pravnih sistemov skozi čas.

Pravo je močno povezano z veščinami prepričljivega argumentiranja. Branje knjig o retoriki in argumentaciji, kot so dela Aristotela (Retorika) ali sodobne knjige o pravni argumentaciji, je zelo koristno. Veščina nastopanja v javnosti in obvladovanje retorike sta pogoj za uspešno opravljanje pravniškega poklica.

Mojega mladega prijatelja bruca je, tako kot mnoge študente, strah pred rimskim pravom, ki je po mnenju mnogih študentov najtežji predmet. K študiju rimskega prava je treba pristopiti z zavestjo, da je rimsko pravo temelj evropskega pravnega sistema in je osnova za razvoj številnih sodobnih pravnih konceptov. Zgodovinska narava tega predmeta zahteva poglobljeno razumevanje pravnega sistema starega Rima, ki se bistveno razlikuje od sodobnih pravnih sistemov. Študentom dela težave zapletena terminologija, ki pa je še vedno pomembna za razumevanje razvoja modernega prava. Veliko terminologije v rimskem pravu je v latinščini, kar je za mnoge študente dodatna ovira. Razumevanje latinskih izrazov in njihovih pravnih pomenov zahteva dodaten trud in čas.

Za danes bi to bilo dovolj, sva ugotovila in se dogovorila, da se bova občasno še srečala in nadaljevala pogovore o poklicnem delu pravnika, ki je poklic bodočnosti, vendar v spremenjeni vlogi svetovalca pri urejanju medsebojnih razmerij med ljudmi, ki postajajo vsak dan bolj kompleksna ter polna nerazumevanja in sporov …

Tadeja Tamše

To je pa zares odličen nasvet. Pogosto je med ljudmi napačna predstava, da je študij prava “eno samo suhoparno učenje zakonskih določb in snovi/teorije na pamet” . To je do neke mere res, ampak je študij prava (in sploh potem delo pravnika) še mnogo več in je to pravno-teoretično znanje, ki ga usvojiš pri študiju samo dobra osnova, da je pravnik/ca potem usposobljen/a analitične in kritične presoje posameznega primera in iskanja ustrezne rešitve le-tega s souporabo “zdrave kmečke pameti”.. Že med študijem je potrebno ves čas iskati smisel in namen določene pravne ureditve (čeprav je mogoče takrat to še težko) in je potem tudi “učenje na pamet” dosti lažje in dobi svoj smisel.. Še toliko bolj kasneje pri delu, ki ga pravnik/ca opravlja. Rimsko pravo nam bo (verjetno vsaj večini) pa tako ostalo “nepozaben spomin na študij” in verjetno je tako tudi prav.

Simon Savski

Dobri nasveti, če mu pa še ne bo uspelo v rednem študiju, pa se tako kot jaz še vedno lahko odloči za študij ob delu, pri čemer lahko študijsko snov lažje razume s povezovanjem s pridobljenimi praktičnimi izkušnjami. Vsaj pri meni je tako uspevalo s predmeti z delovno pravnega, upravnega, kazenskega in podrocja varstva clovekovih pravic. Še celo primeri iz Rimskega prava so mi bili blizu ob resevanju sosedskih sporov v Policiji.

Vlasta Groman

Komplimenti! Edino moram pripomniti, da vsak študij temelji na teoriji, ne samo pravni. Tudi na drugih področjih, posebno v tehniki, je potrebno dobro zastaviti teoretična znanja in podlage, da se potem lahko razumejo prijemi in postopki v praksi, kar se aplicira proti koncu študija. Teorija je tudi nujno potrebna na vseh področjih, če želimo razvijati nove metode, nova spoznanja in nadgraditi obstoječe prakse v dobrobit napredku.

Drago Stanovnik

Vse zapisano drži. Predvsem pa je v življenju pomembna zdrava kmečka pamet in vodilo Zlato pravilo. Ne pa kot Ustavno sodišče in taki kot Čeferini, ki se obračajo po domačem in tujem vetru…..

Franjo Sarman

Respekt g. Profesor. Tema za prvo uro predavanj za vse bruce prava.

Kati Min

Odlični Vaši napotki in nasveti! …kajti brez branja knjig bo mladi nadobudnež le še eden več v vrsti današnjih številnih “strokovnih obrtnikov”…

študij#

9. oktober 2024

Nekoč sem študentom z veseljem delil aforizme o pravu, za katere nisem bil vedno prepričan, da so jih takrat razumeli. Danes, ko bivše študentke in študente z veseljem in spoštovanjem srečujem kot ugledne pravne osebnosti na sodišču, v odvetništvu, tožilstvu, gospodarstvu, državni upravi, pravni znanosti (hvala bogu manj v politiki), omenjene aforizme ponovno objavljam, ker sem prepričan, da jih bodo veliko bolj razumeli…!

Pravniki s svojimi postopki pri vodenju sodnih sporov prispevamo h kulturi karnevala v družbi. Za razliko od literatov pravniki fetišizirajo institucionalno pravno kulturo in zavračajo vse njene odklone. Kljub temu pa uživajo v parodiji in satiri, ki jo ustvarjajo s svojimi tožbami, sodbami in pripravljalnimi spisi.

Podobno kot literati v svojih delih mrcvarijo z detajlnimi opisi žensko in njeno obnašanje v srečanju z moškim, tako pravniki mrcvarijo pravo in pravico v srečanju s človekom. Književniki manipulirajo z ženskostjo enako kot pravniki v pravu s pravico. Razlika med literati in pravniki je v dejstvu, da literati poskušajo prikazati ženskost mimo nje same, pravniki pa nikdar ne poskušajo pravice iskati mimo prava. Kot je ženska neizbežna resničnost preživetja človeške vrste, tako je pravica neizbežna resničnost preživetja prava.

V slovenski literaturi avtorji jasno opisujejo razlike med političnimi zaporniki v zaporu in kriminalci. Za pravnike pa so vsi zaporniki enaki.

Moj že pokojni znanec Dušan Mevlja je v knjigi »Norčavo zrcalo smeha« našteval koristne poklice, vključujoč tudi vlačugo, ki je prepričana, da opravlja usmiljeno delo, ker zadovoljuje možem skrite nagone, in pri tem dodal: »Moj bog je nima rad, in ima skoraj prav.« (stran 191) Med koristnimi poklici pa ni omenil pravniškega.

Tako kot so krščanski misleci v preteklosti razvijali in utrjevali krščansko dogmo o »nevarni ženski«, tako sodobni pravniki še vedno razvijajo dogmo o nevarni pravici v pravu.

V socializmu se je politika polastila ekonomije in prava. V kapitalizmu v slovenskih razmerah pa politika počasi pušča ekonomijo, si pa še bolj lasti pravo.

Že imenovani znanec Dušan Mevlja je tudi zatrjeval, da »mnogi citirajo druge v svojih objavah, da lahko pobirajo honorar«. To ne velja za pravnike v znanosti, ki morajo po zakonu veliko pisati in še več citirati, da bi lahko bili citirani in bi tako dobili naslov profesorja«.

Nikoli mi ni jasno, zakaj sodniki ne govorijo o tem, kaj osebno delajo v sodnem poslopju, ker vedno uporabljajo izraz »sodišče vas je obsodilo«, kar pomeni, da sebe istovetijo s sodiščem.

Med pravniki so tudi takšni, ki se profesionalno ukvarjajo z alkoholizmom.

Mariborskim in drugim »provincijskim pravnikom« je po mnenju ljubljanskih pravniških elit potreben face lifting, da bi bili pravno in profesionalno uspešni.

Za mnoge pravnike sodnike je izrek težkih sodb za kazniva dejanja relativno bistveno lažja zadeva kot pa poznejše življenje s spominom na to sodbo in na človeka, ki leta in leta ostaja v zaporu.

Pri nekaterih pravnikih se človeške vrednote, ki so jih dobili kot otroci v domu svojih staršev, v času poklicnega življenja naenkrat spremenijo na glavo kot v cameri obscuri.

Matija Halas

Šala stoletja bi bila,ko bi vice o pravnikih objavili njihovi klienti ali ali tretje stranke!In to po redosledu,od sodnega osebja do advokatov in drugih,ki jih ljudje ne opazijo!

pravo#

9. oktober 2024

Seveda smo osemdesetletniki ponosni, da smo doživeli ta leta, vendar podzavestno čutimo, da tega ponosa ne deli z nami tudi družbeno okolje.

Ponos na svoja leta je izraz spoštovanja do lastne življenjske poti, izkušenj in modrosti. V družbi, kjer je mladost pogosto idealizirana in se ceni le produktivnost, ne pa tudi srčnost, je izjava starejše osebe, ki ponosno sprejema svoja leta, kontraproduktivna.

V sodobni družbi pogosto obstajajo negativni stereotipi o staranju, kot so ideje, da so starejši ljudje “breme” za družbo, da ne prispevajo več k družbeni koristi in da bi se morali umakniti ter »izprazniti prostor” mlajšim, kar se odraža v negativnih stališčih do starejših ljudi. Pritiski na pokojninske sisteme in socialne storitve lahko privedejo do percepcije, da so starejši ekonomsko breme. Saj vsi vemo, kako se oblast otepa razprav o povečanju oziroma usklajevanju pokojnin.

V družbi smo nepripravljeni za soočanje s staranjem. Starost nas opominja na našo lastno minljivost, kar je mnogim neprijetno. Namesto da bi se soočili s staranjem kot naravnim delom življenjskega cikla, obstaja tendenca, da se starejše ljudi potisne na rob, stran od oči in misli mlajših generacij. To ni sporno, čeprav tega ne bo nihče jasno povedal, kar je še bolj obremenjujoče zaradi nespornega zavestno ali podzavestno prisotnega občutka odvečnosti pri starejših. Staranje je pogosto prikazano kot proces fizične in mentalne degradacije, kar vodi v marginalizacijo starejših in njihovo simbolno “izrinjanje” iz središča družbenega življenja.

Starejši ljudje, že upokojeni, niso več dojemani kot “prispevalci” h gospodarstvu, temveč kot “porabniki” socialnih storitev. To ustvarja občutek, da so manjvredni za družbo. Vsi se spomnimo občutkov v času korone, kako smo se odzivali precej drugače, če je umrl mlajši ali stanovalec v domu upokojencev.

Pravica do dostojne starosti, vključno s pokojninami in zdravstvenim varstvom, so ključni vidik socialne pravičnosti, katere pomen in vsebina v naši družbi ni vedno dobrodošla …

Božo Mijatovic

Drži kot pribito. Vedno več je starejših 80, 90+. Veliko je takšnih kateri niso doživeli niti 30. To je življenje. Trenutno 62, upam da pridem v vaša leta. Lp

Vojko Runjak

Zelo lepo in pozitivno razmišljanje. Le korajžno naprej spoštovani profesor.

Vlasta Sagadin

Milčinski je napisal: Nekatera peresa hvalijo starost. Ta peresa so osli.

Starost je vse sorte. Lepo obdobje, če je zdravje. Če ga ni, pa lahko težko obdobje za starostnika in svojce. Vsak dan molim, da bi bila kos preizkušnjam, ki bodo s starostjo sigurno prišle.

Cvetka Vrabič

Boleča resnica. Že v družini in v vzgojnih inštitucijah se pogovarja o ” tisti stari”, “starci”, …kar otrokom in najstnikom,… pomeni ” tisti ki so “odveč”. Kdo nam že vzgaja mladino… …sami.

Marko Pavliha

Dragi Šime, jaz sem ponosen nate in vesel, da se poznava. Upam, da bom doživel tvoja leta in bil tudi tako ustvarjalen kot si ti

Ana Četkovič Vodovnik

Hvala vam, dr. Šime Ivanjko, za vaš prispevek k razmišljanju, tako posameznikov kot družbe, o nas, ki smo njen starajoči se, žal, odmirajoči del. Naša zapuščina pa bo vendarle na svoj način pomagala njenemu nadaljnjemu razvoju in obstoju.

Vera Krivec

Spoštovani vsi starostniki! Ni dvoma, da je vse kar je gospod profesor napisal, res. Samo 80 je samo 10 več kot 70. 70 je samo 10 več kot 60……Tisti, ki smo pri teh letih še vedno aktivni, ne štejemo številk, ampak uspehe. Kaj je uspeh? Je vir energije, ki je neuničljiv,.je zadovoljstvo, da si borec,ki lahko še vedno premagaš drugače misleče, je veselje, ki ga v mladosti nisi poznal, je samozavest in samospoštovanje do samega sebe, je visoka stopnja ljubezni do sočloveka, je najlepši nasmeh, ki ga podariš sebi in ga vidijo drugi. Spoštovani gospod profesor, vidimo vaš nasmeh.

starost#

13. oktober 2024

Ko sem pred nekaj dnevi na družbenem omrežju objavil (na novo spoznano) ugotovitev, da so strokovne službe Vlade Republike Slovenije pred 25 leti naknadno, po tem ko je Vlada določila vsebino Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), samovoljno dodale četrti in peti odstavek 27. členu citiranega zakona, ki določata ex lege dolžnost, da morajo delničarji oziroma družbeniki plačati obveznosti izbrisane družbe iz svojega lastnega premoženja, me mnogi sprašujejo, ali je podana možnost ustavne presoje omenjenega dejanja.

Ta kršitev ni bila znana javnosti, so pa določene osebe iz oblastnih struktur vedele za vsebino naknadnega vnosa omenjenih določb v Predlog zakona. Doslej v nobenem sodnem sporu oziroma v zvezi z navedeno temo, in tudi ne v večkratnem postopku presoje ustavnosti, ni bilo govora o omenjenem nesprejemljivem “popravljanju” predloga zakona.

Kot sem na družbenem omrežju že pojasnil, je Finančno ministrstvo, kot predlagatelj zakona, pripravilo Predlog zakona, brez določb o prenosu obveznosti izbrisanih družb na družbenike, in ga posredovalo Vladi, ki bi naj dokončno oblikovala njegovo vsebino. Vlada je na svoji seji dne 27. maja 1999 sprejela oziroma določila vsebino Predloga zakona brez omenjenih spornih določb. Strokovne službe Vlade so naslednji dan, 28. maja 1999, posredovale Državnemu zboru “popravljeni” Predlog zakona, v katerega so samovoljno vnesle omenjene sporne določbe. Iz zapisnika seje Vlade z dne 27. 5. 1999 ni razvidno, da je Vlada kar koli spreminjala v Predlogu zakona, ki ga je prejela s strani Ministrstva za finance.

Ta kršitev ni bila znana javnosti, so pa določene osebe nedvomno vedele za vsebino naknadnega vnosa omenjenih določb v Predlog zakona.

Glede vprašanja, ali bi Ustavno sodišče lahko presojalo ustavnost omenjenega ravnanja v postopku sprejemanja zakona, sem mnenja, da je to možno, s tem da predlog za ustavno presojo lahko vložijo le privilegirani predlagatelji: Varuh človekovih pravic, poslanci DZ ali Državni svet.

V 47. členu ZUstS je določeno, da Ustavno sodišče presoja zakone, ki več ne veljajo, posledice neustavnosti pa še niso odpravljene. Vsak postopek torej, ki se je začel na podlagi dotičnega nesrečnega zakona (zdaj so v postopku izvršbe), je takšen – posledice še niso odpravljene.

Menim, da bi po naravi stvari moral poseči v to problematiko Varuh človekovih pravic, z vložitvijo predloga za presojo ustavnosti ravnanja takratne strokovne službe Vlade oziroma ustavnosti postopka sprejetja zakona.

Kratka pravna utemeljitev:

Tretji odstavek 21. člena ZUstS določa, da US pri odločanju o ustavni skladnosti zakonov presodi tudi ustavnost in zakonitost postopkov, po katerih so bili sprejeti. Torej je presoja postopka vezana na vsebinsko presojo – če gre za kršitev človekovih pravic. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-128/93 pojasnilo, da skladno s 160. členom Ustave ni pristojno za odločanje o tem, ali je Državni zbor pri sprejemanju posameznega zakona upošteval določbe o postopku, ki jih vsebuje Poslovnik. Po stališču te odločbe je treba presoditi, ali so zatrjevane postopkovne nepravilnosti takšne, da lahko vplivajo na neustavnost zakona, saj nanjo ne more vplivati vsaka kršitev zakonodajnega postopka, ampak le kršitev tistih pravil, ki so določena z Ustavo. Tukaj ne gre za kršitev Poslovnika, temveč temeljev pravne države in vladavine prava.

Čeprav Ustava o vsebini posameznih zakonodajnih faz in postopkovnih vprašanjih glede oblikovanja predloga zakona nima določb, pa je vendar očitno, da ne more biti v skladu z Ustavo podtaknjen naknadni vnos določb v Predlog zakona, ki ogrožajo lastniško pravico.

V odločbi U-I-197/97 je Ustavno sodišče zapisalo, da zakonske določbe niso protiustavne samo, kadar je v neskladju z Ustavo njihova vsebina, ampak so lahko protiustavne tudi zaradi kršitve ustavno določenega postopka sprejema (sic)!

Z drugimi besedami: ustavna presoja postopka je precej omejena, a je vendarle možna takrat, ko je tudi očitek suma kršitve človekovih pravic, kar pa v dotičnem primeru ni sporno.

Prav z opisanim vsebinskim dodatkom v Predlogu zakona je poseženo v pravice lastnine in podjetništva (33. člen Ustave (lastnina) in 74. člen (podjetništvo)).

Varuh človekovih pravic je torej pristojen, in po mnenju mnogih tudi dolžan dokončati 25-letno kalvarijo več tisoč oškodovancev, ne glede na to, kako bo Ustavno sodišče odločilo, ali so tisoči oškodovancev ostali brez osebnega premoženja zaradi samovoljnega »popravljanja» Predloga zakona s strani strokovnih služb takratne Vlade. Z dokončno ustavno presojo bo možno vrniti zaupanje v pravno državo, ne glede na to, kako bo sodišče odločilo.

PS:

Glede na to, da je Varuh človekovih pravic doslej dosledno odklanjal kakršno koli aktivnost v zvezi z izbrisanimi pravnimi osebami, ni pričakovati, da bi vložil predlog za ustavno presojo na novo ugotovljenih nepravilnosti, ki so povzročile toliko škode državljanom Republike Slovenije. Glede na dosedanji molk političnih oblastnih organov v zvezi z Zakonom o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra, bo omenjeno vprašanje drugorazrednega pomena in spravljeno pod tepih .

Molk državnih organov ali tistega, ki bi morali ukrepati, resno ogroža zaupanje državljanov v pravno državo. Pravni sistem temelji na transparentnosti, odgovornosti in enakopravnosti pred zakonom. Če državni organi ne odgovarjajo pravočasno ali ustrezno na zahteve državljanov, to lahko vodi do občutka nepravičnosti in neenakosti, kar spodkopava temeljne vrednote pravne države. Zaupanje v pravosodni sistem in vladne institucije je ključno za delovanje demokracije …

Tone Potocnik

Gre za zelo preprosto dejstvo…, če bi imel varuh človekovih pravic ali skupina poslancev pokončno hrbtenico, bi to moral storiti.

Ker pa je većina ljudi v politiki brez tega in ne zasledujejo nacela pravice in resnice, ampak žal strankarskim in lastnim interesom…, ostati zgoraj in vladati, pleniti. To velja za vse politične opcije, leve in desne.

Milojka Vihtelič

Zakaj oz. v kakšnem primeru pa so bile družbe izbrisane?

Šime Ivanjko

V letu 1999 je bil sprejet Zakon finančnem poslovanju podjetjih, ki je po kratkem postopku, izbrisal iz sodnega registra okoli 20.000 gospodarskih družb brez urejanja pravnih razmerij med izbrisano družbo in njenimi dolžniki. Izbrisane so bile družbe, ki se niso uskladile z Zakonom o gospodarskih družbah. Ob tem pa je določal, da morajo delničarji oziroma družbeniki plačati dolgove upnikom iz svojega lastnega premoženja. Takšno rešitev ne pozna nobena država. To določbo o prenosu dolgov na družbenike je vpisala v zakonski predlog strokovna služba Vlade samovoljno ali pa na podlagi naročila neznanih oseb, potem, ko je Vlada določila besedilo predloga zakona brez določb o prenosu dolgov na družbenike. Zakon je bil sprejet po hitrem postopku in poslanci niso opazili podtaknjen dodatek v zakonu. Več o tem lahko preberete v monografiji; Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center, Maribor, 2021. Lep pozdrav.

Janez Mohorič

Prof., ob vsem tem vašim prizadevanju že skoraj četrt stoletja se poraja samo eno vprašanje, kdaj se bodo oblastniki zavedali, da so samo prvi med enakimi, da peljejo družbo v smeri čim bolj pravične družbe, brez šikaniranja, brez hinavščine. S pridobitvijo mandata si oblastniki ne bi smeli privoščiti nobene zlorabe, ki bi bila v škodo ljudi, da pa le ti sprejmejo zakon z fikcijo za nazaj (več kot 10 let), da lahko odvzamejo ljudem njihovo osebno premoženje, pa bi moralo regirati tudi državno tožilstvo. Nekaj podobnega se je dogajalo leta 1945 z nacionalizacijo z to razliko, da tedaj ni nihče ostal brez strehe nad glavo. Po ZFPP pa so podjetnike in družbeniki dobesedno nagnali na cesto. Smo res pravna in socialna država, enakopravnih ljudi. Ne, ker vsi najodgovornejši odločevalci v RS že četrt stoletja vedo, da je bil ZFPP napaka, pa to prikrivajo z vso svojo nesluteno močjo oblastnikov, pravnih – zamegljenih tolmačenj, To lahko delajo, saj imajo neomejena sredstva, imajo neomejeno število “stroke”, kateri delujejo po nalogah “politike” napram več tisočem ljudem, kateri so popolnoma obubožali in nimajo sredstev niti za normalno življenje, kaj šele za drage odvetnike. To država ve in to ubogo rajo počasi izčrpava, počasi zadevo pometa pod preprogo. Predsednica RS naj bi bila predsednica vseh državljank in državljanov, pa nam odgovarja samo da nam želi veliko uspeha pri reševanju te zapletene zgodbe o prenosu obveznosti za več kot 10 let nazaj. Ne predsednica očitno ne more razumeti tisoče obubožanih katerim je ZFPP odvzel vse – dobesedno vse, osebno lastnino, ugled, da ne govorimo o životarjenju prizadetih, ne ga. predsednica tega ne more razumeti, gospa sedijo na miljonih.

Marta Leljak

Vsi prizadeti si želimo samo Eno, da se nam povrne vsaj delna odškodnina za nezakonito, po krivici odvzeto osebno premoženje, katerega so si brez sramu prilastili tisti, katerim naše premoženje ni pripadalo, prilastili do si ga z goljufijo in prevaro tudi Zakone o finančnem poslovanju družbe in s.p. je takratna vlada spremenila tako, da je goljufom najbolj ustrezalo.

pravo#

15. oktober 2024

Ko na družbenem omrežju prebiram objave in gledam fotografije lepih trenutkov, čutim veselje, da smo narod srečnih ljudi in da smo uspešni. Kaj je biti srečen, je zelo težko opisati, in pogosto se sreča zamenjuje z veseljem ob določenem trenutku ali dogodku. O skrivnostih srečnega življenja ne vemo skoraj ničesar, čeprav veliko govorimo o sreči. Nekje sem prebral, da se razvija posebna »znanost o srečnem in zadovoljnem življenju«. Ob tem pa se sprašujem, kaj nas naredi srečne in izpolnjene in zakaj nekaterim ljudem življenje tako dobro uspeva, medtem ko so drugi polni malodušja in se zdijo obsojene na večno nezadovoljstvo.

Veliko bolj me zanima, kaj je to uspeh v življenju. Zagotovo je uspešno življenje lažje opredeliti, čeprav se razume na različne načine, odvisno od posameznika in njegovih vrednot, ciljev ter okolja. Osebno menim, da je uspešen tisti, ki se počuti človeško notranje izpolnjenega, srečnega in zadovoljnega z lastnimi odločitvami in dosežki. Postavljanje in doseganje pomembnih osebnih in poklicnih ciljev je za mnoge pokazatelj uspeha. To vključuje tako karierne dosežke kot tudi osebni razvoj, hobije ali dosežke na drugih področjih. Za uspeh v življenju so ključnega pomena podporni odnosi z družino, prijatelji in drugimi bližnjimi osebami. Pri tem psihologija posebej poudarja kvaliteto odnosov z ljudmi: 1) ki jih človek mora imeti rad, 2) ki jih potrebuje v vsakdanjem življenju, 3) katerim je učitelj ali mentor in 4) s tistimi, ki so njemu učitelji ali mentorji.

K uspehu v življenju pritiče telesno in duševno zdravje. Brez zdravja lahko postanejo drugi dosežki manj pomembni. Nekateri uspeh povezujejo s finančno varnostjo ali neodvisnostjo, vendar pri tem ne gre za materialno bogastvo, ampak dovolj sredstev za življenje brez stresa in negotovosti. Občutek uspeha se povečuje, ko človek prispeva k družbi, pomaga drugim ali deluje na način, ki izboljšuje svet. Uspešen človek vedno najde ravnotežje med različnimi vidiki svojega življenja – delo, prosti čas, družina, osebni razvoj – pri čemer se ne ve, ali je uspeh pogoj ali posledica. Dejstvo je, da je uspeh vedno povezan z notranjim mirom.

Uspeh v življenju ni enoznačen in ni nujno povezan s tem, kako nas vidijo drugi, ampak predvsem s tem, kako sami doživljamo svoje življenje.

In v katerem obdobju življenja naj bi bil človek uspešen?

Občutek izpolnjenosti, sreče in zadovoljstva z lastnimi odločitvami in dosežki lahko pride v različnih življenjskih obdobjih, odvisno od posameznika in njegovega osebnega razvoja, okoliščin ter vrednot. Vendar pa lahko ločimo nekaj splošnih trendov glede tega, kako se ljudje počutijo v različnih življenjskih fazah. V srednjem obdobju (od 30. do 50. leta) mnogi ljudje gradijo svojo kariero, ustvarjajo družino ali uresničujejo osebne ambicije. Če uspejo doseči svoje cilje, lahko občutijo veliko izpolnjenost. Običajno pa se v tem obdobju spopadajo z iskanjem ravnovesja med delom, družinskim življenjem in osebnimi interesi, kar je lahko vir nezadovoljstva in stresa. V tem obdobju človek išče ravnovesje med upravljanjem različnih življenjskih področij. Začenja se tudi vrednotenje lastnih dosežkov in začetek preizpraševanja, ali živijo življenje, ki jih resnično izpolnjuje.

V starejšem obdobju (po 60. letu) življenja ljudje pogosto precenjujejo svoje življenje. Če imajo občutek, da so živeli smiselno in v skladu s svojimi vrednotami, lahko občutijo globoko izpolnjenost oziroma nelagodje, če zaradi tekmovanja z drugimi niso dosegli svojih ciljev. V tej starosti se ljudje pogosto naučijo sprejemati življenje takšno, kot je. To obdobje je lahko čas, ko posamezniki najdejo notranji mir, če so se sprijaznili z lastnimi omejitvami in sprejeli svoje življenjske izkušnje. Občutek izpolnjenosti ni nujno vezan na določen čas v življenju, ampak je povezan z notranjo perspektivo posameznika, njegovimi pričakovanji, cilji in sposobnostjo, da sprejme svoje življenje takšno, kot je.

Po 80. letu starosti uspeh ne igra velike vloge, ker izzivi, povezani s staranjem, kot so zdravstvene težave in fizične omejitve, povečujejo potrebo po osebni sreči, ki jo iščejo v povezanosti z družino in skupnostjo. Uživajo v stikih z družino, vnuki in prijatelji. Ti odnosi so vir sreče, podpore in občutka pripadnosti. To so trenutki, ki so izredno dragoceni zanje, ne pa toliko za druge okoli njih. Ta razkorak, katerega se mlajši sploh ne zavedajo, starejše lahko boli. Sočasno pa je treba, da se v tem obdobju življenja učimo ceniti ljubezen in skrb, ki nam jo izkazujejo najbližji, da ne govorimo posebej o odprtosti za pomoč drugih.

Mnogi starejši ljudje se v tem obdobju poglobijo v duhovne ali osebne refleksije, kar jim prinaša globlji občutek smisla in sprave z življenjem in smrtjo. Ta povezanost z nečim večjim od sebe lahko prinese notranji mir in zadovoljstvo. Posebej jih osrečuje občutek hvaležnosti za vse, kar so doživeli in dosegli, in poskušajo pozabiti na tisto, česar niso uspeli doseči. Postajajo mirnejši, ne obremenjujejo se več s kariernimi ali družbenimi dosežki, najraje uživajo v miru in tišini. Cenijo preproste užitke, kot so narava, dobra hrana, prijeten pogovor ali toplo sonce. Namesto strahu pred smrtjo sprejemajo svojo minljivost, kar prinese globok občutek notranjega miru.

Mnogi starejši ljudje dosežejo to fazo z globoko hvaležnostjo in spokojnostjo, kar jim prinaša občutek izpolnjenosti in sreče. To je največji življenjski uspeh …

Suzana Pirtovsek

Zelo dobro izhodišče dragi Šime o tem kaj je sreča? Vsak bi jo opisal drugače, kajti sreča je prispodoba o nečem kar doživljamo si želimo ali trenutno občutimo. Prej bi to vprašanje pogledala iz filozofskega okvirja kajti sreča ni nekaj opriemljivega ne izhaja iz materialnega, se jo ne da dotakniti. Torej kaj je sreča? Sreča je le del občutenja ki se sproži kot zadovoljstvo s nečim kar si postaviš za cilj v doličenem obdobju. To ni stanje duha to je le ena majhna stopnička ki prispeva graditvi stanja duha. In to stanje duha pa je sestavljeno iz niza lepih , manj lepih, teških ali lahkih trenutkov našega bivanja. In v tej pisani sliki naših trenutkov doživimo različna stanja od vshičenosti do monotonije, od sreče do razočaranj, od ljubezni do izgub in to kar buri ta prostor življenja s dramatičnimi občutki ki poganjajo našo energijo je tista fizika vseh občutkov in stanj kot je tudi občutek sreče.

Milan Skerbinek

Da, dobrota je edina, ki osrečuje tistega, ki je dobrote deležen in tistega, ki jo daje. Dobrota nima cene, nima meja, ne pozna zavisti, ne pozna plačila, dobrota se dobrotniku vrača na nebroj načinov, tudi mnogokrat nevidnih, vendar doživetih. Dobrota je edino za kar se splača boriti in potruditi!

Marjana Pavliha

Tisti, ki vas imamo možnost brati, imamo srečo. Čeprav slovenski pregovor pravi, da je sreča opoteča, torej sreča ni stalna, nanjo se je težko zanesti…..vendar obstaja. Hvala za vaš zapis

Boštjan Boštjan

Dragi Šime, za nas je sreča, da deliš to z nami, kateri te spoštujemo in imamo radi. Sreča je res tisto obratno od nesreče ali nerazpoloženja in sitnosti oziroma nagajivosti . Vse dobro tebi in vsem tvojim prijateljem, kateri smo prečitali tvoj zapis.

življenje#

16. oktober 2024

Konzulat u Mariboru s tugom javlja članovima Hrvatske zajednice u Mariboru i slovenskim prijateljima, da je 14.10. 2024 preminuo naš dragi utemeljitelj Hrvatskog kulturnog društva, prijatelj, liječnik Ratko.

Rođen je 1944. u Velikom Prologu, Vrgorac.

1970. godine završio je studij medicine u Zagrebu. Nakon studija radio je u Koprivnici, Sl. Brodu i otoku Braču, gdje je živio do odlaska u Sloveniju. Godine 1975. zaposlio se u Splošni bolnišnici u Mariboru gdje je specijalizirao urologiju. Umirovljen je 2009. godine.

Svoj posao obavljao je s puno ljubavi, profesionalizma i predanosti. U liječničkoj karijeri su mu na prvom mjestu bili njegovi pacijenti. Uvijek je govorio, da se titula doktora ne stječe samo diplomom, već prije svega ljudskim pristupom i pristupačnošću osobi kojoj je potrebna pomoć.

U svom radu iskazao je profesionalnost i veliko iskustvo, što su cijenili njegovi kolege i pacijenti.

Njegova predanost zdravstvu i Hrvatskoj zajednici ostavila je neizbrisiv trag kod onih, koji su ga poznavali.

Dragi nam Ratko je krajem osamdesetih godina prošlog stoljeća bio jedan od najaktivnijih članova inicijativnog odbora za organiziranje zajednice Hrvata u Mariboru. Njegov , doprinos i utjecaj koje je imao u svojoj radnoj okolini je bio posebno vidljiv u poticanju Hrvata u Mariboru, da glasaju za osamostaljenje Slovenije na plebiscitu 1990 godine.

Njegova strast za pomaganjem drugima i njegova nepokolebljiva vjera u snagu zajednice uvijek će ostati u našem sječanju.

Poslijedni oproštaj održati će se u oproštajnoj dvorani na Pobrežju 18.10. 2024 ob 11,30. Pokop će se obaviti na Mirogoju u Zagrebu.

Počivaj u miru dragi Ratko!

Članovima obitelji, srodstvu i prijateljima izražavamo duboku sučut!

Prof. dr. Šime Ivanjko, počasni konzul RH.

slovo#

19. oktober 2024

Ob letošnjih 50. Dnevih slovenskih pravnikov 17. in 18. oktobra 2024 v Portorožu sem bil vesel, da so mi organizatorji Zveza društev pravnikov Slovenije, Zveza društev za gospodarsko pravo in Lexpera d.o.o (Gv založba) zaupali organizirati in voditi posebno sekcijo: Pravo in pravniki na družbenem omrežju ob 50. jubilejnem srečanju, saj sem bil zraven že pri organizaciji prvih tovrstnih srečanj.

Za Dneve slovenskih pravnikov je značilno, da med prvimi iniciirajo pomembna družbena vprašanja, ki so posredno ali neposredno povezana s pravom. V tem kontekstu je letošnja posebna sekcija bila namenjena razpravi o pravu in pravnikih na družbenem omrežju. S svojimi prispevki so sodelovali prof. dr. Sara Ahlin Doljak, Izkušnje pravnice z uporabo družbenega omrežja; prof. dr. Matija Damjan, Pravna ureditev družbenih omrežij; Alenka Jerše, univ. dipl. pravnica, Pogledi informacijskega pooblaščenca na izzive varstva zasebnosti pri objavljanju pravnih vsebin na družbenem omrežju; mag. Matej Zenc, Pravo in pravniki, zlasti odvetniki na družbenem omrežju v Avstriji; in zasl. prof. dr. Šime Ivanjko, profesor, Pravo in pravniki na družbenem omrežju, v št.6-7/2024. Predavatelji so poudarili koristnost nastopanja pravnikov na družbenem omrežju in ob tem tudi opozarjali na nevarnosti, kot so: zavajanje uporabnikov omrežij, neresnične objave ali pa objave, ki so v nasprotju s poklicnimi standardi in poslanstvom pravnika v družbi. Zanimive so bile izkušnje kolegice prof. dr. Sare Ahlin Doljak, ki je poudarila: »Družbeno omrežje je pomemben sestavni del spoprijemanja z mojo invalidnostjo.«

Sekcija je ponudila poglobljene vpoglede v aktualne trende in prihodnje izzive družbenih omrežij, ki vse bolj vplivajo na naša življenja, tako na osebnem kot tudi na pravno poslovnem področju. Poudarjeno je bilo, da je udeležba pravnikov na družbenem omrežju koristna, ob spoštovanju poklicno etičnih načel in varstva zasebnosti, ter da družbena omrežja lahko nudijo možnosti za osebno in poklicno rast ter dvig pravne kulture v družbenem okolju

Posebej gre moja osebna zahvala za uspešno izvedbo sekcije predavateljicam kolegicam Sari Ahlin Doljak, Alenki Jerše in predavateljem kolegom Matiji Damjanu ter Mateju Zencu.

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor, vaša prisotnost na Dnevih pravnikov je bila neskončno razveseljiva, z vodenjem te sekcije pa ste prezentirali tudi vašo znano “up to date” orientacijo.

Veseli me, da sem se tega strokovnega zbora kolegov po premoru lahko udeležila in se počutila kot doma. Tudi mlada generacija se najde v tem krogu kolegov, kar me zelo veseli. Obe soorganizatorici združenj pravnikov sta poleg impresivne Lexpere, izvajalke dohodka, izvrsten zgled in kontinuiteta tako odličnega dogodka. VIVAT, FLOREAT! Naj živi in cveti!

Sara Ahlin Doljak

Spoštovani zaslužni profesor dr. Šime Ivanjko, z velikim veseljem in hvaležnostjo se obračam na Vas, saj mi je bilo dano, da sem bila že pred leti, kot Vaša študentka na magistrskem študiju, deležna Vašega mentorstva, ki mi je bilo v velik navdih. Vaša strokovnost in modrost sta mi utrdili pomembne temelje za moj nadaljnji študij in kariero. V veselje mi je, da sem letos ob 50. Dnevih slovenskih pravnikov imela priložnost ponovno biti v Vaši sredini in sodelovati na sekciji o pravu in pravnikih na družbenih omrežjih. Vaša prisotnost in razprava sta dodali neprecenljivo vrednost sekciji, ki je osvetlila pomembnost etičnega ravnanja pravnikov na družbenih omrežjih in izpostavila izzive, s katerimi se soočamo v digitalnem svetu. Zahvaljujem se Vam za vse, in upam, da bomo imeli še veliko priložnosti za nadaljnje sodelovanje.

Šime Ivanjko

Hvala draga kolegica Sara Ahlin Doljak, za lepi komentar. Cenim Vašo pripravljenost sodelovanja v omenjeni sekciji in še posebej za vsebinsko poglobljeno razmišljanje o pojavu družbenih omrežjih, ki bodo v bodoče še kako oblikovala naša življenja. Lep pozdrav in vse najboljše!

pravo#

20. oktober 2024

Pisati v enem jeziku je umetnost, pisati v dveh pa prava mojstrovina. Božidar Brezinščak Bagola se kot dvojezični avtor giblje med dvema svetovoma, vsakim s svojo zgodovino, kulturo in jezikovnim bogastvom. Njegova dela raziskujejo meje jezika, medtem ko skozi pisanje ustvarja prostor, kjer se srečujeta dve različni kulturi. Ta edinstven pristop ne bogati samo književnosti, ampak tudi odpira nova vprašanja o identiteti, pripadnosti in izražanju. Njegov bogat književni opus vključuje romane, eseje in kratke zgodbe, ki jih piše v obeh jezikih, obenem pa se kot prevajalec posveča prenosu del med kulturami. S tem odpira vrata za literarno občinstvo in tudi za globlje razumevanje jezikovnih in kulturnih razlik. Njegovo delo, kot avtorja in prevajalca, je nepogrešljivo pri gradnji mostov med svetovoma, ki bi drugače ostala ločena. Njegov književni opus je globoko prežet z izkušnjo življenja ob državni meji (Hum na Sutli, HR – Rogatec, SLO), kjer se prepletata dva naroda in dve kulturi. Z izjemnim občutkom za intimo pripoveduje o svoji družini, življenju na tem edinstvenem geografskem in kulturnem stičišču, ter o globokih osebnih trenutkih, ki jih zaznamuje bivanje med dvema svetovoma. Njegovo pisanje je kot most, ki ne povezuje le jezikov, temveč tudi ljudi, zgodbe in kraje, ki so vpeti v zgodovino in sedanjost obmejnega življenja.
Božidar Brezinščak Bagola je hrvaški in slovenski pisatelj, član Društva hrvaških književnikov in častni član Slovenskega društva pisateljev. Rodil se je leta 1947 v občini Hum na Sutli, Hrvaško Zagorje. Študiral je v Ljubljani, Zagrebu, Münchnu in Beogradu. Diplomiral je na Teološki fakulteti v Zagrebu 1974, in na Filozofski fakulteti v Beogradu 1978. Prve pesmi je objavil leta 1968 v Novem Sadu (Polja) in Ljubljani (Študentska tribuna).
Piše v hrvaščini in slovenščini. Slovenske pesmi in zgodbe je objavljal v radijski oddaji Literarni nokturno, ter v časopisih in revijah: Klic časa, Razgovori,Tribuna, Problemi, Dialogi, Prostor in čas, Sodobnost, Obrazi, Most, Mladika, Zvon in Locutio. Prva pesniška zbirka v slovenščini Samoobsodba mu je izšla v ediciji Pota mladih pri Mladinski knjigi v Ljubljani leta 1974, druga, z naslovom Moje slovenske izkušnje, pri Mohorjevi družbi Celje leta 2003, in tretja, z naslovom Tu in tam čez mejo, pri Literarni družbi Maribor 2015.
V zadnjem obdobju je s svojim literarnim ustvarjanjem večkrat nastopal v Sloveniji. Tako je bil gost na tribuni v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki mu je 10. junija 2024 pripravila literarni večer, posvečen njegovi poeziji in prevajanju. Pozdravni govor je imela tajnica in odgovorna urednica Matice slovenske dr. Ignacija Fridl Jarc. O njegovem prevajanju slovenskih del v hrvaščino so spregovorili akademik in pesnik dr. Boris A. Novak, pesnik in literarni kritik dr. Brane Senegačnik, romanopisec in pesnik dr. Miklavž Komelj ter filozof in esejist dr. Peter Kovačič Peršin. Izvoljen je bil za častnega člana Društva slovenskih pisateljev in Matice slovenske.
Te dni je v Zagrebu izšla njegova knjiga VOLJA DO ŽIVLJENJA (eseji, potopisi, razgledi in pisma), v kateri avtor iz prve osebe in skozi medsebojno povezane avtobiografske fragmente izpisuje pomembne strani kulturne in družbene zgodovine Hrvaškega Zagorja in Hrvaške v njuni organski povezanosti predvsem z slovenskim, pa tudi širšim južnoslovanskim sosedstvom( srbskim, bosansko -hercegovskim. Predgovor h knjigi je napisal hrvaški filozof prof. dr. Hrvoje Jurić.

kultura#