4. januar 2023

V svojih porumenelih in težko čitljivih arhivskih zapisih sem pred dnevi našel tudi zabeležko o mojem predlogu organom, takrat šele ustanovljene Univerze v Mariboru leta 1975, o tako imenovani možnosti akademskega pospeševanja. Ta izraz (Academic acceleration) sem našel v svetovno znani ameriški študiji Lewisa Termana, ki je desetletja preučeval razvoj nadarjenih otrok.
Pri akademskem pospeševanju gre za možnost, da bolj vestni, skrbni, delovni in tudi nadarjeni študentje lahko pospešijo svoj študij s tem, da ga dokončajo pred rednim rokom, predpisanim s statutom univerze ali z zakonom. V mojih arhivskih papirjih je zapisana zabeležka o predlogu takratnim organom naše univerze, da bi v statutu podrobneje opredelili možnost, da študentje lahko opravljajo izpite tudi pred rednimi izpitnimi roki oziroma pred dokončanimi predavanji. Preprosto, da imajo možnost hitrejšega prehoda iz enega v drugi letnik (kot ta možnost obstaja na nižjih stopnjah rednega šoanja). Izhajal sem iz lastne izkušnje pospešenega izobraževanja v klasični gimnaziji oziroma pozneje pri izrednem študiju prava. Tudi ko sem kasneje opravljal funkcijo kadrovskega direktorja v Metalni Maribor, sem vedno dajal prednost univerzitetnim diplomantom, ki so »hitro« končali študij, torej praviloma v rednih rokih. Zdelo se mi je, da je treba omogočiti mladim vestnim študentom, da čim prej končajo študij, brez kakršnihkoli popuščanj pri znanju, in jih motivirati za to, da čim prej stopijo na »trg dela«.
Vedno sem razmišljal, da če bi imel možnost vplivati na organizacijo študija, bi posvetil posebno pozornost »najboljšim« in »najslabšim« študentom, pri čemer seveda ne vem natančno, kdo so tisti »najboljši« in tudi ne kdo so »najslabši«. Vem samo za tiste številne, za katere mi je bilo vedno žal, da so vrgli »puško v koruzo« in prenehali študirati. Ocene v nobenem primeru niso edini izkaz o tem, kdo je boljši in kdo slabši. Izhajam iz dejstva, da obstajajo določene strukture študentov, ki lažje študirajo, so bolj motivirani in veliko več dela vlagajo v študij kot drugi. Ti si zaslužijo nagrado s tem, da čim prej zaključijo študij, na drugi strani pa si tisti najslabši zaslužijo pomoč.
Takrat ni bilo posluha za takšna razmišljanja in tudi ne vem, ali danes obstajajo na univerzi dostopne možnosti akademskega pospeševanja oziroma strokovne pomoči akademskemu zaostajanju ali opuščanju študija. Menim, da je velika škoda storjena tistim mladim, ki niso dokončali študija, pa bi ga lahko, ker to vpliva negativno na celotno življenje posameznika, da ne govorimo posebej tudi o družbeni škodi.
Ni mi poznano, ker ne spremljam neposredno študentskega življenja na univerzi, ali se tem vprašanjem danes posveča potrebna pozornost in ali obstajajo strokovne službe, ki se ukvarjajo s to problematiko, o kateri sem na družbenem omrežju sporadično že večkrat pisal.
Osebno ne verjamem v tezo, da obstajajo »rojeni geniji«, čeprav vem, da obstajajo bolj ali manj nadarjeni ljudje, pri katerih je opazna večja ali manjša sposobnost za študij. Verjamem, da sta družbeno okolje in zlasti volja posameznika odločujoča dejavnika, ali bo človek v življenju razvil svoje možnosti v vsej razsežnosti. Prav v omenjeni Termanovi študiji se navaja primer, da je sam avtor zavrnil dva otroka, češ da nista dovolj nadarjena, da bi ju vključil v svojo raziskavo, čeprav sta ta dva otroka v odraslosti dobila Nobelovo nagrado. Prav tako iz te študije izhaja, da poudarjanje v času otroštva, kako je otrok nadarjen, škodi temu otroku, ker ne razvije dovolj motivacije, da bi si prizadeval za znanje ali pa razvoj določenih sposobnosti, saj je prepričan, da je to njemu dano in si ni treba posebej prizadevati.
Bojim se, da sta sodobno izobraževanje in študij postala tehnicistična, organizacijsko merljiva in vrednotena, ne pa vsebinsko prilagojena potrebam človeka in njegovim lastnostim. Mnogi bolj ali manj nadarjeni, bolj oziroma manj vestni, so prepuščeni sami sebi in vrženi v danes zelo razburkano morje življenja. Ni tistih, ki bi jim pravočasno vrgli reševalni jopič …

Marjana Pavliha
Lepo profesor, bilo bi prav tako, kot ste napisali.

Milan Robič
najprej srečno, zdravo in uspešno ter nato dejstvo, da največ talentov (inteligenca, nadarjenost, ustvarjalnost) propade, nikoli niso na vrhu ker niso dovolj vztrajni/prizadevni pri iskanju poslanstva v panogi v kateri so zablesteli in kasneje pospešeno neslavno propadli.

Alenka Brnčič
V demokratičnih državah zahodnega tipa, je to vprašanje kar dobro urejeno in strokovnost se vzpodbuja, ne glede na politično pripadnost oz. svetovni nazor. Vi omenjate leto 1975, ko v Titovem režimu strokovnost in usposobljenost nista bili na prvem mestu in je obstajala politično strogo kontrolirana Univerza.

Nana Turk
Nekdo, ki je motiviran, dela v vzpodbudnem okolju bo lahko dosegel zelo dobre rezultate, četudi ni genij.

Albina Štimac
U nekim zemljama je već odavno riješeno..

Jožica Šmerc Kovačič
Izjemno dobro razmišljanje. Bilo bi potrebno na tem področju kaj narediti!

študij#