17. november 2022

Privatizacija je uvod v destrukcijo totalitarizma, ki se je začel v 80-ih letih v Angliji in Franciji, ko sta bili obe državi močni. V Sloveniji in na Hrvaškem pa državi nista bili dovolj močni, da bi jo izvedli, in so jo zato izvedli bivši socialistični politiki ter njihovi otroci. Izvedba privatizacije je bila neracionalna in škodljiva ter vodena z enakimi socialističnimi političnimi interesi, brez potrebnega strokovnega znanja. Državna administracija ni bila močna in je prepočasi spoznavala procese ropanja družbene lastnine ter je ohranjala državno premoženje le za potrebe proračuna. Delavci kot delničarji niso bili sposobni prevzeti svojih pravic, še manj pa varovati skupnih interesov družbe v procesu uvajanja demokratičnih družbenih sprememb in oblikovati tudi razvojne strategije.

#podjetništvo, #privatizacija

V visoki starosti se mi vse pogosteje pojavlja potreba po pospravljanju. Odpiram omare, predale, pregledujem dokumente in se sprašujem: Ali bom to še potreboval? Pri marsičem dobro vem, da ne bom, pa vendar stvar odložim nazaj. Morda še pride prav.

Posebej težko je s knjigami.

Knjige sem vse življenje zbiral, nekatere tudi napisal, mnoge so mi bile podarjene, največ pa sem jih kupil. Iskal sem jih, bral, podčrtoval, se iz njih učil, z njihovimi avtorji soglašal in se z njimi tudi prepiral. Bil sem ponosen na svojo lepo urejeno knjižnico s približno 9.000 knjigami.

Danes stojim pred njimi in vem, da večine teh knjig ne bom nikoli več odprl. Pa jih vendar težko vzamem s police in zavržem.

Še težje je, ko knjigo ponudim mlajšemu izobraženemu človeku, prepričan, da mu podarjam nekaj vrednega, pa mi prijazno odgovori: »Hvala, če jo bom potreboval, jo bom kupil.«

Takrat se zavem, kako zelo se je spremenil naš odnos do knjige. Zame ni bila samo vir informacij in znanja. Bila je nekaj, kar sem želel imeti ob sebi. Bila je sled nekega razmišljanja, srečanja, obdobja mojega življenja.

Zato me prizadene pogled na kupe zavrženih knjig, ki čakajo, da jih odpeljejo in uničijo. Med njimi vidim knjige, ki sem jih hranil več kot petdeset let.

In ob pospravljanju lastne knjižnice počasi razumem, zakaj je tako težko.

Ne pospravljam samo knjig.

Pospravljam svoje spomine, svoje delo, svoja iskanja in del svojega življenja.

Knjigo lahko vzamem s police in jo odložim. Toda kam naj odložim življenje, ki je ostalo med njenimi stranmi?

Še težje se je posloviti od knjige s posvetilom ki mi jo je pred mnogimi leti podaril dober prijatelj. Na prvi strani je s svojo roko napisal nekaj lepih besed, me morda pohvalil, mi čestital ali se mi zahvalil ter se podpisal in pripisal datum. Včasih je prav ta datum pomenil nekaj posebnega njemu ali meni.

In če jo vendarle odložim, se zalotim ob skoraj otroški misli: Ne bom mu povedal, da sem njegovo darilo zavrgel.

Takšna knjiga nenadoma ni več samo knjiga. Ko jo vzamem v roke, ne berem njenega naslova, ampak posvetilo. Prepoznam pisavo, spomnim se človeka in morda celo trenutka, ko mi jo je izročil. Kako naj takšno knjigo odložim med star papir?

Če ga ni več, mu tega tako ali tako ne morem povedati. Če še živi, mu verjetno tudi ne bom. Čutim namreč, da nisem zavrgel samo knjige. Kot da sem zavrgel droben materialni dokaz nekega prijateljstva, srečanja in trenutka, ki se ne bo več ponovil.

Toda posvetila ne morem zavreči tako preprosto. V njem je človek!

9. marec 2022

Moj znanec je bil pred nekaj dnevi slabe volje. Povabil sem ga na kavo in kozarček … (slednjega ne smem zapisati, ker bi to bila komercialna reklama) in se je pritoževal, da:

• je razočaran, ker je pred tridesetimi leti bil prepričan, kako bo naša dežela druga Švica;

• se danes družba šele spušča v avanturo z demokracijo in so vsi postali verbalno veliki demokrati, ne da bi sploh vedeli, kaj je demokracija;

• je danes, malo pred volitvami, tako seksi vstopiti v politično sfero in se družiti z levičarji le po besedi in z desničarji v praktičnem življenju;

• bodo najboljši prijatelji pomrli pred njim;

• se njegovi znanci ločujejo v pozni starosti, kot nobelovec Mario Vargas (perujski pisatelj), ki se je ločil star 79 let po 50. letih zakona;

• se boji, da ne bo pred dokončno poslovitvijo napisal pravno veljavne in pravične oporoke;

• mu bodo osmrtnico objavili s slovničnimi napakami;

• ima še kup knjig, ki mu jih pošiljajo založbe in jih še ni prebral, ker nikoli nima časa;

• še vedno ni uspel povrniti (za vnuke) nacionaliziranega premoženja, ki so ga komunisti vzeli njegovemu dedku;

• bi še toliko rad povedal mladim o preteklem težkem življenju, vendar ga mladi nočejo poslušati;

• mediji zavajajo in prikrivajo pravo resnico;

• ne mara sodobnih romanov, ki se začnejo z dogajanjem v spalnici, namesto da se končajo pred vrati spalnice, tako kot jih je bral v mladosti, ki so mu omogočali, da si sam zamišlja pravi konec romana;

Da bi ga pomiril, sem mu dal le nasvet, kako je treba napisati pravno veljavno oporoko, ne vem pa, kaj je to pravična oporoka.

Zanimivo je, da sva se po izpiti kavi in ob kozarčku, za katerega ne vem, ali je bil še napol poln ali pa napol prazen, začela pogovarjati, kako je življenje tudi v starosti lepo in razburljivo ter kako sva srečna, da živiva zdaj in tukaj.

Šele sedaj spoznavamo grozoto vojne v Ukrajini, zlasti ko spremljamo starejše in nemočne, ki morajo zapuščati svoje razrušene domove in iskati postelje pri tujih dobrih ljudeh.

Ugotovila sva, da se sploh ne zavedamo, kako smo srečni, in res ne vemo, zakaj nas take malenkosti, o katerih sva se pogovarjala, motijo.

#starost, #življenje

2. marec 2022

Srečanje s starostjo je srečanje z neznanim. Ne vemo, kaj je sploh starost, kdaj, kje nastopi in kako poteka oziroma koliko časa bo trajala. Gre za prvovrstno presenečenje, da nismo umrli, čeprav ni več tistega, kar nam je nekoč predstavljalo bistvo in smisel življenja.

To misel je lepo povedal pesnik Hermann Hesse: “Imel sem dve trajni ljubezni in bil prepričan, da se bosta končali šele s smrtjo. Oni sta se končali, jaz pa nisem umrl?“

V starosti odmetavamo tisto, v kar smo vlagali toliko skrbi, prizadevanja in napora, misleč, da nas bo to osrečevalo do smrti.

Potek starosti je podoben lupljenju čebule, ko odstranjujemo reženj po reženj in nam na koncu v rokah nič ne ostane.

V razmerju do širšega okolja nas marsikaj moti, vendar nimamo komu tega povedati. Zavedamo se, da smo breme družbe, vendar nam tudi tega nihče ne pove.

Kljub temu pa je tudi starost lepa …

Marjana Pavliha

Starost = Življenje

Lučka Laure

Imam mami, ki bo čez nekaj mesecev praznovala 90 let. Ker sem že upokojena skrbim zanjo in bom do konca. Ne bo umrla v domu. Zaenkrat ji glava še dobro funkcionira, a telo…….

Enkrat sem nekje prebrala, da je starost samo za hrabre ljudi. Moja mama je hrabra.

Sem pa vesela, moj dragi profesor, da ste odprli tudi temo o staranju. Morda bodo prijatelji delili z nami svoja razmišljanja o staranju in starosti.

S staranjem se pri mnogih ljudeh, tudi pri meni, odpirajo vprašanja o veri in Bogu.

Barbara Bračič

Vedno, s svojim zapisom, vzpodbudite moje misli! Takole bom rekla: za mene je bilo srečanje z več obdobji v življenju presenečenje. Včasih prijetno in včasih ne! Najstništvo je bilo super, brez problemov, ker sem imela odlične sošolce s katerimi smo še sedaj, po 50 letih, prijatelji. Razumevajoče in zelo odprte starše!

Vstop v odraslost, končanje študija, poroka, materinstvo so bila zahtevna leta o katerih prej nisem nič vedela! In je kar šlo!

Sedaj sem v zadnji četrtini življenja. Dobro mi gre! Imam krasnega moža, vnuka, ki je velika “faca” in nekaj svojih drobnih radosti. Ena od njih je šola plesa v skupini pri Katarini Venturini. Nekaj odličnih prijateljic, žal pa je moj dober prijatelj umrl in to me žalosti.

Življenje me je nekajkrat preizkusilo in sem ostala pozitivna in pogumna!

Zdrava sem in to je dovolj! Kako bo v prihodnje ne vem! Bom videla, ko pride na vrsto ta “jutri”! Se bom takrat sekirala ali pa ne!

#starost

19. februar 2022

Znano je, da drugi veliko vedo o nas, česar mi sami o sebi ne vemo, in da mi vemo o drugih, česar oni o sebi ne vedo. Informacije o nas in o drugih se prenašajo preko obrekovanja, opravljanja in neznosne potrebe, da se obvestijo drugi o neobičajnih novostih, ki se tako ali drugače lahko izvedo. Obrekovanje in opravljanje je oblika komuniciranja v našem okolju, ki ga žal že sprejemamo kot običajni del vsakodnevnega življenja.

Danes družbena omrežja in mediji govoricam, pa tudi obrekovanju, dajo poseben zagon, sklicujoč se na napačno razumevanje ustavnega načela svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja (39. člen Ustave RS). Pri tem pa se pozablja, da je tudi ustavno pravna svoboda govora omejena s civilizacijsko kulturo in moralo ter zlasti z nujnim spoštovanjem ugleda in časti ter dobrega imena.

Manj pa je znano, da je tudi obrekovanje kaznivo dejanje po 159. členu KZ: »Kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev oziroma če je to storjeno. Če je obrekovanje storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.« Če je tisto, kar se neresnično trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z zaporom do dveh let.

Pri obrekovanju je bistveno, da človek namenoma želi drugemu povzročiti škodo. S tem ko se obrekuje, se lahko sproži cela veriga škodljivih posledic, pri katerih je težko zaznati, da je zanje odgovoren prav obrekovalec. Obstaja celo posebna znanost na temo obrekovanja, ki ga (jo) obvladajo vohuni in velikokrat tudi mediji. Če želi medij uničiti podjetje, potem bo objavil zgodbo, kjer bo napaden z neresnicami lastnik, sočasno pa bo mimogrede omenjeno njegovo bogastvo.

Obrekovanje ima običajno jasno določeno usmeritev, to je škodovati drugemu, istočasno pa tisti, ki obrekuje, gradi svojo pomembnost s tem, ko dokazuje svojo povezavo z virom, itd. Za vplivne osebe v družbi je zelo pomembno, ali sodelujejo v obrekovanju s svojimi izjavami. Tega se moramo zavedati in sprejeti odgovornost za svoje izjave, ne glede na to ali so podane preko medijev ali družbenih omrežij. Nekateri trdijo in znanstveno dokazujejo, da se je človeški jezik razvil prav na opravljanju drugih. Pri obrekovanju ni pomembno, ali je resnica ali neresnica temveč zavedanje, da bo to imelo škodljive posledice.

Opravljanje ali ogovarjanje je manj škodljivo od obrekovanja, vendar ni nedolžno, zlasti v ožjih družbenih sredinah. To je vsakdanje opravilo manipulativnih ljudi, ki so nezadovoljni s seboj in niso avtentični oziroma se ne želijo izpostaviti. To jim je neke vrste obramba. Praviloma opravljanje drugih povzroča oblikovanje ožjih skupin, uničuje medsebojno zaupanje, ovira komunikacijo in škodi ugledu tistega, ki ogovarja in tistega, ki je ogovarjan. Opravljanje je oblika zabave, kajti ljudje se pri tem sprostijo in je bolj pogosta v komunikaciji pri ženskah. Ko opravljanje postaja nevarno in se poglablja ter ima lahko škodljive posledice, se je potrebno umakniti ali pa spremeniti pogovor, v skladu s staro dunajsko šolo.

Od obrekovanja in ogovarjanja pa je treba ločiti informiranje drugih o početju ali pojavu, ki smo ga zaznali tako ali drugače o drugem. Takšno informiranje je lahko tudi dobronamerno ali pa se »dobri« informatorji sploh ne zavedajo, kako je to nepotrebno in povzroča zaskrbljenost in strah pri prizadetih. Informator praviloma želi povzročiti zaskrbljenost, ki vzpodbuja, da človek začne delovati v smislu preprečevanja škodljivih posledic ali pa poskuša odpraviti škodljive posledice.

Obrekovanje je primarna metoda vohunjenja in vohuni, to vemo iz prakse, so, v povezavi z mediji, specialisti izvajanja obrekovanja.

Ob vsem tem razmišljanju se vedno s prizadetostjo spomnim, kako so mi prijatelji, znanci in neznanci pred leti zaskrbljeno in s strahom (pogosto tudi s prikritim veseljem) sporočali o razpravi na zaprti seji Državnega zbora Republike Slovenije o tajnem elaboratu Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA), v katerem sem bil opredeljen kot nevaren tuj vohun, ki naj bi deloval na uničenju slovenskega gospodarstva v interesu drugih držav.

Kdaj pa kdaj se mi vsiljuje misel, da je smisel življenja (mnogih ljudi) greniti življenje sebi in drugim.

#družbena omrežja, #govorice, #opravljanje, #kaznivo dejanje

1. januar 2022

Splošno znano je, da pozabljamo na novoletne zaobljube, kako bomo z novim letom spremenili svoje življenje.

V pogovoru z znancem mi je slednji zatrdil, da letos res ne bo pozabil, da bo v tem letu “bolj skrbel zase in za svoje najdražje, da bi bili zadovoljni in srečni, kot pa za stanje na bančnem računu”.

Kolikor sem od njega slišal o konkretnih načrtih, ki naj bi jih uresničil, resnično dvomim, da bo spoštoval svojo odločitev.

“Živi bili pa vidjeli”, znajo povedati na Hrvaškem, kadar dvomijo v izrečene zaobljube.

#novo leto, #zaobljube

Moj  spomin na 27. maj 1964 ni le osebni spomin, ampak dragoceno pričevanje o času, ko je bila pot do znanja mnogo težja kot danes — posebej za človeka, ki ni prihajal iz privilegiranega okolja. Prav zato ima dogodek tega dne za mene  toliko večjo vrednost. Tistega dne sem diplomiral pred rednim rokom predavanj kot izredni študent ob delu na Višji pravni šoli v Mariboru. Ne gre le za opravljene zadnjih  izpitov   ampak za pogum, tiho vztrajnost in vero vase, ki se je rodila kljub dvomom okolice. Tistega dne sem zares začutil, da človek ni določen s tem, od kod prihaja ali kakšno delo opravlja, ampak predvsem s svojo voljo in vztrajnostjo. Kot kurir in telefonist  pri Zavarovalnici Maribor sem pogosto neopazno hodil po hodnikih med ljudmi, ki si verjetno niso mogli predstavljati, da isti mladi človek, ki se trudi z knjigo preseči samega sebe.

Danes, po toliko letih, se še vedno jasno spominjam tiste notranje sreče in samozavesti, ki jo človek občuti, ko premaga tudi lastne dvome. Takšni trenutki človeka spremljajo vse življenje. Dajo mu moč za nove poti, nova znanja in nove izzive.

Morda se današnjim generacijam zdi samoumevno, da študirajo, toda v našem času je bilo izobraževanje ob delu pogosto dejanje velike osebne discipline in odpovedovanja. Zato verjamem, da lahko tudi moja izkušnja komu pove nekaj pomembnega: da vztrajnost pogosto premaga predsodke, in da človek z delom ter vero vase lahko doseže mnogo več, kot mu drugi pripisujejo.

Prav v tem je lepota življenja — da največje zmage niso vedno tiste, ki jih občuduje množica, ampak tiste, pri katerih človek sam pri sebi začuti: »Zmogel sem.«

Te moje  besede niso samohvala. So iskreno pričevanje človeka, ki je svojo pot gradil z delom, pogumom in učenjem. Takšne zgodbe imajo veliko vrednost tudi danes, ker mladim in drugim ljudem pokažejo, da življenjska pot ni odvisna samo od okoliščin, ampak tudi od notranje odločnosti.

Za mene  lep in ganljiv spomin želim deliti z svojimi bralci.

Moja  zgodba ima prav posebno težo tudi zato, ker se je odvijala v času trdnega socializma, ko so bile poti pogosto že vnaprej nekako določene: kdo bo ostal delavec, kdo bo študiral, kdo »sodi« med izobražence in kdo ne. Prav zato je moj uspeh še bolj dragocen. Tiho sem prestopil nevidno mejo, ki jo je družba takrat pogosto postavljala med ljudi.

V tistih letih ni bilo veliko razumevanja za človeka, ki je želel ob delu študirati in preseči okvire, ki so mu bili nekako določeni. Toda prav zato je bil vsak opravljen izpit ne samo akademski uspeh, ampak tudi osebna zmaga nad dvomi, predsodki in utrujenostjo vsakdanjega dela.

Danes se mi zdi, da človeka najbolj oblikujejo prav tiste poti, ki jih prehodi tiho, brez velike podpore in brez posebnega priznanja okolice. Ko pa po mnogih letih pogleda nazaj, ugotovi, da so mu prav ti koraki dali samozavest in notranjo trdnost za vse življenje.

Če bi moral še enkrat izbirati, bi kljub vsem naporom ponovno šel po isti poti. Ne zaradi diplom ali nazivov, ampak zaradi občutka, da človek z vztrajnostjo lahko spremeni svojo usodo.

Ob pogledu na porumeneli časopisni izrezek iz Večera z dne 20. junija 1964 danes ne vidim le novice o študiju, ampak mladeniča, ki je prvič zares verjel vase. Zato mi ta stari časopisni izrezek pomeni mnogo več kot le novico — v njem je shranjen eden najsrečnejših trenutkov moje mladosti.

Danes 13. maja 2026 sem stal v tišini ob vozilih, ki so po enainosemdesetih letih odvažala človeške ostanke iz mariborske Dobrave proti Hrvaški. Dolga kolona 17. mrtvaških vozil ni bila samo organiziran državni prevoz kosti. Bila je tiho pričevanje o času, ko je človek človeku prenehal biti človek. Ko so po koncu vojne, v dneh, ko bi moralo orožje utihniti, še vedno govorili maščevanje, strah in smrt.

Ob majhnih simbolnih krstah v vodilnem vozilu sem razmišljal: kdo so bili ti ljudje? Kakšna imena so nosili? Kdo jih je čakal doma? Kdo jih je zadnjič objel? Med njimi gotovo niso bili samo vojaki. Bile so tudi matere, žene, starejši ljudje, morda otroci. Ljudje, ki jih je vrtinec zgodovine odnesel med množico poraženih, med tiste, ki jim po vojni ni bilo prizaneseno. In potem desetletja niso imeli niti groba niti imena.

Kot otrok v Hrvaškem Zagorju sem prvič slišal govorice o mariborskih pobojih. Takrat nisem vedel, kje je Maribor, nisem razumel zgodovine, še manj politike. Toda v glasu starejših je bilo nekaj, kar otrok začuti: strah in bolečina, ki ne mineta. Ko sem mnogo let pozneje prvič prišel v Maribor, sem želel videti kraj, o katerem se dolgo ni smelo govoriti. Človek čuti, da zemlja včasih molči težje kot ljudje. Tam nisem našel odgovorov, našel pa sem občutek, da resnica nikoli popolnoma ne izgine, tudi če jo desetletja zakrivajo molk, ideologije ali prepovedi.

Današnji trenutek me je zato posebej pretresel. Ne zaradi politike, ne zaradi državnih protokolov, podpisov listin o izročitvi kosti 500 po drugi svetovnih vojnih umorjenih  oseb brez sodišča. Na današnji poslovitvi ni bilo  govorov se slišala le duhovnikova tiha molitev… Ganila me je misel, da se nekdo po tolikem času vendarle vrača domov. Čeprav samo v kosteh. Čeprav brez imena. Človek namreč ne potrebuje samo življenja – potrebuje tudi grob, spomin in dostojanstvo.

Ko sem opazoval ministra Vlade RH za hrvatske branitelje Tomo Medved, veleposlanika HR v Sloveniji mag. Boris Grigić, duhovnika in peščico prisotnih, sem imel občutek, da smo priča nečemu večjemu od zgodovinskega dogodka. Kot da se po dolgih desetletjih, deloma vrača človečnost. Morda prepozno za mrtve, toda nujno za žive. Narod, ki si ne upa pogledati tudi svojih temnih strani, ostane ujetnik preteklosti. Sočutje do mrtvih ne pomeni opravičevanja zločinov. Pomeni priznanje, da nihče ne bi smel izginiti brez imena, brez molitve, brez znamenja, da je nekoč obstajal.

Posebej boleča je misel na tiste civile, ki so verjeli, da jih bodo zavezniške sile zaščitile. Mnogi so bežali v strahu, ne vedoč, kaj jih čaka ob vrnitvi. In potem so bili izročeni smrti. To ostaja ena največjih moralnih ran našega prostora. Ne zaradi politike, ampak zaradi človeka. Zaradi vprašanja, kako hitro lahko zmaga postane maščevanje in kako hitro ideologija utiša vest.

Ko danes razmišljam kot star človek, se mi zdi, da je najpomembnejše prav to: da mrtvim vrnemo dostojanstvo, živim pa resnico. Brez sovraštva. Brez novih delitev. Samo z zavedanjem, da nobena zmaga ne more biti velika, če nad nemočnimi ostane nepokopana tišina.

In morda je bila prav današnja tiha kolona vozil na poti proti Hrvaški meji, kjer so jih čakala delegacija oblastnih in cerkvenih organov, nekaj takega — pozni, zelo pozni pogreb ljudi, ki ga desetletja niso smeli imeti.

Postopek pokopa mrtvih v skladu z civilizacijskimi tradicajami začenja v obeh državah. Upam , da to ne bo povzročalo ideološkh delitev na dobre in slabe ljudi v vojni.

Ob današnji poslovitvi sem kljub žalosti občutil tudi tiho zadovoljstvo. Po dolgih desetletjih se je vendarle začel civiliziran in dostojen postopek pokopa mrtvih, kakršnega človeku dolgujeta tako narod kot država. Pomembno je, da pri tem sodelujeta obe državi, slovenska in hrvaška, saj mrtvi po tolikem času ne potrebujejo novih sporov, ampak mir.

Iskreno upam, da ta dejanja ne bodo postala razlog za nove ideološke delitve na »dobre« in »slabe« ljudi iz časa vojne in povojnih let. Zgodovine ni mogoče razumeti črno-belo, še manj pa jo zdraviti z novim sovraštvom. Dostojen pokop ni politično vprašanje, ampak temeljno civilizacijsko dejanje. Gre za spoštovanje človeka in priznanje, da ima vsakdo pravico do groba, imena in spomina.

Morda prav v tem tihem vračanju mrtvih domov tiči tudi majhna možnost, da bodo prihodnji rodovi znali o preteklosti govoriti bolj mirno, bolj človeško in brez želje po novih delitvah.

6. maja smo obiskali Urad predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar in 7. maja 2026 tudi Urad predsednika Republike Hrvaške Zorana Milanovića v Zagrebu, kjer je potekala tradicionalna prireditev »Srečanje z Zelenim Jurijem«. Kulturni program so oblikovali člani mlajše mladinske folklorne skupine KUD Oton Župančič Vinica ter člani Kulturno-umetniškega društva Frankopan Bosiljevo iz sosednje Hrvaške.

Zeleni Jurij ni le del ljudskega izročila, temveč tudi pomemben simbol skupne zgodovine, identitete in povezanosti ljudi na obeh straneh meje. Takšna praznovanja krepijo prijateljstvo, sodelovanje in medsebojno razumevanje med Slovenci in Hrvati.

Druženje in pogovor s predsednico Natašo Pirc Musar ter predsednikom Zoranom Milanovićem sta bila zanimiva in vsebinsko posvečena utrjevanju prijateljstva med slovenskim in hrvaškim narodom, ki v zgodovini nikoli nista vodila vojne, kot je poudaril predsednik društva Mitja Lamut.

Sprejema so se udeležili tudi veleposlanik Republike Hrvaške mag. Boris Grigić ter častna konzula Hrvaške Božo Dimnik, dr. med., in prof. dr. Šime Ivanjko.

Od odprte do prikrite nepravičnosti

Danes je velika sobota. Kristjani se spominjamo, kako je bil pred približno 2000 leti obsojen pravični človek, Jezus Kristus, na smrt s križanjem.

O samem postopku nimamo sodnega zapisnika, prav tako ne vemo, ali je bil formalno dokumentiran. Na voljo imamo predvsem poročila, ki so jih zapisali apostoli več let po dogodkih. Kljub temu pa je ena okoliščina bistvena: Jezus ni imel zagovornika (odvetnika v današnjem pomenu besede). Nihče ni dejansko stal na njegovi strani in ga branil — z izjemo posrednega opozorila žene Poncij Pilat, ki je opozorila, da gre za nedolžnega človeka.

Z današnjega vidika je takšen postopek nesprejemljiv. Odsotnost zagovornika pomeni hudo kršitev temeljnih procesnih pravic in bi imela za posledico razveljavitev postopka.

Treba je razumeti tudi zgodovinski kontekst: sojenje ni potekalo po rimskem pravu, temveč v okviru judovskega versko-političnega sistema. Pilat kot rimski upravitelj ni sam izrekel obsodbe, temveč jo je pod pritiskom množice in voditeljev judovskega ljudstva potrdil.

Če si postavimo vprašanje: zakaj ni bilo branilca?, je odgovor v tem, da ne govorimo o postopku v sodobnem smislu. Takrat ni obstajal sistem procesnih jamstev, kot jih poznamo danes.

Odsotnost branilca pa ni samo pravni problem — je tudi simbolni.

Jezus stoji sam pred oblastjo, pred množico, pred verskimi voditelji in pred državo. Postopek tako odpira temeljna vprašanja: vprašanje pravičnosti, vprašanje moči množice in oblasti, vprašanje resnice brez zaščite ter vprašanje, kaj se zgodi človeku, ko ga nihče ne brani.

Simbolno gledano gre za osamljenost resnice. Resnica o njegovi nedolžnosti nima podpore. Sistem pravičnosti odpove, ker ni uravnoteženega postopka — ni nikogar, ki bi vzpostavil ravnotežje.

Evangeliji večkrat poudarjajo, da Jezus molči. To lahko razumemo kot zavestno držo: ne brani se na običajen, pravni način. Njegova »obramba« je eksistencialna — stoji v tem, kar je.

Ta zgodba pa ni le zgodba o enem človeku. Gre za univerzalni vzorec: ljudje se lahko znajdejo v položaju, ko jih nihče ne brani — niti prijatelji niti institucije.

Če bi imel Jezus branilca, bi se postopek verjetno vsaj zapletel ali odložil. Branilec bi lahko:

• izpodbijal pričanja,
• opozoril na nepravilnosti (npr. nočno zaslišanje, pritisk množice),
• zahteval jasne obtožbe,
• in poskušal omejiti politični vpliv.

Res pa je, da tudi to morda ne bi spremenilo končnega izida.

Posebno mesto ima žena Pilata, ki posredno poskuša ustaviti proces. V sanjah zazna, da je Jezus nedolžen, in pošlje sporočilo možu. Nima formalne moči, ni pravnica, a vidi nekaj, česar sistem ne vidi — ali noče videti. Predstavlja glas vesti, ki ga oblast ne posluša.

Če bi danes izvedli pravno presojo tega postopka, bi najverjetneje ugotovili kršitev temeljne pravice do obrambe. Odsotnost zagovornika bi pomenila bistveno kršitev postopka — in odprla tudi vprašanje odgovornosti ter odškodnine.

Sodobna zgodba – napaka postopka z odvetnikom

Zaključna misel prve zgodbe je preprosta: napaka postopka pred 2000 leti je bila v tem, da Jezus Kristus ni imel odvetnika.

V sodobni, pravno urejeni državi pa se pojavlja nevaren obrat: v določenih primerih se zdi, da je napaka prav to — da imaš odvetnika.

Naj mi bo kot verniku in pravniku oproščeno, da na simbolni ravni primerjam postopek proti Jezusu s sodobnimi postopki, v katerih država nastopa proti posamezniku. Primerjava ni zgodovinska, temveč konceptualna: gre za vprašanje, ali pravni sistem dejansko varuje tistega, ki se brani.

Znano je, da je leta 1999 Slovensko sodniško društvo, ki nima zakonodajne pristojnosti, pripravilo osnutek zakona, ki je bil posredovan Ministrstvo za finance Republike Slovenije.

Na podlagi tega osnutka je bil sprejet Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je imel za posledico izbris približno 20.000 gospodarskih družb brez likvidacije. Posledično so obveznosti teh družb prešle na njihove ustanovitelje oziroma družbenike — kar je bilo v očitnem nasprotju s temeljnimi načeli korporacijskega prava.

Dodatno problematično je, da so bile ključne določbe o prenosu dolgov na ustanovitelje (4. in 5. odstavek 27. člena ZFPPod) po navedbah stroke naknadno vključene v zakonodajni predlog brez ustrezne transparentnosti. Zakon je bil sprejet po nujnem postopku.

Po dveh desetletjih prizadevanj dela pravne stroke je Državni zbor Republike Slovenije leta 2021 sprejel zakon o odškodnini družbenikom (ZOKIPOSR), s katerim je priznal, da je bila storjena sistemska napaka.

Ključni problem: pogoj brez odvetnika

Vendar zakon vsebuje določbo, ki odpira temeljno pravno in etično vprašanje.

Odškodnino lahko uveljavljajo le tisti družbeniki, ki v postopkih niso imeli odvetnika (prva in druga alineja prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR).

Posledica je paradoksalna:

• tisti, ki so se branili in uporabili pravno pomoč, so lahko izključeni,
• tisti, ki se niso branili, pa so potencialno upravičeni.

Po več letih uporabe zakona to vodi tudi do dejanskega rezultata: odškodnine v praksi niso bile izplačane prav nobenemu od nekaj tisoč oškodovanih.

Paradoks obrambe

Tako pridemo do bistvene ugotovitve:

pred 2000 leti je bil posameznik obsojen, ker ni imel odvetnika, danes pa se lahko znajde v slabšem položaju prav zato, ker ga je imel.

To lahko poimenujemo:kaznovanje obrambe

Gre za položaj, v katerem pravni sistem formalno priznava pravico do obrambe, vendar v svojih učinkih slabša položaj tistega, ki je to pravico uveljavljal.

Res je, da v sodobni zgodbi formalno ne gre za kazenski postopek. Vendar pa po svojih učinkih takšna ureditev deluje kot sankcija: posameznik nosi negativne posledice zato, ker se je branil pred ravnanjem države.

V obeh primerih se pojavi skupni imenovalec: odpoved pravičnosti in odpoved institucij, ki bi morale posameznika varovati.

Zaključek

Če je bila v preteklosti napaka v tem, da pravični ni imel branilca, se danes pojavlja nevarnost drugačne napake: da pravni sistem ustvarja pogoje, v katerih je branilec ( odvetnik) breme.

Zato ostaja odprto vprašanje:

Ali lahko govorimo o pravični državi, če posameznika postavi v slabši položaj zato, ker je uveljavljal svojo pravico do obrambe?

In morda še pomembneje:

Ali smo od zgodbe pred 2000 leti res napredovali — ali pa smo nepravičnost le preoblikovali v bolj prikrito obliko?

V obeh primerih pa velja: takšne napake nikogar zares ne zanimajo — še najmanj pa tiste, ki imajo moč, da bi jih odpravili.