10. junij 2021

Študente sem vedno poskušal preseneti z vprašanjem o pomenu posameznih pravnih izrazov, besed, pojmov, ki se pogosto uporabljajo in so na prvi pogled razumljivi in se »lepo slišijo«. Tako sem jim predstavil vrsto pravnih aktov, zlasti sodnih odločb, v katerih najdemo znano besedno povezavo: »umno in razumno«. Najprej se je vsem zdelo, da je vsebina teh dveh besed jasna, vendar ko so študentje poskušali pojasniti, ali sta to le sinonima ali pa je med njima vsebinska razlika, so imeli težave. Zlasti »umno« jim je predstavljalo nekaj neznanega, čeprav so domnevali, da je »umno« nekaj kvalitetnejšega oziroma višjega kot razumno. Eden od študentov, ki so ga nazivali »filozof«, ker se je zanimal za »neko staro filozofijo«, je poskušal pojasniti vsebino pojma umno i razumno in njuno medsebojno povezanost. Takoj je zatrdil, da to nista sinonima in da se oba pojma nanašata na dve obliki višje stopnje spoznanja pojmov, dejstev, razmerja ipd.

Po njegovi razlagi človek uporablja tri vrste spoznanja: čutno, razumno in umno [sensibilis, intellectualis et intelligentialis].

Čutno spoznanje je tisto, ki nam ga v zavest posredujejo naša čutila in je negotovo, subjektivno in praviloma daleč od resnice. Je najslabša stopnja spoznanja.

Razumno spoznanje temelji na premišljanju raznih, praviloma zoperstavljenih argumentov. Je višja in kvalitetnejša ter objektivnejša vrsta spoznanja od čutnega.

Umno spoznanje pa je nadgradnja razumskemu spoznanju in je najvišja kvaliteta spoznanja, ob upoštevanju tudi moralno etičnih vrednostnih ocen.

Na moje vprašanje katere vrste spoznanja naj bi uporabljal sodnik pri izrekanju sodbe, se je razvila diskusija, ki je bila enotna, da bi sodnik moral popolnoma opustiti čutno metodo pri približevanju resnici. Kritično so opozarjali na nevarnost prisotnosti te metode ob medijski razvpitosti sodnega primera. Le pokončni sodniki se lahko uprejo prisotnosti čutne metode v sodnem postopku. To metodo v pravnih postopkih uporabljajo zlasti stranke oziroma udeleženci in njihovi pooblaščenci oziroma zagovorniki. Čutna spoznanja pa so primarna oblika medijskega poročanja javnosti.

Razumsko spoznanje je zlasti uporabno za dokazovanje pravilnosti ali resnice v postopku argumentacije strank oziroma njihovih pooblaščencev. Razumsko postopanje je odsev kakovosti osebnosti oziroma sposobnosti biti zelo temeljit, upravičen in razumen v argumentih, pripombah, vprašanjih, sklepanju, izražanju misli idr. Za to vrsto spoznanja so bistvena dejstva. Na sodišču se pozitivno ocenjuje oseba, ki govori s t.i. »razumno resonanco«, postavlja vprašanja, daje argumente, ki so vedno upravičeni, temeljiti in razumni. Razumno ni vedno pravno pravilno in smiselno.

Umno spoznanje naj bi bila temeljna oblika spoznanja v sodnem postopku, zlasti za sodnika. Samo preko umnega spoznanja je mogoče odkriti pravo vsebino ideje ali razmerja. Razumno spoznanje se ukvarja s konceptualnim spoznanjem, vendar še vedno v povezavi s »stvarmi«, medtem ko čutno spoznanje ne doseže nobenega objektivno vrednega spoznanja, ker ostaja na področju subjektivnega mnenja. Za umno spoznanje, kot višjo stopnjo in nadgradnjo razumnega spoznanja, pa so bistvenega pomena prispodobe, iz katerih je mogoče brez velikega razmišljanja prepoznati pouk. Temeljna razlika med umnim in razumnim je v dejstvu, da nam razumno postopanje omogoča prilagajanje realnosti, umno postopanje pa se ne zadovolji le z realnim temveč teži in išče idealnost, katere ni v realnem svetu. Umnost vleče in spodbuja človeka, da išče višje duhovne vrednote v življenju, ki so v podzavesti človeka, vendar se tega ne zaveda, ker je zasvojen z materialnim svetom. To bi lahko primerjali z razliko med pravom (minimum moralnih vrednot), moralo (minimum višjih vrednot ethosa) in ethosom (etičnostjo – najvišja stopnja dobrote, ki jo lahko človek doseže s svojim načinom življenja /summum bonum/).

Teologija jasno pove, da je področje umnosti srečanje med človekom in Bogom, oziroma srečanje človeka samim seboj, razumno pa je srečanje človeka s človekom.

#študenti, #morala, #etika, #umno, #razumno

30. marec 2021

Mediji in družbeno okolje nas posiljujejo z informacijami vseh vrst in nas prepričujejo, da je informiranost nujna za življenje. Če je to res, zakaj tudi dobro informirani umirajo?

#mediji, #informacije, #družbeno okolje

V okviru Festivala za tretje življenjsko obdobje, ki te dni poteka v Cankarjevem domu v Ljubljani, je 29. septembra 2026 Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve organiziralo okroglo mizo na temo »Čas je za nov pogled na starost in starejše«.

Na njej so sodelovali dr. Urška Arnautovska, psihologinja in raziskovalka zdravstvenega vedenja v kontekstu duševnega zdravja z Univerze Queensland v Avstraliji, zasl. prof. dr. Šime Ivanjko, upokojeni profesor gospodarskega prava, pravni svetovalec in publicist ter dosedanji vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru, Milojka Juteršek, dr. med., specialistka splošne medicine in upokojena družinska zdravnica, ter Andrej Štesl, državni sekretar na Ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve.

V uvodu je bilo poudarjeno, da se moramo o starosti pogovarjati drugače, kot smo bili vajeni doslej. Starejših ne bi smeli obravnavati predvsem skozi prizmo bolezni, nemoči, osamljenosti in odvisnosti od drugih. Starost je življenjsko obdobje, ki ima svoje posebnosti, vendar tudi svoje možnosti, izkušnje, znanje in pričakovanja.

Posebej zanimive so bile izkušnje iz Avstralije, kjer se veliko pozornosti namenja skupnostnemu življenju starejših ter ustvarjanju okolja, v katerem lahko tudi v visoki starosti ostanejo dejavni, povezani z drugimi in vključeni v družbo.

V razpravi sem poudaril, da starejših ne smemo presojati samo po številu let. Kronološka starost sama po sebi ne pove, kaj človek zmore, kaj ga zanima, koliko lahko še prispeva družbi in predvsem, kako sam doživlja svojo starost. Posploševanje na podlagi let hitro vodi v stereotipe, ti pa lahko prizadenejo človekovo dostojanstvo.

Pri tem sem predstavil tudi izkušnjo Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru, ki dokazuje, da upokojitev ne pomeni konca ustvarjalnega, strokovnega in družbenega delovanja. Znanje in izkušnje starejših profesorjev lahko tudi po formalnem zaključku njihove poklicne poti ostanejo dragocen del univerzitetnega in širšega družbenega prostora.

Starost zato ni samo vprašanje, koliko časa je že za nami. Pomembno je tudi, kaj še pričakujemo od časa, ki je pred nami. Človek tudi v visoki starosti potrebuje načrte, zanimanje, odnose z drugimi, občutek koristnosti in predvsem možnost, da se veseli prihodnjih dogodkov.

Morda je prav v tem eden od potrebnih novih pogledov na starost: starejši nismo samo ljudje s preteklostjo. Imamo tudi prihodnost.

Tudi starejši imamo prihodnost. Morda je pred nami manj časa kot nekoč, vendar zaradi tega prihodnost ni nič manj naša. Vsakemu novemu dnevu lahko dodamo svoja pričakovanja – in prav pričakovanje nečesa dobrega, zanimivega ali smiselnega daje dnevu vrednost.

Dokler človek nekaj pričakuje, prihodnost še vedno pripada tudi njemu.

Včeraj, 23. septembra 2026, smo na skupščini Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru pregledali delo Centra in njegovih organov v sedmih letih od ustanovitve leta 2019. Člani so dosedanje delo ocenili pozitivno in začrtali smernice za prihodnost.

Ker se je dosedanjemu vodstvu iztekel mandat, je skupščina izvolila novo vodstvo in člane izvršilnega odbora. Za vodjo Centra je bila na predlog izvršilnega odbora izvoljena izr. prof. dr. Lučka Lorber, za njeno namestnico pa zasl. prof. dr. Dušica Pahor.

Skupščine se je udeležil rektor Univerze v Mariboru, red. prof. dr. Dean Korošak. V nagovoru je poudaril pomen Centra ter zagotovil, da bo vodstvo univerze njegovo delo podpiralo tudi v prihodnje. Dosedanjemu vodji Centra, zasl. prof. dr. Šimetu Ivanjku, je izročil priznanje za uspešno vodenje.

Šime Ivanjko se je ob tej priložnosti zahvalil dosedanjemu rektorju, red. prof. dr. Zdravku Kačiču. Na podlagi sklepa izvršilnega odbora mu je izročil posebno priznanje za podporo pri ustanovitvi Centra in zagotavljanju pogojev za njegovo uspešno delovanje.

Novemu vodstvu želimo uspešno delo. Verjamemo, da bo Center tudi v prihodnje prostor srečevanja, sodelovanja in prenosa znanja ter izkušenj med generacijami.

17. november 2022

Privatizacija je uvod v destrukcijo totalitarizma, ki se je začel v 80-ih letih v Angliji in Franciji, ko sta bili obe državi močni. V Sloveniji in na Hrvaškem pa državi nista bili dovolj močni, da bi jo izvedli, in so jo zato izvedli bivši socialistični politiki ter njihovi otroci. Izvedba privatizacije je bila neracionalna in škodljiva ter vodena z enakimi socialističnimi političnimi interesi, brez potrebnega strokovnega znanja. Državna administracija ni bila močna in je prepočasi spoznavala procese ropanja družbene lastnine ter je ohranjala državno premoženje le za potrebe proračuna. Delavci kot delničarji niso bili sposobni prevzeti svojih pravic, še manj pa varovati skupnih interesov družbe v procesu uvajanja demokratičnih družbenih sprememb in oblikovati tudi razvojne strategije.

#podjetništvo, #privatizacija

V visoki starosti se mi vse pogosteje pojavlja potreba po pospravljanju. Odpiram omare, predale, pregledujem dokumente in se sprašujem: Ali bom to še potreboval? Pri marsičem dobro vem, da ne bom, pa vendar stvar odložim nazaj. Morda še pride prav.

Posebej težko je s knjigami.

Knjige sem vse življenje zbiral, nekatere tudi napisal, mnoge so mi bile podarjene, največ pa sem jih kupil. Iskal sem jih, bral, podčrtoval, se iz njih učil, z njihovimi avtorji soglašal in se z njimi tudi prepiral. Bil sem ponosen na svojo lepo urejeno knjižnico s približno 9.000 knjigami.

Danes stojim pred njimi in vem, da večine teh knjig ne bom nikoli več odprl. Pa jih vendar težko vzamem s police in zavržem.

Še težje je, ko knjigo ponudim mlajšemu izobraženemu človeku, prepričan, da mu podarjam nekaj vrednega, pa mi prijazno odgovori: »Hvala, če jo bom potreboval, jo bom kupil.«

Takrat se zavem, kako zelo se je spremenil naš odnos do knjige. Zame ni bila samo vir informacij in znanja. Bila je nekaj, kar sem želel imeti ob sebi. Bila je sled nekega razmišljanja, srečanja, obdobja mojega življenja.

Zato me prizadene pogled na kupe zavrženih knjig, ki čakajo, da jih odpeljejo in uničijo. Med njimi vidim knjige, ki sem jih hranil več kot petdeset let.

In ob pospravljanju lastne knjižnice počasi razumem, zakaj je tako težko.

Ne pospravljam samo knjig.

Pospravljam svoje spomine, svoje delo, svoja iskanja in del svojega življenja.

Knjigo lahko vzamem s police in jo odložim. Toda kam naj odložim življenje, ki je ostalo med njenimi stranmi?

Še težje se je posloviti od knjige s posvetilom ki mi jo je pred mnogimi leti podaril dober prijatelj. Na prvi strani je s svojo roko napisal nekaj lepih besed, me morda pohvalil, mi čestital ali se mi zahvalil ter se podpisal in pripisal datum. Včasih je prav ta datum pomenil nekaj posebnega njemu ali meni.

In če jo vendarle odložim, se zalotim ob skoraj otroški misli: Ne bom mu povedal, da sem njegovo darilo zavrgel.

Takšna knjiga nenadoma ni več samo knjiga. Ko jo vzamem v roke, ne berem njenega naslova, ampak posvetilo. Prepoznam pisavo, spomnim se človeka in morda celo trenutka, ko mi jo je izročil. Kako naj takšno knjigo odložim med star papir?

Če ga ni več, mu tega tako ali tako ne morem povedati. Če še živi, mu verjetno tudi ne bom. Čutim namreč, da nisem zavrgel samo knjige. Kot da sem zavrgel droben materialni dokaz nekega prijateljstva, srečanja in trenutka, ki se ne bo več ponovil.

Toda posvetila ne morem zavreči tako preprosto. V njem je človek!

9. marec 2022

Moj znanec je bil pred nekaj dnevi slabe volje. Povabil sem ga na kavo in kozarček … (slednjega ne smem zapisati, ker bi to bila komercialna reklama) in se je pritoževal, da:

• je razočaran, ker je pred tridesetimi leti bil prepričan, kako bo naša dežela druga Švica;

• se danes družba šele spušča v avanturo z demokracijo in so vsi postali verbalno veliki demokrati, ne da bi sploh vedeli, kaj je demokracija;

• je danes, malo pred volitvami, tako seksi vstopiti v politično sfero in se družiti z levičarji le po besedi in z desničarji v praktičnem življenju;

• bodo najboljši prijatelji pomrli pred njim;

• se njegovi znanci ločujejo v pozni starosti, kot nobelovec Mario Vargas (perujski pisatelj), ki se je ločil star 79 let po 50. letih zakona;

• se boji, da ne bo pred dokončno poslovitvijo napisal pravno veljavne in pravične oporoke;

• mu bodo osmrtnico objavili s slovničnimi napakami;

• ima še kup knjig, ki mu jih pošiljajo založbe in jih še ni prebral, ker nikoli nima časa;

• še vedno ni uspel povrniti (za vnuke) nacionaliziranega premoženja, ki so ga komunisti vzeli njegovemu dedku;

• bi še toliko rad povedal mladim o preteklem težkem življenju, vendar ga mladi nočejo poslušati;

• mediji zavajajo in prikrivajo pravo resnico;

• ne mara sodobnih romanov, ki se začnejo z dogajanjem v spalnici, namesto da se končajo pred vrati spalnice, tako kot jih je bral v mladosti, ki so mu omogočali, da si sam zamišlja pravi konec romana;

Da bi ga pomiril, sem mu dal le nasvet, kako je treba napisati pravno veljavno oporoko, ne vem pa, kaj je to pravična oporoka.

Zanimivo je, da sva se po izpiti kavi in ob kozarčku, za katerega ne vem, ali je bil še napol poln ali pa napol prazen, začela pogovarjati, kako je življenje tudi v starosti lepo in razburljivo ter kako sva srečna, da živiva zdaj in tukaj.

Šele sedaj spoznavamo grozoto vojne v Ukrajini, zlasti ko spremljamo starejše in nemočne, ki morajo zapuščati svoje razrušene domove in iskati postelje pri tujih dobrih ljudeh.

Ugotovila sva, da se sploh ne zavedamo, kako smo srečni, in res ne vemo, zakaj nas take malenkosti, o katerih sva se pogovarjala, motijo.

#starost, #življenje

2. marec 2022

Srečanje s starostjo je srečanje z neznanim. Ne vemo, kaj je sploh starost, kdaj, kje nastopi in kako poteka oziroma koliko časa bo trajala. Gre za prvovrstno presenečenje, da nismo umrli, čeprav ni več tistega, kar nam je nekoč predstavljalo bistvo in smisel življenja.

To misel je lepo povedal pesnik Hermann Hesse: “Imel sem dve trajni ljubezni in bil prepričan, da se bosta končali šele s smrtjo. Oni sta se končali, jaz pa nisem umrl?“

V starosti odmetavamo tisto, v kar smo vlagali toliko skrbi, prizadevanja in napora, misleč, da nas bo to osrečevalo do smrti.

Potek starosti je podoben lupljenju čebule, ko odstranjujemo reženj po reženj in nam na koncu v rokah nič ne ostane.

V razmerju do širšega okolja nas marsikaj moti, vendar nimamo komu tega povedati. Zavedamo se, da smo breme družbe, vendar nam tudi tega nihče ne pove.

Kljub temu pa je tudi starost lepa …

Marjana Pavliha

Starost = Življenje

Lučka Laure

Imam mami, ki bo čez nekaj mesecev praznovala 90 let. Ker sem že upokojena skrbim zanjo in bom do konca. Ne bo umrla v domu. Zaenkrat ji glava še dobro funkcionira, a telo…….

Enkrat sem nekje prebrala, da je starost samo za hrabre ljudi. Moja mama je hrabra.

Sem pa vesela, moj dragi profesor, da ste odprli tudi temo o staranju. Morda bodo prijatelji delili z nami svoja razmišljanja o staranju in starosti.

S staranjem se pri mnogih ljudeh, tudi pri meni, odpirajo vprašanja o veri in Bogu.

Barbara Bračič

Vedno, s svojim zapisom, vzpodbudite moje misli! Takole bom rekla: za mene je bilo srečanje z več obdobji v življenju presenečenje. Včasih prijetno in včasih ne! Najstništvo je bilo super, brez problemov, ker sem imela odlične sošolce s katerimi smo še sedaj, po 50 letih, prijatelji. Razumevajoče in zelo odprte starše!

Vstop v odraslost, končanje študija, poroka, materinstvo so bila zahtevna leta o katerih prej nisem nič vedela! In je kar šlo!

Sedaj sem v zadnji četrtini življenja. Dobro mi gre! Imam krasnega moža, vnuka, ki je velika “faca” in nekaj svojih drobnih radosti. Ena od njih je šola plesa v skupini pri Katarini Venturini. Nekaj odličnih prijateljic, žal pa je moj dober prijatelj umrl in to me žalosti.

Življenje me je nekajkrat preizkusilo in sem ostala pozitivna in pogumna!

Zdrava sem in to je dovolj! Kako bo v prihodnje ne vem! Bom videla, ko pride na vrsto ta “jutri”! Se bom takrat sekirala ali pa ne!

#starost

19. februar 2022

Znano je, da drugi veliko vedo o nas, česar mi sami o sebi ne vemo, in da mi vemo o drugih, česar oni o sebi ne vedo. Informacije o nas in o drugih se prenašajo preko obrekovanja, opravljanja in neznosne potrebe, da se obvestijo drugi o neobičajnih novostih, ki se tako ali drugače lahko izvedo. Obrekovanje in opravljanje je oblika komuniciranja v našem okolju, ki ga žal že sprejemamo kot običajni del vsakodnevnega življenja.

Danes družbena omrežja in mediji govoricam, pa tudi obrekovanju, dajo poseben zagon, sklicujoč se na napačno razumevanje ustavnega načela svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja (39. člen Ustave RS). Pri tem pa se pozablja, da je tudi ustavno pravna svoboda govora omejena s civilizacijsko kulturo in moralo ter zlasti z nujnim spoštovanjem ugleda in časti ter dobrega imena.

Manj pa je znano, da je tudi obrekovanje kaznivo dejanje po 159. členu KZ: »Kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev oziroma če je to storjeno. Če je obrekovanje storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.« Če je tisto, kar se neresnično trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z zaporom do dveh let.

Pri obrekovanju je bistveno, da človek namenoma želi drugemu povzročiti škodo. S tem ko se obrekuje, se lahko sproži cela veriga škodljivih posledic, pri katerih je težko zaznati, da je zanje odgovoren prav obrekovalec. Obstaja celo posebna znanost na temo obrekovanja, ki ga (jo) obvladajo vohuni in velikokrat tudi mediji. Če želi medij uničiti podjetje, potem bo objavil zgodbo, kjer bo napaden z neresnicami lastnik, sočasno pa bo mimogrede omenjeno njegovo bogastvo.

Obrekovanje ima običajno jasno določeno usmeritev, to je škodovati drugemu, istočasno pa tisti, ki obrekuje, gradi svojo pomembnost s tem, ko dokazuje svojo povezavo z virom, itd. Za vplivne osebe v družbi je zelo pomembno, ali sodelujejo v obrekovanju s svojimi izjavami. Tega se moramo zavedati in sprejeti odgovornost za svoje izjave, ne glede na to ali so podane preko medijev ali družbenih omrežij. Nekateri trdijo in znanstveno dokazujejo, da se je človeški jezik razvil prav na opravljanju drugih. Pri obrekovanju ni pomembno, ali je resnica ali neresnica temveč zavedanje, da bo to imelo škodljive posledice.

Opravljanje ali ogovarjanje je manj škodljivo od obrekovanja, vendar ni nedolžno, zlasti v ožjih družbenih sredinah. To je vsakdanje opravilo manipulativnih ljudi, ki so nezadovoljni s seboj in niso avtentični oziroma se ne želijo izpostaviti. To jim je neke vrste obramba. Praviloma opravljanje drugih povzroča oblikovanje ožjih skupin, uničuje medsebojno zaupanje, ovira komunikacijo in škodi ugledu tistega, ki ogovarja in tistega, ki je ogovarjan. Opravljanje je oblika zabave, kajti ljudje se pri tem sprostijo in je bolj pogosta v komunikaciji pri ženskah. Ko opravljanje postaja nevarno in se poglablja ter ima lahko škodljive posledice, se je potrebno umakniti ali pa spremeniti pogovor, v skladu s staro dunajsko šolo.

Od obrekovanja in ogovarjanja pa je treba ločiti informiranje drugih o početju ali pojavu, ki smo ga zaznali tako ali drugače o drugem. Takšno informiranje je lahko tudi dobronamerno ali pa se »dobri« informatorji sploh ne zavedajo, kako je to nepotrebno in povzroča zaskrbljenost in strah pri prizadetih. Informator praviloma želi povzročiti zaskrbljenost, ki vzpodbuja, da človek začne delovati v smislu preprečevanja škodljivih posledic ali pa poskuša odpraviti škodljive posledice.

Obrekovanje je primarna metoda vohunjenja in vohuni, to vemo iz prakse, so, v povezavi z mediji, specialisti izvajanja obrekovanja.

Ob vsem tem razmišljanju se vedno s prizadetostjo spomnim, kako so mi prijatelji, znanci in neznanci pred leti zaskrbljeno in s strahom (pogosto tudi s prikritim veseljem) sporočali o razpravi na zaprti seji Državnega zbora Republike Slovenije o tajnem elaboratu Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA), v katerem sem bil opredeljen kot nevaren tuj vohun, ki naj bi deloval na uničenju slovenskega gospodarstva v interesu drugih držav.

Kdaj pa kdaj se mi vsiljuje misel, da je smisel življenja (mnogih ljudi) greniti življenje sebi in drugim.

#družbena omrežja, #govorice, #opravljanje, #kaznivo dejanje

1. januar 2022

Splošno znano je, da pozabljamo na novoletne zaobljube, kako bomo z novim letom spremenili svoje življenje.

V pogovoru z znancem mi je slednji zatrdil, da letos res ne bo pozabil, da bo v tem letu “bolj skrbel zase in za svoje najdražje, da bi bili zadovoljni in srečni, kot pa za stanje na bančnem računu”.

Kolikor sem od njega slišal o konkretnih načrtih, ki naj bi jih uresničil, resnično dvomim, da bo spoštoval svojo odločitev.

“Živi bili pa vidjeli”, znajo povedati na Hrvaškem, kadar dvomijo v izrečene zaobljube.

#novo leto, #zaobljube