Moj  spomin na 27. maj 1964 ni le osebni spomin, ampak dragoceno pričevanje o času, ko je bila pot do znanja mnogo težja kot danes — posebej za človeka, ki ni prihajal iz privilegiranega okolja. Prav zato ima dogodek tega dne za mene  toliko večjo vrednost. Tistega dne sem diplomiral pred rednim rokom predavanj kot izredni študent ob delu na Višji pravni šoli v Mariboru. Ne gre le za opravljene zadnjih  izpitov   ampak za pogum, tiho vztrajnost in vero vase, ki se je rodila kljub dvomom okolice. Tistega dne sem zares začutil, da človek ni določen s tem, od kod prihaja ali kakšno delo opravlja, ampak predvsem s svojo voljo in vztrajnostjo. Kot kurir in telefonist  pri Zavarovalnici Maribor sem pogosto neopazno hodil po hodnikih med ljudmi, ki si verjetno niso mogli predstavljati, da isti mladi človek, ki se trudi z knjigo preseči samega sebe.

Danes, po toliko letih, se še vedno jasno spominjam tiste notranje sreče in samozavesti, ki jo človek občuti, ko premaga tudi lastne dvome. Takšni trenutki človeka spremljajo vse življenje. Dajo mu moč za nove poti, nova znanja in nove izzive.

Morda se današnjim generacijam zdi samoumevno, da študirajo, toda v našem času je bilo izobraževanje ob delu pogosto dejanje velike osebne discipline in odpovedovanja. Zato verjamem, da lahko tudi moja izkušnja komu pove nekaj pomembnega: da vztrajnost pogosto premaga predsodke, in da človek z delom ter vero vase lahko doseže mnogo več, kot mu drugi pripisujejo.

Prav v tem je lepota življenja — da največje zmage niso vedno tiste, ki jih občuduje množica, ampak tiste, pri katerih človek sam pri sebi začuti: »Zmogel sem.«

Te moje  besede niso samohvala. So iskreno pričevanje človeka, ki je svojo pot gradil z delom, pogumom in učenjem. Takšne zgodbe imajo veliko vrednost tudi danes, ker mladim in drugim ljudem pokažejo, da življenjska pot ni odvisna samo od okoliščin, ampak tudi od notranje odločnosti.

Za mene  lep in ganljiv spomin želim deliti z svojimi bralci.

Moja  zgodba ima prav posebno težo tudi zato, ker se je odvijala v času trdnega socializma, ko so bile poti pogosto že vnaprej nekako določene: kdo bo ostal delavec, kdo bo študiral, kdo »sodi« med izobražence in kdo ne. Prav zato je moj uspeh še bolj dragocen. Tiho sem prestopil nevidno mejo, ki jo je družba takrat pogosto postavljala med ljudi.

V tistih letih ni bilo veliko razumevanja za človeka, ki je želel ob delu študirati in preseči okvire, ki so mu bili nekako določeni. Toda prav zato je bil vsak opravljen izpit ne samo akademski uspeh, ampak tudi osebna zmaga nad dvomi, predsodki in utrujenostjo vsakdanjega dela.

Danes se mi zdi, da človeka najbolj oblikujejo prav tiste poti, ki jih prehodi tiho, brez velike podpore in brez posebnega priznanja okolice. Ko pa po mnogih letih pogleda nazaj, ugotovi, da so mu prav ti koraki dali samozavest in notranjo trdnost za vse življenje.

Če bi moral še enkrat izbirati, bi kljub vsem naporom ponovno šel po isti poti. Ne zaradi diplom ali nazivov, ampak zaradi občutka, da človek z vztrajnostjo lahko spremeni svojo usodo.

Ob pogledu na porumeneli časopisni izrezek iz Večera z dne 20. junija 1964 danes ne vidim le novice o študiju, ampak mladeniča, ki je prvič zares verjel vase. Zato mi ta stari časopisni izrezek pomeni mnogo več kot le novico — v njem je shranjen eden najsrečnejših trenutkov moje mladosti.

Danes 13. maja 2026 sem stal v tišini ob vozilih, ki so po enainosemdesetih letih odvažala človeške ostanke iz mariborske Dobrave proti Hrvaški. Dolga kolona 17. mrtvaških vozil ni bila samo organiziran državni prevoz kosti. Bila je tiho pričevanje o času, ko je človek človeku prenehal biti človek. Ko so po koncu vojne, v dneh, ko bi moralo orožje utihniti, še vedno govorili maščevanje, strah in smrt.

Ob majhnih simbolnih krstah v vodilnem vozilu sem razmišljal: kdo so bili ti ljudje? Kakšna imena so nosili? Kdo jih je čakal doma? Kdo jih je zadnjič objel? Med njimi gotovo niso bili samo vojaki. Bile so tudi matere, žene, starejši ljudje, morda otroci. Ljudje, ki jih je vrtinec zgodovine odnesel med množico poraženih, med tiste, ki jim po vojni ni bilo prizaneseno. In potem desetletja niso imeli niti groba niti imena.

Kot otrok v Hrvaškem Zagorju sem prvič slišal govorice o mariborskih pobojih. Takrat nisem vedel, kje je Maribor, nisem razumel zgodovine, še manj politike. Toda v glasu starejših je bilo nekaj, kar otrok začuti: strah in bolečina, ki ne mineta. Ko sem mnogo let pozneje prvič prišel v Maribor, sem želel videti kraj, o katerem se dolgo ni smelo govoriti. Človek čuti, da zemlja včasih molči težje kot ljudje. Tam nisem našel odgovorov, našel pa sem občutek, da resnica nikoli popolnoma ne izgine, tudi če jo desetletja zakrivajo molk, ideologije ali prepovedi.

Današnji trenutek me je zato posebej pretresel. Ne zaradi politike, ne zaradi državnih protokolov, podpisov listin o izročitvi kosti 500 po drugi svetovnih vojnih umorjenih  oseb brez sodišča. Na današnji poslovitvi ni bilo  govorov se slišala le duhovnikova tiha molitev… Ganila me je misel, da se nekdo po tolikem času vendarle vrača domov. Čeprav samo v kosteh. Čeprav brez imena. Človek namreč ne potrebuje samo življenja – potrebuje tudi grob, spomin in dostojanstvo.

Ko sem opazoval ministra Vlade RH za hrvatske branitelje Tomo Medved, veleposlanika HR v Sloveniji mag. Boris Grigić, duhovnika in peščico prisotnih, sem imel občutek, da smo priča nečemu večjemu od zgodovinskega dogodka. Kot da se po dolgih desetletjih, deloma vrača človečnost. Morda prepozno za mrtve, toda nujno za žive. Narod, ki si ne upa pogledati tudi svojih temnih strani, ostane ujetnik preteklosti. Sočutje do mrtvih ne pomeni opravičevanja zločinov. Pomeni priznanje, da nihče ne bi smel izginiti brez imena, brez molitve, brez znamenja, da je nekoč obstajal.

Posebej boleča je misel na tiste civile, ki so verjeli, da jih bodo zavezniške sile zaščitile. Mnogi so bežali v strahu, ne vedoč, kaj jih čaka ob vrnitvi. In potem so bili izročeni smrti. To ostaja ena največjih moralnih ran našega prostora. Ne zaradi politike, ampak zaradi človeka. Zaradi vprašanja, kako hitro lahko zmaga postane maščevanje in kako hitro ideologija utiša vest.

Ko danes razmišljam kot star človek, se mi zdi, da je najpomembnejše prav to: da mrtvim vrnemo dostojanstvo, živim pa resnico. Brez sovraštva. Brez novih delitev. Samo z zavedanjem, da nobena zmaga ne more biti velika, če nad nemočnimi ostane nepokopana tišina.

In morda je bila prav današnja tiha kolona vozil na poti proti Hrvaški meji, kjer so jih čakala delegacija oblastnih in cerkvenih organov, nekaj takega — pozni, zelo pozni pogreb ljudi, ki ga desetletja niso smeli imeti.

Postopek pokopa mrtvih v skladu z civilizacijskimi tradicajami začenja v obeh državah. Upam , da to ne bo povzročalo ideološkh delitev na dobre in slabe ljudi v vojni.

Ob današnji poslovitvi sem kljub žalosti občutil tudi tiho zadovoljstvo. Po dolgih desetletjih se je vendarle začel civiliziran in dostojen postopek pokopa mrtvih, kakršnega človeku dolgujeta tako narod kot država. Pomembno je, da pri tem sodelujeta obe državi, slovenska in hrvaška, saj mrtvi po tolikem času ne potrebujejo novih sporov, ampak mir.

Iskreno upam, da ta dejanja ne bodo postala razlog za nove ideološke delitve na »dobre« in »slabe« ljudi iz časa vojne in povojnih let. Zgodovine ni mogoče razumeti črno-belo, še manj pa jo zdraviti z novim sovraštvom. Dostojen pokop ni politično vprašanje, ampak temeljno civilizacijsko dejanje. Gre za spoštovanje človeka in priznanje, da ima vsakdo pravico do groba, imena in spomina.

Morda prav v tem tihem vračanju mrtvih domov tiči tudi majhna možnost, da bodo prihodnji rodovi znali o preteklosti govoriti bolj mirno, bolj človeško in brez želje po novih delitvah.

6. maja smo obiskali Urad predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar in 7. maja 2026 tudi Urad predsednika Republike Hrvaške Zorana Milanovića v Zagrebu, kjer je potekala tradicionalna prireditev »Srečanje z Zelenim Jurijem«. Kulturni program so oblikovali člani mlajše mladinske folklorne skupine KUD Oton Župančič Vinica ter člani Kulturno-umetniškega društva Frankopan Bosiljevo iz sosednje Hrvaške.

Zeleni Jurij ni le del ljudskega izročila, temveč tudi pomemben simbol skupne zgodovine, identitete in povezanosti ljudi na obeh straneh meje. Takšna praznovanja krepijo prijateljstvo, sodelovanje in medsebojno razumevanje med Slovenci in Hrvati.

Druženje in pogovor s predsednico Natašo Pirc Musar ter predsednikom Zoranom Milanovićem sta bila zanimiva in vsebinsko posvečena utrjevanju prijateljstva med slovenskim in hrvaškim narodom, ki v zgodovini nikoli nista vodila vojne, kot je poudaril predsednik društva Mitja Lamut.

Sprejema so se udeležili tudi veleposlanik Republike Hrvaške mag. Boris Grigić ter častna konzula Hrvaške Božo Dimnik, dr. med., in prof. dr. Šime Ivanjko.

Od odprte do prikrite nepravičnosti

Danes je velika sobota. Kristjani se spominjamo, kako je bil pred približno 2000 leti obsojen pravični človek, Jezus Kristus, na smrt s križanjem.

O samem postopku nimamo sodnega zapisnika, prav tako ne vemo, ali je bil formalno dokumentiran. Na voljo imamo predvsem poročila, ki so jih zapisali apostoli več let po dogodkih. Kljub temu pa je ena okoliščina bistvena: Jezus ni imel zagovornika (odvetnika v današnjem pomenu besede). Nihče ni dejansko stal na njegovi strani in ga branil — z izjemo posrednega opozorila žene Poncij Pilat, ki je opozorila, da gre za nedolžnega človeka.

Z današnjega vidika je takšen postopek nesprejemljiv. Odsotnost zagovornika pomeni hudo kršitev temeljnih procesnih pravic in bi imela za posledico razveljavitev postopka.

Treba je razumeti tudi zgodovinski kontekst: sojenje ni potekalo po rimskem pravu, temveč v okviru judovskega versko-političnega sistema. Pilat kot rimski upravitelj ni sam izrekel obsodbe, temveč jo je pod pritiskom množice in voditeljev judovskega ljudstva potrdil.

Če si postavimo vprašanje: zakaj ni bilo branilca?, je odgovor v tem, da ne govorimo o postopku v sodobnem smislu. Takrat ni obstajal sistem procesnih jamstev, kot jih poznamo danes.

Odsotnost branilca pa ni samo pravni problem — je tudi simbolni.

Jezus stoji sam pred oblastjo, pred množico, pred verskimi voditelji in pred državo. Postopek tako odpira temeljna vprašanja: vprašanje pravičnosti, vprašanje moči množice in oblasti, vprašanje resnice brez zaščite ter vprašanje, kaj se zgodi človeku, ko ga nihče ne brani.

Simbolno gledano gre za osamljenost resnice. Resnica o njegovi nedolžnosti nima podpore. Sistem pravičnosti odpove, ker ni uravnoteženega postopka — ni nikogar, ki bi vzpostavil ravnotežje.

Evangeliji večkrat poudarjajo, da Jezus molči. To lahko razumemo kot zavestno držo: ne brani se na običajen, pravni način. Njegova »obramba« je eksistencialna — stoji v tem, kar je.

Ta zgodba pa ni le zgodba o enem človeku. Gre za univerzalni vzorec: ljudje se lahko znajdejo v položaju, ko jih nihče ne brani — niti prijatelji niti institucije.

Če bi imel Jezus branilca, bi se postopek verjetno vsaj zapletel ali odložil. Branilec bi lahko:

• izpodbijal pričanja,
• opozoril na nepravilnosti (npr. nočno zaslišanje, pritisk množice),
• zahteval jasne obtožbe,
• in poskušal omejiti politični vpliv.

Res pa je, da tudi to morda ne bi spremenilo končnega izida.

Posebno mesto ima žena Pilata, ki posredno poskuša ustaviti proces. V sanjah zazna, da je Jezus nedolžen, in pošlje sporočilo možu. Nima formalne moči, ni pravnica, a vidi nekaj, česar sistem ne vidi — ali noče videti. Predstavlja glas vesti, ki ga oblast ne posluša.

Če bi danes izvedli pravno presojo tega postopka, bi najverjetneje ugotovili kršitev temeljne pravice do obrambe. Odsotnost zagovornika bi pomenila bistveno kršitev postopka — in odprla tudi vprašanje odgovornosti ter odškodnine.

Sodobna zgodba – napaka postopka z odvetnikom

Zaključna misel prve zgodbe je preprosta: napaka postopka pred 2000 leti je bila v tem, da Jezus Kristus ni imel odvetnika.

V sodobni, pravno urejeni državi pa se pojavlja nevaren obrat: v določenih primerih se zdi, da je napaka prav to — da imaš odvetnika.

Naj mi bo kot verniku in pravniku oproščeno, da na simbolni ravni primerjam postopek proti Jezusu s sodobnimi postopki, v katerih država nastopa proti posamezniku. Primerjava ni zgodovinska, temveč konceptualna: gre za vprašanje, ali pravni sistem dejansko varuje tistega, ki se brani.

Znano je, da je leta 1999 Slovensko sodniško društvo, ki nima zakonodajne pristojnosti, pripravilo osnutek zakona, ki je bil posredovan Ministrstvo za finance Republike Slovenije.

Na podlagi tega osnutka je bil sprejet Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je imel za posledico izbris približno 20.000 gospodarskih družb brez likvidacije. Posledično so obveznosti teh družb prešle na njihove ustanovitelje oziroma družbenike — kar je bilo v očitnem nasprotju s temeljnimi načeli korporacijskega prava.

Dodatno problematično je, da so bile ključne določbe o prenosu dolgov na ustanovitelje (4. in 5. odstavek 27. člena ZFPPod) po navedbah stroke naknadno vključene v zakonodajni predlog brez ustrezne transparentnosti. Zakon je bil sprejet po nujnem postopku.

Po dveh desetletjih prizadevanj dela pravne stroke je Državni zbor Republike Slovenije leta 2021 sprejel zakon o odškodnini družbenikom (ZOKIPOSR), s katerim je priznal, da je bila storjena sistemska napaka.

Ključni problem: pogoj brez odvetnika

Vendar zakon vsebuje določbo, ki odpira temeljno pravno in etično vprašanje.

Odškodnino lahko uveljavljajo le tisti družbeniki, ki v postopkih niso imeli odvetnika (prva in druga alineja prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR).

Posledica je paradoksalna:

• tisti, ki so se branili in uporabili pravno pomoč, so lahko izključeni,
• tisti, ki se niso branili, pa so potencialno upravičeni.

Po več letih uporabe zakona to vodi tudi do dejanskega rezultata: odškodnine v praksi niso bile izplačane prav nobenemu od nekaj tisoč oškodovanih.

Paradoks obrambe

Tako pridemo do bistvene ugotovitve:

pred 2000 leti je bil posameznik obsojen, ker ni imel odvetnika, danes pa se lahko znajde v slabšem položaju prav zato, ker ga je imel.

To lahko poimenujemo:kaznovanje obrambe

Gre za položaj, v katerem pravni sistem formalno priznava pravico do obrambe, vendar v svojih učinkih slabša položaj tistega, ki je to pravico uveljavljal.

Res je, da v sodobni zgodbi formalno ne gre za kazenski postopek. Vendar pa po svojih učinkih takšna ureditev deluje kot sankcija: posameznik nosi negativne posledice zato, ker se je branil pred ravnanjem države.

V obeh primerih se pojavi skupni imenovalec: odpoved pravičnosti in odpoved institucij, ki bi morale posameznika varovati.

Zaključek

Če je bila v preteklosti napaka v tem, da pravični ni imel branilca, se danes pojavlja nevarnost drugačne napake: da pravni sistem ustvarja pogoje, v katerih je branilec ( odvetnik) breme.

Zato ostaja odprto vprašanje:

Ali lahko govorimo o pravični državi, če posameznika postavi v slabši položaj zato, ker je uveljavljal svojo pravico do obrambe?

In morda še pomembneje:

Ali smo od zgodbe pred 2000 leti res napredovali — ali pa smo nepravičnost le preoblikovali v bolj prikrito obliko?

V obeh primerih pa velja: takšne napake nikogar zares ne zanimajo — še najmanj pa tiste, ki imajo moč, da bi jih odpravili.

ob prihajajočih velikonočnih praznikih vam iz srca voščim mir, toplino in upanje, ki naj napolnijo vaše dni.

Iskrena hvala vsakemu izmed vas za spremljanje mojih razmišljanj, za vašo podporo ter dragocene komentarje. Vaša odzivnost daje smisel pisanju in soustvarja prostor za odprt dialog, razmislek ter medsebojno razumevanje.

Naj nas praznični čas znova spomni na pomen človečnosti, spoštovanja in dobrih odnosov med ljudmi dobre volje. Skupaj lahko še naprej širimo ideje, ki prispevajo k boljšemu razumevanju družbe in vprašanj, ki oblikujejo naše skupno življenje.

Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike!

S spoštovanjem
prof. dr. Šime Ivanjko, https://misliprofesorja.si/

Ko sem se danes, dan po volitvah, zbudil, je bila moja prva misel, da ne želim prižgati televizije. Ne zato, ker me ne bi zanimalo, kaj se dogaja, ampak zato, ker sem bil v sebi že utrujen. Utrujen od besed, utrujen od napetosti, utrujen od nenehnega poslušanja kritik ljudi, strank, države in oblasti. V zadnjih dneh se je zdelo, kot da ni več prostora za mirno besedo, za spoštovanje, za priznanje drugemu človeku.

Nekje globoko v sebi pa sem vendarle upal, da bo dan po volitvah drugačen. Da si bodo predstavniki političnih strank segli v roke. Da bodo znali drug drugemu pogledati v oči. Da bodo tisti, ki so zmagali, znali ostati skromni, in tisti, ki so izgubili, dostojanstveni. Upal sem, da bom slišal kakšno lepo besedo, kakšno pohvalo, morda celo kakšen iskren stavek, iz katerega bi bilo čutiti, da smo kljub razlikam vendarle skupnost.

Pa ni bilo tako.

Zjutraj me sploh ni zanimalo, ali televizija spet deluje. Včeraj zvečer je namreč prav ob vrhuncu poročanja o rezultatih prenehala oddajati. Priznam, da sem bil tega celo vesel. Zdelo se mi je, kot da je tišina bolj prijazna od vseh besed, ki sem jih poslušal prej. Kot da me je ta nenadna prekinitev za trenutek rešila pred vsem, kar me je bremenilo, in mi dovolila, da zaspim brez še več jeze, brez še več razočaranja.

Toda zjutraj me je na telefonu pričakalo skoraj isto, morda še hujše: namesto pohval spet kritike, namesto umiritve spet dvomi, očitki, napovedi ponovnega štetja, govor o predčasnih volitvah in novo nezadovoljstvo. Nič spodbudnega. Nič takega, ob čemer bi človek začutil olajšanje. Nič takega, kar bi mi dalo občutek, da smo kot družba sposobni sprejeti rezultat in iti naprej.

Ob vsem tem sem začutil predvsem žalost. Ne jeze, ne ogorčenja, ampak žalost. Žalost, ker se zdi, da ne znamo več drug drugemu priznati ničesar dobrega. Kot da je kritika postala naš prvi jezik, pohvala pa nekaj redkega, skoraj nezaželenega. Kot da smo se navadili živeti v svetu, kjer je treba vedno znova iskati napake, slabosti, krivce, in kjer le redko kdo zmore reči: dobro je, hvala, cenim.

Sprašujem se, ali je to meni sploh potrebno poslušati. Ne zato, ker bi hotel od sveta bežati, ampak zato, ker me tak govor utrudi in mi jemlje notranji mir. Včasih se mi zdi, da človek po vsem tem ne postane bolje obveščen, ampak samo bolj obremenjen. In iskreno upam, da se ne počutim tako samo jaz.

Vsi hvalimo ali kritiziramo druge. In tudi nas drugi hvalijo ali kritizirajo. Pogosto poslušamo ljudi, kako grajajo tretje osebe, kako hitro izrečejo sodbo in kako težko poiščejo lepo besedo. Zanimivo je, da za kritiko skoraj vedno najdemo čas. Kritika je pogosto slišati bolj odločna, bolj prepričljiva, včasih celo bolj pametna. Pohvala pa se mnogim zdi premehka, preveč preprosta, včasih celo neiskrena.

Pa vendar je prav pohvala tista, za katero je potrebne več človečnosti. Več topline. Več notranje plemenitosti. Za pohvalo moraš v človeku ali v dogodku najprej želeti videti nekaj dobrega. Kritika pride hitreje. Za njo ne potrebujemo veliko. Dovolj je že slaba volja, razočaranje ali občutek, da nismo dobili tistega, kar smo hoteli.

Nikoli pa v resnici ne vemo, kdaj je bolj potrebna pohvala in kdaj kritika. Vemo le, da pretirana kritika ranjuje. Da človeka utrudi. Da mu vzame pogum. In da je včasih ena sama iskrena, spoštljiva beseda vredna več kot dolga razprava očitkov.

Ob tem se sprašujem še nekaj: zakaj tako pogosto kritiziramo oblast in tiste, ki so na oblasti? Morda tudi zato, ker ljudje redko dobimo občutek, da smo od oblasti videni, slišani in spoštovani. Nekje sem že zapisal, da oblast ljudi skoraj nikoli ne pohvali. Redko začutimo, da bi nam kdo iskreno rekel: hvala, ker vztrajate, hvala, ker nosite svoje skrbi, hvala, ker še verjamete.

Tudi včerajšnje zahvale govorcev političnih strank nam, volivcem, da smo oddali svoj glas, so zvenele predvsem kot formalnost. Iz njihovih obrazov, iz njihovih glasov, iz njihove drže se je čutilo nekaj drugega – ne hvaležnost, ampak razočaranje in jeza, ker glasovi niso pripadli samo njim. In prav to boli. Boli, ker si kot volivec želiš vsaj malo spoštovanja. Ne glede na to, komu si dal glas. Ne glede na to, kdo je zmagal.

Dan po volitvah bi moral biti drugačen. Moral bi biti tišji, bolj dostojanstven, bolj človeški. To bi moral biti dan, ko se politika za trenutek ustavi in pokaže, da zna biti tudi velika. Da zna sprejeti zmago brez ošabnosti in poraz brez grenkobe. Da zna spoštovati ljudi, tudi kadar ji niso dali vsega, kar je želela.

Jaz pa danes, dan po volitvah, najbolj pogrešam prav to: malo človečnosti. Malo miru. Malo iskrene besede, ob kateri bi človek lažje dihal. Morda si po volitvah ne želim preveč. Želim si le, da bi bilo med ljudmi in tudi med politiki več spoštovanja, več ponižnosti in manj grenkobe. Želim si, da bi znali v drugem videti človeka, ne samo nasprotnika. In želim si, da bi dan po volitvah v meni pustil občutek upanja, ne pa utrujenosti in tihe žalosti.

Hvala vsem za rojstnodnevne čestitke! Polepšali ste mi dan. ❤️ Nisem uspel vsem posebej odgovoriti, ampak sem vse prebral in cenim vsako Vašo pozornost. 🙏 Lep pozdrav! Šime

1. januar 2025

Prvo jutro novega leta ponuja priložnost za globoko razmišljanje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Svet je tišji, kot bi vesolje čakalo, da naredimo prvi korak v sveže poglavje življenja. Sonce vstaja nad obzorjem, prav tako pa vstajajo moje misli – mešanica spominov na preteklost in pričakovanj za prihodnost.

Razmišljam o preteklem letu. O ljudeh, ki so mi stali ob strani, o trenutkih veselja in izzivih, ki so me učili potrpežljivosti.

Hvaležen sem za vse dobro, kar je bilo, in tudi za lekcije, ki so prišle s težkimi trenutki.

Hvaležen sem za vse trenutke, ki sem jih delil z mojimi najbližjimi, dragimi osebami, prijatelji, znanci v preteklem letu, in se veselim novih dogodivščin v prihodnosti.

Ob prvem jutru novega leta ne želim ostati ujet v preteklosti.

Razmišljam o tem, kako lahko živim še bolje, bolj polno. Kako lahko še bolj cenim trenutke, ki jih imam še na razpolago in kako lahko naredim nekaj dobrega – za sebe, za druge, za svet okoli sebe.

To jutro me opomni, da je vsak nov dan priložnost. Ne gre za velike obljube ali ambiciozne cilje ampak za majhne korake. Za prijazen nasmeh, iskreno besedo, za to, da ne izgubim vere v dobro.

Hvaležen sem, da je veliko dobrih ljudi del moje zgodbe.

Naj bo leto 2025 polno preprostih radosti in dragocenih trenutkov, ki nas bodo oblikovali. In naj me vsako jutro, ne samo to prvo, opomni, kako dragocen je čas, ki ga imamo, in da smo zmožni to spoznati …, čeprav pozno!?

Prav lep, prisrčen pozdrav vsem, ki ste ob današnjem bujenju, skupaj z menoj, občutili trenutek sreče, čeprav ne vemo zakaj …

#novo leto

4. januar 2024

Danes, 4.1.2024 smo v polni dvorani Univerze v Mariboru imeli priložnost poslušati zanimivo inavguralno predavanje z naslovom: »Neizmerljiva moč medijskih vsebin: »Sodobni izzivi in poslanstvo medijev v digitalnem okolju« prof. dr. Suzane Žilič Fišer ob njeni izvolitvi v naziv redna profesorica za področje medijskih komunikacij. V predavanju je bil poudarek na uresničevanju javnega interesa je povezavo z medijsko svobodo.

Kolegica Žilič-Fišer je predstojnica študijskega programa Medijske komunikacije na Univerzi v Mariboru, Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Program se osredotoča na razumevanje komunikacije v različnih medijskih okoljih, od tradicionalnih tiskanih medijev do novih medijev in mobilnih platform.

Pred več kot dvajsetimi leti sem v okviru omenjenega programa Medijskih komunikacij oblikoval vsebino in predaval predmet Medijsko pravo, ki je še danes pomembna sestavina omenjenega programa, katerega predavanja danes izvaja kolega dr. Miha Šepec.

Iskrene čestitke spoštovani kolegici prof. dr. Suzani Žilič-Fišer, kot prvi redni profesorici na področju medijskih komunikacij.

#čestitke