Od odprte do prikrite nepravičnosti

Danes je velika sobota. Kristjani se spominjamo, kako je bil pred približno 2000 leti obsojen pravični človek, Jezus Kristus, na smrt s križanjem.

O samem postopku nimamo sodnega zapisnika, prav tako ne vemo, ali je bil formalno dokumentiran. Na voljo imamo predvsem poročila, ki so jih zapisali apostoli več let po dogodkih. Kljub temu pa je ena okoliščina bistvena: Jezus ni imel zagovornika (odvetnika v današnjem pomenu besede). Nihče ni dejansko stal na njegovi strani in ga branil — z izjemo posrednega opozorila žene Poncij Pilat, ki je opozorila, da gre za nedolžnega človeka.

Z današnjega vidika je takšen postopek nesprejemljiv. Odsotnost zagovornika pomeni hudo kršitev temeljnih procesnih pravic in bi imela za posledico razveljavitev postopka.

Treba je razumeti tudi zgodovinski kontekst: sojenje ni potekalo po rimskem pravu, temveč v okviru judovskega versko-političnega sistema. Pilat kot rimski upravitelj ni sam izrekel obsodbe, temveč jo je pod pritiskom množice in voditeljev judovskega ljudstva potrdil.

Če si postavimo vprašanje: zakaj ni bilo branilca?, je odgovor v tem, da ne govorimo o postopku v sodobnem smislu. Takrat ni obstajal sistem procesnih jamstev, kot jih poznamo danes.

Odsotnost branilca pa ni samo pravni problem — je tudi simbolni.

Jezus stoji sam pred oblastjo, pred množico, pred verskimi voditelji in pred državo. Postopek tako odpira temeljna vprašanja: vprašanje pravičnosti, vprašanje moči množice in oblasti, vprašanje resnice brez zaščite ter vprašanje, kaj se zgodi človeku, ko ga nihče ne brani.

Simbolno gledano gre za osamljenost resnice. Resnica o njegovi nedolžnosti nima podpore. Sistem pravičnosti odpove, ker ni uravnoteženega postopka — ni nikogar, ki bi vzpostavil ravnotežje.

Evangeliji večkrat poudarjajo, da Jezus molči. To lahko razumemo kot zavestno držo: ne brani se na običajen, pravni način. Njegova »obramba« je eksistencialna — stoji v tem, kar je.

Ta zgodba pa ni le zgodba o enem človeku. Gre za univerzalni vzorec: ljudje se lahko znajdejo v položaju, ko jih nihče ne brani — niti prijatelji niti institucije.

Če bi imel Jezus branilca, bi se postopek verjetno vsaj zapletel ali odložil. Branilec bi lahko:

• izpodbijal pričanja,
• opozoril na nepravilnosti (npr. nočno zaslišanje, pritisk množice),
• zahteval jasne obtožbe,
• in poskušal omejiti politični vpliv.

Res pa je, da tudi to morda ne bi spremenilo končnega izida.

Posebno mesto ima žena Pilata, ki posredno poskuša ustaviti proces. V sanjah zazna, da je Jezus nedolžen, in pošlje sporočilo možu. Nima formalne moči, ni pravnica, a vidi nekaj, česar sistem ne vidi — ali noče videti. Predstavlja glas vesti, ki ga oblast ne posluša.

Če bi danes izvedli pravno presojo tega postopka, bi najverjetneje ugotovili kršitev temeljne pravice do obrambe. Odsotnost zagovornika bi pomenila bistveno kršitev postopka — in odprla tudi vprašanje odgovornosti ter odškodnine.

Sodobna zgodba – napaka postopka z odvetnikom

Zaključna misel prve zgodbe je preprosta: napaka postopka pred 2000 leti je bila v tem, da Jezus Kristus ni imel odvetnika.

V sodobni, pravno urejeni državi pa se pojavlja nevaren obrat: v določenih primerih se zdi, da je napaka prav to — da imaš odvetnika.

Naj mi bo kot verniku in pravniku oproščeno, da na simbolni ravni primerjam postopek proti Jezusu s sodobnimi postopki, v katerih država nastopa proti posamezniku. Primerjava ni zgodovinska, temveč konceptualna: gre za vprašanje, ali pravni sistem dejansko varuje tistega, ki se brani.

Znano je, da je leta 1999 Slovensko sodniško društvo, ki nima zakonodajne pristojnosti, pripravilo osnutek zakona, ki je bil posredovan Ministrstvo za finance Republike Slovenije.

Na podlagi tega osnutka je bil sprejet Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je imel za posledico izbris približno 20.000 gospodarskih družb brez likvidacije. Posledično so obveznosti teh družb prešle na njihove ustanovitelje oziroma družbenike — kar je bilo v očitnem nasprotju s temeljnimi načeli korporacijskega prava.

Dodatno problematično je, da so bile ključne določbe o prenosu dolgov na ustanovitelje (4. in 5. odstavek 27. člena ZFPPod) po navedbah stroke naknadno vključene v zakonodajni predlog brez ustrezne transparentnosti. Zakon je bil sprejet po nujnem postopku.

Po dveh desetletjih prizadevanj dela pravne stroke je Državni zbor Republike Slovenije leta 2021 sprejel zakon o odškodnini družbenikom (ZOKIPOSR), s katerim je priznal, da je bila storjena sistemska napaka.

Ključni problem: pogoj brez odvetnika

Vendar zakon vsebuje določbo, ki odpira temeljno pravno in etično vprašanje.

Odškodnino lahko uveljavljajo le tisti družbeniki, ki v postopkih niso imeli odvetnika (prva in druga alineja prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR).

Posledica je paradoksalna:

• tisti, ki so se branili in uporabili pravno pomoč, so lahko izključeni,
• tisti, ki se niso branili, pa so potencialno upravičeni.

Po več letih uporabe zakona to vodi tudi do dejanskega rezultata: odškodnine v praksi niso bile izplačane prav nobenemu od nekaj tisoč oškodovanih.

Paradoks obrambe

Tako pridemo do bistvene ugotovitve:

pred 2000 leti je bil posameznik obsojen, ker ni imel odvetnika, danes pa se lahko znajde v slabšem položaju prav zato, ker ga je imel.

To lahko poimenujemo:kaznovanje obrambe

Gre za položaj, v katerem pravni sistem formalno priznava pravico do obrambe, vendar v svojih učinkih slabša položaj tistega, ki je to pravico uveljavljal.

Res je, da v sodobni zgodbi formalno ne gre za kazenski postopek. Vendar pa po svojih učinkih takšna ureditev deluje kot sankcija: posameznik nosi negativne posledice zato, ker se je branil pred ravnanjem države.

V obeh primerih se pojavi skupni imenovalec: odpoved pravičnosti in odpoved institucij, ki bi morale posameznika varovati.

Zaključek

Če je bila v preteklosti napaka v tem, da pravični ni imel branilca, se danes pojavlja nevarnost drugačne napake: da pravni sistem ustvarja pogoje, v katerih je branilec ( odvetnik) breme.

Zato ostaja odprto vprašanje:

Ali lahko govorimo o pravični državi, če posameznika postavi v slabši položaj zato, ker je uveljavljal svojo pravico do obrambe?

In morda še pomembneje:

Ali smo od zgodbe pred 2000 leti res napredovali — ali pa smo nepravičnost le preoblikovali v bolj prikrito obliko?

V obeh primerih pa velja: takšne napake nikogar zares ne zanimajo — še najmanj pa tiste, ki imajo moč, da bi jih odpravili.

ob prihajajočih velikonočnih praznikih vam iz srca voščim mir, toplino in upanje, ki naj napolnijo vaše dni.

Iskrena hvala vsakemu izmed vas za spremljanje mojih razmišljanj, za vašo podporo ter dragocene komentarje. Vaša odzivnost daje smisel pisanju in soustvarja prostor za odprt dialog, razmislek ter medsebojno razumevanje.

Naj nas praznični čas znova spomni na pomen človečnosti, spoštovanja in dobrih odnosov med ljudmi dobre volje. Skupaj lahko še naprej širimo ideje, ki prispevajo k boljšemu razumevanju družbe in vprašanj, ki oblikujejo naše skupno življenje.

Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike!

S spoštovanjem
prof. dr. Šime Ivanjko, https://misliprofesorja.si/

Ko sem se danes, dan po volitvah, zbudil, je bila moja prva misel, da ne želim prižgati televizije. Ne zato, ker me ne bi zanimalo, kaj se dogaja, ampak zato, ker sem bil v sebi že utrujen. Utrujen od besed, utrujen od napetosti, utrujen od nenehnega poslušanja kritik ljudi, strank, države in oblasti. V zadnjih dneh se je zdelo, kot da ni več prostora za mirno besedo, za spoštovanje, za priznanje drugemu človeku.

Nekje globoko v sebi pa sem vendarle upal, da bo dan po volitvah drugačen. Da si bodo predstavniki političnih strank segli v roke. Da bodo znali drug drugemu pogledati v oči. Da bodo tisti, ki so zmagali, znali ostati skromni, in tisti, ki so izgubili, dostojanstveni. Upal sem, da bom slišal kakšno lepo besedo, kakšno pohvalo, morda celo kakšen iskren stavek, iz katerega bi bilo čutiti, da smo kljub razlikam vendarle skupnost.

Pa ni bilo tako.

Zjutraj me sploh ni zanimalo, ali televizija spet deluje. Včeraj zvečer je namreč prav ob vrhuncu poročanja o rezultatih prenehala oddajati. Priznam, da sem bil tega celo vesel. Zdelo se mi je, kot da je tišina bolj prijazna od vseh besed, ki sem jih poslušal prej. Kot da me je ta nenadna prekinitev za trenutek rešila pred vsem, kar me je bremenilo, in mi dovolila, da zaspim brez še več jeze, brez še več razočaranja.

Toda zjutraj me je na telefonu pričakalo skoraj isto, morda še hujše: namesto pohval spet kritike, namesto umiritve spet dvomi, očitki, napovedi ponovnega štetja, govor o predčasnih volitvah in novo nezadovoljstvo. Nič spodbudnega. Nič takega, ob čemer bi človek začutil olajšanje. Nič takega, kar bi mi dalo občutek, da smo kot družba sposobni sprejeti rezultat in iti naprej.

Ob vsem tem sem začutil predvsem žalost. Ne jeze, ne ogorčenja, ampak žalost. Žalost, ker se zdi, da ne znamo več drug drugemu priznati ničesar dobrega. Kot da je kritika postala naš prvi jezik, pohvala pa nekaj redkega, skoraj nezaželenega. Kot da smo se navadili živeti v svetu, kjer je treba vedno znova iskati napake, slabosti, krivce, in kjer le redko kdo zmore reči: dobro je, hvala, cenim.

Sprašujem se, ali je to meni sploh potrebno poslušati. Ne zato, ker bi hotel od sveta bežati, ampak zato, ker me tak govor utrudi in mi jemlje notranji mir. Včasih se mi zdi, da človek po vsem tem ne postane bolje obveščen, ampak samo bolj obremenjen. In iskreno upam, da se ne počutim tako samo jaz.

Vsi hvalimo ali kritiziramo druge. In tudi nas drugi hvalijo ali kritizirajo. Pogosto poslušamo ljudi, kako grajajo tretje osebe, kako hitro izrečejo sodbo in kako težko poiščejo lepo besedo. Zanimivo je, da za kritiko skoraj vedno najdemo čas. Kritika je pogosto slišati bolj odločna, bolj prepričljiva, včasih celo bolj pametna. Pohvala pa se mnogim zdi premehka, preveč preprosta, včasih celo neiskrena.

Pa vendar je prav pohvala tista, za katero je potrebne več človečnosti. Več topline. Več notranje plemenitosti. Za pohvalo moraš v človeku ali v dogodku najprej želeti videti nekaj dobrega. Kritika pride hitreje. Za njo ne potrebujemo veliko. Dovolj je že slaba volja, razočaranje ali občutek, da nismo dobili tistega, kar smo hoteli.

Nikoli pa v resnici ne vemo, kdaj je bolj potrebna pohvala in kdaj kritika. Vemo le, da pretirana kritika ranjuje. Da človeka utrudi. Da mu vzame pogum. In da je včasih ena sama iskrena, spoštljiva beseda vredna več kot dolga razprava očitkov.

Ob tem se sprašujem še nekaj: zakaj tako pogosto kritiziramo oblast in tiste, ki so na oblasti? Morda tudi zato, ker ljudje redko dobimo občutek, da smo od oblasti videni, slišani in spoštovani. Nekje sem že zapisal, da oblast ljudi skoraj nikoli ne pohvali. Redko začutimo, da bi nam kdo iskreno rekel: hvala, ker vztrajate, hvala, ker nosite svoje skrbi, hvala, ker še verjamete.

Tudi včerajšnje zahvale govorcev političnih strank nam, volivcem, da smo oddali svoj glas, so zvenele predvsem kot formalnost. Iz njihovih obrazov, iz njihovih glasov, iz njihove drže se je čutilo nekaj drugega – ne hvaležnost, ampak razočaranje in jeza, ker glasovi niso pripadli samo njim. In prav to boli. Boli, ker si kot volivec želiš vsaj malo spoštovanja. Ne glede na to, komu si dal glas. Ne glede na to, kdo je zmagal.

Dan po volitvah bi moral biti drugačen. Moral bi biti tišji, bolj dostojanstven, bolj človeški. To bi moral biti dan, ko se politika za trenutek ustavi in pokaže, da zna biti tudi velika. Da zna sprejeti zmago brez ošabnosti in poraz brez grenkobe. Da zna spoštovati ljudi, tudi kadar ji niso dali vsega, kar je želela.

Jaz pa danes, dan po volitvah, najbolj pogrešam prav to: malo človečnosti. Malo miru. Malo iskrene besede, ob kateri bi človek lažje dihal. Morda si po volitvah ne želim preveč. Želim si le, da bi bilo med ljudmi in tudi med politiki več spoštovanja, več ponižnosti in manj grenkobe. Želim si, da bi znali v drugem videti človeka, ne samo nasprotnika. In želim si, da bi dan po volitvah v meni pustil občutek upanja, ne pa utrujenosti in tihe žalosti.

Hvala vsem za rojstnodnevne čestitke! Polepšali ste mi dan. ❤️ Nisem uspel vsem posebej odgovoriti, ampak sem vse prebral in cenim vsako Vašo pozornost. 🙏 Lep pozdrav! Šime

1. januar 2025

Prvo jutro novega leta ponuja priložnost za globoko razmišljanje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Svet je tišji, kot bi vesolje čakalo, da naredimo prvi korak v sveže poglavje življenja. Sonce vstaja nad obzorjem, prav tako pa vstajajo moje misli – mešanica spominov na preteklost in pričakovanj za prihodnost.

Razmišljam o preteklem letu. O ljudeh, ki so mi stali ob strani, o trenutkih veselja in izzivih, ki so me učili potrpežljivosti.

Hvaležen sem za vse dobro, kar je bilo, in tudi za lekcije, ki so prišle s težkimi trenutki.

Hvaležen sem za vse trenutke, ki sem jih delil z mojimi najbližjimi, dragimi osebami, prijatelji, znanci v preteklem letu, in se veselim novih dogodivščin v prihodnosti.

Ob prvem jutru novega leta ne želim ostati ujet v preteklosti.

Razmišljam o tem, kako lahko živim še bolje, bolj polno. Kako lahko še bolj cenim trenutke, ki jih imam še na razpolago in kako lahko naredim nekaj dobrega – za sebe, za druge, za svet okoli sebe.

To jutro me opomni, da je vsak nov dan priložnost. Ne gre za velike obljube ali ambiciozne cilje ampak za majhne korake. Za prijazen nasmeh, iskreno besedo, za to, da ne izgubim vere v dobro.

Hvaležen sem, da je veliko dobrih ljudi del moje zgodbe.

Naj bo leto 2025 polno preprostih radosti in dragocenih trenutkov, ki nas bodo oblikovali. In naj me vsako jutro, ne samo to prvo, opomni, kako dragocen je čas, ki ga imamo, in da smo zmožni to spoznati …, čeprav pozno!?

Prav lep, prisrčen pozdrav vsem, ki ste ob današnjem bujenju, skupaj z menoj, občutili trenutek sreče, čeprav ne vemo zakaj …

#novo leto

4. januar 2024

Danes, 4.1.2024 smo v polni dvorani Univerze v Mariboru imeli priložnost poslušati zanimivo inavguralno predavanje z naslovom: »Neizmerljiva moč medijskih vsebin: »Sodobni izzivi in poslanstvo medijev v digitalnem okolju« prof. dr. Suzane Žilič Fišer ob njeni izvolitvi v naziv redna profesorica za področje medijskih komunikacij. V predavanju je bil poudarek na uresničevanju javnega interesa je povezavo z medijsko svobodo.

Kolegica Žilič-Fišer je predstojnica študijskega programa Medijske komunikacije na Univerzi v Mariboru, Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Program se osredotoča na razumevanje komunikacije v različnih medijskih okoljih, od tradicionalnih tiskanih medijev do novih medijev in mobilnih platform.

Pred več kot dvajsetimi leti sem v okviru omenjenega programa Medijskih komunikacij oblikoval vsebino in predaval predmet Medijsko pravo, ki je še danes pomembna sestavina omenjenega programa, katerega predavanja danes izvaja kolega dr. Miha Šepec.

Iskrene čestitke spoštovani kolegici prof. dr. Suzani Žilič-Fišer, kot prvi redni profesorici na področju medijskih komunikacij.

#čestitke

V času predvolilnih kampanj politične stranke praviloma izpostavljajo lastne dosežke ter opozarjajo na pomanjkljivosti svojih političnih nasprotnikov. Takšno ravnanje je do neke mere razumljivo in sestavni del demokratičnega soočanja. Kljub temu pa bi kot volivec želel v javnem prostoru zaznati tudi več politične zrelosti, samorefleksije in iskrenosti.

Menim, da bi bilo za demokratično kulturo in za krepitev zaupanja javnosti dragoceno, če bi bila katera izmed političnih strank pripravljena jasno in nedvoumno priznati, kje je v preteklosti ravnala napačno, izraziti obžalovanje ter predstaviti verodostojen načrt, kako bo takšne napake v prihodnje odpravila oziroma se jim izognila. Priznanje napake namreč ni znamenje šibkosti, temveč izraz odgovornosti in resnosti.

Ob tem pa se odpira še drugo, nič manj pomembno vprašanje politične kulture. Če stranka javno in pošteno prizna svojo napako, tega druge stranke ne bi smele samodejno izrabiti zgolj kot sredstvo za dnevno-politični napad. Kadar vsako priznanje postane predmet takojšnjega obračunavanja, se utrjuje kultura zanikanja, v kateri je odkrito priznanje politične odgovornosti prej kaznovano kakor cenjeno. Posledice takšne prakse pa na koncu nosijo predvsem volivci.

Kot bodoči volivec bi več zaupanja namenil tisti politični stranki, ki bi znala javno izreči: »V tem delu smo ravnali napačno. To obžalujemo. Iz izkušnje smo se nekaj naučili in prevzemamo odgovornost, da ravnamo bolje.« Takšna drža bi po mojem prepričanju pomenila pomemben prispevek k višji ravni politične kulture v Sloveniji.

Ne glede na to, ali so politične stranke delovale v vlogi oblasti ali opozicije, so številne s svojimi ravnanji prispevale tudi k odločitvam, ki so imele škodljive posledice za družbo. Bralci naj sami presodijo, katere napake so bile storjene in kdo je danes pripravljen zanje prevzeti odgovornost.

Morda je napočil čas, da od politike ne pričakujemo zgolj medsebojnega obtoževanja, temveč tudi sposobnost samokritične presoje in spoštovanje tistih, ki zmorejo priznati lastne napake. Moje stališče v tem predvolilnem času je preprosto: od političnih strank ne želim poslušati samo, kaj so naredile dobrega in zakaj so za vse krivi drugi.

Hkrati pa menim, da bi morali tudi politični tekmeci pokazati nekaj mere: če nekdo napako pošteno prizna, tega ne bi smeli vedno takoj izkoristiti samo za napad. Če je vsako priznanje kaznovano, potem se vsi raje delajo, da napak ni bilo.

Zato bolj kot popolnost cenim iskrenost, samokritiko in pripravljenost, da se stvari popravijo.

#politika, # napaka, # ogovornost, # volitve

20. september 2024

Glede na to, da v starejših obdobjih življenja ni mogoče pričakovati veliko življenjskih dogodkov v bodočnosti, se v tem obdobju ukvarjamo s preteklimi izkušnjami in dogodki, bodisi da so nas osrečevali ali pa tudi obremenjevali.

Znano je, da lahko razmišljanja o preteklem življenju potekajo na panoramski oziroma nepanoramski način.

Panoramsko gledanje lastnega življenja pomeni celostni pogled na življenje kot celoto. Pri tem so v ospredju dogodki oziroma vzorci, ki se ponavljajo skozi čas in na ta način je mogoče prepoznati, kako so se določene situacije, odnosi ali izbire ponavljali in vplivali na naše življenje. Panoramsko gledanje lastnega življenja je tudi priložnost za refleksijo in samospoznavanje in utrjevanje zavesti o naši vrednosti

Za razliko od panoramskega pa se nepanoramsko gledanje na življenje v starosti lahko nanaša na omejen ali ožji pogled na pretekle izkušnje, ki ne vključuje celovitega razumevanja ali refleksije. Pri tem gre za pomanjkanje refleksije, saj si pri tem pogledu za nazaj sploh ne vzamemo časa za razmislek o svojih preteklih izkušnjah, kar lahko vodi v občutek izgube ali neizpolnjenosti. Izstopa osredotočanje na negativne dogodke ali neuspehe, ki nas vodijo do občutkov obupa ali obžalovanja. Pri tem načinu gledanja na preteklost praviloma podcenjujemo pozitivne izkušnje in dosežke, kar vodi do pomanjkanja občutka zadovoljstva in ponosa na preživeto življenje. Posebej pa strokovnjaki opozarjajo na nezmožnost učenja iz preteklih izkušenj, kar omejuje pogled na prihodnost in možnosti sprememb ter nas posledično vodi v osamljenost in distanciranje od drugih. Pri nepanoramskem gledanju se pojavlja občutek praznine in nezadovoljstva in zlasti pomanjkanja življenjskega smisla.

Razmišljanje v starosti, da bi se izognili pesimizmu in ohranili zdrave ambicije, temelji na osredotočenosti na hvaležnost za lepe trenutke in stvari, ki so nas osrečevale. Tudi v starosti je treba sprejeti spremembe in imeti določene cilje. Ohraniti je treba socialne stike z drugimi in se osredotočiti na sedanjost ob zavedanju osebnih omejitev in lastne vrednosti. Družbeno okolje nas starejše sicer ne ceni, vendar starejši ne smemo pristati, da nas družba podcenjuje in prisilno pošilja na obrobje, kot so nekoč postopali z gobavci …

Ne glede na to, kakšno vrednost družba ali okolje dajeta starejšim, je pomembno, da sami cenimo in spoštujemo svoje talente, sposobnosti, znanje, ideje in dosežke ter da nastopamo v družbi bolj samozavestno ter z lastnim zaupanjem in vztrajnostjo opozarjamo na potrebne spremembe v družbi glede položaja starejših…

Milojka Vihtelič

Tale tvoj citat bom ponovila: “Ohraniti je potrebno socialne stike z drugimi in se osredotočiti na sedanjost ob zavedanju lastnih omejitev in lastne vrednosti.” Dodala bi samo, da se nikoli ne smemo ustaviti, kajti takrat prenehamo z aktivnim življenjem, kar je smisel našega obstoja.

DrscSuzana Čurin Radović

Staranje lahko prinaša neprecenljivo Modrost zaradi številnih izkušenj in prav to ta svet potrebuje, a žal se starejši mnoigokrat ne ceni zaradi nje.

Metka Penko Natlačen

” Ne se ustaviti” pomeni prilagoditi svoje aktivnost svojim realnim življenjskim sposobnostim.

Marta Leljak

Dr. Šime Ivanjko starost vas ne ovira imate ogromno znanja, ki ga delite mladim, kot tudi starejšim..hvala za vse.

starost#

1. junij 2023

»V Mariboru se ne zavedamo človeškega potenciala v mladih, ki jih nismo sposobni navdušiti za samostojno sprejemanje izzivov sodobnega sveta. Mlade smo prepričali, da naj bi mirno preživeli svoje življenje v varovani službi po možnosti pod okriljem države in politike. Pri tem se ne zavedamo, da država in politika zahtevata poslušnost in povprečnost ter nekreativnost. To vse pa je nenaravno za mladega človeka, ki mora biti po naravi neposlušen imeti mora namreč vizijo, da stopi iz povprečja, da je samozavesten in pokončen. Vse te lastnosti pa smo izobraževanjem v skladu s kriterijem povprečnosti pri mladi zatrli. Tudi sami mladi se ne zavedajo svojih možnosti spreminjati okolje in se zatekajo v zadušljive zadimljene prostore nabite z nevarno in preglasno muziko, kjer s pitjem ogromnih količin alkohola vodijo razgovore ter razprave o aferah, ki jih sprožajo podkupljivi mediji in politiki svojim obnašanjem in s ravnanjem. Politika se ukvarja sama s seboj in se izgublja v personalnih razprtijah. Maribor kot mesto prihodnosti potrebuje kreativno nemir mladih, pokončnih in razmišljajočih strokovnjakov in veliko mero neposlušnih posameznikov, ki imajo lastno vizijo svoje vloge v družbi«.
Te misli sem zapisal kot komentator v takrat znani reviji “Mariborčan v marcu 2010 in sem prepričan, da držijo tudi danes…

Lučka Laure
Tega kar ste napisali, bi se morali zavedati predvsem ustvarjalci novih zakonov o osnovnem in srednjem šolstvu. Že učni korikulumi naj bi opustili večino snovi, ki pomeni zgolj navadno učenje na pamet in memoriranje neštetih letnic dogodkov in tekstov, ki jih večina učencev pozabi že po v nekaj dneh. Če se samo spomnim kako sem mojima otrokoma preverjala znanja v OŠ: kdaj se je npr. nek pesnik, rodila, umrl, kje je živel…in koliko je elektronov v nekem atomskem jedru, in kako se razmnožujejo pajki in v kateri rod spadajo. Hudo, hudo. Ni pa v šolah ne retorike in etike, ne domoljubne vzgoje, ni ustvarjalnih delavnic ni izzivov ni motiviranih učitelje, ki bi učencem zastavljali miselne izzive. Nič pa se ne govori o kvalitetnem podajanju učne snovi.

Niko Pušnik
Super, potrebno je spreminjati svet in to na bolje.🤗🤗

Vesna Potisk
drži še danes…👏👏

Albina Štimac
Kreativnost je potpuno zatopljena, počevši od prvih koraka, škole itd..rijetki se probiju iz tih okova..

etika#