Včeraj, 21. aprila 2026, sem znova stopil v predavalnico Pravne fakultete. Morda zadnjič v tej vlogi. Povabila me je prof. dr. Petra Weingerl, da bi kot nekdanji oblikovalec doktorskega študija nagovoril novo generacijo doktorandk in doktorandov.

Ko sem stopil prednje, nisem videl le študentov. Videl sem radovednost. Videl sem nemir, ki žene človeka k razumevanju. In videl sem tisto posebno, skoraj krhko željo po znanju, ki jo je treba varovati.

Namesto predavanja smo se pogovarjali. O temi, ki me spremlja vse življenje – o razmerju med pravom, moralo in etiko.

Na začetku sem jim iskreno čestital. Ne zaradi izbire študija kot take, temveč zaradi poguma. Izbrali so pot, ki je zahtevna, pogosto samotna, včasih celo nehvaležna. A prav na tej poti se razkrije tudi nekaj najlepšega: pravo v svojem najglobljem pomenu – Ius est ars boni et aequi. Umetnost dobrega in pravičnega.

A prav tu se začne tudi dvom.

Pravniki smo »priklenjeni« na pravo. To je naše orodje, naš jezik, naš okvir. In vendar pravo nikoli ni dovolj. Je le minimum – spodnja meja dobrega in pravičnega. Nad njim stojita morala in etika. Tišji, manj oprijemljivi, a zato toliko pomembnejši.

Danes se zdi, da se ta razmerja izmikajo ravnotežju. Kjer bi morala govoriti vest, pogosto spregovori ideologija. Kjer bi morala odločati etika, odloča politika. In pravo, ki bi moralo biti most, včasih postane zgolj orodje.

Zato sem jim skušal povedati nekaj preprostega.
Pravo ureja naše vedenje.
Morala izbira naše vrednote.
Etika pa daje tem vrednotam smisel.

S pravom se branimo pred drugimi.
Z moralo – če jo podpira razumna etika – pa varujemo druge pred seboj.

In prav tu se skriva bistvo. S pravom ni mogoče ustvariti dobrega človeka.

Ko je pogovor tekel, sem vse bolj čutil, da ne gre le za izmenjavo misli. Šlo je za srečanje. Za tisto redko, dragoceno bližino med generacijami, ki jo omogoča skupno iskanje resnice. Dve uri sta minili skoraj neopazno.

Ko sem odhajal iz predavalnice, sem v sebi nosil nenavaden občutek. Ne žalosti v običajnem pomenu, temveč tiho zavedanje, da se nekaj izjemno lepega počasi izteka.

Srečanja z mladimi, željnimi znanja.
Njihova vprašanja, ki so pogosto bolj pomembna od odgovorov.
Njihova odprtost, ki človeka znova spomni, zakaj je nekoč sploh stopil na to pot.

Morda se od tega poslavljam.

A hkrati vem, da odhajam le iz prostora, ne pa tudi od teh ljudi. Nekaj ostane. Vedno ostane. V mislih, v dvomih, v vprašanjih, ki bodo nekoč dozorela v odgovore.

Pravo bo ostalo.

Vprašanje pa je – in to je edino zares pomembno vprašanje – kakšni bodo ljudje, ki ga bodo ustvarjali in živeli.

Ali bodo razumeli, da pravo postane umetnost dobrega in pravičnega šele takrat, ko diha skupaj z moralo in etiko.

In ali bodo znali to umetnost tudi čutiti.

PS

Pozno zvečer, ko se je dan že umiril, sem se še enkrat vrnil k temu srečanju. Ne v predavalnico, temveč v spomin. Občutek je ostal nenavadno topel. Kot tiha hvaležnost. In morda tudi kot neizrečeno slovo. Takšno, ki ne potrebuje besed – ker ve, da se tisto bistveno ne konča, ampak le neopazno prehaja naprej.

Spomin na predavanje 21.4. 2026-del študentov je prisostvoval predavanju po Zoomu.

Najbolj čudno pri starosti ni to, da se spremeni svet — ampak da začneš razumeti stvari, ki si jih nekoč zavračal.

Včasih se v teh svojih letih zalotim, da drugim govorim stvari, ki so se mi nekoč zdele prazne. Obrabljene. Kot stavki, ki jih ljudje ponavljajo, ko nimajo več česa novega povedati.

Tako včasih izrečem misel: ni pomembno, koliko imam — ampak koliko potrebujem.

In potem se te misli skoraj ustrašim. Ker vem, da jo danes izgovarjam, čeprav vanjo nekoč nisem verjel. Ne zato, ker bi hotel biti moder. Ampak zato, ker sem do tega prišel. Počasi. Neopazno. Skoraj proti svoji volji.

Spomnim se, kako so takšne besede zvenele meni. Kot omejitev. Kot tiho opravičilo za to, da nisem dosegel tistega, kar sem želel. Tistega več. In takrat si jih nisem želel slišati.

Enako je bilo z mislijo: »Kdor je zadovoljen z malo, je bogat.«
Nisem ji verjel. Ne zato, ker bi bila napačna, ampak zato, ker je nisem mogel razumeti. Ne brez lastne poti. Ne brez lastnih zgrešenih smeri.

Moral sem iti skozi svoje želje. Skozi občutek, da mora biti nekje še nekaj več. Da je naslednja stvar, naslednji cilj, naslednji uspeh tisti, ki bo končno zadostoval.

»Človek je bogat sorazmerno s tem, čemur se lahko odpove.«
Tudi to sem slišal. In tudi sam sem to kdaj rekel drugim. Pa tega nisem zares razumel.

Danes razumem. Prepozno, da bi začel drugače. Ravno pravi čas, da si to priznam.

In v tem je nekaj težkega. Morda celo obremenjujočega. Predvsem zato, ker tega ne morem nikomur predati. Ne morem nikomur prihraniti poti. Ne morem razložiti tako, da bi kdo res razumel.

Spomnim se, da sem mnogim rekel: ne potrebuješ vsega tega. In takrat sem verjel, da imam prav. Nisem pa se zavedal, kako to zveni. Kot odpoved. Kot omejevanje. Kot nekaj, kar govori nekdo, ki je že zaključil svoj boj.

Danes se vprašam, od kod mi je bila ta pravica.

In se hkrati tolažim: to ni bila omejitev. To je bila ugotovitev. Le prezgodaj izrečena.

Danes vem, da me ne bogati to, kar imam, ampak to, kar me ne obremenjuje.
In vendar — če bi to slišal takrat, ne bi verjel. Zato ne morem zameriti mladim, da ne želijo “patentirati” tega odkritja. Ne želijo ga sprejeti kot nekaj dokončnega. Ne želijo si ga sposoditi.

Ker se tega ne da sposoditi.

To mora vsak odkriti sam. Na svoj način. S svojimi zgrešenimi koraki. Tako kot sem moral jaz.

Včasih bi rad koga ustavil. Mu rekel: ne rabiš iti tako daleč. Ne rabiš vsega tega, da bi razumel.

Ampak vem, da to ne deluje.

Ker tudi jaz nisem poslušal.

In tako ostajam s tem tihim spoznanjem, ki ga ne morem predati naprej. Lahko ga nosim. Lahko ga izrečem. Ne morem pa ga podariti.

Morda resnice ne pridejo prepozno.

Morda pridejo točno takrat, ko jih lahko razumem.

Samo škoda, da jih takrat ne morem več živeti od začetka.

V osebnem arhivu iz obdobja pedagoškega dela s študenti prava sem naletel na zapis ankete, izvedene v času socialistične družbene ureditve, v kateri je bilo študentom tik pred zaključkom študija zastavljeno vprašanje: kaj bi želeli doseči v svojem poklicnem življenju – notranjo srečo ali družbeno prepoznavnost in uspešnost? Večina vprašanih je kot pomembnejšo vrednoto izpostavila notranje zadovoljstvo.

Ta empirični uvid, četudi časovno oddaljen, odpira relevantno vprašanje o transformaciji vrednot v pravniškem poklicu. V sodobnem kontekstu, ki ga zaznamujejo procesi tržne liberalizacije, profesionalne konkurence in večje javne izpostavljenosti, se namreč spreminjajo tudi načini, kako pravniki razumejo in predstavljajo svojo poklicno identiteto.

Posebej ilustrativen je razvoj na področju odvetništva, kjer novi normativni okvir omogoča večjo javno komunikacijo in informiranje o dejavnosti, ob pogoju spoštovanja načel resničnosti, nezavajajočega predstavljanja in varovanja poklicne zaupnosti. Takšna ureditev, zlasti pred kratkim zakonska odprava omejevanja reklamnega oglaševanja, kot jo določa Zakon o odvetništvu, odraža širše trende v smeri večje transparentnosti pravnih storitev, hkrati pa odpira vprašanja o razmerju med tržno logiko in etičnimi temelji poklica.

Klasična teorija profesionalizma (npr. Talcott Parsons) poudarja, da poklici, kot je pravo, temeljijo na specifični kombinaciji strokovne avtonomije, družbene odgovornosti in notranje motivacije, ki presega zgolj ekonomski interes. Podobno Max Weber v konceptu »poklicanosti« (Beruf) opozarja na pomen notranje etične orientacije pri opravljanju poklica.

V slovenskem pravnem redu je ta dimenzija dodatno normativno utrjena. Odvetništvo je namreč ustavno opredeljeno kot samostojna in neodvisna služba v okviru pravosodja (137. člen Ustava Republike Slovenije), kar jasno kaže, da njegove funkcije ni mogoče reducirati zgolj na tržno dejavnost. Nadalje Kodeks odvetniške poklicne etike, ki ga sprejema Odvetniška zbornica Slovenije, poudarja načela neodvisnosti, zaupnosti in integritete kot temeljna vodila opravljanja poklica.

V nasprotju s tem sodobni razvoj, kaže na vse večjo vlogo trga, tehnologije in konkurenčnosti, kar vodi v preoblikovanje pravniških storitev v smeri večje merljivosti in uporabniške usmerjenosti. V takšnem okolju postajajo kazalniki uspešnosti – vključno s prepoznavnostjo, doseženimi rezultati in ekonomskim izidom – vse pomembnejši del profesionalne samopodobe.

Ob tem se zastavlja ključno vprašanje: ali tak razvoj nujno vodi v marginalizacijo notranjega zadovoljstva kot vrednote ali pa gre zgolj za spremembo načinov njegovega izražanja?

Zdi se, da sodobne oblike profesionalne komunikacije, zlasti v digitalnem okolju, težko vključujejo dimenzijo notranje etične izpolnjenosti, saj ta ni neposredno merljiva niti tržno primerljiva. Posledično prevladuje diskurz, ki poudarja zunanje učinke delovanja.

Vendar pa prav pravniški poklic zaradi svoje ustavne in družbene vloge ne more biti v celoti podrejen logiki trga. Etika pravniškega delovanja, kot jo opredeljujejo nacionalni in evropski standardi (npr. Council of Bars and Law Societies of Europe), vključuje tudi elemente integritete, neodvisnosti in odgovornosti, ki so tesno povezani z notranjo dimenzijo poklicnega zadovoljstva.

V tem kontekstu bi bilo smiselno razmisliti, ali bi lahko sodobne oblike predstavitve pravniškega dela bolj eksplicitno vključevale tudi to dimenzijo. Ne kot nadomestilo za strokovno odličnost, temveč kot njen dopolnilni vidik.

 Če bi bil danes odvetnik, bi svojo reklamno  izjavo oblikoval; Svoje delo opravljam z notranjim zadovoljstvom, ker verjamem, da s svojim znanjem prispevam k reševanju sporov in pri tem ohranjam profesionalno integriteto.«  Morda res ne ustreza prevladujočim komunikacijskim praksam, vendar odpira pomembno vprašanje o tem, kako pravniki razumemo  smisel svojega dela.

# etika,# pravnik, # integriteta, # oglaševanje

Povzetek

Srčno popuščanje predstavlja pomemben zdravstveni in družbeni izziv starajoče se populacije. Poleg kliničnih značilnosti bolezni je pri starejših bolnikih treba upoštevati tudi krhkost, pridružene bolezni in kognitivne spremembe, ki lahko vplivajo na sposobnost odločanja. Prispevek obravnava srčno popuščanje kot kompleksno stanje ter izpostavlja njegove pravne in etične implikacije, vključno z vprašanjem evtanazije in vlogo družbenih dejavnikov pri odločanju ob koncu življenja.

Uvod

Na tradicionalnem, že 35. posvetovanju Medicina, pravo in družba, ki je potekalo 26. in 27. marca 2026 v Mariboru, so bila predstavljena številna aktualna vprašanja na stičišču medicine in prava. Posvetovanje je v zadnjih desetletjih preraslo nacionalne okvire in postalo prepoznavno tudi v širšem mednarodnem prostoru.

Pred 35 leti sem kot predsednik Društva pravnikov v gospodarstvu v Mariboru sodeloval med pobudniki srečanj pravnikov in zdravnikov v okviru Zdravniškega društva Maribor. Društvo mariborskih pravnikov, katerega soustanovitelj sem bil leta 1964, je bilo desetletja eno najuspešnejših pravniških društev v gospodarstvu v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji.

V tem kontekstu sem na letošnjem srečanju imel predavanje o srčnem popuščanju kot pojavu, ki presega zgolj medicinski vidik in odpira pomembna pravna ter družbena vprašanja. Pred časom mi je umrl dober prijatelj z diagnozo srčnega popuščanja; ista diagnoza je navedena tudi v moji medicinski dokumentaciji, kjer jo je moja osebna zdravnica posebej označila. Vključen sem tudi v enoletno raziskavo o srčnem popuščanju, ki poteka v Zdravstvenem domu Maribor.

Opredelitev srčnega popuščanja

Srčno popuščanje je stanje, pri katerem srce ne zmore zagotoviti zadostnega pretoka krvi za potrebe telesa. Ne gre za samostojno bolezen, temveč za sindrom, ki je posledica različnih srčno-žilnih obolenj.

Zanj so značilni simptomi, kot so dispneja, utrujenost, zmanjšana telesna zmogljivost in periferni edemi. Pri starejših bolnikih se ob poslabšanju pogosto pojavijo tudi epizode zmedenosti.

Evropsko kardiološko združenje (ESC) izdaja smernice za diagnostiko in zdravljenje akutnega ter kroničnega srčnega popuščanja; njihova posodobitev se pričakuje leta 2026.

Po ocenah približno 26 milijonov ljudi po svetu živi s srčnim popuščanjem, do leta 2030 pa naj bi se to število povečalo za skoraj 50 %. Vsak peti človek po 40. letu starosti bo razvil srčno popuščanje. Samo v Evropi vsako leto zabeležijo približno 3,5 milijona na novo diagnosticiranih primerov.

Leta 2024 je bilo v Sloveniji srčno popuščanje najpogostejši posamezni vzrok smrti pri populaciji, starejši od 65 let (35,9 % v primerjavi z rakom 32,4 %).

Posebnosti srčnega popuščanja pri starejših

Srčno popuščanje pri starejših praviloma ne nastopa izolirano. Pogosto je povezano s številnimi pridruženimi boleznimi, kot so arterijska hipertenzija, sladkorna bolezen, kronična ledvična bolezen, atrijska fibrilacija in podhranjenost.

Pri teh bolnikih so pogosti tudi:

• krhkost (frailty),
• zmanjšana gibljivost,
• polifarmacija,
• socialna ranljivost,
• začetni kognitivni upad.

Zaradi teh dejavnikov je meja med stabilnim stanjem in hitrim poslabšanjem bistveno nižja. Zato je nujen celosten pristop, ki poleg zdravljenja vključuje tudi oceno funkcionalnosti, samostojnosti, prehranskega statusa, socialne podpore in kognitivnega stanja.

Kognitivne spremembe in pravna sposobnost

Pri srčnem popuščanju lahko zaradi zmanjšane prekrvavitve možganov pride do kognitivnih motenj, ki se kažejo kot akutna zmedenost (delirij), nihanje zavesti, dezorientacija in zmanjšana sposobnost presoje.

Bolnik je lahko v enem trenutku sposoben razumnega odločanja, v drugem pa ne. To ima neposreden pomen pri opravljanju pravnih dejanj, kot so sestava oporoke, sklepanje pogodb ali pričanje.

Za pravna opravila ni odločilna sama diagnoza, temveč to, ali je oseba v konkretnem trenutku sposobna razumeti pomen in posledice svojega ravnanja ter svojo voljo svobodno oblikovati in izraziti. Slovenska sodna praksa poudarja, da je sposobnost razsojanja dejanska, konkretna in odvisna od okoliščin posameznega primera.

Prisotnost zmedenosti, delirija, izrazite prizadetosti zavesti, hipoksije ali hujših kognitivnih motenj lahko pomeni, da oseba ne razume več pomena in posledic pravno pomembne izjave.

Kognitivne spremembe in kompleksnost bolezni zahtevajo individualno presojo ter pogosto sodelovanje medicinskih izvedencev. Poseben pomen ima tudi časovna komponenta, saj se sposobnost odločanja lahko spreminja (t. i. lucidni intervali).

Starajoča se družba bo zato vse pogosteje soočena s primeri presoje sposobnosti odločanja pri bolnikih s kroničnimi boleznimi, kot je srčno popuščanje.

Paradoks sodobne medicine

Razvoj medicine razkriva pomemben paradoks: medicina uspešno podaljšuje življenje, hkrati pa povečuje število ljudi, ki živijo z dolgotrajnimi kroničnimi stanji.

Uspeh medicine tako ne pomeni manj bolezni, temveč pogosto več ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno, usklajeno in posamezniku prilagojeno oskrbo.

Srčno popuščanje je značilen primer, ki kaže, da mora sodobno zdravstvo poleg zdravljenja razvijati tudi:

• rehabilitacijo,
• spremljanje bolnikov na domu,
• paliativni pristop pri napredovali bolezni,
• podporo družinam.

Razvoj medicine razkriva pomemben paradoks: medicina uspešno podaljšuje življenje, hkrati pa povečuje število ljudi, ki živijo z dolgotrajnimi kroničnimi stanji. Uspeh medicine tako ne pomeni manj bolezni, temveč pogosto več bolnikov, ki potrebujejo dolgotrajno, usklajeno in posamezniku prilagojeno oskrbo.

Srčno popuščanje je značilen primer, ki kaže, da mora sodobno zdravstvo poleg zdravljenja razvijati tudi rehabilitacijo, spremljanje bolnikov na domu, paliativni pristop pri napredovali bolezni ter podporo družinam.

Srčno popuščanje, samomorilne misli in evtanazija

Med srčnim popuščanjem ter evtanazijo ali samomorilnimi mislimi ni neposredne vzročne povezave. Obstaja pa posredna povezava, ki izhaja iz psiholoških, socialnih in eksistencialnih dejavnikov.

Pri bolnikih s srčnim popuščanjem želja po končanju življenja ni nujno posledica zgolj telesnega trpljenja. Nanjo lahko pomembno vplivajo osamljenost, odvisnost od drugih, občutek bremena za družino ter pomanjkljiva zdravstvena in socialna podpora. V takšnih okoliščinah lahko posameznik začne razmišljati o koncu življenja predvsem zaradi občutka brezizhodnosti.

Občutek, da je posameznik breme svojim bližnjim, predstavlja pomemben dejavnik pri razmišljanju o smrti. Pri bolnikih s srčnim popuščanjem je obremenitev svojcev dobro dokumentirana. Družbena osamljenost, izguba samostojnosti in odvisnost od pomoči tako delujejo kot pomembni posredni dejavniki želje po smrti.

To odpira ključno etično vprašanje: ali je odločitev za končanje življenja res povsem avtonomna ali pa je vsaj deloma posledica pomanjkanja podpore okolja. Zato vprašanje evtanazije ni zgolj individualno, temveč tudi izrazito družbeno vprašanje, ki zahteva razmislek o ustrezni pravni ureditvi.

Etično vprašanje torej ni le, ali posameznik želi umreti, temveč tudi, kakšno pomoč in podporo je pred tem prejel.

Pomen paliativne oskrbe

Napredovalo srčno popuščanje lahko pri nekaterih bolnikih povzroča veliko telesno in psihično breme. Zato je ključnega pomena:

• zgodnje prepoznavanje depresije,
• odprta in iskrena komunikacija z bolnikom,
• pravočasna vključitev paliativne oskrbe,
• podpora družini in socialnemu okolju.

Paliativni pristop pomembno prispeva k zmanjšanju občutka brezizhodnosti ter k izboljšanju kakovosti življenja.

Srčno popuščanje pri starejših tako ni zgolj medicinski problem, temveč kompleksen družbeni pojav, povezan z načinom, kako družba obravnava starost, bolezen in odvisnost.

Razprava na posvetovanju, ki je potekala v polni dvorani rektorata Univerze v Mariboru, je pokazala, da gre za področje, ki zahteva tesnejše sodelovanje med medicino, pravom in socialnimi vedami.

Zaključek

Srčno popuščanje predstavlja pomemben izziv sodobne družbe. Njegova obravnava zahteva celosten pristop, ki presega zgolj medicinsko zdravljenje in vključuje tudi pravne, etične ter socialne vidike.

Posebno pozornost je treba nameniti kognitivnim spremembam ter njihovemu vplivu na pravno sposobnost, pa tudi družbenim dejavnikom, ki lahko vplivajo na odločanje ob koncu življenja.

Le s celostnim pristopom je mogoče zagotoviti dostojanstveno in posamezniku prilagojeno obravnavo starejših bolnikov.

Ključne besede

Srčno popuščanje; starejši bolniki; kognitivne motnje; pravna sposobnost; delirij; paliativna oskrba; evtanazija; družbeni vidiki; etični vidiki; kronične bolezni

Ko sem se danes, dan po volitvah, zbudil, je bila moja prva misel, da ne želim prižgati televizije. Ne zato, ker me ne bi zanimalo, kaj se dogaja, ampak zato, ker sem bil v sebi že utrujen. Utrujen od besed, utrujen od napetosti, utrujen od nenehnega poslušanja kritik ljudi, strank, države in oblasti. V zadnjih dneh se je zdelo, kot da ni več prostora za mirno besedo, za spoštovanje, za priznanje drugemu človeku.

Nekje globoko v sebi pa sem vendarle upal, da bo dan po volitvah drugačen. Da si bodo predstavniki političnih strank segli v roke. Da bodo znali drug drugemu pogledati v oči. Da bodo tisti, ki so zmagali, znali ostati skromni, in tisti, ki so izgubili, dostojanstveni. Upal sem, da bom slišal kakšno lepo besedo, kakšno pohvalo, morda celo kakšen iskren stavek, iz katerega bi bilo čutiti, da smo kljub razlikam vendarle skupnost.

Pa ni bilo tako.

Zjutraj me sploh ni zanimalo, ali televizija spet deluje. Včeraj zvečer je namreč prav ob vrhuncu poročanja o rezultatih prenehala oddajati. Priznam, da sem bil tega celo vesel. Zdelo se mi je, kot da je tišina bolj prijazna od vseh besed, ki sem jih poslušal prej. Kot da me je ta nenadna prekinitev za trenutek rešila pred vsem, kar me je bremenilo, in mi dovolila, da zaspim brez še več jeze, brez še več razočaranja.

Toda zjutraj me je na telefonu pričakalo skoraj isto, morda še hujše: namesto pohval spet kritike, namesto umiritve spet dvomi, očitki, napovedi ponovnega štetja, govor o predčasnih volitvah in novo nezadovoljstvo. Nič spodbudnega. Nič takega, ob čemer bi človek začutil olajšanje. Nič takega, kar bi mi dalo občutek, da smo kot družba sposobni sprejeti rezultat in iti naprej.

Ob vsem tem sem začutil predvsem žalost. Ne jeze, ne ogorčenja, ampak žalost. Žalost, ker se zdi, da ne znamo več drug drugemu priznati ničesar dobrega. Kot da je kritika postala naš prvi jezik, pohvala pa nekaj redkega, skoraj nezaželenega. Kot da smo se navadili živeti v svetu, kjer je treba vedno znova iskati napake, slabosti, krivce, in kjer le redko kdo zmore reči: dobro je, hvala, cenim.

Sprašujem se, ali je to meni sploh potrebno poslušati. Ne zato, ker bi hotel od sveta bežati, ampak zato, ker me tak govor utrudi in mi jemlje notranji mir. Včasih se mi zdi, da človek po vsem tem ne postane bolje obveščen, ampak samo bolj obremenjen. In iskreno upam, da se ne počutim tako samo jaz.

Vsi hvalimo ali kritiziramo druge. In tudi nas drugi hvalijo ali kritizirajo. Pogosto poslušamo ljudi, kako grajajo tretje osebe, kako hitro izrečejo sodbo in kako težko poiščejo lepo besedo. Zanimivo je, da za kritiko skoraj vedno najdemo čas. Kritika je pogosto slišati bolj odločna, bolj prepričljiva, včasih celo bolj pametna. Pohvala pa se mnogim zdi premehka, preveč preprosta, včasih celo neiskrena.

Pa vendar je prav pohvala tista, za katero je potrebne več človečnosti. Več topline. Več notranje plemenitosti. Za pohvalo moraš v človeku ali v dogodku najprej želeti videti nekaj dobrega. Kritika pride hitreje. Za njo ne potrebujemo veliko. Dovolj je že slaba volja, razočaranje ali občutek, da nismo dobili tistega, kar smo hoteli.

Nikoli pa v resnici ne vemo, kdaj je bolj potrebna pohvala in kdaj kritika. Vemo le, da pretirana kritika ranjuje. Da človeka utrudi. Da mu vzame pogum. In da je včasih ena sama iskrena, spoštljiva beseda vredna več kot dolga razprava očitkov.

Ob tem se sprašujem še nekaj: zakaj tako pogosto kritiziramo oblast in tiste, ki so na oblasti? Morda tudi zato, ker ljudje redko dobimo občutek, da smo od oblasti videni, slišani in spoštovani. Nekje sem že zapisal, da oblast ljudi skoraj nikoli ne pohvali. Redko začutimo, da bi nam kdo iskreno rekel: hvala, ker vztrajate, hvala, ker nosite svoje skrbi, hvala, ker še verjamete.

Tudi včerajšnje zahvale govorcev političnih strank nam, volivcem, da smo oddali svoj glas, so zvenele predvsem kot formalnost. Iz njihovih obrazov, iz njihovih glasov, iz njihove drže se je čutilo nekaj drugega – ne hvaležnost, ampak razočaranje in jeza, ker glasovi niso pripadli samo njim. In prav to boli. Boli, ker si kot volivec želiš vsaj malo spoštovanja. Ne glede na to, komu si dal glas. Ne glede na to, kdo je zmagal.

Dan po volitvah bi moral biti drugačen. Moral bi biti tišji, bolj dostojanstven, bolj človeški. To bi moral biti dan, ko se politika za trenutek ustavi in pokaže, da zna biti tudi velika. Da zna sprejeti zmago brez ošabnosti in poraz brez grenkobe. Da zna spoštovati ljudi, tudi kadar ji niso dali vsega, kar je želela.

Jaz pa danes, dan po volitvah, najbolj pogrešam prav to: malo človečnosti. Malo miru. Malo iskrene besede, ob kateri bi človek lažje dihal. Morda si po volitvah ne želim preveč. Želim si le, da bi bilo med ljudmi in tudi med politiki več spoštovanja, več ponižnosti in manj grenkobe. Želim si, da bi znali v drugem videti človeka, ne samo nasprotnika. In želim si, da bi dan po volitvah v meni pustil občutek upanja, ne pa utrujenosti in tihe žalosti.

Pred dnevi sem srečal mater, katere hči se je poročila z uspešnim mladim podjetnikom, o katerem že poročajo tudi mediji. Ob njenem veselju nisem želel odpirati neprijetnih misli. Pa vendar se mi je ob tem znova vsililo staro vprašanje: ali zunanji uspeh človeku res prinese tudi notranje zadovoljstvo?

Na prvi pogled se zdi odgovor preprost. Uspešen podjetnik naj bi bil človek, ki mu je uspelo. Ima denar, vpliv, ugled, poznanstva in javno prepoznavnost. Mnogi ga gledajo z zavistjo, drugi z občudovanjem, tretji s prikritim nezaupanjem. Vsi pa pri njem najprej opazijo uspeh. Skoraj nihče pa ne vidi cene, ki jo je zanj plačal.

Podjetništvo ni le pot navzgor, temveč tudi življenje pod stalnim pritiskom. Uspešen podjetnik praviloma ne nosi samo pravic, ampak predvsem odgovornost, tveganje in skrb. Obremenjujejo ga tržne razmere, konkurenca, predpisi, davčni nadzor, inšpekcije, medijska pozornost, pričakovanja zaposlenih in zahteve poslovnih partnerjev. Ko mu gre dobro, se ob njem zbirajo tisti, ki želijo biti del njegovega uspeha. Ko zaide v težave, se krog hitro stanjša. Tedaj se pokaže, kako kratkega diha sta občudovanje in prijateljstvo, kadar ju hrani korist.

In vendar največja težava uspešnega podjetnika pogosto ni v tem, da ga drugi ne razumejo, ampak v tem, da ga uspeh sam ne zadovolji več. Ko človek doseže, kar je dolgo želel doseči, bi pričakoval mir. Namesto njega pa pogosto pride nova lakota. Večji promet ni dovolj. Večji dobiček ni dovolj. Večja hiša ni dovolj. Večja prepoznavnost ni dovolj. In tako nekateri med uspešnimi podjetniki začnejo pogled usmerjati drugam — tja, kjer je oder še večji, aplavz glasnejši in skušnjava še bolj omamna: v politiko.

Mnogi podjetniki, očitno nezadovoljni s samim uspehom v podjetništvu, začnejo hrepeneti še po politični potrditvi. Ni jim več dovolj, da je njihovo ime zapisano na pročelju podjetja, v poslovnih registrih ali v gospodarskih rubrikah. Želijo si, da bi se pojavilo tudi na glasovnicah. Kot da gospodarski uspeh sam po sebi ne zadošča več; kot da ga je treba potrditi še z javno funkcijo, politično pripadnostjo ali volilnim rezultatom.

Toda prav v tem se skriva bistvo problema. Kdor v sebi ni pomirjen, mu noben zunanji uspeh ne bo zadostoval. Če človek ni našel notranjega ravnotežja v podjetništvu, ga ne bo našel niti v politiki. Menjava odra še ne pomeni rešitve. Pogosto pomeni le to, da osebna neizpolnjenost išče nov prostor za razkazovanje.

Pri tem se seveda ne kaže slepiti: med podjetniki so, tako kot med politiki in med vsemi drugimi ljudmi, pošteni in nepošteni, skromni in ošabni, modri in lahkomiselni. Ne gre za to, da bi podjetnike obsojali kar počez. Gre pa za to, da si priznamo nekaj, kar se v javnosti nerado pove: uspeh ni isto kot sreča, denar ni isto kot mir, vpliv ni isto kot človeška izpolnitev in javna prepoznavnost ni isto kot osebna vrednost.

Marsikateri podjetnik živi tako vpet v svoje podjetje, da ne sliši več niti lastnega življenja. Delo mu zamenja notranji mir, skrb za podjetje pa počasi prevzame mesto, ki bi ga morala imeti družina, zakon, prijateljstvo in osebna pokončnost. Okolje mu njegov položaj sicer zavida, malo kdo pa ga spoštuje kot človeka. Delavci so pogosto prepričani, da jih izkorišča. Konkurenca čaka na njegov spodrsljaj. Mediji hitreje opazijo njegovo napako kakor njegov trud. Ko uspeva, ga mnogi hvalijo. Ko pade, se še več ljudi tiho nasmiha.

Tudi doma uspeh ni vedno to, kar se zdi navzven. Otroci poslušajo, kako so njihovi starši bogati, doma pa slišijo predvsem pogovore o dolgovih, stroških, tveganjih in negotovi prihodnosti. Zakonec vse pogosteje spoznava, da je njegovo vlogo spremljevalca v življenju zamenjala vloga spremljevalca podjetniške tesnobe. Mnogi prijatelji se vrtijo okoli podjetnika, dokler jim njegova moč ali denar koristita. Ko zavohajo možnost neuspeha, se umaknejo. Nekdanji občudovalci se čez noč spremenijo v sodnike.

Ko pride do padca, je slika še bolj kruta. Poslovni partnerji, ki so z njim nekoč dobro zaslužili, začnejo razlagati, kako slab podjetnik je bil. Tisti, ki so mu nekoč stiskali roko, se delajo, kot da ga niso nikoli poznali. Politiki, ki so v času njegove moči sprejemali njegovo podporo ali pomoč, se ob njegovem bankrotu muzajo, kakor da z njim niso imeli ničesar. In ko človek enkrat izgubi gospodarsko moč, pogosto ugotovi, kako malo ljudi je v resnici cenilo njega samega.

Prav zato se mi zdi zmotno, kadar o podjetnikih razmišljamo preveč preprosto — bodisi z zavistjo bodisi s slepim občudovanjem. Med njimi so dobri in slabi, pošteni in nepošteni, pogumni in ošabni, tako kot med vsemi drugimi ljudmi. Toda ena stvar je vendarle očitna: podjetniški uspeh sam po sebi še ni zagotovilo sreče. Pogosto je celo nasprotno — več ko človek doseže navzven, bolj prazno lahko postaja njegovo notranje življenje.

Zato bi bilo modro, da ob bleščavi podjetniških zgodb ohranimo nekaj treznosti. Kdor danes deluje kot zmagovalec, je lahko jutri poraženec. Kdor se danes zdi gospodar razmer, je lahko jutri ujetnik lastnih ambicij. In kdor je včeraj gradil podjetje, danes morda že gradi predvsem svojo javno podobo, ker mu niti uspeh ni več dovolj.

Morda je zato pravo vprašanje manj, ali je človek uspešen, in bolj, ali zna ob uspehu ostati človek. Kajti ni največja nesreča v tem, da podjetnik nekoč izgubi podjetje, ugled ali položaj. Večja nesreča je, če ob vsem tem izgubi mero, notranji mir in sposobnost, da bi bil zadovoljen brez nenehne potrebe po novem potrjevanju. Kdor mora svojo vrednost vedno znova dokazovati pred trgom, mediji ali volivci, je morda dosegel veliko — ni pa nujno, da je dosegel samega sebe.

Vse to smiselno lahko velja tudi za tiste, ki bodo jutri proslavljali uspeh na volitvah. Tudi zmaga na glasovnici namreč človeku sama po sebi še ne prinese notranjega miru, mere in resnične življenjske izpolnitve.

V času predvolilnih napetosti se vedno jasneje kaže, da demokracija ne more obstajati brez tolerance. Ta ni le moralna vrednota, temveč eden izmed ključnih metapravnih temeljev pravne države, človekovih pravic in civiliziranega javnega dialoga.

Pravo ima v sodobni družbi vse pomembnejšo vlogo. Če naj pravo zares zaživi v okviru vladavine prava in pravne države, je treba preprečevati dogmatsko netoleranco ter utrjevati temelje univerzalnega povezovanja ljudi na razumskih, etičnih in civilizacijskih izhodiščih. Ob tem je treba nenehno varovati temeljne pravice: pravico do življenja, pravico do svobode, pravico do premoženja, pravico do intelektualnega ustvarjanja, pravico do pravičnega sodnega varstva in pravico do pravne varnosti.

Uresničevanje teh pravic ni mogoče brez sprejetja tolerance kot enega izmed bistvenih pogojev za spoštovanje človekovega dostojanstva in človekovih pravic. Toleranca zato ni zgolj osebna vrlina, temveč tudi pomemben metapravni pogoj kakovostnega pravnega reda. Povezana je s kulturnim standardom družbe, z demokratično politično kulturo, moralno zrelostjo skupnosti, ekonomsko organiziranostjo, stopnjo politične odgovornosti ter z razvitostjo in neodvisnostjo sodstva. Prav ti dejavniki odločilno vplivajo na kakovost pravnega sistema.

Toleranca pomeni sposobnost, da drugega človeka spoštujemo, ga poslušamo in priznavamo kot enakopravnega, ne glede na njegovo pripadnost, prepričanje, socialni položaj ali življenjski nazor. Je znamenje notranje zrelosti posameznika in družbe. Zato ni mogoče prezreti, da je notranja toleranca pogoj za zunanjo toleranco: kdor v sebi ne razvije občutka za mero, samokritičnost in spoštovanje drugega, bo tudi v javnem prostoru težko ravnal strpno in odgovorno.

Prav zato je za razvoj tolerance nujna vzgoja človeka. Človek se ne rodi toleranten, temveč kot bitje z močnim nagonom po samoohranitvi in z osnovno potrebo po eksistencialni varnosti. Toleranca je zato rezultat dolgotrajnega kulturnega, moralnega in pravnega oblikovanja. Ne nastane sama od sebe, temveč jo je treba razvijati z vzgojo, izobraževanjem in vsakodnevno prakso demokratičnega sobivanja.

Toleranca se ne ustvarja s prisilo. Ne more biti posledica ukaza, temveč se lahko razvije le v družbi, ki dosega višjo raven družbenosti, medsebojne povezanosti in razumske zrelosti. V svojem bistvu pomeni harmonijo v različnosti — sposobnost, da razlike med ljudmi ne postanejo razlog za sovraštvo, temveč priložnost za bogatejše in odgovornejše skupno življenje.

To spoznanje je še posebej pomembno v današnjem predvolilnem času, ko tudi v našem okolju vse močneje občutimo porast nestrpnosti, zaostrene retorike in medsebojnega izključevanja. Javni prostor se prepogosto spreminja v prostor etiketiranja, poenostavljenih sodb in politične netolerance. Namesto argumenta prevlada diskvalifikacija, namesto dialoga obračunavanje. Prav v takšnih razmerah postane jasno, da toleranca ni izraz šibkosti, temveč pogoj demokratične in pravne zrelosti.

Demokracija namreč ne temelji na enotnosti mnenj, ampak na sposobnosti, da različna mnenja sobivajo v okviru skupnih pravil, medsebojnega spoštovanja in pravne odgovornosti. Kjer ni tolerance, pravo izgublja svojo humanistično vsebino in se lahko spremeni v prazno formo brez pravičnosti. Kjer pa toleranca obstaja, pravo postane resničen prostor varovanja človekovega dostojanstva, svobode, enakosti in pravne varnosti.

Zato toleranca ni le etična kategorija, temveč eden izmed temeljnih civilizacijskih pogojev pravne države. V času političnih napetosti je prav toleranca tista vrednota, ki odloča, ali bo družba zdrsnila v razdor ali pa bo zmogla ohraniti demokratično kulturo, pravni red in spoštovanje človeka.

Volitve so zame že dolgo več kakor politični dogodek. So trenutek, ko se v meni znova oglasijo spomini, dvomi in tiha vprašanja o tem, koliko resnice je še ostalo v javnem življenju. Ob vsakem novem predvolilnem času se namreč vrača star občutek, da je veliko besed, veliko hrupa in veliko obljub, a premalo tistega, kar bi človeku vračalo zaupanje. Podobno kot v preteklosti  po volitvah bo večinski del našega družbenega  okolja  prežet z čustvenim nabojem in entuziazmom glede idealizirane bodočnosti in manjši del bo  zajela apatija oziroma  mešanica strahu, jeze, žalosti, skrbi in pod.

Ob volitvah me že dolga leta obišče ista misel. Ne vstopi nenadoma, ne udari kakor strela, temveč se prikrade tiho, skoraj neopazno, kot star spomin, ki dobro pozna pot do človekove notranjosti. Dovolj je nekaj televizijskih soočenj, nekaj predvolilnih gesel, nekaj znanih obrazov in že se v meni oglasi tisti stari občutek, da sem vse to nekoč že videl, (deja vu) že slišal, že prestal. In bolj ko poslušam, manj me navdaja upanje, bolj pa občutek, da se skozi leta ne spreminjajo toliko stvari same, kolikor se menjajo njihove kulise.

V času socializma se volitev, kolikor se spominjam, nisem udeleževal. Ne iz velikega odpora, ne iz poguma, ampak bolj iz tihega spoznanja, da je bilo vse že odločeno, še preden je človek sploh stopil pred volilno skrinjico. Ni bilo prave izbire, ni bilo odprtosti, ni bilo tiste negotovosti, brez katere tudi svoboda nekako ne more zadihati. Vse je bilo že določeno, kakor prizor v gledališču, v katerem igralci govorijo, občinstvo pa vnaprej pozna konec. Človek težko verjame v smisel dejanja, če ve, da njegovo dejanje ne more ničesar premakniti.

Potem je prišla samostojna Slovenija in z njo nov čas, poln velikih besed, pričakovanj in slovesnih obljub. Tudi sam sem postal skrben volivec. Zdelo se mi je prav, da človek v svobodni državi ne molči s svojim glasom. Zdelo se mi je, da dolgujem nekaj tej skupnosti, temu času, tej novo pridobljeni možnosti, da se vendarle izreče. In tako sem hodil na volitve, čeprav sem skoraj vedno volil tiste, ki so potem izgubili. Toda to me v resnici ni najbolj bolelo. Človek se navadi tudi na to, da njegova izbira ostane na poraženi strani. Veliko bolj me je tiho in vztrajno nagrizlo nekaj drugega: spoznanje, da se ob vseh teh volitvah, ob vseh teh spremembah, ob vseh teh zamenjanih imenih in obrazih, v življenju navadnega človeka spremeni presenetljivo malo.

To je morda najbolj utrujajoča misel, kar jih spremlja volivca skozi leta. Da se veliko dogaja, a da se skoraj nič ne zgodi. Da so javni prostori polni besed, časopisi polni obljub, zasloni polni obrazov, vsakdanje življenje pa ostaja tam, kjer je bilo: s svojimi skrbmi, s svojo tihoto, s svojim pomanjkanjem. Morda prav zato ob vsakih volitvah začutim nekaj, kar bi najbrž lahko imenoval siromaštvo duha. Ne kot žalitev, temveč kot žalostno diagnozo časa. Kot da si z vedno novimi navdušenji prikrivamo staro notranjo praznino. Kot da si ne upamo priznati, kako pogosto smo že verjeli, da prihaja nekaj novega, nekaj boljšega, nekaj, kar bo končno izpolnilo tisto, kar je bilo obljubljeno že tolikokrat prej. A navdušenja iz preteklosti so ostala nedokončana, neuresničena, izpraznjena. Ostali so le njihovi odmevi in iz teh odmevov se počasi nabira razočaranje.

Razočaranje ne pride z velikim hrupom. Pride tiho. Sprva kot droben dvom, potem kot previdnost, na koncu kot trajen spremljevalec. Človek neha verjeti v velike preobrate, neha se vznemirjati ob udarnih besedah, neha polagati preveč upanja v ljudi, ki se pred kamerami zdijo večji, kakor se pozneje pokažejo v resničnosti. Morda prav zato televizijske predstavitve politikov name naredijo najmanj vtisa. Moral bi v njih slišati razmislek, jasnost, težo. Moral bi začutiti, da pred menoj stojijo ljudje, ki vedo, kaj pomeni nositi odgovornost za skupnost. Toda prepogosto gledam nekaj povsem drugega: medsebojne obtožbe, drobne maščevalnosti, preračunljivo ost, včasih celo nekakšno otročjo potrebo po tem, da bi drug drugega ponižali.

Vsakič znova me ob tem prešine ista misel: ljudje, ki imajo resnično vizijo, najbrž ne govorijo toliko o svojih nasprotnikih. Kdor nosi v sebi jasno misel, jo izreče mirno. Kdor zares ve, kaj bi rad storil, ne potrebuje nenehnega obračunavanja. Kdor ima značaj, ga ni treba vsak hip dokazovati z glasnostjo. Prav medsebojne obtožbe so zato zame znamenje nečesa drugega — ne moči, ampak praznine. Kakor da je v teh besednih spopadih razkrita odsotnost resničnih, kakovostnih vizij sprememb. Kjer bi človek pričakoval širino, se pokaže zamera. Kjer bi želel slišati pogled v prihodnost, posluša o starih zamerah. Kjer bi morala biti državniška drža, je pogosto le boj za prevlado.

In tako se v meni ob vsem tem ne prebudi jeza, temveč bolj žalost. Žalost nad tem, kako nizko je včasih padla beseda, ki bi morala biti nosilka skupne odgovornosti. Žalost nad tem, kako malo je v političnem govoru tiste človeške topline, tiste resnosti, tistega redkega občutka, da nekdo zares razume življenje ljudi. Preveč je videza in premalo vsebine. Preveč nastopa in premalo tihe moči. Preveč obljub in premalo notranje pokončnosti.

Pa vendar, kljub vsemu, ostajam volivec. Ne iz zanosa in ne iz slepe vere. Morda bolj iz neke tihe zvestobe samemu sebi. Zdi se mi, da človek ne sme povsem odnehati nad skupnim življenjem, tudi kadar ga to življenje vedno znova razočara. Morda je prav v tem nekaj skromnega, a pomembnega: da še vedno prideš, še vedno premisliš, še vedno oddaš glas, čeprav veš, da svet zaradi tega ne bo na novo ustvarjen. To ni več navdušenje. To je vztrajnost. Morda celo zadnji ostanek državljanskega dostojanstva.

Ob letošnjih volitvah ne vem, kdo bo razočaran zaradi navdušenja iz preteklosti. Vem pa, da bo razočaranje spet med nami, kakor tih spremljevalec vseh velikih besed. In vem tudi, da me vse manj zanimajo tisti, ki govorijo največ, in vse bolj tisti, ki bi morda znali molčati ob pravem času in spregovoriti šele tedaj, ko imajo res kaj povedati. Z leti človek očitno začne iskati nekaj drugega: manj blišča, manj retorike, manj boja, več teže, več miru, več resnice.

Morda je največja žalost našega časa v tem, da smo se skoraj navadili živeti brez velikih pričakovanj. Da od politike ne terjamo več skoraj ničesar, ker nas je prepogosto pustila same z lastnimi upi. In ko se narod navadi na majhna pričakovanja, se v njem naseli posebna vrsta utrujenosti. Takrat volitve ne postanejo več praznik, ampak le še obred ponavljanja starih vprašanj, na katera nihče ne zna odgovoriti z dovolj resnosti.

Tako tudi letos v meni ni pravega zanosa. Je pa spomin. Je dolžnost. In je tista stara, skoraj neizprosna misel, da se pri volitvah veliko dogaja, pa se za človeka premalo zgodi. Prav v tem razkoraku med hrupom javnega življenja in tihoto vsakdanjega človeka se skriva jedro mojega občutka. Zato me politične predstave ne navdušujejo več. Prej me opominjajo, kako redke so danes resnične vizije in kako dragocena bi bila že preprosta poštenost.

In vendar ostaja nekaj, česar si ne bi rad pustil vzeti: misel, da bi javno življenje vendarle moralo služiti človeku. Morda prav ta misel, čeprav ranjena in utrujena, še zmeraj tiho vztraja. Kakor plamen, ki ne razsvetljuje več daleč, a vendar noče ugasniti. Pogosto se zanos ljudi spreminja v svoje nasprotje, kot se sicer iluzije razblinijo pogosto v grenek priokus, kot posledica osebnega dojemanja sveta in njegovih pojavnih realnih oblik.

# volitve, #hrup javnega življenja, #dostojanstvo, # razočaranje v politiko

Ko je Aleksander Veliki s svojo vojsko prečkal žgočo, izsušeno pokrajino, so vojaki omagovali od žeje. Sonce je neusmiljeno pritiskalo na utrujena telesa, zemlja je pokala od suše, voda pa je postala dragocenejša od vsega drugega. Po dolgem iskanju so nekateri vojaki našli le skromno količino vode in jo v čeladi prinesli svojemu poveljniku kot dragocen dar. Aleksander je čelado sprejel, a vode ni spil. Ko je pogledal izmučene obraze svojih mož, je spoznal, da tisto, kar bi bilo dovolj zanj, ne bi moglo zadoščati vsem. Če bi pil sam, bi s tem priznal, da zanj veljajo drugačna merila kakor za druge. Zato je vodo izlil na tla. S tem dejanjem ni zavrnil daru, temveč je izrazil zavest, da si ne sme prisvojiti tistega, česar ne more deliti z vsemi.

Ta dogodek je več kot le zgodovinska anekdota. Je prispodoba pravičnosti, odgovornosti in moralne mere, ki bi morala spremljati vsako oblast, vsako odločanje in tudi vsako uporabo prava. Prav zato se zgodba o Aleksandrovi čeladi z vso težo postavlja tudi pred pravnike. Tudi v sodobni družbi namreč pravo in pravice niso vedno enako dostopni vsem. Kar je za družbeno elito pogosto samoumevno, hitro dosegljivo in obilno odmerjeno, ostaja za ranljive, marginalne in drugačne pogosto oddaljeno, okrnjeno ali povsem nedosegljivo.

Tu se odpre vprašanje, ki se mu pravniška vest ne more izogniti: ali z enako vnemo, občutljivostjo in odgovornostjo obravnavamo vse ljudi? Ali pravo res deluje kot skupni prostor pravičnosti ali pa se v praksi prepogosto nagiba k tistim, ki že imajo moč, vpliv in glas? Resnična vrednost prava se ne pokaže tedaj, ko varuje močne, temveč tedaj, ko zmore videti in zaščititi šibke. Njegova naloga ni le urejanje družbenih razmerij, temveč nenehno prizadevanje, da bi bilo dostojanstvo vsakega človeka enako priznano in enako zavarovano.

Zato se zgodba o Aleksandru danes boleče in zgovorno zrcali tudi v usodi oškodovancev izbrisanih pravnih oseb. Ti ljudje že četrt stoletja čakajo in se borijo za pravno varstvo, za priznanje svoje prizadetosti in za pravičnost, ki bi morala biti samoumevna. Njihovo dolgo čakanje ni le pravni problem, temveč tudi moralni opomin. Kaže nam, da pravo ni vedno dovolj hitro, dovolj občutljivo in dovolj pogumno tam, kjer bi to najbolj moralo biti. In prav v tem se razkriva njegova največja preizkušnja: ali zna prisluhniti tudi tistim, ki so predolgo ostali preslišani.

Če je Aleksander razumel, da ne sme zase vzeti vode, ki je ne more deliti z drugimi, bi moralo tudi pravo razumeti, da ne sme postati privilegij redkih. Dokler nekateri na pravno varstvo čakajo desetletja, medtem ko drugi do njega dostopajo hitro in brez ovir, ostaja vprašanje pravičnosti odprto. Oškodovanci izbrisanih pravnih oseb nas zato ne opominjajo le na dolgotrajnost pravnih postopkov, temveč na temeljno dolžnost prava, da nikogar ne pusti pred vrati pravičnosti.

Ta misel se pogosto pripisuje francoskemu filozofu d’Alembertu, vendar je pomembnejše od avtorstva samo dejstvo, da jo življenje vedno znova potrjuje. Pred 25 leti so naši politiki po nujnem postopku brez pravega razloga posegli v osebno premoženje lastnih državljanov s sprejetjem najbolj spornega zakona o finančnem poslovanju podjetij,ki ga nobena država ne pozna.  Potrebovali so 25 let, da so sploh priznali obveznost plačila delne odškodnine, potem pa z nerazumnim amandmajem poskrbeli, da oškodovanci v štirih letih ne dobijo niti centa.

Doslej so se politiki branili, da so za vse to dobili našo privolitev — naš glas, naš molk, našo vedno ponovno zeleno luč. Ob oškodovanju nam vsiljujejo še samokritiko: sami ste si krivi, saj ste vedeli. Najprej ti vzamejo, potem 25 let zavlačujejo, nato pa še preprečijo, da bi dobil pravično odškodnino. Zanimivo, da veliki zagovorniki človekovih pravic ( zlasti Varuh človekovih pravic) ne vidijo  kršitve načela pravičnosti in zaupanja v pravo , da  država 25 let zavlačuje s priznanjem krivice in nato še prepreči njeno dejansko popravo.To ni več pravna država, ampak politična samovolja, zavita v postopke in amandmaje.

Prihajajo nove volitve. Veliko dosedanjih poslancev zdaj prosi za novo dovoljenje, da bi lahko isto počeli naprej: zavlačevali, zavajali in prelagali odgovornost na oškodovance. V imenu tisočev oškodovancev sem, na začetku tega mandata,  osebno prosil mariborsko poslanko, naj se v državnem zboru zavzame za odpravo škodljivih posledic napake zakonodajalca izpred 25 let, pa sem bil grobo zavrnjen z besedami, da je kot poslanka poklicana za “pomembnejše zadeve”.

Danes se poslanci ne hvalijo zato, ker bi ravnali prav, ampak zato, ker bi od ljudi znova radi dobili privolitev, da lahko delajo narobe. In ko jim to dovolimo, nam potem še cinično rečejo: sami ste si krivi, saj ste vedeli.

Dvomim, da  dosedanji poslanci prosijo  za mandat, da bi služil ljudem, ampak za dovoljenje, da jih razočarajo  še enkrat. Pričakovati je, da tisti, ki je  25 let zavlačeval s popravo krivice bo to delal tudi v bodoče.

Bismarck je politiko videl kot umetnost. Vprašanje za volivce pa je, ali bomo še naprej dopuščali, da postane umetnost izmikanja odgovornosti.