Zmotno je prepričanje, da starejši o razmerah v naši družbi molčijo zato, ker jih aktualna vprašanja ne zanimajo ali ker se zapirajo vase. Starejši ne molčijo zato, ker ne bi imeli kaj povedati. Pogosto molčijo zato, ker imajo občutek, da jih nihče več zares ne želi slišati.

Starejši spremljamo dogajanje okoli sebe. Razmišljamo o vojnah, miru, socialnih razlikah, položaju mladih, zdravstvu, pokojninah, osamljenosti, medsebojnih odnosih in prihodnosti družbe. Morda o vsem tem razmišljamo celo nekoliko drugače, ker današnje dogodke primerjamo s tistim, kar smo v svojem življenju že doživeli.

Toda v javnih razpravah nas je malo.

Veliko več pozornosti je namenjene vprašanju, kdo nekaj govori, komu pripada, koga podpira in koga kritizira, kot pa temu, kaj je dejansko povedal. Človek zato včasih raje molči, kot da bi moral najprej pojasnjevati, na čigavi strani je.

Starejši bi lahko o številnih današnjih vprašanjih veliko povedali. Ne zato, ker bi bili pametnejši od mladih, ampak zato, ker imamo nekaj, česar ni mogoče pridobiti drugače kot z življenjem – izkušnjo časa.

Doživeli smo različne družbene sisteme, gospodarske in politične krize, vojne in mir, pomanjkanje in blaginjo, velike tehnološke spremembe ter spreminjanje vrednot. Marsikaj, kar se danes predstavlja kot nekaj popolnoma novega, smo v drugačni obliki že videli.

Družba starejšim sicer namenja veliko lepih besed. Govorimo o medgeneracijskem sodelovanju, dostojanstveni starosti, aktivnem staranju in spoštovanju starejših. Ko pa je treba odločati o pomembnih družbenih vprašanjih, starejših pogosto ni zraven.

Tudi težave starejših pogosto obravnavamo predvsem kot vprašanja pokojnin, zdravstva, domov za starejše in socialne oskrbe. Vse to je izjemno pomembno, vendar starejši človek ni samo uporabnik zdravstvenih in socialnih storitev. Je državljan, človek z izkušnjami, spominom, znanjem in lastnim pogledom na družbo.

Zato se včasih sprašujem: zakaj nimamo močnejšega institucionalnega glasu starejših? Zakaj se o starejših tako pogosto odloča brez starejših?

Današnja družba ni nastala včeraj. Velik del tega, kar danes uporabljamo in imamo za samoumevno – institucije, šole, univerze, bolnišnice, podjetja, ceste, kulturne ustanove in socialne sisteme – je tudi rezultat dela generacij, ki so danes stare. Politika določa, kdaj se začenja zgodovina. Déjà vu. (Že videno).

Ne potrebujemo spomenika starejšemu človeku. Potrebujemo nekaj mnogo preprostejšega: da ga poslušamo.

Spoštovanje starejšega človeka namreč ni samo vprašanje pokojnine, postelje v domu ali zdravstvene oskrbe. Je vprašanje odnosa do človeka, njegovega dostojanstva in njegove življenjske poti.

Zdi se mi, da prav to počasi izgubljamo. Ne samo na ravni države in politike, temveč tudi v družinah, sorodstvu in vsakdanjih odnosih. Izgubljamo neko nekoč samoumevno občutljivost za starejšega človeka.

Seveda obstajajo posamezniki in ustanove, ki na to opozarjajo in se trudijo drugače. Toda njihov glas je pogosto osamljen.

Morda zato starejši toliko molčimo.

Toda naš molk ni prazen.

V njem so desetletja dela, napak, razočaranj, uspehov, porazov, ljubezni, izgub in spoznanj. V njem je spomin družbe.

V visoki starosti se mi vse pogosteje pojavlja potreba po pospravljanju. Odpiram omare, predale, pregledujem dokumente in se sprašujem: Ali bom to še potreboval? Pri marsičem dobro vem, da ne bom, pa vendar stvar odložim nazaj. Morda še pride prav.

Posebej težko je s knjigami.

Knjige sem vse življenje zbiral, nekatere tudi napisal, mnoge so mi bile podarjene, največ pa sem jih kupil. Iskal sem jih, bral, podčrtoval, se iz njih učil, z njihovimi avtorji soglašal in se z njimi tudi prepiral. Bil sem ponosen na svojo lepo urejeno knjižnico s približno 9.000 knjigami.

Danes stojim pred njimi in vem, da večine teh knjig ne bom nikoli več odprl. Pa jih vendar težko vzamem s police in zavržem.

Še težje je, ko knjigo ponudim mlajšemu izobraženemu človeku, prepričan, da mu podarjam nekaj vrednega, pa mi prijazno odgovori: »Hvala, če jo bom potreboval, jo bom kupil.«

Takrat se zavem, kako zelo se je spremenil naš odnos do knjige. Zame ni bila samo vir informacij in znanja. Bila je nekaj, kar sem želel imeti ob sebi. Bila je sled nekega razmišljanja, srečanja, obdobja mojega življenja.

Zato me prizadene pogled na kupe zavrženih knjig, ki čakajo, da jih odpeljejo in uničijo. Med njimi vidim knjige, ki sem jih hranil več kot petdeset let.

In ob pospravljanju lastne knjižnice počasi razumem, zakaj je tako težko.

Ne pospravljam samo knjig.

Pospravljam svoje spomine, svoje delo, svoja iskanja in del svojega življenja.

Knjigo lahko vzamem s police in jo odložim. Toda kam naj odložim življenje, ki je ostalo med njenimi stranmi?

Še težje se je posloviti od knjige s posvetilom ki mi jo je pred mnogimi leti podaril dober prijatelj. Na prvi strani je s svojo roko napisal nekaj lepih besed, me morda pohvalil, mi čestital ali se mi zahvalil ter se podpisal in pripisal datum. Včasih je prav ta datum pomenil nekaj posebnega njemu ali meni.

In če jo vendarle odložim, se zalotim ob skoraj otroški misli: Ne bom mu povedal, da sem njegovo darilo zavrgel.

Takšna knjiga nenadoma ni več samo knjiga. Ko jo vzamem v roke, ne berem njenega naslova, ampak posvetilo. Prepoznam pisavo, spomnim se človeka in morda celo trenutka, ko mi jo je izročil. Kako naj takšno knjigo odložim med star papir?

Če ga ni več, mu tega tako ali tako ne morem povedati. Če še živi, mu verjetno tudi ne bom. Čutim namreč, da nisem zavrgel samo knjige. Kot da sem zavrgel droben materialni dokaz nekega prijateljstva, srečanja in trenutka, ki se ne bo več ponovil.

Toda posvetila ne morem zavreči tako preprosto. V njem je človek!

V zadnjih dneh v medijih spremljamo številne razprave o odgovornosti poslanca Državnega zbora za dolgove njegove gospodarske družbe. Pri tem se pojavljajo trditve, ki so pravno zgrešene in posegajo v temeljna načela korporacijskega prava.

Temeljno načelo prava kapitalskih družb je ločenost pravne osebe od njenih družbenikov. Družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) odgovarja za svoje obveznosti s svojim premoženjem, družbenik pa praviloma ne odgovarja za njene dolgove zgolj zato, ker je imetnik poslovnega deleža. Prav v tem je bistvo kapitalske družbe.

Izjema je mogoča le v primerih, ki jih določa zakon. Zakon o gospodarskih družbah (8. člen ZGD-1) omogoča osebno odgovornost družbenika le ob zlorabi pravne osebe, na primer če družbenik zlorabi družbo za oškodovanje upnikov, meša svoje in družbeno premoženje ali družbo namenoma izčrpava. O tem pa ne odloča javnost ali politika, temveč sodišče v ustreznem postopku in kar je posebej zanimivo ti spori se obravnavajo prednostno. (2. odst. 8. člena ZGD-1).

Zato je pravno problematično, kadar mediji ali politiki posameznega družbenika brez sodne ugotovitve predstavljajo kot osebnega dolžnika družbe. Takšno poročanje ustvarja napačno predstavo o enem izmed temeljnih načel gospodarskega prava.

Prav tako ni pravilno govoriti, da je družbenik »lastnik družbe«. Družbenik je imetnik poslovnega deleža, lastnica svojega premoženja pa je družba kot samostojna pravna oseba.

Pri javnih osebah je treba jasno razlikovati med pravno ter politično oziroma moralno odgovornostjo. Nekdo je lahko politično kritiziran zaradi svojega ravnanja, vendar to še ne pomeni, da je pravno odgovoren za dolgove družbe.

Po mojem mnenju pa je vprašljivo tudi avtomatično pripisovanje politične ali moralne odgovornosti zgolj zato, ker je nekdo družbenik družbe z dolgovi. Če ni sodno  ugotovljeno, da je povzročil dolgove, zlorabil pravno osebo ali izčrpaval družbo, potem tudi moralne odgovornosti ni mogoče graditi na nedokazanih domnevah. Sicer bi posamezniku pripisovali odgovornost brez dokazov in brez zakonitega postopka.

Podobno kot v kazenskem pravu velja načelo domneve nedolžnosti, tudi v gospodarskem pravu velja temeljno načelo ločenosti pravne osebnosti družbe od njenih družbenikov. Ne gre za isto pravno institucijo, vendar je skupno izhodišče enako: nihče ne sme nositi pravnih posledic brez zakonske podlage in ustreznega postopka.

Dokler sodišče ne ugotovi pogojev za spregled pravne osebnosti ali druge zakonske podlage za osebno odgovornost, družbenik ni osebni dolžnik obveznosti družbe.

Zato bi morali biti pri javnem poročanju natančnejši. Mediji pogosto zapišejo: »On dolguje«, čeprav bi bilo pravilneje zapisati: »Dolguje družba, katere družbenik ali poslovodja je.« Ta razlika ni zgolj jezikovna, temveč izraža bistvo pravne osebnosti gospodarskih družb.

Pravo ni le vprašanje pravilnih sodnih odločitev, ampak tudi pravilne uporabe pravnih pojmov v javnem prostoru. Če brez pravne podlage enačimo dolg družbe z dolgom njenega družbenika, ne prispevamo k pravni kulturi, temveč k njenemu razvrednotenju.

Opomba: Da ne bo pomote – nisem član nobene politične stranke, oseb iz obravnavanega razmerja ne poznam in ne zagovarjam nikogar. Opozarjam zgolj na temeljna načela gospodarskega prava, ki bi jih morali spoštovati tudi v javnih razpravah.

Po štiridesetih letih poučevanja prava sem vse pogosteje razmišljal o paradoksu našega študija.

Večino časa posvetimo vprašanju, kako ugotoviti voljo zakonodajalca. Študente učimo razlagalnih metod, sistemske razlage, zakonodajne zgodovine in sodne prakse. Veliko manj časa pa namenimo vprašanju, komu je pravo sploh namenjeno – človeku.

Prav človek bi moral biti prva in zadnja točka vsakega pravnega razmisleka. Zakoni ne obstajajo sami zase. Nastajajo zato, da urejajo medčloveške odnose, varujejo dostojanstvo posameznika in omogočajo pravično sobivanje.

Včasih se mi zdi, da smo pravniki podobni teologom: veliko energije posvečamo razumevanju besedila, premalo pa razmišljamo o človeku, ki mu je to besedilo namenjeno. Tako se tudi pravniki pogosto bolj ukvarjamo z voljo zakonodajalca kot z življenjem človeka, ki ga zakon zadeva.

Osebno sem prepričan, da največja neznanka prava ni zakon, temveč človek. To so stari Grki izrazili že z znamenitim delfskim napisom »Gnōthi seautón« – »Spoznaj samega sebe.« Morda bi moral biti prav ta stavek eno od temeljnih vodil tudi pri študiju prava.

Največji izziv sodobnega pravnega izobraževanja zato ni le v tem, da študente naučimo razlagati zakone, ampak da jih naučimo razumeti človeka. Kajti pravo brez človeka postane sistem pravil, človek brez prava pa ostane brez varstva. Šele njuna povezanost ustvarja pravičnost.

Če študent prava v petih letih študija odlično spozna zakone, ne nauči pa se razumeti človeka, je njegovo pravno znanje še vedno nepopolno.

Škola nije samo zgrada. Ona je simbol jednakih mogućnosti.

Nakon završetka Drugoga svjetskog rata nekoliko roditelja iz moga zaseoka Stipernice, pokraj Pregrade u Hrvatskom zagorju, odlučilo je svoju djecu slati u najbližu osnovnu školu u Sopotu, udaljenu oko 3,5 kilometra, odnosno u Pregradu, koja je bila udaljena približno šest kilometara.

Svakodnevni pješački put do škole i natrag bio je iznimno naporan za djecu od šest ili sedam godina. Taj je put trebalo prijeći po svakojakom vremenu – po kiši, snijegu, studeni i ljetnoj vrućini. Zbog velike udaljenosti i teških životnih uvjeta mnoga su djeca nakon nekoliko godina odustajala od školovanja.

Ako me sjećanje ne vara, iz moje su generacije samo smo trojica uspješno završila osmogodišnju osnovnu školu. Ta činjenica mnogo govori o životnim prilikama na selu u to vrijeme i o tome koliko je dostupnost škole odlučivala o budućnosti jednoga djeteta.

Naš najveći san bio je da i Stipernica jednoga dana dobije svoju osnovnu školu. Desetljećima se ta želja nije ostvarivala. Tek nakon osamostaljenja Republike Hrvatske, 2015. godine, u Stipernici je otvorena nova osnovna škola. Ono što je za našu generaciju bio nedostižan san postalo je stvarnost za generacije djece koje su došle poslije nas.

Kada danas pogledam unatrag, shvaćam da škola nije samo zgrada. Ona je simbol jednakih mogućnosti, nade i vjere da i dijete iz zabačenoga zagorskog sela može samo znanjem promijeniti svoj životni put.

Narod ne gradi svoju budućnost samo cestama i tvornicama, nego prije svega time što djeci približava školu. Svaki kilometar koji država skrati na putu do znanja jedan je kilometar bliže pravednijoj i humanijoj budućnosti.

Bio sam počašćen što su me prije nekliko godina pozvali na svečano otvorenje nove osnovne škole u Stipernici. Toga sam dana imao osjećaj da se nisu ostvarili samo dječji snovi, nego i snovi čitave generacije naših roditelja, koji su vjerovali da će znanje jednoga dana biti dostupnije i djeci iz našega zabačenog sela. Bio je to dan velikoga ponosa i tihoga zadovoljstva.

Prije nekoliko dana na društvenim sam mrežama pročitao vijest da se škola zatvara jer više nema dovoljno djece. Ta me vijest duboko potresla. Živim daleko od Stipernice, ondje više nemam svakodnevni život, a ipak sam osjetio kao da se u meni srušilo nešto vrlo važno.

Dugo sam razmišljao zašto me ta vijest toliko pogodila. Shvatio sam da se ne zatvara samo školska zgrada. Zatvara se jedan simbol. Simbol nade zbog kojega smo nekoć vjerovali da će život naše djece biti lakši od našega. Zatvaranjem škole ne nestaju samo učionice i školsko zvono. Tiho nestaje i dio uspomene na ljude koji su sanjali bolju budućnost svoje djece.

Takva sudbina nije zadesila samo Stipernicu. Ona pogađa mnoga mala mjesta iz kojih mladi odlaze, a s njima nestaje i dječji smijeh. Kada utihne škola, selo izgubi dio svoje budućnosti. Ostanu kuće, ceste i uspomene, ali nestane ono što svakom mjestu daje život – nova generacija.

Možda zato ova vijest toliko boli. Ne zato što je zatvorena jedna škola, nego zato što čovjek odjednom shvati da se polako zatvaraju i vrata njegova djetinjstva. Ostaju uspomene i zahvalnost što smo pripadali vremenu u kojem su snovi bili dovoljno veliki da jednoga dana postanu stvarnost.

A možda nas zatvaranje jedne male seoske škole opominje na još nešto važnije. Škola se ne zatvara samo zbog toga što nema djece; ona se zatvara zato što više nema mladih obitelji koje bi u tom kraju gradile svoj život. Kada selo izgubi školu, ono ne gubi samo ustanovu – gubi razlog zbog kojega se mladi odlučuju ostati ili vratiti. Bez djece nema škole, ali bez škole često nema ni djece.

Zato bi svako zatvaranje seoske škole trebalo biti mnogo više od administrativne odluke. To bi trebao biti trenutak ozbiljnog društvenog propitivanja: jesmo li učinili dovoljno da život na selu ostane moguć i dostojanstven? Jer škola nije samo mjesto učenja. Ona je srce zajednice. Dok se u njoj čuje dječji glas, selo još uvijek vjeruje u svoju budućnost.

Zjutraj sredi letošnjega toplega julija sedim ob morju. Sonce se počasi dviga iznad obzorja in valovi tiho poljubljajo obalo. Ob meni sta moja dva vnuka. Med njima je skoraj deset let razlike.

Starejši že postavlja vprašanja o življenju, šoli, poklicu in svetu, v katerem bo živel. Pri njem se prihodnost že počasi spreminja v načrte, odločitve in odgovornosti.

Mlajši pa še brezskrbno teka po obali, se smeji galebom in lovi valove. Njegova prihodnost je še daleč, skoraj nepredstavljiva. Svet, v katerem bo živel kot odrasel človek, bo verjetno drugačen od sveta njegovega starejšega brata in neizmerno drugačen od sveta, v katerem sem odraščal jaz.

Ko ju opazujem, se zavedam, da tudi starejši živimo v prihodnosti.

Pogosto slišimo, da se starost obrača predvsem nazaj, proti spominom in preteklosti. Deloma je to res. V starosti pogosto preverjamo smisel svojega življenja, svojih odločitev in svojih napak.

Toda to ni vsa resnica.

Starejši ne živimo samo iz preteklosti. Tudi mi gledamo naprej, vendar drugače kot mladi.

Mladi gledajo v prihodnost predvsem osebno. Sprašujejo se, kaj bodo postali, kaj bodo dosegli in kakšno življenje jih čaka.

Naš pogled pa postaja širši in bolj prečiščen. Ne sprašujemo se več predvsem, kaj bomo še pridobili zase, temveč kakšen svet bomo zapustili drugim.

Naša prihodnost dobiva obraze naših otrok, vnukov, študentov in vseh mladih ljudi, ki bodo nadaljevali pot, po kateri danes skupaj hodimo.

Morda je prav to ena najlepših nalog starosti.

Da svoje izkušnje, znanje in spoznanja približamo mlajšim generacijam. Ne zato, da bi jim določali njihovo pot, temveč da bi jim pomagali bolje razumeti življenje in odgovornost do prihodnosti.

To še posebej občutimo profesorji in učitelji. Skozi desetletja dela pogosto niti ne opazimo, koliko del nas samih ostane v naših študentih in učencih. Del naših misli, vrednot in pogledov na svet živi naprej v njih.

Na neki način tudi mi nadaljujemo svojo pot skozi njihove korake.

Toda to ni naloga samo profesorjev.

To je poslanstvo vseh starejših ljudi.

Vsaka generacija prejme dediščino preteklosti in ima dolžnost, da jo v nekoliko boljši obliki preda naslednji generaciji.

Ko gledam svoja vnuka, se zavedam še nečesa.

Med njima je le deset let razlike, pa vendar bo vsak od njiju živel v drugačni prihodnosti. Koliko večja je potem razlika med njuno prihodnostjo in časom mojega otroštva!

In vendar nas vse povezuje ista človeška želja – da bi tisti, ki prihajajo za nami, živeli v bolj pravičnem, bolj človeškem in bolj mirnem svetu.

Morda je prav zato ena največjih zmot prepričanje, da prihodnost pripada samo mladim.

Prihodnost pripada tudi starejšim.

Ne zato, ker bomo v njej živeli, ampak zato, ker jo pomagamo oblikovati.

Morda je največji smisel starosti prav v tem, da človek proti koncu svojega življenja ne živi več samo zase, ampak vse bolj za tiste, ki prihajajo za njim.

Valovi še naprej prihajajo in odhajajo. Moja vnuka se veselita življenja. Jaz pa ob njima čutim tiho hvaležnost, da mi je dano tudi v pozni starosti še vedno gledati naprej.

Ne več samo s svojimi očmi.

Temveč tudi skozi njune oči.

V zadnji številki pravniškega časopisa Pravna praksa z dne 9. julija 2026 sem objavil obsežnejšo razpravo z naslovom Ali smo kot pravniška stroka pripravljeni priznati pretekle napake? V njej obravnavam 27-letna prizadevanja dela pravne stroke za razrešitev spornih vprašanj zakonodajnega postopka sprejemanja Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je povzročil veliko škodo malim podjetnikom ter omogočil enormno bogatenje finančnih institucij, velikih gospodarskih subjektov in države na način, ki ga sodobne pravne države ne poznajo.

Moj prispevek se ukvarja predvsem s pravnimi vidiki sprejemanja zakona, ki predstavljajo izvor vseh poznejših problemov, zlasti kršitev načel pravne države in vladavine prava. Del pravne stroke je potreboval skoraj četrt stoletja, da je dojel dobro prikrita ravnanja ene ali več oseb, ki naj bi zlorabile svoja pooblastila in svoje interese uveljavljale tudi tako, da so na skrbno prikrit način dopolnjevale oziroma oblikovale voljo zakonodajalca, ne da bi se ta tega sploh zavedal.

Gre za še vedno zgolj domnevo, vendar podprto z izvirnimi dokumenti in dokazi, ki je država institucionalno noče raziskati. Po tej domnevi naj bi ena ali več oseb po tem, ko je Vlada Republike Slovenije določila končno besedilo predloga ZFPPod, naknadno pripisala določbe o prenosu odgovornosti za obveznosti izbrisanih družb na njihove družbenike oziroma delničarje (4. in 5. odstavek 27. člena ZFPPod).

V objavi v Pravni praksi sem pojasnil tudi, zakaj sem bil osebno prisoten pri nastajanju ZFPPod in pri prizadevanjih za odpravo njegovih škodljivih posledic v zadnjih 27 letih. Predstavljam vlogo Slovenskega sodniškega društva in pravosodja pri sprejemanju ZFPPod, vsebino pomembnejših odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice, držo oblastnih organov ter Varuha človekovih pravic.

Obenem pozivam pravniško stroko, naj se dejavno vključi v razreševanje navedene problematike, saj ne verjamem, da bodo državne in politične strukture same zmogle dovolj moči in poguma, da bi se soočile z vprašanji, ki se jim izogibajo že več kot dve desetletji.

Prispevek je prvenstveno namenjen pravnikom, vendar je lahko zanimiv za vse, ki želijo živeti v pravno urejeni državi, utemeljeni na spoštovanju načel pravne države in vladavine prava.

Vabljeni k branju.

Zdaj je pol petih zjutraj, 3. julija 2026. Pravkar sem končal ogled tekme med Hrvaško in Portugalsko v Torontu za osmino finala svetovnega prvenstva v nogometu.

Ne pišem zaradi rezultata. Hrvaška je izgubila in končala nastop na prvenstvu, Portugalska je zmagala in napredovala – to je šport. Ponosen sem na hrvaško enajsterico. Igrali so odlično, sodnik je sodil korektno. Toda prvič po nogometni tekmi zapisujem občutek, ki me ne zapusti.

Nogomet sem imel vedno rad tudi zato, ker so ga igrali ljudje in ker so o njem odločali ljudje. Tudi sam sem ga rad igral. Sodnik se je lahko zmotil. Lahko sem se jezil nanj, se z njim ne strinjal ali ga imel za krivičnega. Toda njegova odločitev je bila človeška. Bila je del igre.

Danes pa sem imel občutek, da so o ključnih trenutkih odločali zasloni, črte in algoritmi. Enajstmetrovka po pregledu posnetka. Razveljavljen gol zaradi nekaj centimetrov prepovedanega položaja. Pravilno? Morda. Toda nekaj se je izgubilo.

Izgubilo se je spontano veselje ob golu in tudi tista pristna žalost ob porazu. Ob vsakem odločilnem trenutku smo čakali, kaj bo rekla tehnologija. Kot da ne zaupamo več svojim očem, svojim čustvom in ljudem na igrišču. Čustveni tok igre se prekine. Nihče ne ve več, ali naj se veseli ali naj še počaka.

Ob tem sem pomislil na nekaj širšega. Ali ni to podoba sveta, ki prihaja? Sveta, v katerem bo vedno več odločitev prepuščenih tehnologiji. Morda bodo natančnejše. Toda ali bodo tudi bolj človeške?

Mislim, da me ne skrbi samo nogomet. Skrbi me vprašanje, kaj se zgodi z našo družbo, če vedno več odločitev sprejema tehnika. Če algoritmi določajo, kdo dobi posojilo, kdo službo, kdo je odgovoren za prometno nesrečo ali kdo je upravičen do določene storitve – komu se potem človek sploh obrne? Na koga je lahko jezen? Kdo nosi moralno odgovornost?

Tehnologija lahko izboljša natančnost, ne more pa nadomestiti človeškega občutka za pravičnost, sočutje in odgovornost. Človek se lahko zmoti, vendar lahko tudi prizna napako, se opraviči in razume okoliščine. Tehnologija tega sama od sebe ne zmore.

Seveda je res tudi, da so bile številne sodniške napake v preteklosti krivične. Zaradi ene napačne odločitve so ekipe izgubljale prvenstva. Zato je razumljivo, da si želimo več pravičnosti. Morda pravo vprašanje ni, ali naj tehnologija pomaga, temveč koliko prostora ji smemo prepustiti.

Nepredvidljivost ni zgolj napaka – je bistvo vsake igre in tudi del življenja. Popolnoma predvidljiv svet bi bil morda učinkovitejši, vendar tudi manj človeški. Nogomet je bil dolgo tako priljubljen prav zato, ker je ostal igra ljudi z vsemi njihovimi vrlinami in slabostmi.

Današnja tekma me ni pretresla zaradi rezultata, ampak zaradi občutka, da človeka vse bolj nadomešča tehnika. Ko je sodnik zmotljiv človek, se lahko z njim ne strinjamo, se nanj jezimo ali mu odpustimo. Ko pa odloča tehnologija, se zdi, da ni nikogar več, s komer bi bili v dialogu.

Dobimo več natančnosti, vendar izgubimo del človeške zgodbe.

Bojim se, da se to ne dogaja samo v nogometu. Morda postaja podoba prihodnje družbe, v kateri bodo o vedno pomembnejših stvareh odločali sistemi in algoritmi. Vprašanje ni le, koliko bomo s tem pridobili, ampak tudi, kaj bomo izgubili. Morda nekaj zelo dragocenega – občutek, da svet ustvarjajo ljudje in da zanj tudi odgovarjajo.

“Glas vpijočega v puščavi” je svetopisemski izraz. Izvira iz Izaijeve knjige (Iz 40,3), pozneje pa ga prevzamejo vsi štirje evangeliji, kjer se nanaša na Janeza Krstnika, ki pripravlja pot Jezusu: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze.«

Ta misel se mi je utrnila ob razmišljanju o sodobnem pokončnem pravniku in njegovem poslanstvu v družbi.

V izvirnem pomenu pomeni glas, ki kliče k spremembi, vendar ga večina ne sliši ali pa ga noče slišati. Danes se ta izraz uporablja za človeka, ki opozarja na pomembne probleme, a ostaja osamljen ali prezrt. Starodavna biblična podoba tako ni več le verski simbol, temveč simbol človeka, ki vztraja pri resnici, čeprav ga mnogi ne poslušajo.

V času politične polarizacije, hitrih sodb in prevlade strankarskih interesov se poraja vprašanje: Ali je sodobni pravnik postal glas vpijočega v puščavi? Ali njegova beseda še sooblikuje pravno kulturo ali pa se izgublja v hrupu dnevne politike?

Pravi pravnik s svojim poslanstvom opozarja na kršitve prava in pravičnosti tudi takrat, ko je to neprijetno ali nepopularno. Njegova naloga je, da njegov strokovni glas tudi v času politične razdeljenosti ne utone v ideoloških spopadih, četudi zaradi tega ostane osamljen.

V izvirnem svetopisemskem pomenu glas vpijočega v puščavi ni glas poraza, temveč glas upanja in priprave na spremembo. Tudi pravnik postane glas vpijočega v puščavi takrat, ko vztraja pri vladavini prava, čeprav nosilci politične moči zaradi kratkoročnih interesov niso pripravljeni slišati glasu prava.

Dokler bo obstajal vsaj en pravnik, ki bo pravo postavljal pred oblast, resnico pred korist in vest pred politično lojalnost, glas vpijočega v puščavi ne bo utihnil.

Morda je prav danes bolj kot kdaj koli prej čas, da pravniki ne sprašujejo, kaj je koristno za oblast ali politične stranke, temveč kaj je pravično in skladno s pravom. Odgovor na to vprašanje ne določa le ugleda pravniškega poklica, ampak tudi prihodnost pravne države.

(Razmišljanje profesorja prava po petdesetih letih poučevanja).

Ko me kdo vpraša, ali poznam dobrega strokovnjaka, ga najprej vprašam, za katero področje ga potrebuje. Dober strokovnjak je namreč tisti, ki ima ustrezno znanje, izkušnje, ugled in sposobnost reševati probleme na področju, zaradi katerega ga nekdo išče.

Precej težje pa odgovorim na vprašanje: »Ali poznate dobrega (pravnika) odvetnika?« Vedno se namreč najprej vprašam: Kaj sploh pomeni biti dober odvetnik?

Večina ljudi meni, da dober odvetnik ni le odličen poznavalec prava. Od njega pričakujejo veliko več. Pričakujejo, da bo pošten, da bo znal poslušati, razumeti človekovo stisko, jasno pojasniti pravni položaj, varovati zaupnost, biti odziven, zavzet in prepričljiv. Želijo si človeka, ki bo znal oblikovati pravo strategijo, se pogajati, kadar je to v korist stranke, in odločno zastopati njene interese pred sodiščem ali drugim organom. Nad vsem tem pa pričakujejo še poklicno integriteto – da bo ravnal zakonito, etično in v skladu s svojo vestjo.

V javnosti se pogosto pojavljajo tudi zmotne predstave. Nekateri menijo, da je dober odvetnik tisti, ki vedno zmaga, ima veliko medijsko prepoznavnost, visoko ceno svojih storitev ali dobre zveze z vplivnimi ljudmi. To niso zanesljiva merila kakovosti. Tudi najboljši odvetnik ne more zagotoviti uspeha, saj je izid postopka odvisen od dejstev, dokazov, veljavnega prava in odločitve sodišča.

Dober odvetnik zato ni tisti, ki obljublja zmago, temveč tisti, ki stranki pošteno predstavi njen pravni položaj, vestno varuje njene interese ter z znanjem, izkušnjami in etičnim ravnanjem izkoristi vse zakonite možnosti za dosego najboljšega možnega izida.

To spoznanje odpira širše vprašanje: ali pravne fakultete bodoče odvetnike res pripravljajo na vse, kar ljudje od njih pričakujejo?

Tisti, ki smo odgovorni za izobraževanje študentov prava, se zavedamo, da ni dovolj, da jih naučimo zakonov in sodne prakse. Profesorji praviloma uspešno prenašamo pravno znanje, precej manj pa sistematično razvijamo poklicne vrline, ki odločajo o tem, ali bo nekdo v očeh ljudi res postal dober odvetnik. Znanje je nujen pogoj, ni pa zadosten. Razlika med dobrim poznavalcem prava in dobrim odvetnikom je pogosto prav v osebnostnih in etičnih lastnostih, ki jih formalni študijski programi le redko obravnavajo.

Razlogov za to je več. Pravni študij je tradicionalno usmerjen predvsem v prenos pravnega znanja. Številni profesorji prihajajo predvsem iz akademskega okolja in odlično poznajo pravno teorijo, nimajo pa nujno dolgoletnih izkušenj z odvetniškim poklicem. Poleg tega je poklicne vrline bistveno težje poučevati in ocenjevati kot poznavanje zakonov ali sodne prakse. Znanje lahko preverimo z izpitom, poštenosti, empatije, sposobnosti poslušanja, presoje ali osebne integritete pa ne moremo ocenjevati na enak način.

Pa vendar prav te lastnosti odločajo o zaupanju ljudi. Dober odvetnik zna predvsem poslušati. Zna postavljati prava vprašanja, prepričljivo argumentirati, spoštljivo komunicirati in ostati miren tudi v najzahtevnejših sporih. Njegova moč ni v povišanem glasu, ampak v moči argumentov.

Pravna fakulteta zato ne bi smela oblikovati zgolj poznavalcev zakonov, ampak tudi ljudi, ki razumejo, da je odvetništvo služenje človeku in pravičnosti. Pravo brez značaja lahko ustvari odličnega pravnega tehnika, ne pa nujno dobrega odvetnika.

To vprašanje me je spremljalo vse moje profesorsko življenje. Pogosto sem se spraševal, ali bi moral študente učiti tudi o človeški in etični razsežnosti pravniškega poklica, ne le o pravu. Vendar za to pogosto nisem našel dovolj poguma.

Dolga leta sem imel občutek, da mi ne pritiče govoriti o življenjskih vrednotah študentom, med katerimi so bili številni iz uglednih in premožnih družin. Bal sem se, da bodo takšna razmišljanja razumeli kot moraliziranje, ne kot sestavni del priprave na pravniški poklic. Zato sem največkrat ostal pri tem, kar se je od profesorja pričakovalo – pri razlagi prava.

Danes menim, da je bila to zamujena priložnost.

Študente prava učimo zakonov, sodne prakse, pravnih institutov in metod pravnega razmišljanja. To je nujna podlaga, ni pa dovolj. Lastnosti, ki jih ljudje pri dobrem odvetniku najbolj cenijo – poštenost, sposobnost poslušanja, empatija, komunikacija, pogajalske spretnosti, sposobnost pridobiti zaupanje, odzivnost, strateško razmišljanje in osebna integriteta – ostajajo v študiju prava pogosto v ozadju.

Teh lastnosti ni mogoče osvojiti zgolj z branjem zakonov, strokovnih člankov ali opravljanjem izpitov. Razvijajo se z zgledom učiteljev, z mentorstvom, praktičnim delom, samorefleksijo in predvsem z življenjskimi izkušnjami.

Pravo se ne uči samo iz knjig. Uči se tudi iz življenja. Študent, ki se srečuje z resničnimi problemi ljudi in organizacij, pogosto drugače razume pomen pravnih pravil kot tisti, ki pozna le učbenike. Idealni pravnik združuje oboje – trdno teoretično znanje in bogate življenjske izkušnje.

Poklicna odličnost ni sestavljena samo iz znanja, temveč tudi iz značaja, poštenosti, spoštovanja ljudi, sposobnosti poslušanja in občutka za pravičnost.

Ko danes gledam nazaj na svoje profesorsko delo, se mi zdi, da človekove poklicne vrednosti ne določata njegov družbeni izvor ali premoženje, temveč njegovo znanje, značaj in odnos do ljudi. Pravo je mogoče zelo dobro poznati, vendar brez človečnosti ni mogoče biti resnično velik pravnik.

Med svojimi zapiski sem našel misel, katere avtorja ne poznam, vendar po mojem prepričanju v eni sami povedi povzema bistvo pravniškega poklica:

»Pravnik je dober človek, ki pozna tudi pravo.«

Če ta misel velja za pravnika, velja še toliko bolj za odvetnika. Znanje prava je nujen pogoj, ni pa zadosten. Dober odvetnik je najprej človek, ki razume človeka, šele nato vrhunski poznavalec prava.