Starorimski pravnik in filozof Ciceron se je že pred več kot dva tisoč leti zavedal, da človek v starosti lahko najde posebno zadovoljstvo v spominih na dobro preživeto življenje.Zapisal je: »Conscientia bene actae vitae multorumque bene factorum recordatio iucundissima est.«»Zavest o dobro preživetem življenju in spomin na številna dobra dejanja sta vir največjega zadovoljstva.«

V mladosti razmišljamo predvsem o tem, kaj bomo v življenju še dosegli. V starosti pa vse pogosteje razmišljamo o tem, kaj smo ustvarili, komu smo pomagali in kaj smo s svojim delom prispevali k življenju drugih.

Pri tem ni najpomembnejše, koliko priznanj smo prejeli, temveč ali smo zadovoljni s tem, kar smo storili.Kljub temu pa skrbno hranimo in na družbenem omrežju objavljamo vsa možna priznanja, kot da to ima posebno vrednost.Dobra dejanja ne izgubijo vrednosti, četudi jih drugi pozabijo. Ostajajo del naše življenjske zgodovine in naše vesti.

Morda je prav v tem ena najlepših posebnosti starosti: da lahko človek ponovno doživlja veselje ob dobrem, ki ga je nekoč storil.

Starost ni samo čas, ko se spominjamo dobrih dejanj, temveč tudi čas, ko lahko z izkušnjami, znanjem in modrostjo še naprej delamo dobro. Spomini starejšemu dajejo zadovoljstvo, možnost nadaljnjega ustvarjanja pa smisel.

Osebno pa ne vemo, ali je za zadovoljno starost pomembnejša zavest o tem, da smo v življenju storili veliko dobrega, ali občutek, da smo še danes potrebni in koristni drugim? Ni pa sporno, da nam spominska zavest o dobrem, ki smo ga opravili v življenju daje notranji mir, zavest, da smo še lahko koristni drugim pa nam daje voljo za življenje… Zato smo starejši hvaležni, če družbeno okolje na to našo potrebo ne pozablja…

Umetna inteligenca bo nedvomno pomembno spremenila pravniški poklic. Prepričan sem, da bo pravnikom postopoma prevzela velik del sedanjega rutinskega dela, zlasti pri pripravi pravnih aktov, analizi predpisov, preučevanju sodne prakse in razlagi pravnih norm. Delo, ki danes zahteva veliko časa in strokovnega znanja, bo mogoče opraviti hitreje, natančneje in dostopneje.

Verjetno bo pravo postajalo bolj enotno, njegova razlaga pa bolj standardizirana. Vse pomembnejšo vlogo bodo imeli standardi ravnanja, ki bodo dopolnjevali tradicionalne pravne norme. Upati je, da bo pravo s tem postalo tudi razumnejše, preglednejše in bližje ljudem.

Toda ob tem se postavlja pomembnejše vprašanje: kakšna bo prihodnja vloga pravnika, če bo umetna inteligenca sposobna opravljati velik del njegovega današnjega strokovnega dela?

Menim, da se bo težišče pravniškega poklica postopoma premikalo od poznavanja in razlage predpisov k razumevanju človeka in njegovih odnosov z drugimi ljudmi ter družbo. Pravnik prihodnosti bo verjetno vse manj zgolj razlagalec pravnih norm in vse bolj svetovalec pri reševanju zapletenih življenjskih, družbenih in moralnih vprašanj.

Morda bo pravnik prihodnosti bolj filozof kot pravnik v današnjem pomenu besede.

Zelo blizu mi je zamisel o novem tipu pravnika, ki bi ga lahko poimenovali pravnik enciklopedist. V njem bi se združevale tri zgodovinske podobe človeka, ki je znal pomagati drugim: grški filozof s svojo modrostjo in sposobnostjo kritičnega razmišljanja, rimski pretor s svojim občutkom za pravičnost in praktično reševanje sporov ter duhovnik s svojo sposobnostjo razumevanja človekovih stisk, sočutja in moralne odgovornosti.

Seveda ne gre za dobesedno združevanje teh treh poklicev, temveč za povezovanje njihovih temeljnih vrednot in načinov razmišljanja. Pravnik prihodnosti naj bi bil človek širokega znanja, življenjske modrosti in razumevanja medčloveških odnosov.

Pri tem se pojavlja zanimiv paradoks. Bolj ko bo umetna inteligenca sposobna prevzemati intelektualno zahtevna pravna opravila, pomembnejše bodo postajale tiste človekove lastnosti, ki jih tehnologija ne more v celoti nadomestiti.

Med njimi ima posebno mesto empatija.

Umetna inteligenca lahko analizira človekove težave, prepoznava čustvene okoliščine in predlaga razumne rešitve. Ne more pa v človeškem pomenu doživljati stiske drugega človeka, nositi osebne moralne odgovornosti ali na podlagi lastnih življenjskih izkušenj presojati, kaj je v konkretnem primeru pravično in človeško sprejemljivo.

Pravo namreč ni samo sistem predpisov, temveč tudi način urejanja odnosov med ljudmi. Ti odnosi bodo v prihodnosti verjetno še bolj zapleteni, zlasti zaradi tehnološkega razvoja, sprememb družbenih vrednot in novih oblik človekovega sobivanja.

Zato menim, da umetna inteligenca ne pomeni konca pravniškega poklica, temveč lahko omogoči njegovo vsebinsko prenovo.

Pravnik se bo morda po stoletjih vse večje specializacije ponovno približal antičnemu idealu vsestransko izobraženega človeka, ki ne pozna samo pravil, temveč razume tudi njihov namen in posledice za posameznika.

Pravnik prihodnosti ne bo predvsem tisti, ki najbolje pozna pravo, temveč tisti, ki ob pomoči umetne inteligence najbolje razume človeka in zna pravo uporabiti v službi njegovega dostojanstva.

Morda bo prav v tem največji prispevek umetne inteligence k razvoju pravniškega poklica: da bo pravnika razbremenila rutinskega dela in mu omogočila vrnitev k njegovemu prvotnemu poslanstvu – iskanju pravičnosti v odnosih med ljudmi.

Prihodnost prava zato ni samo v razvoju umetne inteligence, temveč predvsem v razvoju človeške modrosti pri njeni uporabi.

Starejši ljudje imamo za seboj dolgo preteklost, pred seboj pa praviloma krajšo prihodnost. Toda to ne pomeni, da prihodnosti nimamo. Prihodnost namreč ni samo vprašanje trajanja življenja, temveč tudi njegove vsebine. Dokler človek razmišlja, ustvarja, se veseli, pričakuje in načrtuje, ima prihodnost.

Prav v starosti lahko naša preteklost postane poseben vir bogatenja sedanjega življenja.

Zbiranje življenjskih spominov ni zgolj obujanje tistega, kar je minilo. Je tudi ponovno odkrivanje pomena lastnega življenja. Dogodke, ki smo jih nekoč doživljali kot vsakdanje, lahko danes razumemo drugače. Šele čas nam pogosto omogoči, da prepoznamo njihovo resnično vrednost.

Spomini zato niso samo bogastvo naše preteklosti, temveč lahko postanejo tudi novo bogastvo sedanjosti.

Ko starejši zbiramo, zapisujemo in pripovedujemo svoje spomine, ne bogatimo samo sebe. Svoje življenjske izkušnje, spoznanja in doživetja prenašamo na druge. Tako naša preteklost postaja del prihodnosti ljudi, ki prihajajo za nami.

Spominjanje zato ni nujno umik iz življenja, temveč je lahko posebna oblika ustvarjalnosti. S tem lahko starejši soustvarjamo prihodnost tudi takrat, ko sami v njej ne bomo več neposredno sodelovali.

Pri tem ni pomembno samo življenje velikih znanstvenikov, umetnikov, politikov ali drugih znanih osebnosti. Tudi življenje povsem običajnega človeka vsebuje izkušnje, ki so lahko dragocene za prihodnje rodove.

Posebnost življenjskih spominov je tudi v tem, da predstavljajo drugačno obliko dediščine od materialnega premoženja.

Premoženje zapuščamo tistim, ki nas dedujejo po zakonu ali naši oporoki. Spomine pa lahko podarjamo tudi ljudem, ki jih nikoli ne bomo srečali in katerih imen ne bomo poznali.

V tem vidim posebno plemenitost spominjanja: svojo preteklost brez pričakovanja povračila darujemo prihodnosti.

Seveda vsi osebni spomini še niso kulturna dediščina v strokovnem ali pravnem pomenu. Lahko pa z zapisovanjem, ustno predajo in ohranjanjem za prihodnje rodove postanejo dragocen del skupnega zgodovinskega spomina in nematerialne zapuščine družbe.

Zato menim, da je zbiranje življenjskih spominov ena izmed pomembnih ustvarjalnih možnosti starosti.

Pred približno dvajsetimi leti sem dal pobudo in pripravil potrebne akte za ustanovitev Kluba prijateljev Univerzitetne knjižnice Maribor. Klub ni društvo in nima statusa pravne osebe, temveč je neformalna asociacija posameznikov in pravnih oseb, ki jih povezuje skupni interes – podpirati Univerzitetno knjižnico Maribor in prispevati k njenemu razvoju.

Ob ustanovitvi je bila ena temeljnih zamisli, da bi člani s prostovoljnimi denarnimi prispevki pomagali knjižnici pri nakupu knjig, opreme in drugih dobrin, za katere zaradi omejenih finančnih možnosti ni bilo dovolj sredstev.

Na včerašnji 2.10 2026 se predlagal, da bi prvotno zamisel o finančni podpori razširili še na darovanje knjig in osebnih knjižnih zbirk.

Mnogi upokojeni profesorji, raziskovalci, pravniki, zdravniki, gospodarstveniki in drugi izobraženci imajo doma knjižnice, ki so jih ustvarjali desetletja. V njih niso samo knjige določene materialne vrednosti, temveč predvsem sledovi njihovega strokovnega in intelektualnega življenja. Pogosto vsebujejo starejše izdaje, strokovne monografije, zbornike, priročnike ali druga dela, ki jih danes ni več mogoče preprosto kupiti.

Prav zato bi bilo koristno, da bi Klub prijateljev spodbujal svoje člane in druge posameznike, naj pravočasno razmislijo, ali bi del svoje osebne knjižnice podarili Univerzitetni knjižnici Maribor. Seveda bi strokovni delavci knjižnice presodili, katere knjige so primerne za vključitev v njen fond in kako jih ustrezno razporediti. Vodstvo knjižnice takšno pobudo podpira.

Takšno darovanje ima še poseben pomen. Knjiga, ki je desetletja služila enemu človeku pri njegovem strokovnem in ustvarjalnem delu, po njegovem odhodu ne konča pozabljena na polici ali med zavrženimi predmeti, ampak nadaljuje svoje življenje med novimi bralci.

S tem bi Klub prijateljev dobil še eno pomembno poslanstvo: ohranjanje intelektualne dediščine svojih članov in širšega univerzitetnega okolja.

Da bi svoj predlog podprl tudi z dejanjem, sem včeraj ravnateljici Univerzitetne knjižnice Maribor mag. Dunji Legat izročil svojo najnovejšo knjigo v angleščini, ki sva jo napisala dr. Siniša Grgić in prof. em. dr. Šime Ivanjko, z naslovom Croatia &Slovenia: Bilateral Navigator for Diplomats and Business Leaders. Knjigo je pred nekaj dnevi izdala ameriška založba Global Brain Power LLC, WY, Scheridan, USA (2026).

S tem simbolnim dejanjem sem želel pokazati, da lahko vsak izmed nas prispeva k bogatenju knjižničnega fonda – ne samo z denarjem, temveč tudi s knjigo, ki lahko služi sedanjim in prihodnjim bralcem.

Ko knjiga, ki nam je veliko pomenila, pride v knjižnico, je v pravem pomenu besede ne izgubimo. Nasprotno – omogočimo ji, da postane dostopna drugim.

Knjiga, ki jo podarimo knjižnici, ne zapusti našega sveta – dobi nove bralce in novo življenje.

O smrti, starosti in pravici do prihodnosti

V teh dneh je veliko govora o starosti. Pripravljena je vrsta prireditev, namenjenih vprašanju, kako spremeniti pogled na starost in starejše v naši družbi, saj na starost še vedno pogosto gledamo skozi prizmo negativnih predstav.

Starost se prej ali slej konča s smrtjo, vendar družba in starejši k temu dejstvu pristopamo različno. To razliko bi lahko nekoliko izostreno izrazili z mislijo: družba čaka na smrt starejših, starejši pa jo le pričakujemo.

Čakanje je predvsem odnos do časa – stanje oziroma trajanje – in pogosto pomeni določeno pasivnost: čakamo, da se nekaj zgodi. Pričakovanje pa je odnos do prihodnosti in vsebuje tudi čustveni odnos do prihodnjega dogodka. V njem so zavest, slutnja, upanje, strah in tudi priprava na tisto, kar utegne priti. (SSKJ² razliko med glagoloma čakati in pričakovati pokaže v njunih slovarskih razlagah, čeprav ju neposredno ne primerja v posebnem geslu).

Starejši smrti ne čakamo, temveč jo pričakujemo. Zavedamo se, da nam je bližja kot v mladosti. Toda to zavedanje nam ne odvzema prihodnosti. Lahko pričakujemo smrt in hkrati pričakujemo jutrišnji dan, obisk, pogovor, novo idejo, delo, ki ga želimo dokončati, ali preprosto še nekaj lepega. Hrvati bi rekli; imamo rašta živjeti

Družba pa lahko začne na smrt starejših »čakati«. Ne v smislu, da bi nam smrt želela, temveč tako, da nas vse manj vključuje v svojo predstavo prihodnosti. Naš odhod začne nezavedno vračunavati: odhod iz poklica, javnega življenja, odločanja, institucij in nazadnje iz skupnosti. Starejši smo še navzoči, vendar se z nami pri oblikovanju prihodnosti vse manj računa.

Tu se lahko začne prikrita starostna diskriminacija. Ni nujno izražena z žaljivimi besedami ali neposrednim izključevanjem. Kaže se lahko v preprostem, pogosto neizrečenem sporočilu: vaš čas je minil, zdaj je čas drugih. Toda dejstvo, da je pred nami manj časa, še ne pomeni, da je naš preostali čas manj vreden.

Najnevarnejši trenutek nastopi, ko starejši takšen pogled družbe ponotranjimo. Če okolje dovolj dolgo ravna z nami, kot da nimamo več pomembne prihodnosti, lahko začnemo tudi sami verjeti, da nimamo več česa pričakovati. Takrat družbeno čakanje postane tudi naše lastno čakanje. Nevarnost torej ni samo v tem, kako nas vidi družba, ampak tudi v tem, da začnemo sami sebe gledati z njenimi očmi.

Zato je pomembna pravica nas starejših do prihodnosti. Dostojanstvo ne pomeni samo spoštovanja naše preteklosti, našega dela in naših zaslug. Pomeni tudi priznanje, da imamo, dokler živimo, prihodnost. Morda krajšo, toda še vedno našo. Dolžina prihodnosti ne določa njene vrednosti.

Starejši pričakujemo smrt, vendar zato ne prenehamo pričakovati življenja. Problem nastane, ko družba preneha pričakovati naš prispevek k življenju in začne čakati na naš končni odhod. Starost zato ne bi smela pomeniti družbenega slovesa od človeka, ki še živi.Tragedija starosti ni v tem, da starejši pričakujemo smrt. Tragedija nastane, ko začutimo, da družba nanjo čaka.

Danes, 21. septembra, obeležujemo svetovni dan Alzheimerjeve bolezni. To je priložnost, da ne razmišljamo samo o bolezni in njenih posledicah, temveč tudi o tem, kaj lahko sami in kot skupnost storimo za zmanjševanje tveganja kognitivnega upada. Ta dan naj nas spomni, kako dragoceni so naši spomini in kako pomembno je, da čim dlje ohranjamo svojo duševno kondicijo.

V določeni meri smo vsi izpostavljeni spremembam, ki jih prinaša staranje. Vendar demenca ni neizogibna posledica starosti. Alzheimerjeve bolezni sicer še ne znamo zanesljivo preprečiti, številne raziskave pa kažejo, da je mogoče z dejavnim načinom življenja in obvladovanjem nekaterih dejavnikov tveganja njen nastanek odložiti ali tveganje zanjo zmanjšati.

Ljudje, ki smo večino življenja delovali v znanosti in visokem šolstvu, smo veliko vlagali v svoje intelektualne sposobnosti. Dolgoletno raziskovanje, poučevanje, pisanje in razpravljanje pomagajo graditi tako imenovano kognitivno rezervo. Toda visoka izobrazba in znanstveno delo sama po sebi nista popolna zaščita. Po upokojitvi lahko zmanjšanje poklicnih obveznosti, družbenih stikov in občutka pripadnosti pomeni tudi zmanjšanje vsakodnevnih spodbud za možgane.

Zato ne zadostuje, da samo preizkušamo svoj spomin. Skrbeti moramo za celotnega človeka. Pri tem ne smemo prezreti, da družbeno okolje oseb z Alzheimerjevo boleznijo ali drugimi oblikami demence pogosto ne obravnava kot enakovrednih članov skupnosti. Bolezen pa človeku ne odvzame njegovega dostojanstva, osebnosti in potrebe po spoštljivem človeškem odnosu.

membno, da:

• ostajamo vključeni v razprave, raziskovanje in pisanje;

• se učimo česa novega, tudi zunaj svojega strokovnega področja;

• ohranjamo stike s kolegi, študenti in mlajšimi raziskovalci;

• z mentorstvom prenašamo svoje znanje in izkušnje;

• skrbimo za gibanje in telesno zdravje, ne samo za miselno dejavnost;

• ne ostajamo sami, kadar pri sebi ali bližnjih opazimo spremembe spomina oziroma drugih sposobnosti.

Le malo zdravstvenih težav nas skrbi tako zelo kot možnost izgubljanja lastnega spomina. Zato potrebujemo verodostojne in razumljive informacije o spominu, duševni kondiciji, zgodnjem prepoznavanju sprememb in preventivnih ukrepih.

Pri tem imajo univerze posebno odgovornost. Ne bi smele zgolj opozarjati na tveganja kognitivnega upada, temveč bi morale tudi raziskovati in razvijati proaktivne ukrepe, ki jih lahko ponudijo upokojenim profesorjem in drugim starejšim članom akademske skupnosti.

Upokojitev ne bi smela pomeniti nenadne prekinitve stikov z akademskim okoljem. Omogočanje nadaljnjega sodelovanja zaslužnih profesorjev, medgeneracijskega mentorstva, strokovnih srečanj in skupnih raziskovalnih pobud ni samo izraz spoštovanja do njihovega preteklega dela. Je tudi pomemben prispevek k zdravemu, dejavnemu in dostojanstvenemu staranju.

Na svetovni dan Alzheimerjeve bolezni naj nas zato ne vodi samo strah pred izgubo spomina. Vodi naj nas predvsem vprašanje, kaj lahko storimo že danes, da bomo čim dlje ohranili radovednost, sposobnost presoje, medsebojne odnose in veselje do ustvarjanja.

Možgani potrebujejo miselne izzive, telo potrebuje gibanje, človek pa potrebuje drugega človeka.

Zasl. prof. dr. Šime Ivanjko
vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru

( Ob spremembi oblastnih organov se  mnogi  vprašujejo ali začel dialog o vprašanjih neučinkovitega in po ugotovitvah  Ustavnega sodišča nerazumljivega   ( vendar ne toliko, da bi bil v neskladju za Ustavo) ZOKIPOSR. Podobno kot dosedanja  tudi nova oblast ne kaže interes za reševanje neutemeljeno oškodovanih več tisoč podjetnikov).

16. september 2026

1. Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 – ZOKIPOSR (Uradni list RS, št. 186/21; v nadaljevanju: Zakon) je bil sprejet na predlog Državnega sveta Republike Slovenije. Njegov namen je bil, da Republika Slovenija upravičencem izplača odškodnino v višini 60 odstotkov zneska, ki so ga iz svojega osebnega premoženja plačali za obveznosti družb, izbrisanih na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij iz leta 1999 (ZFPPod).
2. Upravičenci do odškodnine so predvsem družbeniki, ki so bili v sodnih postopkih obravnavani kot aktivni družbeniki, pa tudi morebitni pasivni družbeniki, ki so plačali obveznosti izbrisanih družb.
3. S sprejetjem ZOKIPOSR je država priznala svojo odgovornost za posledice ZFPPod iz leta 1999, saj niso obstajale izjemne okoliščine, ki bi upravičevale sprejetje tako radikalne zakonske ureditve. Na pomen obstoja takšnih izjemnih okoliščin je v svoji obrazložitvi opozorilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.
4. Zakon je podrobneje uredil, kdo so upravičenci do odškodnine, pod katerimi pogoji jo lahko uveljavljajo, kdo odloča o zahtevkih ter kako se odškodnina izplačuje, vključno z možnostjo obročnega izplačila.
5. Poslanci so ob sprejemanju Zakona v njegov predlog vključili več amandmajev. Zlasti amandma k prvemu odstavku 5. člena, ki  je bistveno spremenil prvotno zasnovo Zakona, saj je določil dodatne pogoje, pod katerimi lahko upravičenci uveljavljajo odškodnino. Sporni določbi sta vsebovani v dveh alinejah prvega odstavka 5. člena, ki se glasita:

»Upravičenec do odškodnine na podlagi tega zakona je oseba, ki je bila družbenik ali delničar v kapitalski družbi ali vsaka druga oseba, ki izkaže pravni interes, ter na katero so zaradi izbrisa družb v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 na podlagi določb ZFPPod prešle obveznosti izbrisane družbe in ki je te obveznosti deloma ali v celoti plačala, pri čemer mora ta oseba izkazati:

-da je v predpisanem roku izvedla v skladu z zakonom razpoložljive aktivnosti in izbrisa družbe ter prehoda obveznosti ni mogla ali morala preprečiti ali

-da na poslovanje družbe ni mogla vplivati in tega zaradi opravičljivih razlogov ni uveljavljala v predhodnih postopkih ali je bilo njeno uveljavljanje neuspešno iz drugih razlogov ter v teh postopkih ni imela pooblaščenega odvetnika«.

9. Zaradi pogojev, določenih v navedenih spornih določbah, v petih letih od sprejetja Zakona nihče ni uspel uveljaviti nobene odškodnine.
10. Državno odvetništvo, redna sodišča, Ustavno sodišče in pravna stroka so vsebino navedenih spornih določb razlagali različno.
11. Ustavno sodišče je presojalo tudi skladnost Zakona kot celote z Ustavo. Ugotovilo je, da Zakon kot celota ni v neskladju z Ustavo, vendar so posamezne, z amandmaji sprejete določbe nejasne in težko razumljive. Ob tem je podalo temeljne smernice za njihovo razlago.Na podlagi teh smernic so sodišča in Državno odvetništvo sprejeli razlago, po kateri naj bi bil Zakon namenjen predvsem izplačilu odškodnine tistim pasivnim družbenikom, ki so bili v postopkih, povezanih z izbrisom družb, neutemeljeno spoznani kot aktivni družbeniki in jim je bilo zato naloženo plačilo obveznosti izbrisanih družb. Po takšni razlagi naj bi bil Zakon namenjen popravljanju napak, storjenih v sodnih postopkih, v katerih je bilo posameznim družbenikom neutemeljeno naloženo plačilo obveznosti izbrisanih družb, čeprav dejansko niso bili aktivni družbeniki.
12. Takšna razlaga je v neposrednem nasprotju s temeljno zasnovo in namenom Zakona. To potrjuje tudi dejstvo, da v petih letih noben družbenik ni uspel dokazati, da je kot pasivni družbenik plačeval obveznosti izbrisane družbe. Pri presoji posameznih primerov naj bi bilo zelo pomembno tudi vprašanje, ali je imel družbenik v postopku, povezanem z izbrisom družbe, pravnega zastopnika oziroma odvetnika.
13. Vprašanje temeljnega namena in pravilne razlage Zakona je pred dnevi  ponovno odprto v revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije.
14. Zaradi spornih in zlasti težko razumljivih določb 5. člena, sprejetih z amandmaji, je bil že leta 2022 pripravljen predlog novele Zakona. Njegov temeljni namen je bil črtanje spornih določb, ki so bile v zakonsko besedilo vključene z amandmajem.
15. Novelo bi morala v zakonodajni postopek vložiti Vlada Republike Slovenije oziroma pristojno ministrstvo – Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport ali Ministrstvo za pravosodje. Obe ministrstvi sta doslej vložitev novele zavračali. Neuspešen je bil tudi poskus skupine poslancev, ki jo je vodila takratna predsednica Državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič.

Predlog za nadaljevanje postopka

Pred nadaljevanjem postopkov se je treba z nosilci politične oblasti dogovoriti, ali obstaja dejanska politična volja, da se z novelo Zakona odpravijo ovire, ki onemogočajo njegovo učinkovito izvajanje.

Dokler pristojni ministrstvi oziroma Vlada Republike Slovenije ne izrazijo jasne volje za nadaljevanje zakonodajnega postopka, ni smiselno pripravljati novih popravkov in predlogov novel Zakona. Dosedanje izkušnje kažejo, da se po nepotrebnem izčrpavamo s pripravljanjem strokovnih in pravnih podlag, ki zaradi pomanjkanja politične volje niso uporabljene in zato nikomur ne koristijo.

Predlog novele, na katerega se sklicuje CINIP, je lahko dobra podlaga za sprejetje omenjene temeljne politične odločitve. Ko bo ta odločitev sprejeta, bo pravna stroka lahko pripravila vse potrebne pravne podlage za nadaljevanje zakonodajnega postopka. Tudi osnutek novele iz leta 2022 bo treba dopolniti ob upoštevanju novih odprtih vprašanj, poznejših ugotovitev in stališč Ustavnega sodišča.

Prof. dr. Šime Ivanjko

 V današnji izdaji Sobotne priloge Dela (12. septembra 2026) je objavljen moj prispevek »Sedemindvajset let brez odgovora«, v katerem pojasnjujem svojo vlogo in odprta vprašanja v zvezi s sprejetjem Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) leta 1999.

Omenjeni zakon je eden najbolj spornih zakonov, sprejetih v samostojni Sloveniji. Po 24 letih, ko določena ravnanja v postopku njegovega sprejemanja niso bila znana javnosti, dokumentacija vzbuja utemeljen sum, da so bile najbolj sporne določbe naknadno vnesene v predlog zakona, potem ko je Vlada Republike Slovenije že določila njegovo besedilo in ga posredovala Državnemu zboru s predlogom, naj ga sprejme po hitrem postopku.

Še vedno ni pojasnjeno, zakaj, kdo in na kakšni pravni podlagi je naknadno vnesel sporne določbe o prenosu odgovornosti za obveznosti izbrisanih družb na njihove družbenike oziroma delničarje.

V svojem prispevku sem navedel imena oseb, ki se pojavljajo v dokumentaciji v zvezi s postopkom sprejemanja omenjenega zakona, ter jih pozval, naj pojasnijo okoliščine teh ravnanj. Gre za vprašanja, ki zadevajo temeljna načela zakonodajnega postopka v demokratični pravni državi.

Na spletni strani misliprofesorja.si je objavljam  celotno vsebino mojega prispevka, ki je danes objavljen tudi v tiskani izdaji Sobotne priloge Dela, na strani 31, ter na spletni strani Dela.

Sporna odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij

Prejeli smo: Toda sedemindvajsetletni molk institucij ob tako resnih in dokumentiranih vprašanjih prav tako ne more biti zadovoljiv odgovor pravne države.

Šime Ivanjko

12. 9. 2026 | 07:00

Stališča, izražena v pismu, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino pisma v celoti odgovarja avtor.

V zadnjem času se na družbenih omrežjih ponovno pojavljajo številni zapisi o posledicah zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), sprejetega leta 1999. Njihovi avtorji zastavljajo vprašanja o nastanku zakona, pri tem pa omenjajo tudi moje ime in osnutek, ki sem ga pripravil po naročilu ministrstva za malo gospodarstvo in turizem s sedežem v Mariboru ter na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije z dne 14. januarja 1999.

Ker se posamezne navedbe ponavljajo, nekatere med njimi pa so nepopolne ali nenatančne, čutim dolžnost, da kot neposredni udeleženec pojasnim, kar mi je znano, ter javno zaprosim za odgovore tiste, ki bi lahko osvetlili preostali del zakonodajnega postopka.

Javnost ima pravico pričakovati, da ljudje, ki so bili udeleženi v zakonodajnem postopku ali so opravljali funkcije, povezane z njim, povedo, kaj vedo. S problematiko izbrisanih gospodarskih družb in posledicami ZFPPod se neprekinjeno ukvarjam že sedemindvajset let.

V tem času sem pripravil štiri osnutke zakonov, na podlagi katerih so bili oblikovani predlogi zakonov, ki jih je Državni zbor Republike Slovenije sprejel v letih 2007, 2011, 2018 in 2021, napisal dve dokumentarni monografiji Zakaj ste nas kaznovali? (Maribor, Kulturni center, 2021) in v angleškem jeziku (2025). Monografiji in druga gradiva je Zasebni zavod za zaščito podjetništva – CINIP poslal številnim nosilcem oblasti, poslancem ter pristojnim državnim institucijam.

Kljub temu se na predstavljene ugotovitve ni vsebinsko odzvala nobena državna institucija in noben poslanec. Prav tako mi nihče ni sporočil, da so predstavljena dejstva neresnična, niti ni argumentirano oporekal mojim ugotovitvam. Molka seveda ne štejem za priznanje pravilnosti svojih ugotovitev. Toda sedemindvajsetletni molk institucij ob tako resnih in dokumentiranih vprašanjih prav tako ne more biti zadovoljiv odgovor pravne države.

Prizadeti in oškodovani ljudje prosijo za pojasnila: Zakaj je bila vsebina osnutka zakona o finančnem poslovanju podjetij, pripravljenega po naročilu ministrstva za malo gospodarstvo in turizem ter ministrstva za pravosodje in ob vednosti Vlade Republike Slovenije, po končani javni obravnavi od marca do maja 1999 nadomeščena z bistveno drugačnim besedilom, medtem ko je naslov zakona ostal nespremenjen?

Kdo je pripravil novo besedilo in kakšna je bila pri tem vloga Slovenskega sodniškega društva, ki se v dokumentih oziroma drugih virih omenja kot pripravljavec drugega osnutka? Zakaj je ministrstvo za finance prevzelo vlogo nosilca oziroma predlagatelja zakonskega gradiva namesto ministrstva za malo gospodarstvo in turizem ter ministrstva za pravosodje, ki sta naročili pripravo prvotnega osnutka?

Zakaj besedilo, ki ga je ministrstvo za finance 13. maja 1999 predložilo Vladi Republike Slovenije, ni vsebovalo četrtega in petega odstavka 27. člena, s katerima je bil s sklicevanjem na določbe zakona o gospodarskih družbah pozneje uveden prenos obveznosti izbrisanih družb na njihove družbenike oziroma delničarje? Zakaj je Vlada Republike Slovenije 27. maja 1999 obravnavala in sprejela besedilo predloga zakona brez navedenih odstavkov?

Če je tako, kdo ju je dodal pozneje, na kateri pravni oziroma postopkovni podlagi in po čigavem naročilu? Zakaj je bilo predsedniku državnega zbora 28. maja 1999 poslano besedilo predloga zakona z dodanima četrtim in petim odstavkom 27. člena in s predlogom, naj se zakon sprejme po hitrem postopku? Zakaj obrazložitev zakonskega predloga ni vsebovala pojasnila o vsebini, namenu in posledicah četrtega in petega odstavka 27. člena, čeprav sta bila vključena v besedilo, poslano poslancem in objavljeno v Poročevalcu državnega zbora 7. junija 1999?

To niso retorična vprašanja in tudi ne pomenijo vnaprejšnjih ugotovitev o osebni odgovornosti kogar koli. To so vprašanja, ki izhajajo iz primerjave dokumentov in na katera bi morala pravna država znati odgovoriti. Javni poziv takratnim nosilcem funkcij in podpisnikom dokumentov – odgovore oziroma pojasnila o vseh ali vsaj nekaterih navedenih vprašanjih bi javnosti lahko pomagale podati naslednje osebe: 

Aleš Zalar, predsednik Slovenskega sodniškega društva v obdobju 1997– 2001, ki bi lahko pojasnil vlogo Slovenskega sodniškegad ruštva v postopku sprejemanja omenjenega zakona.

Mitja Gaspari, takratni minister za finance in podpisnik dopisa ministrstva za finance Vladi Republike Slovenije z dne 13. maja 1999, s katerim je bilo predlagano, naj se gradivo uvrsti na seje pristojnih vladnih odborov in na sejo Vlade Republike Slovenije. V tem dopisu sta bila za sodelovanje pri obravnavi gradiva na seji vlade navedena tudi Janko Razgoršek, takratni minister za malo gospodarstvo in turizem, ter dr. Nina Plavšak, takratna državna podsekretarka na ministrstvu za finance.

Minister Mitja Gaspari je 25. maja 1999 za sodelovanje pri obravnavi gradiva določil tudi Alenko Selak, takratno državno podsekretarko. V dokumentaciji je navedeno tudi ime tedanjega ministra za pravosodje Tomaža Marušiča, ki je pokojni. Podobno navajam tudi ime pokojnega Boruta Šukljeta, takratnega generalnega sekretarja Vlade Republike Slovenije in podpisnika dokumenta z dne 18. januarja 1999, povezanega s sklepom vlade o pripravi zakona o finančnem poslovanju podjetij.

Njuni imeni navajam zaradi celovitega prikaza sestave in poteka postopka. Stanko Štrajn, podpisnik izjave o skladnosti predloga zakona s predpisi evropskih skupnosti. Tone Dolčič, takratni direktor Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo in podpisnik pripomb k predlogu zakona o finančnem poslovanju podjetij z dne 17. maja 1999, v katerih četrti in peti odstavek 27. člena nista omenjena.

Nevenka Črešnar Pergar, takratna generalna sekretarka Vlade Republike Slovenije in podpisnica dopisa z dne 28. maja 1999, s katerim je Vlada Republike Slovenije predsedniku državnega zbora poslala predlog zakona o finančnem poslovanju podjetij v obravnavo in sprejetje po hitrem postopku.

Priloženi predlog zakona vsebuje naknadno dodana sporna odstavka 27. člena.

Vse navedene spoštljivo prosim, naj povedo, ali poznajo okoliščine, v katerih sta bila četrti in peti odstavek 27. člena vključena v predlog zakona, kdo je njuno vključitev predlagal ter ali je bila Vlada Republike Slovenije z njuno vsebino in pravnimi posledicami posebej seznanjena. Ne pričakujem priznanja krivde in nikogar ne pozivam, naj prevzame odgovornost za dejanja, ki jih ni storil.

Prosim samo za dejstva, pojasnila in osebna pričevanja. Vsakemu navedenemu mora biti zagotovljena možnost, da se odzove, popravi morebitno netočnost ali pojasni svojo tedanjo vlogo. Sedemindvajset let sem pisal, predlagal zakonske rešitve in prosil institucije za pojasnilo, ne da bi kogar koli poimensko izpostavljal.

Danes imen ne navajam zato, da bi obtoževal, temveč zato, ker lahko po vseh teh letih samo še konkretni ljudje povedo, kaj se je dejansko zgodilo. To dolgujemo oškodovanim, pravu in zaupanju v pravno državo.

Zasl. prof. dr. Šime Ivanjko, Maribor. Stališča, izražena v pismu, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino pisma v celoti odgovarja avtor.

(Tekst in foto prevzet po spletni strani Dela; https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/sporna-odstavka-27-clena-zakona-o-financnem-poslovanju-podjetij?shem=dsdf,sharefoc,agadiscoversdl,,sh/x/discover/m1/4

Z veseljem predstavljam obsežno monografijo Croatia – Slovenia: Bilateral Navigator for Diplomats and Business Leaders, ki sva jo pripravila dr. Siniša Grgić, veleposlanik Republike Hrvaške na Švedskem, in prof. dr. Šime Ivanjko, častni konzul Republike Hrvaške v Sloveniji.

Monografijo na 317 straneh je izdala ameriška založba Global Brain Power LLC, Sheridan, WY, USA (DBA: Bilateral Navigator).

Publikacija je zasnovana kot svojevrsten navigator po Hrvaški in Sloveniji. Na enem mestu združuje številne pomembne podatke o obeh državah – o njuni zgodovini, politični in državni ureditvi, gospodarstvu, družbi, pomembnih osebnostih ter naravnih in kulturnih znamenitostih. Posebna pozornost je namenjena tudi aktualnim informacijam o gospodarskem razvoju in družbenem življenju obeh držav.Zanimiva je skupna ocena primerjave podatkov v monografiji,po kriterijih The Bilaterar Simularity Index ( BSK), da podobnost med hrvaško in Slovenijo 74 odstotkov kot je to podarjeno  na uvodnih straneh monografije.

Besedilo dopolnjuje veliko število fotografij, ki predstavljajo naravne lepote, pomembne dogodke, ustanove in ljudi ter tako knjigi dajejo tudi značaj slikovitega dokumenta o življenju dveh sosednjih držav.

Veseli me, da je v monografiji predstavljeno tudi delovanje Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru. Objavljena je skupinska fotografija profesorjev z našega izleta v Hrvaško Zagorje leta 2025, ki sem ga organiziral kot tedanji vodja Centra. Ta fotografija ima zame posebno sporočilo: sodelovanje med Hrvaško in Slovenijo niso samo odnosi med državami in institucijami, temveč predvsem odnosi med ljudmi.

V knjigi je objavljena tudi fotografija s predstavitve moje knjige Zakaj ste nas kaznovali?, ki jo je leta 2021 izdal Kulturni center Maribor. Knjiga govori o tragični, že 27 let trajajoči zgodbi izbrisanih gospodarskih družb in njihovih družbenikov ter o še vedno neraziskanih okoliščinah nastanka spornih določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod).

Morda je prav to širše sporočilo nove monografije najpomembnejše: državi lahko povezujejo pogodbe, diplomacija in gospodarstvo, trajno pa ju povezujejo predvsem ljudje, njihovo znanje, spomin, sodelovanje in medsebojno spoštovanje.

Upava, da bo Bilateral Navigator koristen diplomatkam in diplomatom, gospodarstvenikom, raziskovalcem, študentom in vsem, ki želijo bolje spoznati Hrvaško in Slovenijo ter možnosti njunega prihodnjega sodelovanja.

Monografija je dostopna na: https://www.amazon.ca/Bilateral-Navigator-Diplomats-Business-Leaders/dp/B0HBCF5X9M

Zasl. prof. dr. Šime Ivanjko

Tri pobude ob koncu mandata vodje Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru

Spoštovane članice in spoštovani člani Centra, drage kolegice in dragi kolegi!

Ob izteku mojega mandata vodje Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru se vam želim najprej iskreno zahvaliti za sodelovanje, podporo, pogovore, srečevanja in skupne pobude. Center je lahko živ in dejaven samo toliko, kolikor so v njem pripravljeni sodelovati njegovi člani. Zato vse, kar smo v času mojega mandata dosegli, razumem kot rezultat našega skupnega dela.

Spremembo vodstva podpiram in jo sprejemam kot naraven ter potreben del delovanja vsake skupnosti. Želim si, da bi pri delu in vodenju Centra sodelovalo čim več kolegic in kolegov. Funkcije naj ne bi bile trajne, temveč časovno omejene, z možnostjo ponovitve mandata, kadar je to koristno in smiselno. Menjava vodstva omogoča, da odgovornost prevzamejo novi ljudje ter prispevajo svoje znanje, izkušnje, ustvarjalnost in nove zamisli.

Opravljanje funkcije vodje Centra mi je omogočilo, da sem pobliže spoznal položaj zaslužnih profesorjev in drugih upokojenih visokošolskih učiteljev ter razmišljal o različnih možnostih njihovega nadaljnjega povezovanja z Univerzo. Ob tem sem se vedno znova vračal k temeljnemu vprašanju: kaj bi Univerza lahko storila za svoje upokojene učitelje, da bi ohranila njihov občutek pripadnosti, in kaj lahko upokojeni učitelji s svojim znanjem, izkušnjami, povezavami in življenjskim delom še vedno prispevajo Univerzi ter njenim mlajšim generacijam? S tem namenom je pripravljena tudi anketa za člane Centra na katero pričakujemo odgovore do 1. 9. 26.

Iz teh razmišljanj so se oblikovale tri konkretne pobude, ki jih ob koncu mandata posredujem novemu vodstvu Centra in vodstvu Univerze v Mariboru. Ne predstavljam jih kot dokončno izdelane projekte, temveč kot predloge za nadaljnji pogovor, dopolnjevanje in morebitno uresničitev.

Prva pobuda je ustanovitev Akademske kavarne, ki bi upokojenim učiteljem omogočala redno neformalno srečevanje in ohranjanje medsebojnih stikov.

Druga pobuda, poimenovana Mostovi akademskega zaupanja, je namenjena prenosu strokovnih, poklicnih in družbenih povezav upokojenih profesorjev na mlajše kolege.

Tretja pobuda je oblikovanje zbirke Akademska zapuščina Univerze v Mariboru, v kateri bi Univerza skupaj z Univerzitetno knjižnico Maribor ohranjala in predstavljala pomembnejša znanstvena, strokovna in druga dela svojih zaslužnih profesorjev ter ostalih upokojenih visokošolskih učiteljev.

Vse tri pobude izhajajo iz prepričanja, da se z upokojitvijo konča delovno razmerje, ne bi pa se smela končati pripadnost Univerzi. Upokojeni profesorji niso samo nekdanji zaposleni. So nosilci njenega znanja, zgodovinskega spomina, ugleda, strokovnih povezav in akademskega izročila.

V nadaljevanju predstavljam tri preproste, vendar po mojem mnenju uresničljive zamisli.

Akademska kavarna – prostor srečevanja in pripadnosti

Univerza bi lahko v primernem gostinskem objektu enkrat ali dvakrat tedensko zagotovila stalen manjši prostor, namenjen neformalnemu srečevanju zaslužnih profesorjev in drugih upokojenih visokošolskih učiteljev. Ob vnaprej določenem času bi se lahko srečali, pozdravili, pogovorili, popili kavo in občasno skupaj zaužili skromno zakusko. Takšna srečanja ne bi potrebovala dnevnega reda, zapisnikov ali obveznega programa. Njihov temeljni namen ne bi bilo delo, ampak preprosto človeško druženje. Človek po upokojitvi ne pogreša samo svojega nekdanjega dela. Pogreša tudi ljudi, vsakdanje pogovore, naključna srečanja na hodnikih ter občutek, da še vedno nekam pripada. Prav izguba teh drobnih stikov je lahko ena najbolj bolečih posledic upokojitve.

Pobudo bi lahko poimenovali Akademska kavarna Univerze v Mariboru. Univerza bi z razmeroma skromnimi sredstvi svojim nekdanjim učiteljem podarila najem prostora za srečevanje. To bi bilo predvsem simbolno in človeško sporočilo: «Nismo vas pozabili. Še vedno ste del naše univerzitetne skupnosti«.

Občasno bi se takšnim srečanjem lahko pridružili člani vodstva Univerze, dekani, mlajši učitelji, raziskovalci ali študenti. Tako bi Akademska kavarna lahko postala tudi prostor spontanega medgeneracijskega pogovora in nastajanja novih pobud. Vendar naj njeno osnovno poslanstvo ostane preprosto: omogočiti ljudem, ki so desetletja soustvarjali Univerzo, da se še naprej srečujejo kot člani iste akademske skupnosti.

Mostovi akademskega zaupanja

Profesor ob upokojitvi ne odnese s seboj samo strokovnega znanja in življenjskih izkušenj. S seboj odnese tudi mrežo poklicnih in osebnih povezav, ki jih je desetletja ustvarjal z drugimi univerzami, raziskovalnimi ustanovami, gospodarstvom, državno upravo, pravosodjem, politiko, kulturo in civilno družbo. Te povezave so lahko izjemno dragocene za Univerzo, zlasti pa za mlajše učitelje in raziskovalce, ki svojih strokovnih mrež še niso mogli razviti.

Pri tem seveda ne gre za preprosto izročitev imenika ali seznama telefonskih številk. Telefonska številka sama po sebi še ni povezava. Resnična povezava temelji na osebnem poznanstvu, sodelovanju, ugledu in zaupanju, ki se je pogosto gradilo več desetletij. Upokojeni profesor lahko mlajšega kolega osebno predstavi strokovnjaku iz gospodarstva ali druge univerze, ga priporoči za sodelovanje, povabi na skupno srečanje, vključi v raziskovalno mrežo ali mu pomaga odpreti vrata v okolje, do katerega bi sam težko prišel.

Univerza bi zato lahko oblikovala prostovoljni program medgeneracijskega prenosa strokovnih povezav z naslovom Mostovi akademskega zaupanja. V njem bi zaslužni in drugi upokojeni profesorji pomagali mlajšim sodelavcem vstopati v domače in mednarodne strokovne kroge ter nadaljevati sodelovanja, ki so jih starejši ustvarjali skozi svoje poklicno življenje.

Najdragocenejša zapuščina profesorja tako ni njegov seznam telefonskih številk, ampak njegova pripravljenost, da pokliče človeka, ki mu zaupa, in mu reče:

»Rad bi vam predstavil mlajšega kolega, ki bo nadaljeval delo, ki smo ga skupaj začeli.«

Tako se ne prenašajo samo podatki in poznanstva. Prenašajo se zaupanje, ugled, priložnosti in akademsko izročilo.

Akademska zapuščina Univerze v Mariboru

Tretje pomembno področje je ohranjanje in predstavljanje znanstvenega ter strokovnega dela upokojenih profesorjev.

Univerza bi lahko skupaj z Univerzitetno knjižnico Maribor oblikovala poseben oddelek ali zbirko z naslovom Akademska zapuščina Univerze v Mariboru. V njej bi bilo zbrano in javnosti predstavljeno pomembnejše znanstveno, strokovno in drugo delo posameznih zaslužnih profesorjev ter ostalih upokojenih visokošolskih učiteljev.

Ne bi šlo samo za shranjevanje knjig. Takšen oddelek bi predstavljal življenjsko delo ljudi, ki so desetletja soustvarjali Univerzo in njena znanstvena področja. Poleg izbranih knjig in drugih del bi zbirka lahko vsebovala profesorjevo kratko predstavitev, fotografijo, bibliografijo, podatke o njegovem pedagoškem in raziskovalnem delu ter videoposnetek pogovora o njegovem življenju in delu. Kjer bi bilo mogoče, bi lahko zbirka zajemala tudi rokopise, korespondenco, fotografije, spomine in drugo arhivsko gradivo.Posebej dragoceno bi bilo, če bi upokojeni profesorji tudi sami sodelovali pri izbiri svojih pomembnejših del in pojasnili, zakaj so bila ta dela zanje in za razvoj njihove stroke pomembna. Tako ne bi ohranili samo rezultatov njihovega dela, ampak tudi zgodbo o okoliščinah, v katerih so njihova dela nastajala.

Univerzitetna knjižnica bi s tem postala tudi prostor akademskega spomina. Sedanjim in prihodnjim generacijam bi pokazala, da Univerza ni samo ustanova, sestavljena iz stavb, pravilnikov in organizacijskih enot. Univerza je predvsem skupnost ljudi, njihovega znanja, ustvarjalnosti, medsebojnih vezi in življenjskega dela.

Človek, njegove povezave in njegovo delo

Vse tri pobude se med seboj dopolnjujejo.

Akademska kavarna bi ohranjala človeške stike in občutek pripadnosti.

Mostovi akademskega zaupanja bi omogočali prenos strokovnih povezav in priložnosti na mlajše generacije.

Akademska zapuščina pa bi ohranjala in predstavljala znanstveno, strokovno in življenjsko delo upokojenih profesorjev.

Gre pravzaprav za tri sestavine odnosa Univerze do ljudi, ki so jo desetletja soustvarjali: za človeka, njegove povezave in njegovo delo.

Način, kako Univerza ravna s svojimi upokojenimi učitelji, je pomembno sporočilo tudi sedanjim zaposlenim. Če človeka po upokojitvi pozabi, slabi občutek pripadnosti že med njegovim aktivnim delom. Če pa mu omogoči, da tudi po upokojitvi ostane član akademske skupnosti, krepi zaupanje vseh generacij v Univerzo.

Ob koncu mandata se zahvaljujem vsem kolegicam in kolegom za sodelovanje, srečevanja, pogovore in skupne pobude. Novemu vodstvu želim veliko ustvarjalnosti, novih zamisli in uspešnega povezovanja vseh generacij.

S položaja vodje Centra odhajam, Univerzi pa še naprej pripadam.

Z upokojitvijo se lahko konča služba. Ne bi pa se smeli končati pripadnost, sodelovanje in medsebojno spoštovanje.

PS.Ta razmišljanja prof.dr. Ivanjka so objavljena na spletnih straneh https://verbaseniorum.si, Aktualnosti i razmisleki, Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru in so zanimiva tudi za bralce www.misliprofesorja.si