Med 14. in 16. junijem v Mariboru gostuje večja skupina upokojencev iz mesta Pag. Mariborčani že desetletja tradicionalno obiskujemo Pag zaradi njegovega čudovitega morja, tokrat pa so naši prijatelji z otoka prišli raziskovat zeleno naravo in znamenitosti našega mesta. V sklopu obiska so gostje obiskali Konzulat RH v Mariboru, kjer so se srečali z vodstvom Društva upokojencev Center Maribor. Predsednik društva Oton Štrucl jim je predstavil delovanje in položaj starejših pri nas. V odprtem pogovoru so ugotovili, da se upokojenci v obeh državah soočajo s podobnimi izzivi nizkih pokojnin in oskrbe, ki šele zoreva.Srečanje je imelo tudi globoko zgodovinsko noto. Imel sem čast predavati o položaju hrvaške skupnosti v Mariboru ter o bolečih povojnih pobojih maja 1945 v okolici mesta, kjer je brez sojenja življenje izgubilo okoli 15.000 pripadnikov hrvaškega naroda. Kultura spomina nas uči in povezuje. Jutri si bodo gosrje ogledali Mariborsko Pohorje, o katerem so že veliko slišali!

Naj to srečanje še dodatno okrepi vezi med zelenim štajerskim biserom in modrim jadranskim otokom.

#Maribor#OtokPag#Prijateljstvo#Slovenija#Hrvatska#Pohorje#KulturaSjećanja#Turizam

Mostovi prijateljstva između Maribora i otoka Paga!

Od 14. do 16. lipnja u Mariboru gostuje veća skupina umirovljenika iz grada Paga. Stanovnici Maribora već desetljećima tradicionalno posjećuju Pag zbog njegova prekrasnog mora, a ovaj put su naši prijatelji s otoka stigli istražiti zelenu prirodu i znamenitosti našega grada. U sklopu posjeta, gosti su obišli Konzulat RH u Mariboru, gdje su se sastali s vodstvom Udruge umirovljenika Center Maribor. Predsjednik udruge Oton Štrucl predstavio im je djelovanje i položaj starijih osoba kod nas. U otvorenom razgovoru sugovornici su zaključili da se umirovljenici u objema državama suočavaju sa sličnim izazovima niskih mirovina i skrbi za starije koja je tek u povojima.Susret je imao i duboku povijesnu notu. Imao sam čast održati predavanje o položaju hrvatske zajednice u Mariboru te o bolnim poslijeratnim stradanjima u svibnju 1945. u okolici grada, gdje je bez suđenja život izgubilo oko 15.000 pripadnika hrvatskog naroda.

Kultura sjećanja nas uči i povezuje.

Sutra će gosti će posjetiti Mariborsko Pohorje o kojemu su već puno čuli! Neka ovaj susret dodatno ojača veze između zelenog štajerskog bisera i plavog jadranskog otoka.

#Maribor#OtokPag#Prijateljstvo#Slovenija#Hrvatska#Pohorje#KulturaSjećanja#Turizam

Včeraj 13. 6. 2026 sem se počutil posebej zadovoljnega. V Mariboru sem se pred Pravno fakulteto srečal s številnimi kolegicami in kolegi, člani Pravniškega društva v Mariboru, je bilo ustanovljeno kot Društvo pravnikov v gospodarstvu, katerega soustanovitelj sem bil pred natanko 62 leti.

Čas je naredil svoje. Žal danes med nami ni več nobenega od ustanoviteljev društva. Ostali so spomini, delo in tradicija, ki jo nadaljujejo mlajše generacije. Včerajšnje srečanje je bilo del vsakoletnega tradicionalnega druženja pravnikov, ki so pretežno zaposleni v gospodarstvu.

V času, ko smo društvo ustanavljali, politične razmere niso dopuščale ustanovitve samostojnega društva pravnikov v gospodarstvu. Zato smo najprej ustanovili podružnico hrvaškega Društva pravnikov v gospodarstvu v Zagrebu, nekaj let pozneje pa smo se osamosvojili in začeli delovati kot samostojno Pravniško društvo v Mariboru.

Društvo je bilo skozi desetletja zelo dejavno. Posebno pozornost smo namenjali mladim pravnikom in diplomantom prve stopnje, ki so šele vstopali v poklicno življenje. Hkrati smo si prizadevali za strokovno povezovanje in izmenjavo izkušenj. V letih našega delovanja smo obiskali več kot 35 držav ter se srečevali in pogovarjali s pravnimi strokovnjaki različnih pravnih sistemov. Ta srečanja so nam širila obzorja in potrjevala, da pravo ni le skupek pravil, temveč tudi del kulture in družbenega razvoja.

Na včerajšnjem srečanju sem prepoznal le še nekaj članov starejše generacije. Še posebej pa me je razveselilo veliko število mlajših kolegic in kolegov, ki so se med seboj spoznali pri svojem poklicnem delu. Njihova prisotnost je dokaz, da strokovno povezovanje še vedno živi.

Res je, da danes opažamo manjšo potrebo in željo po poklicnem druženju, saj sodobne tehnologije omogočajo hitre stike in dostop do informacij. Kljub temu ostaja nekaj, česar ne more nadomestiti nobena tehnologija – osebni stik, izmenjava izkušenj, prijateljstvo in občutek pripadnosti stroki.

Če bi bil danes ponovno v položaju, da skupaj s kolegi ustanavljam takšno društvo in v njem delujem več kot šest desetletij, bi to storil znova. Zato me veseli, da mlajše generacije postopoma odkrivajo, da takšna srečanja niso le koristna, temveč tudi dragocena. Prek njih spoznavajo, da je poslanstvo pravnika v gospodarstvu mnogo širše od poznavanja zakonov – je tudi odgovornost za poštene poslovne odnose, za pravno varnost in za zaupanje, brez katerega ne more uspešno delovati nobena družba.

Po 62 letih lahko z zadovoljstvom rečem: vrednost takšnih druženj ni v tem, da se spominjamo preteklosti, temveč v tem, da povezujemo generacije in ohranjamo zavest o pomenu pravniškega poklica za prihodnost.

Zahvaljujem se predsednici Zveze društev pravnikov v gospodarstvu Slovenije prof. dr. dr. h. c  Vesni Rijavec  in predsedniku Pravniškega društva v Mariboru  dr. Klemnu Drnovšek za vabilo in odlično organizacijo letošnjega srečanja.

»Društva ne ustvarjajo prostori in statuti, temveč ljudje. Ko se srečajo različne generacije pravnikov, se ne prenaša le znanje, temveč tudi poklicna kultura, ki je ni mogoče zapisati v noben zakon.«

Hrvatsku zajednicu u Mariboru posjetilo je 11. lipnja 2026. godine 19 članova Koordinacije vijeća i predstavnika nacionalnih manjina iz Zagreba.

Prema popisu stanovništva iz 2011. godine, u Republici Hrvatskoj živjelo je 328.738 pripadnika nacionalnih manjina: Albanaca 17.513, Austrijanaca 297, Bošnjaka 31.479, Bugara 350, Crnogoraca 4.517, Čeha 9.641, Mađara 14.048, Makedonaca 4.138, Nijemaca 2.965, Poljaka 672, Roma 16.975, Rumunja 435, Rusa 1.279, Rusina 1.936, Slovaka 4.753, Slovenaca 10.517, Srba 186.633, Talijana 17.807, Turaka 367, Ukrajinaca 1.878, Vlaha 29 i Židova 509. Taj broj se bitno nije mijenjao.

S ciljem unaprjeđivanja, očuvanja i zaštite položaja nacionalnih manjina u društvu, pripadnici nacionalnih manjina biraju, na način i pod uvjetima propisanim Ustavnim zakonom, svoje predstavnike radi sudjelovanja u javnom životu i upravljanju lokalnim poslovima putem vijeća i predstavnika nacionalnih manjina u jedinicama lokalne i područne (regionalne) samouprave.

Radi usklađivanja i promicanja zajedničkih interesa, dva ili više vijeća nacionalnih manjina mogu osnivati koordinacije na lokalnoj, područnoj ili državnoj razini te na taj način zajednički zastupati interese svojih zajednica.

U razgovoru su predstavnici Hrvatskog kulturnog društva u Mariboru i Matice hrvatske istaknuli da Hrvati u Sloveniji, iako prema različitim procjenama njihov broj prelazi 50.000 osoba, nemaju status nacionalne manjine kakav uživaju talijanska i mađarska zajednica u Sloveniji.

Ne ulazeći u političke i povijesne razloge takvog stanja, sudionici razgovora s obje su strane naglasili da bi eventualno priznanje hrvatske zajednice kao nacionalne manjine predstavljalo dodatni most suradnje između slovenskog i hrvatskog naroda. Takvo bi rješenje moglo pridonijeti očuvanju hrvatskog jezika, kulture i identiteta među mlađim naraštajima, ojačati procese integracije Hrvata u slovensko društvo te istodobno smanjiti rizik njihove postupne asimilacije.

Posebno je istaknuto da suvremeni koncept zaštite manjina nije usmjeren na izdvajanje ili odvajanje od većinskog naroda, nego upravo na očuvanje kulturne raznolikosti, međusobno poštovanje i aktivno sudjelovanje svih građana u društvenom životu države u kojoj žive. Hrvati u Sloveniji tijekom desetljeća dali su značajan doprinos gospodarskom, kulturnom, znanstvenom i društvenom razvoju zemlje, zbog čega pitanje njihove institucionalne prepoznatljivosti ima i šire značenje od samog manjinskog statusa. Priznavanje identiteta ne umanjuje pripadnost državi. Naprotiv, građanin čiji se jezik, kultura i tradicija poštuju često razvija još snažniji osjećaj pripadnosti zajednici u kojoj živi. Zato je očuvanje manjinskih identiteta istodobno i ulaganje u društvenu povezanost, stabilnost i bogatstvo različitosti.

Razgovor je protekao u prijateljskom ozračju, uz zajedničku ocjenu da su hrvatska i slovenska zajednica kroz povijest razvile visoku razinu međusobnog povjerenja, suradnje i povezanosti te da upravo na tim vrijednostima treba graditi buduće odnose.

s posebnim zadovoljstvom Vam kot rednemu članu Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti iskreno čestitam ob izvolitvi za člana Sveta Varuha človekovih pravic Republike Slovenije.

Vaša izvolitev je priznanje Vašemu dosedanjemu strokovnemu, znanstvenemu in družbenemu delu ter zaupanju, ki ga uživate v pravni in širši javnosti. Prepričan sem, da boste v tej pomembni funkciji uspešno povezovali pravna in teološka znanja ter tako prispevali k oblikovanju pravičnih, uravnoteženih in človeku prijaznih stališč na področju varstva človekovih pravic, človekovega dostojanstva in temeljnih svoboščin.

Posebna vrednost Vašega delovanja bo po mojem mnenju prav v sposobnosti povezovanja pravne argumentacije z etično razsežnostjo družbenih vprašanj. V času, ko se pogosto soočamo z napetostjo med formalno zakonitostjo in občutkom pravičnosti, so posebej dragoceni posamezniki, ki znajo oboje razumeti ter odgovorno povezovati v dobro človeka in skupnosti.

Verjamem tudi, da boste kot član Sveta Varuha človekovih pravic prispevali k utrjevanju kulture dialoga, medsebojnega spoštovanja in občutljivosti za položaj ranljivih skupin ter s svojim delom pomagali krepiti zaupanje državljanov v institucije pravne države.

Pri Vašem prihodnjem delu vidim posebno priložnost tudi v spodbujanju dialoga med pravom, etiko in družbeno odgovornostjo, saj sodobni izzivi človekovih pravic vse pogosteje zahtevajo celovit in interdisciplinaren pristop.

Varovanje človekovih pravic ni le vprašanje prava, temveč tudi vprašanje etike, sočutja in razumevanja človeka. Prav zato so v takšnih institucijah posebej dragoceni ljudje, ki znajo združevati strokovno znanje, moralno občutljivost in spoštovanje človekovega dostojanstva.

Želim Vam veliko uspeha, modrosti, poguma in osebnega zadovoljstva pri opravljanju tega odgovornega poslanstva.

S spoštovanjem

Zasl. prof. dr. Šime Ivanjko

Združenje Slovenska akademija pravnih znanosti

Danes 13. maja 2026 sem stal v tišini ob vozilih, ki so po enainosemdesetih letih odvažala človeške ostanke iz mariborske Dobrave proti Hrvaški. Dolga kolona 17. mrtvaških vozil ni bila samo organiziran državni prevoz kosti. Bila je tiho pričevanje o času, ko je človek človeku prenehal biti človek. Ko so po koncu vojne, v dneh, ko bi moralo orožje utihniti, še vedno govorili maščevanje, strah in smrt.

Ob majhnih simbolnih krstah v vodilnem vozilu sem razmišljal: kdo so bili ti ljudje? Kakšna imena so nosili? Kdo jih je čakal doma? Kdo jih je zadnjič objel? Med njimi gotovo niso bili samo vojaki. Bile so tudi matere, žene, starejši ljudje, morda otroci. Ljudje, ki jih je vrtinec zgodovine odnesel med množico poraženih, med tiste, ki jim po vojni ni bilo prizaneseno. In potem desetletja niso imeli niti groba niti imena.

Kot otrok v Hrvaškem Zagorju sem prvič slišal govorice o mariborskih pobojih. Takrat nisem vedel, kje je Maribor, nisem razumel zgodovine, še manj politike. Toda v glasu starejših je bilo nekaj, kar otrok začuti: strah in bolečina, ki ne mineta. Ko sem mnogo let pozneje prvič prišel v Maribor, sem želel videti kraj, o katerem se dolgo ni smelo govoriti. Človek čuti, da zemlja včasih molči težje kot ljudje. Tam nisem našel odgovorov, našel pa sem občutek, da resnica nikoli popolnoma ne izgine, tudi če jo desetletja zakrivajo molk, ideologije ali prepovedi.

Današnji trenutek me je zato posebej pretresel. Ne zaradi politike, ne zaradi državnih protokolov, podpisov listin o izročitvi kosti 500 po drugi svetovnih vojnih umorjenih  oseb brez sodišča. Na današnji poslovitvi ni bilo  govorov se slišala le duhovnikova tiha molitev… Ganila me je misel, da se nekdo po tolikem času vendarle vrača domov. Čeprav samo v kosteh. Čeprav brez imena. Človek namreč ne potrebuje samo življenja – potrebuje tudi grob, spomin in dostojanstvo.

Ko sem opazoval ministra Vlade RH za hrvatske branitelje Tomo Medved, veleposlanika HR v Sloveniji mag. Boris Grigić, duhovnika in peščico prisotnih, sem imel občutek, da smo priča nečemu večjemu od zgodovinskega dogodka. Kot da se po dolgih desetletjih, deloma vrača človečnost. Morda prepozno za mrtve, toda nujno za žive. Narod, ki si ne upa pogledati tudi svojih temnih strani, ostane ujetnik preteklosti. Sočutje do mrtvih ne pomeni opravičevanja zločinov. Pomeni priznanje, da nihče ne bi smel izginiti brez imena, brez molitve, brez znamenja, da je nekoč obstajal.

Posebej boleča je misel na tiste civile, ki so verjeli, da jih bodo zavezniške sile zaščitile. Mnogi so bežali v strahu, ne vedoč, kaj jih čaka ob vrnitvi. In potem so bili izročeni smrti. To ostaja ena največjih moralnih ran našega prostora. Ne zaradi politike, ampak zaradi človeka. Zaradi vprašanja, kako hitro lahko zmaga postane maščevanje in kako hitro ideologija utiša vest.

Ko danes razmišljam kot star človek, se mi zdi, da je najpomembnejše prav to: da mrtvim vrnemo dostojanstvo, živim pa resnico. Brez sovraštva. Brez novih delitev. Samo z zavedanjem, da nobena zmaga ne more biti velika, če nad nemočnimi ostane nepokopana tišina.

In morda je bila prav današnja tiha kolona vozil na poti proti Hrvaški meji, kjer so jih čakala delegacija oblastnih in cerkvenih organov, nekaj takega — pozni, zelo pozni pogreb ljudi, ki ga desetletja niso smeli imeti.

Postopek pokopa mrtvih v skladu z civilizacijskimi tradicajami začenja v obeh državah. Upam , da to ne bo povzročalo ideološkh delitev na dobre in slabe ljudi v vojni.

Ob današnji poslovitvi sem kljub žalosti občutil tudi tiho zadovoljstvo. Po dolgih desetletjih se je vendarle začel civiliziran in dostojen postopek pokopa mrtvih, kakršnega človeku dolgujeta tako narod kot država. Pomembno je, da pri tem sodelujeta obe državi, slovenska in hrvaška, saj mrtvi po tolikem času ne potrebujejo novih sporov, ampak mir.

Iskreno upam, da ta dejanja ne bodo postala razlog za nove ideološke delitve na »dobre« in »slabe« ljudi iz časa vojne in povojnih let. Zgodovine ni mogoče razumeti črno-belo, še manj pa jo zdraviti z novim sovraštvom. Dostojen pokop ni politično vprašanje, ampak temeljno civilizacijsko dejanje. Gre za spoštovanje človeka in priznanje, da ima vsakdo pravico do groba, imena in spomina.

Morda prav v tem tihem vračanju mrtvih domov tiči tudi majhna možnost, da bodo prihodnji rodovi znali o preteklosti govoriti bolj mirno, bolj človeško in brez želje po novih delitvah.

Danes sem se po naključju znašel v knjižnici Pravne fakultete – ravno na dan informiranja bodočih študentov. Knjižnico rad obiskujem; vedno sem jo štel za srce fakultete. Glavna knjižničarka, mag. Natalija Orešek, me prijazno seznanja z novimi knjigami in objavami mlajših kolegic in kolegov, kar me posebej veseli. Skratka: človek pride “samo malo pogledat”, pa odide z občutkom, da bi moral imeti še eno življenje – samo za branje.

Skupine bodočih študentov so hodile med policami, knjižničarka pa me je prosila, naj jih kot nekdanji profesor na kratko pozdravim, ona pa jim bo ob tem pokazala tudi moj učbenik. Tisti “mali zvezek” ima okoli tisoč strani – torej ravno prav za sproščeno vikend branje. Če zmanjka časa, se ga lahko bere tudi kot kardio: dvigne pulz že ob pogledu. 🙂

Z veseljem sem sprejel. Rekel sem jim, da so srečna generacija: študirajo v urejeni stavbi, z urejenimi prostori in usposobljenimi profesorji. Omenil sem, da je moja generacija pretežno študirala ob delu in imela v tej isti stavbi na voljo le dve sobi, knjižnico na hodniku in 118 knjig. Danes pa so police dolge, na njih pa lepo urejenih 44.450 knjig. Znanja je ogromno – ostane samo še tisto najtežje: odpreti knjigo. (In potem še kakšno… in potem še kakšno…)

Povedal sem jim tudi, zakaj je pravniški poklic lep. Ne zato, ker bi bil lahek – včasih je celo trmast – ampak ker je smiseln: iz življenjskih dejstev, sporov in človeških zapletov poskuša narediti razumen red. In zato sem jim dal nasvet, ki je star, a zanesljiv: berite. Veliko. In dobro. Ne samo skript, ampak sodbe, komentarje, zgodovino, filozofijo – tudi literaturo. In opazujte življenje okoli sebe. Pravo je namreč jezik. Pravnik brez jezika pa je kot sodba brez obrazložitve: uradno obstaja, a nekaj zelo pomembnega manjka.

Na koncu sem jih malo presenetil: rekel sem, da jim v eni povedi ne znam definirati, kaj pravo sploh je. Pravo je preveč živo, preveč povezano z vrednotami, močjo in pravičnostjo, da bi ga ujeli v eno elegantno definicijo. Definicija se nam pravnikom začne sestavljati šele skozi branje, razmišljanje in izkušnje. Zato so potrebna leta. (Žal ne tri predavanja in dva videa.)

Potem pa je prišel še drugi del dneva – na stopnicah. Fakulteta ima tri nadstropja. Ko sem bil pred dvajsetimi leti dekan, sem se zavzemal za vgradnjo dvigala. Takrat mi stopnice niso predstavljale nobene težave. Danes, pri 86, je tretje nadstropje že kar projekt: šel sem počasneje in se zgoraj moral ustaviti, malo zadihan. Takrat se človek spomni, da je bil mladost res lepa – in da je bila, roko na srce, tudi hitrejša.

In zanimivo: za menoj je prišla mlada študentka – oziroma kandidatka za študij. Ko je prispela do tretjega nadstropja, se je tudi ona ustavila, prav tako zadihana. Ko sem pripomnil, da so stopnice naporne, se je nasmehnila in rekla: »Res, tukaj bi morali imeti dvigalo.«

Takrat mi je šlo skozi glavo, kako hitro kdaj rečemo: »Mladi tega ne potrebujejo.« Pa ni tako preprosto. Dostopnost ni stvar starosti, ampak normalnosti. Stopnice niso samo arhitektura; včasih so tudi ogledalo časa: morda je kdo hitel, imel tremo, nosil težko torbo – morda pa tudi živimo bolj sedeče in se premalo sproti “držimo v formi”, ker nam preveč časa poberejo stoli in zasloni.

Kandidate za bodoči študij prava sem povabil, naj se odločijo za pravo. Ne zato, ker je lahko (ni), ampak ker je vredno. Ker pravo uči razmišljati, argumentirati in prevzeti odgovornost. In ker dobra institucija ne gradi samo znanja – gradi tudi prostor, kjer lahko do znanja pridejo vsi.

Do vrhunca pravnega znanja je pogosto težko priti – podobno kot do tretjega nadstropja naše zgradbe. Morda pa dejstvo, da na Pravni fakulteti ni dvigala, študentom nehote sporoča še nekaj: tudi v pravu ni “dvigala” za hiter dostop v višja nadstropja znanja. Do tja se pride počasi: z branjem, delom in potrpežljivostjo.
In če kdaj zmanjka sape – se pač za trenutek ustaviš. Potem pa nadaljuješ.

Ob petdeseti obletnici ustanovitve Univerza v Mariboru leta 1975 je skupina upokojenih profesorjev, članov Centra za zaslužne profesorje in upokojene učitelje Univerze v Mariboru (v nadaljevanju: Center), ustanovila lastno spletno stran verbaseniorum.si, namenjeno obveščanju javnosti o delu, razmišljanjih in življenju upokojencev Univerze.

Spletna stran je v prvi vrsti posvečena predstavitvi dejavnosti članov Centra ter spodbujanju medgeneracijskega povezovanja med starejšimi in mlajšimi zaposlenimi na Univerzi. Vsebinsko je izjemno bogata in dobro obiskana, kar gre pripisati zavzetemu uredniškemu delu prof. dr. Marjete Ciglenečki, zasl. prof. dr. Daniela Rebolja in prof. dr. Lučke Lorber.

Med najbolj branimi vsebinami so zapisi o predavanjih upokojenih profesorjev, strokovni in poljudni prispevki ter zlasti spominski zapisi, v katerih upokojeni in drugi univerzitetni strokovnjaki osvetljujejo zgodovino razvoja višjega in visokega šolstva v Mariboru. Njihova posebna vrednost je v tem, da preprečujejo pozabo pomembnih, zanimivih in včasih tudi manj znanih dogodkov iz časa ustanavljanja in razvoja univerze.

Čeprav so v arhivu Univerze in drugih ustanov shranjeni številni uradni dokumenti o nastajanju visokošolske institucije v Mariboru, prav osebne pripovedi profesorjev, ki so sodelovali v zahtevnih ustanovitvenih procesih ali so se univerzitetnemu delu pridružili v naslednjih letih, tem dokumentom dodajajo človeško razsežnost. V teh zapisih se prepletajo zgodovinsko pomembni dogodki z osebnimi spomini, prijaznimi anekdotami, hudomušnimi pripetljaji in tudi bolj otožnimi utrinki iz študentskega ter profesorskega življenja.

Spletna stran verbaseniorum.si tako postaja dragocen prostor kolektivnega spomina, dialoga in prenosa izkušenj, odprt tako za univerzitetno skupnost kot za širšo javnost.

Vabljeni k branju – in k pisanju spominov!

Doslej so objavljeni spomini so dostopni; https://www.verbaseniorum.si/aktivnosti/spominski-zapisi

Ludvik Toplak,Nekaj spominskih utrinkov ob 50. obletnici Univerze v Mariboru.
Miroslav Rebernik, Od Freewheellinga do prvega študentskega prorektorja.
Šime Ivanjko, Univerza pod nadzorom – osebni spomin profesorja.
Šime Ivanjko, Slovenščina na univerzi v Hamburgu.
Šime Ivanjko, Odpori ljubljanskega univerzitetnega in družbeno-političnega okolja do ustanavljanja visokega šolstva v Mariboru.
Jožica Knez Riedl, Okoljska ekonomika podjetja – snovanje novega predmeta, odgovornost in užitek.
Šime Ivanjko, Občutki pričevalca ob ustanovitvi Univerze v Mariboru po petdesetih letih uspešnega razvoja: osebna refleksija.
Šime Ivanjko,Spominske misli – v čast kolegom.
Šime Ivanjko, 25 let boja za pravico – še vedno brez rešitve.
Šime Ivanjko, Spomini na moja študentska leta.
Šime Ivanjko, Menice profesorjev in »naša« banka.
Šime Ivanjko, Zanemarjeno oblikovanje akademske osebnosti.
Jožica Knez Riedl, Spomini na univerzo ob njenem jubileju.
Danijel Rebolj, 5 > 17.
Karel Jezernik, Začetki robotike na Univerzi v Mariboru.
Igor Tičar, Ob okrogli obletnici.
Matjaž Mulej, Od premoga do odstotka.
Jože Lipnik, Moji spomini na mariborsko univerzo.

Ob začetku leta 2026 se je smiselno zavestno rešiti sindroma biblijske Lotove žene, ki se je na begu ozrla nazaj, kako v ognju propada njen grad Sodoma in v tem trenutku obstala in se spremenila v solni steber.  Zgodba nas opominja, da pretirano vračanje k preteklosti lahko zavre gibanje naprej.

Sporočilo zgodbe je za naše skupno delo zelo jasno: energijo je treba usmeriti v sodelovanje, dogovarjanje in skupne cilje, ne pa v obujanje preteklih napak ali iskanje krivde. Kar je bilo, naj nam služi kot izkušnja, iz katere se učimo, da bomo kot skupina delovali bolj povezano, učinkovito in spoštljivo.

Ob današnjem prvem delovnem dnevu in našem prvem skupnem srečanju o bodočem delu večina med nami stopa na novo pot. To je poseben trenutek – ne zato, ker bi začenjali iz nič, temveč zato, ker vsak prinaša s seboj bogate življenjske in delovne izkušnje.

Ta novi začetek ni pogojen s starostjo. Nasprotno – zrelost, modrost, potrpežljivost in človeška toplina so vrednote, ki jih skupnost potrebuje in na katerih lahko gradimo trdne temelje sodelovanja.

Naj bo to prvo letošnje srečanje temelj zaupanja, spoštovanja in veselja do skupnega dela.
Naj leto 2026 postane leto povezovanja, novih idej in občutka, da smo del nečesa živega in pomembnega.

Naj nas na tej poti spremljata osebna sreča in veselje do življenja – ter pogum, da skupaj naredimo korak naprej.

Dobrodošli v novem začetku.

To so razmišljanja starejšega človeka.
Ne razočaranega.
Ne utrujenega od življenja.
Ampak dovolj starega,
da ve,
da to jutro ni samoumevno.

V meni ni žalosti.
Je hvaležnost.
Da sem toliko doživel.
Da sem hodil dolgo.
Da sem videl več, kot sem si nekoč upal misliti.

Prvo jutro novega leta.
Nič se ni spremenilo,
razen številke.
Tišina je ista kot včeraj,
misli tudi.
Pa vendar vem,
da je to začetek.
Ne novega življenja,
ampak novega gledanja.

“Pot nastane s hojo.”
— Antonio Machado

Danes ne razmišljam več veliko.
Misli pridejo same
in tudi gredo.

Dolgo sem nosil preveč.
Nahrbtnik je postal del mene.
Kamni v njem so imeli imena,
a jih ne izgovarjam več.

Nekatere napake ostanejo.
Ne zato, da bi bolele,
ampak zato, da me upočasnijo.

Ni vsega treba popraviti.
Nekaj je treba samo odložiti.

Ne sprašujem se več,
kam pot vodi.
Vprašam se,
kako hodim.

In kdo hodi ob meni.

Knjige, ki sem jih imel rad,
bodo ostale,
tudi če jih nihče ne bo odprl.
Tako kot nekatere besede,
ki jih nisem izrekel.

Nič ne gre v temo.
Gre naprej.
Tišje.

Če je kaj drugače,
je to pogled.
Ne gledam več daleč.
Gledam pot.

In

Naj ostane tako.
Kot dih, ki še traja.

iskrena hvala vsem, ki spremljate, berete, delite in soustvarjate vsebine spletne strani Misli profesorja. Vaša pozornost, razmišljanja in zaupanje dajejo tej strani pravi smisel ter navdih za nadaljnje delo.
V prazničnem času vam želimo mirne in tople božične dni, polne bližine, hvaležnosti in drobnih radosti. Naj vas novo leto spremlja z zdravjem, notranjim ravnovesjem, pogumom za nove korake ter odprtostjo za znanje, razmislek in dialog.
Vabimo vas, da tudi v prihajajočem letu ostanete del skupnosti Misli profesorja – da skupaj razmišljamo, se učimo, sprašujemo in iščemo odgovore na izzive časa, v katerem živimo.
Hvala, ker ste z nami.
Naj bo novo leto leto dobrih misli in dobrih dejanj.
S toplimi pozdravi in lepimi željami,
ekipa Misli profesorja