V starosti se mi vse pogosteje pojavlja nenavaden občutek. Ne bi ga imenoval obžalovanje, še manj razočaranje nad življenjem. Morda je to samo občutek, da danes na svoje življenje gledam z drugega mesta.

Veliko stvari, ki so mi nekoč ogromno pomenile, me danes skoraj ne zanimajo več. Nekoč sem se zaradi njih vznemirjal, se zanje boril, se veselil uspehov in težko prenašal poraze. Danes se ob marsičem vprašam: zakaj mi je bilo to tako pomembno?

Podobno je z melodijo, ki smo jo nekoč radi poslušali. Poznali smo jo skoraj na pamet, v nas je prebujala spomine in čustva. Potem minejo leta. Melodija ostane ista, spremenili pa smo se mi. Nekaterih melodij preprosto ne poslušamo več.

Tudi življenje je polno takšnih melodij.

Poklicni uspehi, priznanja, položaji, spori, zmage in porazi, želja, da bi nekaj dokazali sebi ali drugim – koliko energije smo jim namenili! Danes imajo nekatere od teh stvari zame povsem drugačno težo. Ne zato, ker takrat niso bile pomembne, ampak ker jih danes gledam z razdalje, ki je takrat nisem imel.

Ob tem se včasih pojavi tudi grenak priokus: sem morda kaj zgrešil?

Bi moral več časa nameniti ljudem in manj stvarem? Bi moral kakšen spor prej končati, kakšno besedo zadržati, kakšno drugo izreči? Bi moral manj dokazovati in več poslušati? Bi moral večkrat preprosto uživati v dnevu, namesto da sem že razmišljal o jutrišnjem?

Marko Avrelij

Ta misel se mi zdi še posebej resnična v starosti.

Ko smo mladi, svojo vrednost pogosto merimo po uspehih, položaju in pričakovanjih drugih. V starosti pa začnemo bolj ceniti samega sebe – svoje življenje, spomine, izkušnje in čas, ki nam je še podarjen. Naučimo se, da moramo biti tudi do sebe nekoliko bolj prijazni.

Toda hkrati postanemo tudi najbolj strogi sodniki lastnega življenja. Sprašujemo se, kaj bi lahko storili drugače, katere priložnosti smo zamudili, komu bi lahko namenili več časa, katere besede bi bilo bolje zamolčati in katere bi morali izreči.

Drugi v nas pogosto vidijo modrost, izkušnje in človeka, ki jim je pomagal na življenjski poti. Sami pa prepogosto vidimo predvsem svoje napake in neizpolnjene želje.

Morda je prav starost čas, ko bi morali svojo življenjsko zgodbo presojati z enako dobrohotnostjo, kot presojamo življenje svojih otrok, vnukov ali prijateljev. Nihče ni živel popolnega življenja. Če smo komu pomagali, če smo koga navdihnili, če smo pustili za seboj nekaj dobrega, potem je bilo naše življenje vredno.

Morda je največja modrost starosti prav v tem, da si končno odpustimo tudi sami sebi.

V vsakdanjih pogovorih pogosto slišimo preproste stavke: »To je vedno govoril moj dedek.«, »Moj oče mi je svetoval …«, »Moja profesorica mi je nekoč rekla …« ali »Nikoli ne bom pozabil misli, ki jo je izrekel ta človek.«

Takšne besede se zdijo nepomembne, vendar nosijo globok življenjski pomen. Ljudje si svojih staršev, dedkov, učiteljev, prijateljev ali drugih pomembnih oseb pogosto ne zapomnimo po vseh njihovih dejanjih, temveč po eni sami misli, po enem stavku ali nasvetu, ki se nam je vtisnil v spomin in nas spremlja vse življenje.

Morda prav v tem tiči ena največjih vrednot človekovega obstoja. Vsak izmed nas je ustvarjalec misli, spodbud in idej, ki jih zavestno ali nezavedno prenašamo na druge. Te ideje živijo svoje življenje. Potujejo od človeka do človeka, iz roda v rod, in pogosto vplivajo na odločitve ljudi, ki jih njihov avtor nikoli ni srečal.

Ko človeka ni več, njegove besede lahko ostanejo. Dokler kdo reče: »Spomnim se, da mi je to povedal moj dedek, moj oče ali moj profesor,« ta človek na poseben način še vedno živi med nami.

Morda je prav to najlepša oblika zapuščine – ne spomeniki, ne premoženje in ne nazivi, temveč misel, ki se zasidra v srcu drugega človeka in ga spremlja vse življenje. Človek zato ne živi samo toliko časa, kolikor mu je dano, ampak tudi toliko časa, dokler njegove dobre misli živijo v drugih. Verjetno je največja vrednost dediščine, ki jo starejša generacija zapušča mlajšim, niso stvari, temveč vrednote, ideje in besede, ki oblikujejo njihov pogled na življenje.

Vsako življenjsko obdobje v starosti je priložnost, da ponovno preberemo svoj življenjski scenarij in premislimo, kako želimo živeti naslednjih nekaj let ali pa tudi nekaj mesecev. Po dolgih letih skrbi za druge si smemo končno priznati, da imamo pravico del časa in energije nameniti tudi sebi. To ni sebičnost, temveč odgovornost do lastnega dostojanstva in kakovosti življenja.

Tudi pri osemdesetih ali devetdesetih letih ne smemo  živeti, kot da je naša zgodba že končana. Še vedno smo avtorji svojega življenjskega scenarija in imamo pravico določiti, kakšno vlogo želimo imeti v preostalih letih. V pozni starosti ni greh misliti tudi nase; greh bi bil, če bi pozabili, da je tudi preostanek našega življenja še vedno naše življenje.

Moja, danes starejša generacija, je živela v zelo zanimivem času. Mladi nam to včasih celo zavidajo. Šele zdaj, po petinosemdesetih letih življenja, počasi dojemam, zakaj nam je starejši profesor latinščine v gimnaziji pogosto ponavljal staro misel, ki jo danes žal znam povedati le še po vsebini:

»Bog, varuj nas, da bi živeli v zanimivih časih.«

Takrat teh besed nisem razumel. Kako naj bi bili zanimivi časi nekaj slabega? Zdelo se mi je, da je največja sreča živeti v obdobju velikih dogodkov, sprememb in zgodovinskih prelomov.

Danes razumem drugače. Zanimivi časi so pogosto časi negotovosti, sporov, strahov in velikih preizkušenj. So časi, ki pišejo zgodovino, vendar od ljudi zahtevajo visoko ceno. Mirni časi so manj opazni, redkeje pridejo v učbenike, vendar ljudem omogočajo nekaj veliko dragocenejšega – da preprosto živijo svoje življenje, vzgajajo otroke, delajo, ljubijo in se starajo v miru.

Nekatera spoznanja pridejo pozno. Toda prav zato imajo posebno vrednost.

Zanimivi časi ustvarjajo zgodovino, mirni časi pa ustvarjajo srečne ljudi.

Ko sem bil mlajši, sem pogosto mislil, da je bistvo življenja v tem, da čim več naredim, dosežem, naučim in uredim. Zdelo se mi je, da je treba hiteti, izkoristiti vsako priložnost in nenehno dohitevati čas. Zdelo se mi je fantastično, da sem gimnazijo in študij prava končal pred rokom in tako »prihranil« več kot dve leti. Bil sem prepričan, da sem premagal čas. Potem pa sem skoraj dve leti preživel v vojski. Danes se temu lahko samo nasmehnem. Čas ima očitno svoj smisel za humor. Ko mislimo, da smo ga prehiteli, nam pokaže, da je še vedno korak pred nami.
Napredek nam prihrani veliko časa, vendar imamo občutek, da ga imamo vse manj. Ko se ozremo nazaj, ugotovimo, da so leta minila hitreje, kot smo pričakovali. Otroci odrastejo, prijatelji odidejo, mnogi načrti ostanejo nedokončani. Življenje nas vedno nekako prehiti.

Dolgo sem mislil, da bi moralo biti zaradi tega človeku žal. Danes nisem več prepričan. Noben človek ne uresniči vseh svojih načrtov in nobeno življenje ni tako dolgo, da bi lahko zajelo vse, kar bi si želeli doživeti. Morda zato ni smiselno meriti življenja po tem, koliko ciljev smo dosegli.

V starosti se vse pogosteje sprašujem nekaj drugega. Ne, ali sem dohitel življenje, ampak ali sem ga zares živel. Ali sem opazil ljudi, ki so hodili ob meni. Ali sem znal biti hvaležen za trenutke, ki so se mi nekoč zdeli samoumevni. Ali sem se znal ustaviti in prisluhniti sebi.

Danes se mi zdi, da nas življenje ne prehiti zato, da bi bili razočarani, ampak zato, da bi postali bolj ponižni. Uči nas, da ni vse v naših rokah in da največjih darov pogosto ne moremo načrtovati.

Zato se ne sprašujem več, ali me je življenje prehitelo. Prehitelo me je, tako kot prehiti vsakega človeka. Bolj pomembno se mi zdi vprašanje, ali sem med potjo opazil dovolj ljudi, dogodkov in trenutkov, zaradi katerih lahko danes z mirno vestjo rečem: bilo je vredno živeti.

V Južni Afriki je bilo nekoč visoko državno odlikovanje Order of Good Hope oziroma Red dobrega upanja, ki so ga podeljevali predvsem tujim državnikom in posameznikom za zasluge na področju mednarodnih odnosov. Ime izhaja iz Rta dobrega upanja (Cape of Good Hope) in simbolizira optimizem, sodelovanje ter vero v prihodnost.

Če to misel prenesemo v slovenski sedanji politični prostor, kjer novi – čeprav pogosto v resnici sploh niso novi – politiki pred volitvami dajejo velike obljube o boljšem življenju, reformah in razvoju, bi po mnenju mnogih skoraj zaslužili »red dobrega upanja« za ustvarjanje pričakovanj o lepši prihodnosti. Starejši iz izkušenj vemo, da je naloga politike prav v tem, da predstavlja vizijo prihodnosti in skuša prepričati volivce, da jo lahko uresniči. Vendar se obljube praviloma ne uresničijo v obsegu, ki ga ljudje pričakujejo. Takrat volivci politikom pokažejo rdeči karton in jih na volitvah izključijo iz politične igre. Če bi politikom podeljevali odlikovanja za dobro upanje, bi bili verjetno še uspešnejši pri obljubah, manj pa pri dejanjih.

Če bi bil sam »novi« politik, bi predlagal uvedbo posebnega odlikovanja za potrpežljive državljane – Red potrpežljivosti. Prejeli bi ga bolniki, ki dolga leta čakajo na preglede in zdravstvene posege, posamezniki, prizadeti zaradi različnih administrativnih ali pravnih odločitev države, upravičenci v še vedno nerešenih denacionalizacijskih postopkih, ljudje, ki leta iščejo pravico na sodiščih, ter upniki in oškodovanci v stečajnih in drugih dolgotrajnih postopkih.

Red potrpežljivosti bi lahko prejeli tudi mlade družine, ki leta čakajo na dostopna stanovanja, starejši, ki čakajo na mesto v domovih za starejše, invalidi in drugi upravičenci, ki čakajo na odločbe ali potrebne prilagoditve, podjetniki, ki čakajo na dovoljenja in soglasja, ter prebivalci območij, kjer se infrastrukturni projekti napovedujejo desetletja, dokončajo pa mnogo pozneje.

Nova vlada bi lahko ob prevzemu oblasti slovesno podelila odlikovanja za potrpežljivost vsem, ki že leta zaradi neučinkovitosti dosedanjega državnega sistema čakajo na uresničitev svojih zakonskih pravic, odločitev državnih organov ali izpolnitev velikih političnih obljub. Ob koncu mandata pa bi lahko sporočila, da novih kandidatov za to odlikovanje skoraj ni več.

Takrat bi državljani ugotovili, da je država končno začela nagrajevati ne potrpežljivosti, temveč učinkovitost, odgovornost in spoštovanje človekovega časa. Do takrat pa ostaja Red potrpežljivosti verjetno najbolj množično odlikovanje, ki ga slovenski državljani prejemajo – žal brez listine, medalje in slavnostne podelitve.

V  aktivnem življenju človek pogosto živi navzven — zbira, ustvarja, nosi domov uspehe, stvari, vloge, potrditve. Kot da je smisel življenja v tem, kaj lahko prinesemo » k hiši«, svetu in drugim.
V starosti pa se težišče nenadoma premakne. Ni več toliko pomembno, kaj imamo v rokah, ampak kaj nosimo v sebi.

Zdi se, kot da človek šele ob srečanju s starostjo prvič zares obstane pred samim seboj.
Dolga leta smo zaposleni z delom, družino, obveznostmi, tekmovanjem s časom. Morda se na nek način varujemo pred samim sabo. Pred tišino. Pred vprašanjem: »Kdo sem, ko odložim vse svoje vloge?«

Starost zato ni samo pešanje telesa. Lahko je tudi pozno prebujenje zavesti.
Ko človek ne more več toliko “prinašati domov”, začne iskati nekaj drugega: mir, notranjo resnico, spravo s sabo, občutek da je življenje imelo notranji pomen in ne samo zunanji uspeh.

Mnogi ljudje šele takrat ugotovimo, da smo vse življenje živeli predvsem za odzive drugih.
Da smo znali skrbeti za hišo, delo, družino — nismo pa znali prebivati v sebi.
In zato starost včasih tako boli: ker človek prvič ostane sam s svojo notranjostjo, ki jo je desetletja preglasil s hrupom vsakdana.

A po drugi strani je v tem tudi nekaj zelo lepega.
Morda človek ni ustvarjen samo za osvajanje sveta, ampak tudi za postopno vračanje k sebi. Kot da življenje naredi krog:
najprej gremo daleč od sebe v svet, potem pa nas leta počasi kličejo nazaj domov — vase.

Lahko bi to povedali tudi tako: v mladosti zbiramo življenje okoli sebe, v starosti pa iščemo življenje v sebi.

Prava modrost v tem, da človek tega notranjega srečanja ne odloži šele na konec življenja…

»Intelektualec je oseba, ki se meša v tisto, kar se ga ne tiče,« je zapisal Jean-Paul Sartre.

Ta misel ni očitek, temveč razkritje bistva intelektualne drže. Intelektualec namreč ne priznava meja, ki jih postavljajo družbeni običaji, oblast ali udobje večine. Njegovo »vmešavanje« je izraz zavesti, da resnica ni nikoli dokončno določena, temveč vedno odprta za dvom.

Intelektualci niso soglasni z idejami, ki so jih oblikovali drugi, ker soglasje samo po sebi še ne pomeni resnice. Prav nasprotno – soglasje je lahko znak konformizma, tihega sprejemanja ali celo strahu. Intelektualec zato prevzame tveganje nesoglasja. S tem ne zavrača zgolj posameznih idej, temveč izziva same temelje, na katerih te ideje stojijo.

V tem smislu je intelektualec nujno nemiren duh: razpira razpoke v navidezni trdnosti sveta, razkriva protislovja in vztraja pri vprašanjih tam, kjer bi drugi raje našli mir. Njegova vloga ni, da ponuja dokončne odgovore, ampak da ohranja prostor za mišljenje.

Morda se res »meša« tja, kjer ni povabljen. A prav v tem je njegova etična dolžnost – biti glas tam, kjer vlada tišina, in dvom tam, kjer prevladuje gotovost.

Ko sem zadnjič brskal med starimi, že malo porumenelimi zapiski, sem naletel na stavek: “Nas starejše manj skrbi, smo pa bolj skrbni.” In iskreno — ne vem več, kdaj sem to zapisal ali zakaj. Prav mogoče je, da ga takrat sploh nisem zares razumel. Na  prvi pogled zveni kot protislovje, a v sebi skriva življenjsko izkušnjo in tiho modrost. Z leti se človek nauči, da vseh skrbi ne more nositi na svojih ramenih — zato jih je manj. Hkrati pa prav iz teh izkušenj zraste večja občutljivost za druge, več razumevanja in več pristne skrbi.

Danes pa me je ustavil.

Ko pomislim nase kot mlajšega, se spomnim, kako sem se znal obremenjevati z drobnimi stvarmi. Včasih me je še dolgo skrbelo, ali sem uporabil pravo besedo, ali sem kaj rekel narobe, kakšen vtis sem pustil. Kot da so take malenkosti imele neko posebno težo.

Zdaj vidim, da me to veliko manj drži. Ne zato, ker mi ne bi bilo mar — ampak ker vem, da življenje ne stoji in ne pade na eni besedi ali eni napaki. Nekako pride mir s tem, da vsega ne moreš nadzorovati. Kar je bilo nekoč breme, je danes izbira. Ko skrb utihne, skrbnost pa spregovori.

In hkrati opažam nekaj drugega. Da sem postal bolj skrben. Bolj pozoren na ljudi okoli sebe. Hitreje opazim, če kdo kaj nosi v sebi, če potrebuje pogovor ali samo tišino ob sebi. Kot da se je skrb iz mene malo umaknila — in naredila prostor za skrbnost do drugih.

Zato danes ta stavek berem drugače kot nekoč. Ne kot nasprotje, ampak kot nekaj, kar se zgodi po poti življenja. In mogoče sem ga takrat res zapisal samo zato, da me počaka — dokler ga ne bom znal razumeti.In danes razumem; Ne skrbim manj — končno vem, za kaj je vredno skrbeti.