V Južni Afriki je bilo nekoč visoko državno odlikovanje Order of Good Hope oziroma Red dobrega upanja, ki so ga podeljevali predvsem tujim državnikom in posameznikom za zasluge na področju mednarodnih odnosov. Ime izhaja iz Rta dobrega upanja (Cape of Good Hope) in simbolizira optimizem, sodelovanje ter vero v prihodnost.

Če to misel prenesemo v slovenski sedanji politični prostor, kjer novi – čeprav pogosto v resnici sploh niso novi – politiki pred volitvami dajejo velike obljube o boljšem življenju, reformah in razvoju, bi po mnenju mnogih skoraj zaslužili »red dobrega upanja« za ustvarjanje pričakovanj o lepši prihodnosti. Starejši iz izkušenj vemo, da je naloga politike prav v tem, da predstavlja vizijo prihodnosti in skuša prepričati volivce, da jo lahko uresniči. Vendar se obljube praviloma ne uresničijo v obsegu, ki ga ljudje pričakujejo. Takrat volivci politikom pokažejo rdeči karton in jih na volitvah izključijo iz politične igre. Če bi politikom podeljevali odlikovanja za dobro upanje, bi bili verjetno še uspešnejši pri obljubah, manj pa pri dejanjih.

Če bi bil sam »novi« politik, bi predlagal uvedbo posebnega odlikovanja za potrpežljive državljane – Red potrpežljivosti. Prejeli bi ga bolniki, ki dolga leta čakajo na preglede in zdravstvene posege, posamezniki, prizadeti zaradi različnih administrativnih ali pravnih odločitev države, upravičenci v še vedno nerešenih denacionalizacijskih postopkih, ljudje, ki leta iščejo pravico na sodiščih, ter upniki in oškodovanci v stečajnih in drugih dolgotrajnih postopkih.

Red potrpežljivosti bi lahko prejeli tudi mlade družine, ki leta čakajo na dostopna stanovanja, starejši, ki čakajo na mesto v domovih za starejše, invalidi in drugi upravičenci, ki čakajo na odločbe ali potrebne prilagoditve, podjetniki, ki čakajo na dovoljenja in soglasja, ter prebivalci območij, kjer se infrastrukturni projekti napovedujejo desetletja, dokončajo pa mnogo pozneje.

Nova vlada bi lahko ob prevzemu oblasti slovesno podelila odlikovanja za potrpežljivost vsem, ki že leta zaradi neučinkovitosti dosedanjega državnega sistema čakajo na uresničitev svojih zakonskih pravic, odločitev državnih organov ali izpolnitev velikih političnih obljub. Ob koncu mandata pa bi lahko sporočila, da novih kandidatov za to odlikovanje skoraj ni več.

Takrat bi državljani ugotovili, da je država končno začela nagrajevati ne potrpežljivosti, temveč učinkovitost, odgovornost in spoštovanje človekovega časa. Do takrat pa ostaja Red potrpežljivosti verjetno najbolj množično odlikovanje, ki ga slovenski državljani prejemajo – žal brez listine, medalje in slavnostne podelitve.

V  aktivnem življenju človek pogosto živi navzven — zbira, ustvarja, nosi domov uspehe, stvari, vloge, potrditve. Kot da je smisel življenja v tem, kaj lahko prinesemo » k hiši«, svetu in drugim.
V starosti pa se težišče nenadoma premakne. Ni več toliko pomembno, kaj imamo v rokah, ampak kaj nosimo v sebi.

Zdi se, kot da človek šele ob srečanju s starostjo prvič zares obstane pred samim seboj.
Dolga leta smo zaposleni z delom, družino, obveznostmi, tekmovanjem s časom. Morda se na nek način varujemo pred samim sabo. Pred tišino. Pred vprašanjem: »Kdo sem, ko odložim vse svoje vloge?«

Starost zato ni samo pešanje telesa. Lahko je tudi pozno prebujenje zavesti.
Ko človek ne more več toliko “prinašati domov”, začne iskati nekaj drugega: mir, notranjo resnico, spravo s sabo, občutek da je življenje imelo notranji pomen in ne samo zunanji uspeh.

Mnogi ljudje šele takrat ugotovimo, da smo vse življenje živeli predvsem za odzive drugih.
Da smo znali skrbeti za hišo, delo, družino — nismo pa znali prebivati v sebi.
In zato starost včasih tako boli: ker človek prvič ostane sam s svojo notranjostjo, ki jo je desetletja preglasil s hrupom vsakdana.

A po drugi strani je v tem tudi nekaj zelo lepega.
Morda človek ni ustvarjen samo za osvajanje sveta, ampak tudi za postopno vračanje k sebi. Kot da življenje naredi krog:
najprej gremo daleč od sebe v svet, potem pa nas leta počasi kličejo nazaj domov — vase.

Lahko bi to povedali tudi tako: v mladosti zbiramo življenje okoli sebe, v starosti pa iščemo življenje v sebi.

Prava modrost v tem, da človek tega notranjega srečanja ne odloži šele na konec življenja…

»Intelektualec je oseba, ki se meša v tisto, kar se ga ne tiče,« je zapisal Jean-Paul Sartre.

Ta misel ni očitek, temveč razkritje bistva intelektualne drže. Intelektualec namreč ne priznava meja, ki jih postavljajo družbeni običaji, oblast ali udobje večine. Njegovo »vmešavanje« je izraz zavesti, da resnica ni nikoli dokončno določena, temveč vedno odprta za dvom.

Intelektualci niso soglasni z idejami, ki so jih oblikovali drugi, ker soglasje samo po sebi še ne pomeni resnice. Prav nasprotno – soglasje je lahko znak konformizma, tihega sprejemanja ali celo strahu. Intelektualec zato prevzame tveganje nesoglasja. S tem ne zavrača zgolj posameznih idej, temveč izziva same temelje, na katerih te ideje stojijo.

V tem smislu je intelektualec nujno nemiren duh: razpira razpoke v navidezni trdnosti sveta, razkriva protislovja in vztraja pri vprašanjih tam, kjer bi drugi raje našli mir. Njegova vloga ni, da ponuja dokončne odgovore, ampak da ohranja prostor za mišljenje.

Morda se res »meša« tja, kjer ni povabljen. A prav v tem je njegova etična dolžnost – biti glas tam, kjer vlada tišina, in dvom tam, kjer prevladuje gotovost.

Ko sem zadnjič brskal med starimi, že malo porumenelimi zapiski, sem naletel na stavek: “Nas starejše manj skrbi, smo pa bolj skrbni.” In iskreno — ne vem več, kdaj sem to zapisal ali zakaj. Prav mogoče je, da ga takrat sploh nisem zares razumel. Na  prvi pogled zveni kot protislovje, a v sebi skriva življenjsko izkušnjo in tiho modrost. Z leti se človek nauči, da vseh skrbi ne more nositi na svojih ramenih — zato jih je manj. Hkrati pa prav iz teh izkušenj zraste večja občutljivost za druge, več razumevanja in več pristne skrbi.

Danes pa me je ustavil.

Ko pomislim nase kot mlajšega, se spomnim, kako sem se znal obremenjevati z drobnimi stvarmi. Včasih me je še dolgo skrbelo, ali sem uporabil pravo besedo, ali sem kaj rekel narobe, kakšen vtis sem pustil. Kot da so take malenkosti imele neko posebno težo.

Zdaj vidim, da me to veliko manj drži. Ne zato, ker mi ne bi bilo mar — ampak ker vem, da življenje ne stoji in ne pade na eni besedi ali eni napaki. Nekako pride mir s tem, da vsega ne moreš nadzorovati. Kar je bilo nekoč breme, je danes izbira. Ko skrb utihne, skrbnost pa spregovori.

In hkrati opažam nekaj drugega. Da sem postal bolj skrben. Bolj pozoren na ljudi okoli sebe. Hitreje opazim, če kdo kaj nosi v sebi, če potrebuje pogovor ali samo tišino ob sebi. Kot da se je skrb iz mene malo umaknila — in naredila prostor za skrbnost do drugih.

Zato danes ta stavek berem drugače kot nekoč. Ne kot nasprotje, ampak kot nekaj, kar se zgodi po poti življenja. In mogoče sem ga takrat res zapisal samo zato, da me počaka — dokler ga ne bom znal razumeti.In danes razumem; Ne skrbim manj — končno vem, za kaj je vredno skrbeti.

Strokovnjaki opozarjajo, da dobrega človeka ne smemo iskati skozi seks, temveč moramo najprej najti dobrega človeka, s katerim se lahko razvije dober odnos – in posledično tudi dober seks.

Podobno velja pri izbiri pravnika ali zdravnika: ne smemo jih izbirati zgolj na podlagi medijskih oglasov ali poudarjenih strokovnih dosežkov, temveč moramo iskati predvsem dobrega človeka, ki je hkrati tudi pravnik ali zdravnik.

Mediji namreč večinoma poročajo o poklicnih uspehih, redkeje pa o človeških lastnostih, kot so integriteta, sočutje in odgovornost – prav te pa so pogosto ključne za zaupanje in dolgoročno zadovoljstvo.

V ospredje ne bi smela stopati funkcija človeka, temveč njegova narava. Poklic ali privlačnost sta le izraza, ne pa bistvo. Kjer ni dobrega človeka, tudi odličnost – bodisi v odnosu ali stroki – sčasoma izgubi svojo vrednost.

Najprej človek. Šele potem vse ostalo.

V svojih zapisih  o starosti sem zapisal  nekoč misel Michela de Montaignu, francoskega renesančnega  humanista, pisatelja in filozofa (1533–1592); »Il faut vivre avec la jeunesse de son temps, et non pas avec le temps de sa jeunesse« (Treba je živeti z mladostjo svojega časa, ne pa s časom svoje mladosti).

Večkrat pomislim nato  misel. V njej je nekaj preprostega, a zelo resničnega. Še posebej se me dotakne, kadar razmišljam o starosti, o minevanju let in o tem, kako človek v sebi nosi ves svoj prehojeni čas.

Ko smo mladi, se nam zdi, da je življenje pred nami odprto in široko. Kasneje pa vedno bolj živimo tudi iz spominov. Ti so dragoceni, saj nas spremljajo obrazi ljudi, dogodki, navade, besede in vrednote, ki so oblikovali naše življenje. Tudi sam menim, da človek brez spomina ne more biti to, kar je. Toda prav tu se skriva nevarnost: da bi začeli živeti predvsem iz tega, kar je bilo, in bi sedanjost gledali samo še skozi primerjavo s preteklostjo.

Včasih se tudi meni zazdi, da je bilo nekoč več miru, več spoštovanja, več preprostosti. Današnji svet je hitrejši, bolj nemiren, pogosto tudi bolj surov. Marsikaj nas lahko bega, utrudi ali prizadene. Pa vendar čutim, da bi bilo narobe, če bi se človek pred sedanjim časom zaprl. Življenje nam je dano zdaj, ne nekoč. Prav zato se mi zdi ta misel tako pomembna: ne vabi nas, da bi pozabili svojo mladost, ampak da ne bi ostali ujeti v njenem času.

Živeti z mladostjo svojega časa zame pomeni, da skušam ostati odprt. Da ne obsojam prehitro tistega, česar ne razumem. Da skušam slišati mlade, čeprav govorijo drugačen jezik, imajo drugačne navade in gledajo na svet drugače, kot smo gledali mi. Ne gre za to, da bi moral človek vse sprejeti ali v vsem soglašati. Gre za to, da ostane živ v duhu, radoveden, mehak in pripravljen razumeti.

V starosti je po mojem največja skušnjava prav ta, da bi človek začel verjeti, da je pravo življenje že za njim. Da je vse najboljše minilo in da mu preostanejo le še spomini. Toda starost ni samo obračanje nazaj. Lahko je tudi čas zrelosti, notranjega miru in globljega razumevanja. Lahko je čas, ko človek manj hiti in zato bolje vidi, kaj je v življenju zares pomembno.

Sam verjamem, da človek v starosti ne potrebuje manj življenja, ampak drugačno globino življenja. Potrebuje občutek, da še vedno pripada svetu, čeprav se je svet spremenil. Potrebuje bližino ljudi, pogovor med rodovi, odprto srce in pripravljenost, da tudi od mlajših kaj sprejme. To ni vedno lahko, je pa dragoceno. Kdor se zapre v svoj nekdanji čas, se začne oddaljevati od sedanjosti in od ljudi. Kdor pa zna svojo preteklost nositi s hvaležnostjo in hkrati živeti v današnjem dnevu, ostaja notranje mlad.

Zato to misel razumem kot tih, moder opomin. Spominov nam nihče ne more vzeti in prav je, da jih varujemo. Toda ne smemo iz njih narediti zavetja, v katerem bi se skrili pred sedanjostjo. Lepše je, če iz njih naredimo most: med tem, kar smo bili, in tem, kar še vedno smo.

Morda je prava lepota starosti prav v tem, da človek ne živi več naglo, ampak bolj poglobljeno. Da zna ohraniti zvestobo sebi, ne da bi se zaprl pred svetom. Da ostane v srcu živ, čeprav leta minevajo. In prav to, se mi zdi, pomeni živeti z mladostjo svojega časa.

Rimljani so uporabljali lepo besedo recordare, ki ne pomeni le »spomniti se«, ampak tudi »vzeti si k srcu«. V tej besedi je skrita globoka življenjska resnica: človek stori največ dobrega takrat, ko daje iz srca.

Tudi danes pomagamo drug drugemu, vendar se je vredno vprašati, iz kakšnega nagiba to delamo. Ali pomagamo zato, ker nas vodi ljubezen, ali zato, ker nekaj pričakujemo v zameno — priznanje, dober vtis ali celo korist? Dobro delo brez srca lahko ostane samo zunanje dejanje, dobrota iz srca pa vedno pusti sled tudi v človeku, ki daje.

Spomnim se prizora iz filma, kjer je bogat podjetnik namenil veliko pomoč ubogim, potem pa vprašal svojega računovodjo, koliko bo pri tem pridobil pri davku. Navzven je storil nekaj dobrega, vendar je ostalo odprto vprašanje: ali je bilo to dejanje res dar srca?

Naš čas je poln naglice, tekmovalnosti in hladnih odnosov. Prav zato je toliko bolj dragoceno, da drugega ne le opazimo, ampak si ga vzamemo k srcu. Morda svet danes ne potrebuje samo več pomoči, ampak predvsem več srčne dobrote.

Človek postane najbolj podoben svojemu najglobljemu poslanstvu takrat, ko pomaga drugemu  brez računice.

V enem izmed svojih zadnjih zapisov je veliki mislec in izumitelj Nikola Tesla zapisal globoko in navdihujočo misel:
»Verjamem, da bodo moja odkritja ljudem olajšala življenje in ga naredila znosnejšega ter jih usmerila k duhovnosti in moralnosti.«

V teh besedah se razkriva veličina človeka, ki ni bil le genij tehničnega napredka, temveč tudi izjemen duh, sposoben gledati dlje od strojev, izumov in znanstvenih dosežkov. Tesla, veliki človek iz naših sosednih krajev, ni videl smisla napredka zgolj v tem, da človeku olajša vsakdan, ampak predvsem v tem, da ga približa višjim vrednotam — duhovnosti, moralnosti in plemenitosti.

Več kot osemdeset let po njegovi smrti se še vedno z občudovanjem oziramo na njegove izume, ki so zaznamovali sodobni svet in postali temelj našega vsakdana. Toda ob tem pogosto pozabljamo na tisti tišji, a morda najdragocenejši del njegove zapuščine: na njegovo misel, da tehnični napredek brez duhovne in moralne rasti človeka ne more izpolniti svojega najglobljega poslanstva.

Duhovnost in moralnost sta namreč tesno povezani s srečo, zadovoljstvom, ustvarjalnostjo, sočutjem ter pripravljenostjo za dajanje in sprejemanje. Brez teh vrednot človek počasi izgublja svojo človeško toplino, svojo notranjo svetlobo in občutek za drugega. Takrat se začne svet, kljub vsej svoji popolnosti in tehnološki moči, nevarno prazniti smisla.

Zato Teslove misli danes ne smemo razumeti le kot spomin na velikega izumitelja, temveč kot dragocen opomin sodobnemu človeku. V času, ko nas obdaja hitrost, učinkovitost in neprestano hrepenenje po novem, nas njegova beseda vabi, da se za trenutek ustavimo in se vprašamo, kam pravzaprav usmerjamo svoje znanje, svoj trud in svoje življenje.

Naj nas Tesla ne navdihuje samo s svojo genialnostjo, temveč tudi s svojo modrostjo. Tehnika lahko razsvetli svet, toda le človekova duhovnost in moralnost ga lahko naredita resnično človeškega. Prav v tem ravnovesju med razumom in srcem, med napredkom in vrednotami, se skriva pot v lepšo in bolj plemenito prihodnost.

Velikokrat se šele v pozni starosti zgodi boleče spoznanje: človek ugotovi, da ni živel iz sebe, temveč ob sebi. Preživljal je dni po tirnicah pričakovanj drugih – staršev, družbe, sistema – in nekega večera, morda v pokoju ali na robu življenja, se zave, da je njegovo življenje teklo mimo njegovega pravega jaza. Takrat si zastavi mučno vprašanje: Ali se splača začeti znova? Ali ima smisel na pragu poznih let skušati živeti drugače, bolj pristno? Ta streznitev v jeseni življenja žal ni redka. V raziskavah med umirajočimi je bilo najpogostejše obžalovanje: “Ko bi le imel pogum živeti življenje zvesto samemu sebi, namesto življenja, ki so ga pričakovali drugi.” Šele tik pred slovesom mnogi jasno spregledajo, kako veliko sanj je ostalo neizživetih, ker so se podrejali tuji volji in strahu, da ne bi razočarali.
Podobno nas opominja literatura. Tolstoj v noveli Smrt Ivana Iljiča prikaže uglednega uradnika, ki šele na smrtni postelji dojame, da je njegovo življenje bilo jalovo, saj je živel le po merilih, “kot so ljudje pričakovali”. Celotno svojo pot je posvetil izpolnjevanju družbenih pričakovanj, ne da bi se kdaj vprašal, kaj v resnici želi on sam. Šele umirajoč uzre “svoje izgubljeno življenje in začuti globoko obžalovanje. Takšne zgodbe – resnične in izmišljene – nas predramijo, ker nosijo ogledalo: koliko posameznikov slepo sledi začrtanim potem drugih in šele čisto prepozno spozna, da so ob stran potisnili lastno dušo.

V poznejšem obdobju življenja so možnosti potovanja po svetu pogosto omejene. Pojavijo se ovire – telesne, finančne, organizacijske – in zdi se, da se obseg zunanjih poti oži. A želja po potovanju ne izgine; včasih se z leti celo okrepi.

Kam in kako potujemo, ko smo v osemdesetih?
Mnogi odgovorijo: v svojo preteklost. Vračanje v spomine lahko vpliva na sedanjost – in s tem tudi na prihodnost. Takšno usmeritev omenja tudi dr. Alex Loyd v knjigi Spominski kodeks, kjer spomine povezuje z notranjim zdravljenjem.

Potovanje v preteklost pomeni srečanje s svojim notranjim doživljanjem. Pomeni, da si dovolimo resnico, da prepoznamo, kaj nas je oblikovalo, in da se približamo tistemu, kar je v nas živo. V starosti to pogosto pomeni manj pritiska, manj starih pravil in več posluha za to, kar je res pomembno.

Na tem potovanju se učimo opustiti tisto, kar nas je dolga leta dušilo: pretirano prilagajanje, molk, vztrajanje čez mejo. Ne iščemo popolnosti, temveč več miru, nevtralnosti in – če je mogoče – tudi več notranje svetlobe.

V spominskem potovanju se vračamo predvsem k dogodkom, ki so prinašali toplino, smisel, bližino, pogum. Tudi če niso bili lahki, so nas na nek način krepili.

Takšno potovanje je lahko tudi prostor za hvaležnost: za življenje, ki je teklo naprej, za dneve in noči, ko nismo ničesar posebej opazili, pa je telo vztrajalo.

A ob hvaležnosti pride tudi iskrenost. Priznanje, da smo včasih živeli, kot da je časa neskončno: da se ni bilo treba ustaviti, poslušati sebe, postaviti meje in izreči tega, kar je čakalo na glas. Marsikaj smo prenašali predolgo in prevečkrat potisnili svoje potrebe na rob.

Danes ne iščem popolnosti. Iščem spravo. Da bi bilo manj neizrečenega in več miru – še preden pride čas slovesa.