Jučer, 12. travnja 2026., na Bijelu nedjelju, bio sam u gradu Pregradi u Hrvatskom zagorju, koji se u povijesnim izvorima prvi put spominje još 1334. godine, a arheološka istraživanja pokazuju da je ovo područje bilo naseljeno već u razdoblju između 1300. i 1000. godine prije Krista.

Bio sam pozvan na sjednicu Gradskog vijeća, na kojoj su predsjednica Davorka Filipčić i gradonačelnik Goran Vukmanić izvijestili o uspješno provedenim projektima u gradu. Dodijelili su i priznanja zaslužnim pojedincima.

Prisutne su bile i brojne ugledne osobe iz Krapinsko-zagorske županije, hrvatske Vlade, Sabora i Ureda predsjednika Republike.

Grad Pregrada je i moj grad, jer sam rođen u naselju Stipernica, jednom od 26 naselja koja čine područje Pregrade, i ondje sam prije 70 godina završio osmogodišnje školovanje. Pedesetih godina prošloga stoljeća to je područje bilo jedno od najgušće naseljenih.

Kao i mnogi drugi, nakon osnovnog školovanja napustio sam Pregradu, ali sam već krajem šezdesetih godina ponovno s njom bio povezan na različite načine, o čemu smo jučer oživljavali sjećanja u razgovoru sa starijim Pregradčanima.

Kao kadrovski direktor u Metalni Maribor uspio sam osigurati da Pregrada dobije znatna financijska sredstva za uređenje cestovne infrastrukture iz tadašnjih saveznih fondova u Beogradu, namijenjenih nerazvijenim područjima. Prema tadašnjim propisima poduzeća su obvezno uplaćivala određena sredstva za razvoj nerazvijenih područja u Jugoslaviji, a dio tih sredstava mogla su usmjeriti i u konkretno okruženje.

Mnogim osnovnoškolcima pomogao sam da se školuju u poznatoj mariborskoj Industrijskoj kovinarskoj školi, gdje su troškove školovanja pokrivala tadašnja mariborska poduzeća Metalna i TAM. Također sam mnogima pomogao u daljnjem studiju na mariborskim višim školama, koje su osnovane početkom šezdesetih godina prošloga stoljeća.

Pregrada je u vrijeme Jugoslavije bila i mjesto gdje su brojni slovenski obrtnici pod povoljnijim uvjetima nego u Sloveniji registrirali svoj obrt. I u tome sam nekima s veseljem pomogao.

Nakon osamostaljenja Hrvatske i Slovenije te liberalizacije poduzetništva pridonio sam otvaranju podružnice slovensko-njemačkog poduzeća (Kostelpromet), koje je u najtežem razdoblju poduzetničke krize omogućilo zaposlenje za približno 300 ljudi. Tada mi je Gradsko vijeće dodijelilo naziv počasnog građanina Pregrade.

Knjižnici u Pregradi darovao sam više svojih i drugih korisnih knjiga, a jučer i monografiju povodom 50. obljetnice Sveučilišta u Mariboru, u kojoj sam sudjelovao kao suautor i kao supotpisnik akta o osnivanju tog sveučilišta prije pedeset godina.

Pregrada nije samo mjesto mog rođenja i osnovnog školovanja, nego i dio mog životnog puta, mojih sjećanja i mog srca. Zato sam zahvalan što sam se i ovom prigodom ponovno mogao susresti s ljudima s kojima nas povezuje zajednička prošlost, rad i poštovanje prema rodnom kraju.

Takvi susreti čovjeka ponovno podsjete da život nije sastavljen samo od godina, nego ponajprije od ljudi, djela i veza koje stvaramo kroz vrijeme. Pregradi želim još mnogo uspješnih koraka naprijed, a njezinim ljudima povezanost, ponos i povjerenje u budućnost.

Kada se nakon dugih godina vratiš u kraj svoje mladosti, shvatiš da sjećanja nikada doista ne odlaze. Ostaju u ljudima, ulicama, riječima i susretima. Upravo zato su takvi trenuci dragocjeni i vrijedni da ih sačuvamo i u pisanom obliku.

Hvala svima koji čuvate sjećanje na prošlost i istodobno stvarate budućnost Pregrade. Drago mi je što sam nekada mogao biti dio te priče i što je smijem pratiti i danas.

Zahvalan sam što sam nekada mogao sudjelovati u stvaranju dijela te priče i što je danas smijem s radošću pratiti.

Preteklost nas oblikuje, spomini pa nas povezujejo

Včeraj, 12. aprila 2026, na Belo nedeljo, sem bil v mestu Pregrada v Hrvaškem Zagorju, ki se v zgodovinskih virih prvič omenja že leta 1334, arheološke raziskave pa kažejo, da je bilo to območje naseljeno že v obdobju med letoma 1300 in 1000 pr. n. št.

Povabljen sem bil na sejo Mestnega sveta, na kateri sta predsednica Davorka Filipčić in župan (gradonačelnik) Goran Vukmanić poročala o uspešno izvedenih projektih v mestu. Podelila sta tudi priznanja zaslužnim posameznikom.

Prisotne so bile tudi številne ugledne osebnosti iz Krapinsko-zagorske županije, hrvaške vlade, sabora in urada predsednika republike.

Mesto Pregrada je tudi moje mesto, saj sem rojen v naselju Stipernica, enem od 26 naselij, ki sestavljajo območje Pregrade, in sem tam pred 70 leti končal osemletno šolanje. V petdesetih letih preteklega stoletja je bilo to območje eno najbolj gosto poseljenih.

Tako kot mnogi sem po osnovnem šolanju zapustil Pregrado, vendar sem bil že konec šestdesetih let z njo znova povezan na različne načine, o čemer smo včeraj obujali spomine v pogovoru s starejšimi Pregradčani.

Kot kadrovski direktor v Metalni Maribor sem uspel, da je Pregrada dobila precej finančnih sredstev za urejanje cestne infrastrukture iz takratnih zveznih skladov v Beogradu, namenjenih nerazvitim območjem. Po takratnih predpisih so podjetja obvezno vplačevala določena sredstva za razvoj nerazvitih območij v Jugoslaviji, del teh sredstev pa so lahko usmerila tudi v konkretno okolje.

Mnogim osnovnošolcem sem pomagal, da so se šolali na znani mariborski Industrijski kovinarski šoli, kjer so stroške šolanja krila takratna mariborska podjetja Metalna in TAM. Prav tako sem mnogim pomagal pri nadaljnjem študiju na mariborskih višjih šolah, ki so bile ustanovljene v začetku šestdesetih let preteklega stoletja.

Pregrada je bila v času Jugoslavije tudi kraj, kjer so številni slovenski obrtniki pod ugodnejšimi pogoji kot v Sloveniji registrirali svojo obrt. Tudi pri tem sem nekaterim z veseljem pomagal.

Po osamosvojitvi Hrvaške in Slovenije ter ob sprostitvi podjetništva sem prispeval k odprtju podružnice slovensko-nemškega podjetja (Kostelpromet), ki je v najtežjem obdobju podjetniške krize omogočila zaposlitev približno 300 ljudem. Takrat mi je Mestni svet podelil naziv častnega občana Pregrade.

Knjižnici v Pregradi sem podaril več svojih in drugih koristnih knjig, včeraj pa še monografijo ob 50-letnici Univerze v Mariboru, pri kateri sem sodeloval kot soavtor in kot sopodpisnik akta o ustanovitvi te univerze pred petdesetimi leti.

Pregrada ni le kraj mojega rojstva in osnovnega šolanja, temveč tudi del moje življenjske poti, mojih spominov in mojega srca. Zato sem hvaležen, da sem se lahko tudi ob tej priložnosti znova srečal z ljudmi, s katerimi nas povezuje skupna preteklost, delo in spoštovanje do domačega kraja.

Takšna srečanja človeka znova opomnijo, da življenje ni sestavljeno le iz let, temveč predvsem iz ljudi, dejanj in vezi, ki jih ustvarjamo skozi čas. Pregradi želim še veliko uspešnih korakov naprej, njenim ljudem pa povezanosti, ponosa in zaupanja v prihodnost.

Ko se po dolgih letih vrneš v kraj svoje mladosti, ugotoviš, da spomini nikoli zares ne odidejo. Ostanejo v ljudeh, ulicah, besedah in srečanjih. Prav zato so takšni trenutki dragoceni in vredni, da jih ohranimo tudi v zapisu.

Hvala vsem, ki ohranjate spomin na preteklost in hkrati ustvarjate prihodnost Pregrade. Vesel sem, da sem mogel biti del te zgodbe nekoč in da jo smem spremljati tudi danes.

Hvaležen sem, da sem mogel del te zgodbe soustvarjati nekoč in da jo smem z veseljem spremljati tudi danes.

Kot kmečki otrok kravate nikoli nisem nosil. Na vasi v mojem času to preprosto ni bilo običajno. V povojnem obdobju se mi zdi, da kravata tudi ni bila “v modi” – nekako je veljalo, da pripada gospodi, ne pa tovarišem. Tudi proslave mature takrat nismo poznali na način, kot je to danes.

Pri maturi leta 1958 se spomnim povsem drugačnega “praznovanja”: s tremi sošolci, ki smo bili oproščeni ustnega dela mature, smo preživeli dan po svoje – med ribolovom in na plaži. Ni bilo kravate, ni bilo posebne ceremonije. Bilo je življenje, kakršno je bilo.

Kasneje, ko sem bil v vojski (1960–1962), pa se je svet hitro spreminjal. Nošenje kravate je postalo trend. In prav tam se je zgodilo nekaj, kar mi je ostalo v spominu.

Ko sem se ob odhodu iz vojske oblekel v civilno obleko, mi je kolega vojak iz Bosne ponudil precej denarja – ne za obleko, ampak za medaljo odličnega strelca. Želel jo je, a je ni imel. Njemu je pomenila ogromno, meni pa takrat manj.

Dogovorila sva se takole: on mi kupi kravato po moji izbiri, jaz pa mu na vlaku izročim medaljo, ko bomo odhajali iz Sente – velike vojaške kasarne v bližini Subotice. Dogovorjeno – in tudi storjeno. On si je ponosno obesil medaljo, ki mu je veliko pomenila, jaz pa sem prvič v življenju zavezal kravato – star 22 let.

In potem je prišlo življenje. Posel, okolje, pričakovanja. Kravate so se kar nabirale – pogosto sem jih dobil ob različnih priložnostih, najpogosteje v poslovnem svetu. Ker mi starejši, ne vem zakaj, radi pospravljamo stvari in se hkrati težko ločimo od njih, sem jih hranil več, kot bi bilo smiselno.

Danes sem pri pospravljanju naštel kar 172 kravat. Od teh sem jih 90 zavrgel in jih dal gospe čistilki, da jih razdeli naprej ali pa zavrže. Ob tem sem se moral vprašati: kako je mogoče, da jih je toliko, ko pa človek v resnici potrebuje morda deset kravat – za vse priložnosti čisto dovolj.

In še nekaj: verjetno v življenju nisem kupil skoraj nobene kravate – razen tiste prve, ki je bila pravzaprav “plačana” z mojo medaljo. Večina drugih je prišla k meni kot darilo, kot znak pozornosti ali kot poslovna navada.

Danes mi vezenje kravate pogosto predstavlja obremenitev. Nosim jo predvsem zato, ker se to v določenih okoljih pričakuje. Včasih se mi zdi, da nič več ne pomeni – ali pa pomeni le to, da sem se prilagodil pravilom sveta okrog sebe.

Pa vendar: kravata ima zame tudi drugo, lepšo plat.

Kravata je namreč povezana tudi s Hrvaško. Hrvati (Croati) vojaki v Napoleonovi vojski so nosili okoli vratu pisane rute, ki so jim jih ob odhodu v vojsko podarile žene in dekleta. Prav iz tega poimenovanja – “Hrvat” – se je v Evropi uveljavilo ime cravat / cravate, in iz rutaste zaveze se je sčasoma razvil modni kos, ki ga danes poznamo kot kravato.

Na Hrvaškem imajo zato tudi Dan kravate – 18. oktobra. In še zanimivost: okoli Arene v Pulju je bila postavljena pred leti največja kravata na svetu, ki je zabeležena tudi v Guinnessovi knjigi rekordov.

Morda je tudi zato kravata zame več kot samo kos blaga. Sam praviloma nosim kravate znamke Croata s hrvaškim pleterjem – simbolom, ki mi je lep in na katerega sem ponosen. Občasno ob različnih priložnostih delim tudi knjige ali razlage tistim, ki prepoznajo povezavo med kravato in Hrvaško – ali pa se jo želijo šele naučiti.

Ta zapis ni samo o kravatih. Je spomin na čase, navade in ljudi. Je tudi opomnik, kako se predmeti nabirajo – in kako šele pozneje ugotovimo, da v resnici hranimo predvsem zgodbe.

Ustni izpit je vedno nekoliko več kot preverjanje znanja. Je dogodek, ki se vtisne v spomin: prostor, tišina pred prvim stavkom, drobni znaki nervoze v rokah, pogledu, glasu. In je trenutek, ko se znanje – ta stroga, včasih hladna kategorija – sreča z nečim veliko bolj krhkim: s človekovim dostojanstvom.
Dolga leta sem ustni izpit razumel kot dvojno nalogo. Prvi del je bil jasen: meriti znanje, dosledno, po kriterijih, brez popuščanja. Drugi del je bil manj oprijemljiv, a nič manj pomemben: povedati resnico o znanju tako, da resnica ne postane udarec. Negativna ocena je lahko strokovno pravilna, celo nujna – in obenem človeško težka. Včasih boleča. Ne zaradi številke, temveč zaradi tega, kako se številka zasidra v človekovi samopodobi.
Prav zato sem se v svoji pedagoški poti večkrat vračal k anonimnim povratnim informacijam študentov. Anketa, če je iskrena, deluje kot ogledalo, ki ne olepšuje. V njem ne vidiš samo študenta, ki trepeta pred vprašanjem, temveč tudi profesorja, ki morda ne opazi lastnega tona; profesorja, ki misli, da je jasen, pa je v resnici le hiter; profesorja, ki verjame, da je pravičen, a ne vidi, kako njegov način sporočanja ocene ustvari dodatno, nepotrebno breme.
Vprašanja v anketah so bila preprosta, skoraj administrativna – in ravno zato razkrivajoča: ali so bili študenti seznanjeni s kriteriji minimalnega znanja? Ali so bili med odgovarjanjem prekinjani? Kako je bila sporočena ocena: s kakšnim tonom, s kakšnim komentarjem? Ali so razumeli razloge za negativno oceno? Ali so dobili napotke za naslednjič? Ali so se počutili ponižane? In še: ali je profesor kdaj vprašal prisotne, kaj menijo o znanju študenta, ki ravno odgovarja?
Ko to bereš kot profesor, se lahko hitro braniš: “Saj nisem mislil slabo.” A študenti v odgovorih pogosto ne govorijo o namerah. Govorijo o učinku. In učinek, to je tista resničnost, ki ostane.
Posebej me je presunilo, kako veliko težo imajo na izpitu nekatere kratke, navidez nevtralne besede. Stavki tipa »premalo znanja« ali »to je narobe« se študentu lahko zaslišijo kot nekaj povsem drugega: kot stavek o njem samem. Kot: »ti si slab«. Kot da bi se izpitna napaka preselila iz vsebine v osebnost.
Študenti so opozarjali tudi na nekaj, kar profesorji pogosto podcenjujemo: da kriteriji niso samoumevni. Kar je za nas “minimum”, je za njih pogosto megla. Zlasti pri mejnih ocenah je jasnost ključna: kaj pomeni pozitivna ocena, kaj pomeni odlična, kaj mora biti prisotno v odgovoru, da je znanje zares “zadostno”. In ko je ocena negativna, študent ne potrebuje moralne razsodbe, temveč orientacijo. Ne potrebuje poudarka na napaki, temveč zemljevid: kaj konkretno je treba osvojiti, kako se lotiti snovi, kaj so tipične pasti, kaj je bistvo.
Velikokrat so omenjali še nekaj: prekinjanje. Hitro prekinjanje, ko študent še sestavlja misel, ko poskuša odgovor oblikovati, ko se mu besede zaletavajo, a misel morda vendarle nastaja. Prekinjanje lahko deluje kot droben rez, ki sporoča: “Ne zanima me tvoj proces.” A izpit ni le rezultat, je tudi proces – in včasih prav v procesu vidiš, kaj študent razume, tudi če ne zna takoj povedati.
Najbolj osebno pa me je zadela ugotovitev, da sem tudi sam nekoč počel nekaj, kar sem dojemal skoraj kot pravilo dobrega reda – študenti pa kot nekaj, kar jih lahko globoko prizadene. Ustnih izpitov nisem opravljal brez prisotnosti drugih študentov; izpit je bil javen, kot je bila dolgo tradicija na mariborskem študiju prava. In v tej javnosti sem občasno – zlasti pri negativni oceni – vprašal prisotne: študente, kaj menijo o odgovoru. Kot da bi želel vnesti “demokratičnost” v odločitev. Kot da bi oceno potrdila množica.
Danes vidim, da je bila v tem morda tudi moja nezavedna potreba po opori: da se odgovornost razprši, da odločitev ne ostane samo moja. A študent, ki stoji pred mano, v tistem trenutku ne doživlja demokracije. Doživlja tribunalo. “Javno sodbo,” so zapisali. In imeli so prav: tudi če vprašanje ni bilo zlonamerno, je lahko učinkovalo kot ponižanje. Kot razgaljanje pred publiko. Kot trenutek, ko se izpit prelevi v predstavo.
Iz tega ogledala sem se naučil nekaj preprostega, pa vendar zahtevnega: pri izpitu je vsebina merilo, ton oziroma odnos do študenta pa odgovornost. Negativna ocena ni kazen, ampak informacija o doseženem standardu. Profesorjeva dolžnost ni, da izpita “zmagoslavno” zaključi, temveč da ga zaključi človeško: jasno, spoštljivo, z obrazložitvijo in s potjo naprej. Kaj je bilo premalo? Kaj je bilo delno dobro? Kaj je naslednji korak? Kako naj študent vadi, kaj naj posebej osvoji, kje naj začne?
Študenti niso predlagali, naj znižam standarde. Učili so me, naj standarde ločim od načina sporočanja. Standardi morajo ostati strogi, če želimo znanje; toda ton ne sme postati orožje. Šele spoštljiv način komunikacije omogoči, da študent oceno razume kot informacijo, ne kot etiketo.
In še nekaj se mi zdi pomembno: izpiti so v univerzitetnem prostoru presenetljivo slabo raziskano področje – čeprav so za študente pogosto najmočnejši del študijske izkušnje. O izpitih se veliko govori, malo pa jih zares analizira: kot pedagoški dogodek, kot komunikacijski trenutek, kot prostor moči. Morda bi morali ravno zdaj temu posvetiti več pozornosti, še posebej ob prihodu umetne inteligence, ki bo prav preverjanje znanja in načine ocenjevanja temeljito preoblikovala.
Ko danes pomislim na vse te ankete, jih ne dojemam kot kritiko, temveč kot učenje. Študenti so mi pomagali videti, da je mogoče biti zahteven brez poniževanja. Da je mogoče reči “ne” brez prezira. In da je mogoče oceniti strogo – a tako, da človek po izpitu ne odide manjši, temveč bolj usmerjen. Včasih celo bolj pogumen.
Sklepno

Morda je bistvena lekcija preprosta: izpit ni le merjenje znanja, temveč tudi trenutek, ko univerza pokaže, kakšno kulturo odnosa goji. Strogi kriteriji in spoštljiv ton se ne izključujejo — šele skupaj ustvarita izpit, ki je pravičen in človeški. Zato bi si želel, da bi o izpitovanju govorili več in bolj konkretno: kaj pri ustnih izpitih študente najbolj obremeni, kaj jim pomaga, kje se nam (tudi nehote) izmuzne dostojanstvo, in kako lahko ohranimo standarde, hkrati pa izboljšamo komunikacijo.
Seveda to je osebni spominski zapis. Morda je danes drugače. Bilo bi zanimivo slišati bivše in sedanje študente o tej zanimivi vendar neraziskanem področju pridobivanja znanja in oblikovanja človeških odnosov med različnimi generacijami…

Uvod

Kot je mlajšim generacijam danes morda manj znano, je bila v socialističnem sistemu nekdanje Jugoslavije UDBA (srbohrvaško Uprava državne bezbednosti, slovensko Uprava državne varnosti) politična tajna policija socialistične Jugoslavije. Njen temeljni cilj ni bil klasičen kriminalistični pregon, temveč politični nadzor, preprečevanje domnevnih »ideoloških odklonov« ter nadzor nad intelektualci, Cerkvijo, emigracijo, študenti ter obvladovanje univerz in znanstvenih ustanov.

Profesorji in univerzitetni kadri so bili za tak sistem posebej zanimivi, ker so oblikovali javno mnenje, vplivali na študente, imeli stike s tujino ter sodelovali pri ustanavljanju ali reformah univerz.

Tajni nadzor univerzitetnih profesorjev v Mariboru

V prilogi knjige Igorja Omerze Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584 je objavljen Seznam aktivnih tehničkih sredstev z dne 6. maja 1977, ki vsebuje 333 oseb, nad katerimi je izvajala nadzor Služba državne varnosti.

Gre za dokument republiške ravni Socialistične republike Slovenije, ki predstavlja del takratnega sistema nadzora nad posamezniki, ki jih je oblast razumela kot družbeno ali politično relevantne. V seznamu so navedena imena nadzorovanih oseb, razlogi za njihov vnos ter različne kratice, ki označujejo vrsto nadzora.

Med navedenimi so tudi profesorji Univerze v Mariboru: Tine Lah, Danilo Požar, Danilo Vezjak, Bogomir Deželak, Mate Šimundić in Šime Ivanjko.

• Tine Lah je vpisan pod št. 183, z opombo liberalizem in zveze v tujini.
• Danilo Požar je vpisan pod št. 184, z opombo liberalizem.
• Danilo Vezjak je vpisan pod št. 185, z opombo liberalizem.
• Bogomir Deželak je vpisan pod št. 186, z opombo liberalizem.
• Šime Ivanjko je vpisan pod št. 187, z opombo nacionalize
• Mate Šimundić je vpisan pod št. 209, z opombo nacionalizem.

Pri vseh je kot vrsta nadzora navedena kratica PK, ki se običajno razlaga kot politično kompromitiran, partijsko kritičen ali posebna kategorija. Pomen kratic v dokumentu ni pojasnjen, zato njihova razlaga ni nedvoumno potrjena.

Posebna skrb tajnih služb za soustanovitelje univerze

Kot je splošno znano, je bilo visoko šolstvo z vidika takratne oblastne ideologije razumljeno kot potencialno »nevarno« okolje. Profesorji, ki so sodelovali pri institucionalnem oblikovanju univerze, so bili za oblast posebej občutljiva skupina, saj so soustvarjali vrednostne temelje nove ustanove, vplivali na generacije študentov ter pogosto zagovarjali večjo avtonomijo znanosti.

Ta zapis objavljam kot osebni spomin upokojenega univerzitetnega profesorja, ki je bil v sedemdesetih letih dejaven v akademskem prostoru in je danes naveden v arhivskem dokumentu nekdanje Udbe. Zapis ni namenjen obtoževanju, temveč razmisleku in spominu.

Predbožični večer, kot ga nosim v spominu

Predbožični večer (hr. badnjak), je bil v preteklosti na vasi v Hrvaškem Zagorju nekaj povsem drugega, kot ga poznamo danes. Danes se zdi, da se večina priprav zgodi v trgovinah – v naglici, med policami, v iskanju daril. Takrat pa se je božič začel doma, v hiši, v družini in v tihem pričakovanju.Obrazi staršev in starejših se mi danes vračajo jasneje kot marsikaj drugega. Oče je stal ob mizi, resen in tih, z rokami, utrjenimi od dela. Njegov glas pri molitvi ni bil glasen, a je imel težo. Ko je blagoslovil jedi na mizi, se ni mudilo nikamor. Vse je potekalo počasi, zavedno. Nato je nekaj hrane odnesel še v štalo. Tudi živali so bile del tega večera – kot da brez njih praznik ne bi bil popoln.

Materin obraz je bil drugačen. Mehkejši, topel, a utrujen. V očeh se je videlo, koliko dela je bilo za tem večerom. In vendar je v njenem pogledu bilo nekaj spokojnega. Ko sem kot otrok kasneje zaspal v  na polnočnici  v cerkvi v njenem naročju, sem čutil le njeno toplino in varnost. Takrat nisem razumel, danes pa vem: nosila nas je – ne le fizično, tudi skozi življenje.

Starejši bratje so sedeli tišje, z manj besedami. Njihovi obrazi so bili zaznamovani z leti, z izgubo, z delom in skromnostjo. A v njih ni bilo zagrenjenosti. Bilo je sprejemanje. Kot da so vedeli, da je prav to – ta večer, ta tišina, ta skupnost – tisto, kar ostane.

Otroci smo bili nemirni, radovedni, polni pričakovanj. Daril skoraj ni bilo. Na smrekici kakšno jabolko, morda dva ali trije okraski. Pod njo pa so bile jaslice zbite iz starih lesenih delov z dvema ali tremi figuricami. O teh jaslicah smo otroci večkrat slišali kako so stare izdelane od pradedka in da jih je reba ohraniti kot družinsko pomemben predmet. Nismo jih odpirali. To je bila svetinja. Že njihova prisotnost je bila dovolj, nekaj pomembnega, če že ne svetega. .

Povsod je dišalo po jelki, po dimu, po hrani. Suho, dimljeno meso je bilo skrito na podstrešju, ob dimniku, pod očetovim ključem. Oče ga je ponosno predal materi. Kako smo meso občudovali zaprto v »viriču« mali pleteni košari. Včasih so nas sorojenci pregovorili, da smo s svojimi majhnimi rokami segli v pleteno košaro  in prinesli na plano  kakšen košček mesa. Seveda ni bilo za nas, ampak za starejše. A nismo bili užaljeni. Ravno nasprotno – bili smo ponosni, da smo uspeli, da smo sodelovali, da smo bili del skrivnosti.

Miza je bila pokrita z doma tkanim »hodnim« posebnim platnom, ki se je uporabljalo le ob tej priložnosti. V sobi je bilo razpostrto seno. Nič ni bilo kot okras brez pomena. Vsaka stvar je govorila svojo zgodbo.

In potem pot v cerkev ob polnoči. Tema, mraz, globok sneg. Hodili smo dolgo. Otroci smo v cerkvi zaspali, zviti v naročjih mater. Molili smo – preprosto, iskreno. Na poti v cerkev na Vinagori  se pomnim veselja starejših,  ki ga  ni prekinjalo nič razen škripanja snega pod nogami. Pred tem smo skrbeli za lanterne, zavijali baterije, da jih mraz ne bi ugasnil.

Ko so ponoči kmečki pevci zapeli pod okni, se je svet za trenutek ustavil. Njihove pesmi niso bile popolne, a so bile resnične. In prav v tem je bila njihova moč.

Danes, ko se vse vrti okoli nakupov in daril, to vzdušje pogosto pogrešam. Ne zaradi pomanjkanja stvari, temveč zaradi pomanjkanja tišine, časa in bližine. Tisto, kar smo imeli takrat, ni bilo veliko – a je bilo dovolj. In prav zato je bilo dragoceno.

To je del zgodbe o moji materi. In o očetu. In o vseh tistih, ki so z majhnimi dejanji ustvarjali velike spomine.

FOTO; AI

Danas, 16. prosinca 2025., obilježavamo 35. obljetnicu osnutka Hrvatskog društva u Mariboru – društva koje nije nastalo u mirnim i samorazumljivim vremenima, već u razdoblju velikih društvenih i političkih prekretnica.

Godina 1990. nije bila samo kalendarska godina. Bila je to godina nade, neizvjesnosti i hrabrosti. U vrijeme kada se socijalistički sustav počeo raspadati i kada se Slovenija pripremala za povijesni plebiscit o samostalnosti, u Mariboru se rodila ideja o osnivanju prvog nacionalnog društva u tadašnjem sustavu.

Ta ideja nije bila usmjerena protiv ikoga, nego za zajedničke vrijednosti: demokraciju, slobodu, suživot i odgovornost prema zajedničkom prostoru koji smo svi nazivali domom.

Pokretači osnivanja Hrvatskog društva – prof. dr. Mato Šimundić, Milan Vlašič, Marijan Maček, Pero Lisjak  i dr.  donijeli su svjesnu i hrabru odluku u vremenu pravne i društveno-političke nesigurnosti, neposredno prije plebiscita slovenskog naroda na kojem se odlučivalo o samostalnosti Republike Slovenije. Osnivači nisu čekali da se povijest dogodi – odlučili su u njoj aktivno sudjelovati.

Kao prvi predsjednik društva bio sam svjestan da potpora osamostaljenju Slovenije ujedno znači i potporu osamostaljenju matične države Hrvatske.

Prva aktivnost društva bila je priprema hrvatske zajednice, koja je tada brojila oko 5.000 članova, za potporu osamostaljenju Slovenije na plebiscitu 23. prosinca 1990. godine. Druga važna aktivnost bila je organizacija prve hrvatske tradicionalne polnoćke u crkvi sv. Alojzija u Mariboru, čiji je odaziv nadmašio sva očekivanja.

U prvim godinama djelovanje društva bilo je usmjereno na pomoć ljudima u ratnim uvjetima – prikupljanje humanitarne pomoći i prihvat prognanika, osobito iz Dubrovnika i Slavonije. Broj članova u prvim je godinama premašio 700, pri čemu je više od 10 posto činilo slovenskih državljana. Društvo je značajno pridonijelo tome da su hrvatski državljani, u skladu sa zakonom, stekli slovensko državljanstvo.

Danas su pripadnici hrvatske zajednice u Mariboru organizirani u Hrvatskom kulturnom društvu, Matici hrvatskoj i Hrvatskoj katoličkoj misiji blaženog Alojzija Stepinca. Hrvati imaju i počasni konzulat. Klapa Dalmari svojim nastupima osvaja najviša mjesta na natjecanjima klapa, uključujući i ona u Hrvatskoj. Međunarodno priznati umjetnici Slađana Matić Trstenjak i Marijan Mirt svojim djelima obogaćuju ne samo slovensku, već i europsku likovnu scenu.

Pripadnike hrvatske zajednice u Mariboru susrećemo kao uspješno integrirane pojedince na brojnim područjima – u kulturi, znanosti, medicini, gospodarstvu, javnim službama, sportu i drugdje. Prije nekoliko dana je bila premiera filma; Hrvati u Mariboru.

Trideset i peta obljetnica nije posvećena samo sjećanju na prošlost, već i preispitivanju žive li i danas vrijednosti zbog kojih smo se prije 35 godina organizirali.

Ako i nakon 35 godina znamo očuvati svoj identitet, graditi mostove između prijateljskih naroda, njegovati poštovanje, suradnju i doprinositi razvoju sredine u kojoj živimo i djelujemo – tada je ono što smo radili i način na koji smo djelovali bilo vrijedno.

Intervju ,7D, 26. december 1990, str.18-19.

Ob 35. obletnici Hrvaškega društva v Mariboru

Danes, 16. decembra 2025, obeležujemo 35. obletnico ustanovitve Hrvaškega društva v Mariboru – društva, ki ni nastalo v mirnih in samoumevnih časih, temveč v obdobju velikih družbenih in političnih prelomov.

Leto 1990 ni bilo zgolj koledarsko leto. Bilo je leto upanja, negotovosti in poguma. V času, ko se je socialistični sistem začel razkrajati in ko se je Slovenija pripravljala na zgodovinski plebiscit o samostojnosti, se je v Mariboru rodila ideja o ustanovitvi prvega nacionalnega društva v takratnem družbenem sistemu.

Ta ideja ni bila usmerjena proti nikomur, temveč za skupne vrednote: demokracijo, svobodo, sožitje in odgovornost do skupnega prostora, ki smo ga vsi imenovali dom.

Pobudnikom ustanovitve Hrvaškega društva – prof. dr. Mati Šimundiću, Milanu Vlašiću,Marijanu Mačku, Peru Lisjaku  in dr.  je šlo za zavestno in pogumno odločitev v času pravne ter družbeno-politične negotovosti, tik pred plebiscitom slovenskega naroda, na katerem se je odločalo o samostojnosti Republike Slovenije. Ustanovitelji niso čakali, da se zgodovina zgodi – odločili so se, da pri njej dejavno sodelujejo.

Kot prvi predsednik društva sem se zavedal, da podpora osamosvojitvi Slovenije hkrati pomeni tudi podporo osamosvojitvi matične države Hrvaške.

Prva dejavnost društva je bila priprava hrvaške skupnosti, ki je takrat štela približno 5.000 članov, da na plebiscitu 23. decembra 1990 podpre osamosvojitev Slovenije. Druga pomembna dejavnost je bila organizacija prve hrvaške tradicionalne polnočnice v cerkvi sv. Alojzija v Mariboru, katere obisk je presegel vsa pričakovanja.

V prvih letih je bilo delovanje društva usmerjeno predvsem v pomoč ljudem v vojnih razmerah – v zbiranje humanitarne pomoči in sprejem beguncev, zlasti iz Dubrovnika in Slavonije. Število članov je v prvih letih presegalo 700, pri čemer je bilo več kot 10 odstotkov članov slovenskih državljanov. Društvo je pomembno prispevalo k temu, da so hrvaški državljani v skladu z zakonodajo pridobili slovensko državljanstvo.

Danes so pripadniki hrvaške skupnosti v Mariboru organizirani v Hrvaškem kulturnem društvu, Matici hrvaški ter Hrvaški katoliški misiji blaženega Alojzija Stepinca. Hrvati imajo tudi častni konzulat. Klapa Dalmari s svojimi nastopi dosega najvišja mesta na tekmovanjih klap, tudi na Hrvaškem. Mednarodno priznana umetnika Slađana Matić Trstenjak in Marijan Mirt s svojimi deli bogatita ne le slovenski, temveč tudi evropski likovni prostor.pred dnevi je bila premiera filma;Hrvati v Mariboru.

Člane hrvaške skupnosti v Mariboru je mogoče srečati kot uspešno integrirane posameznike na številnih področjih – v kulturi, znanosti, medicini, gospodarstvu, javnih službah, športu in drugod.

Petintrideseta obletnica ni namenjena zgolj spominjanju preteklosti, temveč tudi preverjanju, ali vrednote, zaradi katerih smo se organizirali pred 35 leti, še vedno živijo.

Če po 35 letih še vedno znamo ohranjati svojo identiteto, graditi mostove med prijateljskimi narodi, spoštovati drug drugega, sodelovati in prispevati k razvoju okolja, v katerem živimo in delujemo, potem je bilo naše delo – to, kar smo delali in kako smo delovali – vredno.

Mati sedmero otrok

Moja mati je bila srce naše družine – tih, a močan steber, ki je kljuboval vsakemu viharju. Rodila in vzgajala nas je sedem, vsakega z enako mero ljubezni, skrbnosti in topline. Njen vsakdan je bil prepleten s skrbmi in utrujenostjo, a tudi s smehom, pesmijo in nežnimi dotiki, ki so nam dajali občutek varnosti.

Najbolj pa jo je zaznamovala izguba – bolečina, ki je nikoli ni povsem zapustila. Moj starejši brat Blažek je umrl star komaj 5 let, in tisti trenutek se je v njej nekaj spremenilo. Njene oči, prej polne življenja, so dobile senco žalosti. A kljub temu nas ni nikoli zapustila – bila je ob nas, trdnejša kot prej, čeprav zlomljena od znotraj.

Nikoli ni veliko govorila o tem, a njena tišina je bila glasnejša od besed. Po izgubi otroka  je še bolj skrbela za nas ostale – kot bi hotela s svojo ljubeznijo obvarovati vsak naš dih, vsak korak. Njena bolečina je postala del naše družine, tiha spremljevalka večerov in praznikov, ko je na mizi vedno ostal še en krožnik več.

Mama je bila nežna in odločna, mehka v besedah, a neomajna v ljubezni. Njena žalost nas ni oddaljila, ampak nas je povezala – naučila nas je, kako dragoceno je življenje, kako pomembni smo drug drugemu.

Danes vem, da je njena bolečina bila izraz neizmerne ljubezni – in prav ta ljubezen nas še vedno drži skupaj, tudi zdaj, ko nje več ni.

Pisanje spominov je zanimiva in dragocena izkušnja. Skozi porumenele zapise se v starosti pogosto vračamo k prijetnim trenutkom, ki nas spremljajo skozi življenje. Povsem drugače pa je, ko beremo spomine drugih – zlasti kadar ti pišejo o nas samih. Takrat se zgodba, ki smo jo živeli, pokaže v novi, pogosto nepričakovani luči.

Pred leti sem na družbenem omrežju opisal dogodek iz sedemdesetih let preteklega stoletja, ko je v mojo pisarno, v času mojega mandata kot direktorja Višje pravne šole, prišel študent (danes odvetnik v Mariboru). Prinesel je šopek rož in steklenico vina ter navdušeno povedal, da je prav tisti dan diplomiral. Izrazil je željo, da prav jaz podpišem njegovo diplomo. Dogodek se mi je zdel prijeten in nič nenavadnega ni nakazovalo na to, kaj bo sledilo. Manj prijetno je bilo spoznanje, da je isti študent le štirinajst dni pozneje obiskoval mojo taščo in sosede ter jih zasliševal o tem, kakšen človek sem in kakšen sosed naj bi bil.

Šele včeraj, 2. 12. 2025, sem v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani dokončno razumel ozadje tega dogodka. Izkaže se, da je bil njegov obisk povezan z začetkom intenzivnega spremljanja mojega poklicnega in osebnega življenja s strani služb državne varnosti. To spremljanje se ni končalo z osamosvojitvijo Republike Slovenije, temveč se je nadaljevalo še nekaj let po njej – o tem pa bom podrobneje pisal drugič.

Včeraj sem imel v Ljubljani nekaj prostega časa in sem se — po predhodni najavi — odločil obiskati Arhiv Republike Slovenije. Želel sem vpogledati v svoj spis nekdanje Uprave službe državne varnosti (USDV) in njenih predhodnic. S pomočjo izjemno prijaznih zaposlenih sem izvedel, da je bila v letu 1975 zame odprta osebna mapa z oznako 14340. Iz originalne evidence, dostopne na spletni strani Arhiva (2871_401_579_1.pdf), je razvidno, da je moj dosje obsegal 139 strani, ki pa so bile v času družbeno-političnih sprememb uničene.

Kljub uničenju glavnega dosjeja so uslužbenci Arhiva med drugim gradivom našli nekaj zanimivih posrednih sledi, kjer se moje ime pojavlja izven osnovne mape. Tako je bil v arhivu najden zapis, povezan s pripravo geselskega članka za nastajajočo Enciklopedijo Slovenije. V njem je navedeno, da kot “idejni nasprotnik tedanje ureditve” ne morem biti uvrščen v enciklopedijo.

To pomeni, da o tem, kdo sme biti vpisan med vidnejše osebnosti slovenske družbe, niso odločali uredniki na podlagi strokovnih meril, temveč politične tajne službe. To je eden najjasnejših pokazateljev, kako globoko je aparat nadzora segal v kulturne, izobraževalne in znanstvene ustanove. Navodilo, da se moje ime ne sme pojaviti v enciklopediji, ni le administrativna opomba. Je dokaz mehanizma, ki je segal v kulturne institucije, medije in izobraževalne ustanove ter spreminjal ali celo brisal podobo nekaterih posameznikov v javnosti.

Obdobje, na katerega se nanaša ta dokument, je bilo čas, ko je bilo življenje v Sloveniji in širše v Jugoslaviji prežeto z večplastnim nadzorom državnih institucij, zlasti služb državne varnosti. Sistem je navzven poudarjal socialistično enotnost in družbeno harmonijo, v resnici pa je temeljil na stalnem spremljanju posameznikov, ki so bili — velikokrat povsem arbitrarno — označeni kot politično neprimerni, preveč samostojni, kritični ali enostavno “nepredvidljivi”.

Objava tega dokumenta na moji spletni strani misliprofesorja.si in v mojih spominih ni namenjena obtoževanju, temveč razumevanju. Gre za osebno pričevanje o tem, kaj je pomenilo živeti v obdobju, v katerem posameznik ni poznal razlogov, zaradi katerih je bil spremljan ali omejevan. To je del zgodovine, ki jo želim ohraniti tudi zato, da bodo prihodnje generacije lažje razumele duh časa in njegov vpliv na življenja posameznikov.

Ko se danes oziramo nazaj, postajajo takšni dokumenti dragoceni zato, ker omogočajo rekonstrukcijo zgodovine, ki bi bila zaradi uničenja mnogih dosjejev sicer izgubljena. Razkrivajo, kako subtilni, a hkrati odločilni, so bili posegi v življenje številnih ljudi — posegi, ki so vplivali na njihovo javno prisotnost, strokovno vidnost, založniško dostopnost in osebni razvoj.

Z objavo tega dokumenta želim poudariti dva vidika: prvič, zgodovinsko okolje, ki je takšne prakse omogočalo, in drugič, osebno izkušnjo človeka, ki je bil obravnavan skozi prizmo nadzora namesto strokovne vrednosti ali ustvarjalnosti. Ta drobec ni le birokratski papir, temveč ogledalo časa, ki ga lahko razumemo le z odprtimi arhivi, z osebnimi pričevanji in s pogumom, da o tem spregovorimo.

Očetovo premišljevanje

Oče ni nikoli govoril o dogodkih na zaročni dan. Verjetno je razmišljal o obljubi poroke, upanju, da bo zaročenka ozdravela brez posledic obstrelitve, o prihodnosti, ki si jo je slikal v večerih ob pričakovanju vesti o zdravstvenem stanju obstreljene zaročenke. Ne vem, ali ji je ob zaroki nataknil prstan na njeno roko. Dan, ko bi se iz “jaz” in “ti” spremenila v “midva«, je bil odložen.

Misel na to, ali bo zaročenka pripadala njemu, mu ni dala miru. Verjetno je slišal  govorice v vasi, da so jo videli s sosedom, da so se njune poti križale pogosteje, kot bi si sam želel. Poskušal si je dopovedati, da so to le prazne vaške besede, zavistne govorice, ki nimajo teže. A v njem je rasel nemir.

Kaj storiti? Pustiti, da pozabi na obred zaroke in da se pretvarja, da zaroke ni bilo in da obljuba poroke ni bila dana? Ali pa jo vprašati naravnost, če še vedno stoji za besedami, ki mu jih je šepetala, ko sta se prvič sprehodila do potoka? Srce ga je bolelo že ob misli, da bi odgovor lahko bil drugačen od tistega, ki si ga je želel slišati.

Zavedal se je, da zaročitev ni le prstan, ni le dogodek – je vez med dvema srcema, ki ju ne more držati skupaj ne cerkev, ne papir, če se eno izmed njiju že nagiba drugam. V sebi je vedel, da mora izvedeti resnico, preden je zavezal svoje življenje obljubi, ki mogoče ni več živa. Prepričan je bil, da ne bo ravnal, kakor od njega pričakujejo drugi. Odločen je bil, da bo ravnal tako, kot mu veleva srce.

Po pogovoru z zaročenko ni več imel nobenih dvomov, nobenih vprašanj – bila je le ena misel: ob njej moram ostati. Prstan, ki sem ga skril v predal, ni bil več simbol dvoma, temveč obljuba, ki jo moram izpolniti, ko bo spet lahko stopila na prag svoje hiše.

V mislih je videl njen bled obraz, stisnjene ustnice in oči, ki so kljub bolečini iskale življenje. Čutil je, da zdaj ne gre več za praznovanje, običaje ali družinske dogovore. Gre za človečnost, za zvestobo, ki se pokaže prav v trenutkih, ko je najtežje.

V sebi je sprejel odločitev: ko ozdravi, jo bo vzel za ženo. Ne zato, ker tako veleva dogovor, temveč zato, ker je vedel, da jo ljubi, da življenje po takšni preizkušnji ne sme ostati prazno. Zavedel se je, da bodo rane ostale, brazgotine tudi, vendar bosta stopila v zakon z resnico in zavedanjem, da sta preživela nekaj, kar bi lahko oba izgubila.

O preteklosti ni več razmišljal … zanimala ga je le še bodočnost.

Poročila sta se leta 1919 in leta 1921 je mati rodila sina prvenca. Do leta 1943 je rodila še štiri sinove ter dve hčerki. Jaz sem bil rojen leta 1940, kot predzadnji otrok, in nato leta 1943 še mlajša sestra Marija, kot zadnja od otrok, edina, ki sva danes še živa.

1. Štipendija, ki je bila tedaj skoraj nedosegljiva

V začetku sedemdesetih let je bilo v Sloveniji skoraj nemogoče pridobiti štipendijo za študij v tujini, še posebej za študente iz drugih jugoslovanskih republik, ki so študirali pri nas. Kot študent ob delu sem redno kandidiral na razpisih, vendar sem bil vedno zavrnjen.

Ker sem kot mlad pravnik pisal strokovne članke za zagrebški zavarovalniški časopis Osiguranje, je urednik stopil v stik z direktorjem Inštituta za zavarovalništvo pri Pravni fakuteti Univerze v Hmburgu (Versicherungsrecht, LL.M.- Fakultät für Rechtswissenschaft) in ga povprašal o možnostih štipendiranja. Njegovo osebno posredovanje pa mi je odprlo pot do štipendije Deutscher Akademischer Austauschdienst (Deutscher Akademischer Austauschdienst (DAAD), (Nemška služba za akademsko izmenjavo).

Popolnoma nepričakovano sem prejel enoletno nemško štipendijo za pripravo doktorske disertacije s področja zavarovalništva — področja, ki ni bilo politično občutljivo. To je bilo moje edino življenjsko obdobje, ko sem samo študiral, brez rednega dela. Kakšna redkost in sreča je to bila, lahko razumejo le tisti, ki so takrat študirali ob delu.

2. Naključno povabilo, ki je postalo del zgodovine slovenščine

Oktobra 1972 sem v Hamburgu prvič stopil na Filozofsko fakulteto, kjer so poučevali srbohrvaščino. Profesorica iz Srbije me je povabila, da študentom predstavim razlike med slovenščino, hrvaščino in srbščino. Predavanja se je udeležilo tudi vodstvo slavističnega oddelka, ki me je po koncu presenetilo s predlogom, naj v študijski program uvedem predmet Slovenski jezik — prvič v zgodovini te fakultete.

Sprva sem predlaganje odklanjal, dokler niso mimogrede omenili mesečnega honorarja 800 nemških mark. Ob moji štipendiji 400 mark so se stvari hipoma postavile drugače — in postal sem predavatelj slovenščine.

3. Domača “jezikovna delavnica” in žena kot soavtorica

Ker učbenikov za slovenščino na univerzitetni ravni ni bilo, sva jih z ženo ustvarjala dobesedno doma: fotokopije, lastni zapiski, priredbe in prevodi iz srbskih učbenikov. Včasih sva za priprave porabila več ur, kot sem jih sam pozneje za predavanje študentom.

4. Predavanja, ki so mi odprla oči

Študenti, večinoma slavisti, so bili radovedni, iskreni in dejavni. Spomnim se študentke, ki me je med prvim predavanjem prekinila: »Moja babica tako ne govori!« Kasneje sem izvedel, da je bila Slovakinja. Zanimala jih je tudi misel, da se knjižna slovenščina nikjer ne govori povsem tako, kot je predpisana. Menim, da sem to takrat prebral pri Toporišiću, a danes ne morem več z gotovostjo trditi.

5. Zadnje plačilo, pismo in začetek neprijetnega poglavja

Ker sem moral jeseni 1973 zaradi izteka štipendije zapustiti Hamburg, je bilo moje zadnje plačilo nakazano na hranilno knjižico, ki je ostala pri prijateljski družini. Gospa mi je ob Božiču poslala pismo z voščilnico in sporočilom, da je na knjižici približno 1200 mark.

Pismo pa je kasneje postalo srčika nesporazuma, ki me je zaznamoval za več let — čeprav mi na Maistrovi 2 v Mariboru nikoli niso priznali, da je pismo prebrala tajna služba.

6. SDV, “angeli varuhi” in ritual zaslišanj

Približno mesec dni po prejemu pisma sem bil poklican na SDV (Službo državne varnosti), naslednico UDBE. Najprej so me spraševali, ali imam denar v tujini, kar je bilo takrat kaznivo dejanje. Na prvem razgovoru se nisem spomnil na hranilno knjižico, zato sem zatrjeval, da v tujini nimam nobenega denarja. Ker so za knjižico vedeli, sem verjetno ustvaril vtis, da nekaj prikrivam.

Na drugem razgovoru sem pojasnil okoliščine in razlago so sprejeli. Od takrat vprašanje denarja ni bilo več v ospredju — zanimalo jih je predvsem, o čem predavam, in opozorili so me, da naj bi se med predavanji skliceval tudi na Biblijo kot pomembno civilizacijsko knjigo.

Ker so me študenti v tistem času predlagali za direktorja Višje pravne šole (kar se je nato zgodilo leta 1974), je bilo predmet zaslišanj tudi vprašanje, zakaj nisem član Zveze komunistov, saj je bilo članstvo skoraj pogoj za tak položaj.

7. Pozna potrditev: ko dvomom sledi dokument

Večkrat sem pripovedoval, da sem na Univerzi v Hamburgu uvedel slovenščino in jo tam tudi predaval. Nekateri, ki so poznali moje šibkejše obvladovanje slovenščine, so to jemali kot šalo — kar se mi je zgodilo tudi nedavno, ko sem ob 50. obletnici Univerze v Mariboru delil spomine v manjši skupini univerzitetnikov.

Obrnil sem se na Univerzitetni arhiv v Hamburgu s prošnjo za izpis predavateljev iz let 1972–1973 in že tretji dan prejel fotokopijo obsežnega seznama. V njem sem uradno naveden kot nosilec predmeta Slovenski jezik za napredne študente, 3 študijske ure, po dogovoru (07.915 Slowenisch für Fortgeschrittene, 3 St. n. V.).

Dokument neizpodbitno potrjuje nekaj, kar sem pol stoletja nosil v spominu — a ne v rokah.

8. Osebno zadoščenje po dolgih letih

Zame ta dokument pomeni globoko osebno zadoščenje. Moj prispevek je bil skromen, a vseeno droben, pomemben delček v mozaiku širjenja in prepoznavanja slovenskega jezika na eni najuglednejših nemških univerz.

Danes, z veliko časovne distance, to vidim kot čast. Kot dokaz mladostne vztrajnosti. In kot lep spomin, o katerem nikoli nisem upal govoriti na glas — zdaj pa ga lahko prvič povem brez zadrege in z iskrenim ponosom.