9. avgust 2021

V življenju nas stalno spremlja razpršena zaskrbljenost zaradi vsakodnevnih težav. Če se želimo rešiti strahu oziroma zaskrbljenosti, je nujno razumsko ugotoviti, ali obstoja rešitev za konkretni problem. Če je rešitev mogoča, je treba energijo vložiti v udejanjanje rešitve in ne v zaskrbljenost. Če rešitev ni mogoča, je treba sprejeti to dejstvo brez preplaha. Nesmiselno je, da nas skrbi nekaj, na kar ne moremo vplivati. Pri reševanju težav v življenju je bistveno za naše dobro počutje, da smo iskreni do sebe in motivirani pri iskanju rešitve, četudi nam pri tem spodleti. Motivacija mora biti usmerjena v človeško dobroto in v izogibanje škoditi drugemu.

#življenje, #težave, #skrbi, #reševanje

8. september 2021

Naša družba, tako kot človeštvo v celoti, je zaradi pandemije v hudi zagati. Ne vemo, kako to reševati, pa tudi ni enotnosti stališča, ali je cepljenje najučinkovitejši ukrep. Problem je v tem, da smo navajeni ali naučeni gledati na širši družbeni problem s stališča individualnega umovanja. Sociološke razsežnosti nas kot posameznike ne zanimajo veliko. Spreminjanje perspektive gledanja na širši družbeni problem ni samo notranji proces posameznika. Zamenjava lastnega ozkega pogleda na širši družbeni problem je mogoča le s sodelovanjem z drugimi ljudmi z občutkom odgovornosti do drugih. Navajeni smo govoriti o svetu z osredotočenjem na sebe. (Dalajlama) Reševanje družbene krize kot je pandemija, je mogoče le ob sočasnem spreminjanju nas samih ob upoštevanju stališč širše družbe. Sodelovanje med posameznikom in družbo mora temeljiti na vzajemnem zaupanju. Družbeni spori v zvezi s cepljenjem so posledica našega nezavedanja o skupnem bistvu vseh ljudi v družbi, ki odseva v prepričanju, da drugi želijo biti zdravi in srečni enako kot mi.

#družba, #pandemija, #zdravje, #sreča

5. september 2021

Vsakdanje težave je najlažje reševati s spremembo fokusa našega gledanja na problem oziroma videnja konkretne težave iz druge perspektive. V življenju je treba preprosto mnoge stvari zrelativizirati, kar je najlaže z menjavo gledišča. Ob srečanju z določenim življenjskim problemom se možnosti našega pogleda na rešitev zožijo, ker smo prepričani, da nihče drug nima enakih težav. Če pa na svoje težave pogledamo s širšega vidika, ugotovimo, da nismo edini s takšnimi oziroma podobnimi problemi. Nekateri problemi so še hujši. To spoznanje nam pomaga, da dobimo občutek, da je naša težava manjša in obvladljiva.

Ta metoda menjave gledišča nam ne pomaga le rešiti težave, temveč je tudi uporabna pri življenjskem uspehu, da se ne bi osebno precenili oziroma poveličevali, kar tudi ni v skladu z realnostjo.

Imeti sposobnost spreminjanja gledišča pa je nujna, kadar imamo določene predsodke ali ocene o drugih osebah. Če smo zaradi določenih slabih izkušenj v srečanju z drugimi ali če smo zvedeli o drugem, da je slab človek, moramo biti sposobni spremeniti naše mnenje o njem, kajti tudi ta »slab človek« ima zagotovo vrsto dobrih lastnosti, ki nam niso znane ali pa jih nočemo spoznati. Proces spreminjanja pogledov na razna dejstva in pojave iz druge perspektive ni nikoli intuitiven, temveč ga je treba s svojim razumom in umom usvojiti kot osebno karakterno lastnost zaradi dobrih odnosov z drugimi, in zaradi nas samih, da lažje in bolj realno gledamo na življenje.

#težave, #reševanje

2. september 2021

Čeprav se podjetniška elita počuti privilegirana, vendar pa v resnici pleše tako, kot ji narekujejo mediji. Danes se v slovenski družbi spletajo izgubljeni privilegiji in ohranjanje ritualov, ki imajo teoretično enako vrednost v vseh strukturah, vendar imajo posamezniki do takšnega sveta vrednot ambivalenten odnos. Obstojijo predsodki, tako pozitivni kot negativni, ki v bistvu opredeljujejo odnose med posameznimi strukturami ljudi. Za današnjo podjetniško strukturo je značilna meščanska radovednost, beg iz realnosti in zadovoljevanje potreb po opravljanju in obsojanju.

V ljudeh je prisotna sovražnost do tradicije. Mlade navdušuje bodočnost, čeprav ne vedo niti tega, kdo so bili njihovi pradedje. Za našo deželo, za katero je bil desetletja značilen režim sivih generalnih sekretarjev, so se spet razvile sanje o bleščečih elitnih srečanjih. Za današnjo elito so značilni do leska zloščeni čevlji.

Vljuden in elitni podjetnik bo ob prihodu v podjetje vratarja pozdravil enako ljubeznivo kot direktorja, če ne še bolj ljubeznivo (»noblesse oblige«). Malokateremu podjetniku uspe najti pravo razmerje med življenjem v službi in doma v družini. Ljudje pogosto vegetirajo na nivoju možganskega debla. Podjetniki ne gredo v gozdove in ne razmišljajo o sebi. Pogosto si podjetniki ne želijo sprememb niti bogatenja notranjega življenja. Živijo površno, globine notranjega življenja jih ne zanimajo.

Podjetnik mora imeti ogromno energije in moči, da se vsaj delno odtrga od takšnega vsakodnevnega ritma, da se poglobi vase in začne razmišljati nekonvencionalno. Pri drugih ljudeh mora podjetnik najti vedno nekaj pozitivnega, če jih želi vključevati v svoje vizije in normative. Podjetniki morajo delovati na tem, da je življenje lepše, ne pa slabše. Tudi podjetnik se mora starati spodobno, z neko dostojanstveno noto in spoštovanjem do samega sebe. Ne sme se pretvarjati niti »blefirati«, še manj pa škodovati drugemu.

Sprejeti mora samega sebe takšnega, kot je.

Podjetništvo kot sistem ni naklonjeno znanju starejših in energiji, ki je nakopičena v glavah. Zunanja lepota je edina bistvena prednost. Podjetništvo bo uspešno takrat, kadar bodo tudi v podjetju spoznali koristnost pozitivnega odnosa do tistih, ki več vedo in več znajo, četudi zaradi starosti toliko ne zmorejo. Mnogi imajo tako imenovano »štacunsko bolezen«. Veliki in dobri podjetniki si ne naročajo petposteljne sobe, ker se zavedajo, da jim ni dovoljeno imeti pet žensk. Podjetniki vedno iščejo predvidljivo skrivnost v neskrivnostnem sistemu.

Mnogi podjetniki se obnašajo kot fantje iz revnih predmestij, ki jim je uspelo pridobiti službo natakarja na kraljevskem dvoru.

V podjetnikovem obnašanju je vsebovana tudi njegova čast (analogija na finski pregovor, da v človekovih besedah leži njegova čast). V podjetništvu se pogosto funkcija časa generira s stroški.

Pri iskanju zaposlitev je pomemben celotni profil iskalcev zaposlitve, ne pa toliko same ocene v času študija. Tako morajo tisti, ki se odločajo za bančništvo in zavarovalništvo, tvegati in sprejemati odločitve. Naravoslovci potrebujejo dobre ocene. Mladi managerji se morajo izkazati s prepričljivostjo. ne pa z nadpovprečnim znanjem teorije. Za mednarodno trgovino potrebujejo kandidati veliko izkušenj iz tujine in znanja tujih jezikov. Ocene v spričevalu morajo biti »v razumnih okvirjih«. Za podjetnika je bistveno, da je kot študent hitro končal študij. Ocene ne smejo biti preslabe in tudi ne previsoke. V času študija morajo študentje izoblikovati svojo osebnost.

Prihaja tako imenovana revolucija uma in obdobje, v katerem bo postalo izobraževanje bistvena sestavina redne delovne obveznosti, na kar pa zagotovo nismo pripravljeni.

#podjetnik, #podjetništvo

29. avgust 2021

V starosti ugotavljamo, kako so nas prepričali, da smo svobodna bitja in da je svoboda največja vrednota, ki je dana človeku. Ob družbenih spremembah, teh pa ni bilo malo, se je vedno govorilo, kako bomo v novem družbenem sistemu še svobodnejši. Težko je razumeti, da smo lahko še bolj svobodni, če smo že »svobodni«.

Danes dvomimo, da smo bili sploh kdaj svobodni, saj smo živeli po zahtevah ali željah tistih “od zunaj” in onih “od zgoraj”, in to z nam neznano presežnostjo. Preprosto, težiščna točka življenja je bila vedno zunaj nas namesto v nas samih. Naša beseda je bila vedno za besedami drugih. Smo pač samo opeka v družbeni stavbi, kateri spretni zidar ne dovoli razsežnosti lastne Svobode.

#človek, #svoboda

29. avgust 2021

Pravniki pogosto preveč zaupamo v pravo, ki bi naj v sodobni družbi predstavljalo pravičnost. Še vedno smo ujeti v preteklosti znanem in nevarnem pojavu avtomatske pravičnosti – pravičnost je zakon. V zmoti smo, če poklicno zmagoslavje pripisujemo zakonski pravičnosti, pri tem pa pozabljamo, da zmagoslavje, po naravi stvari, pritiče le nadzakonski splošno človeški pravičnosti in ljubezni.

#pravo, #pravičnost

21. avgust 2021

Znani rimski vladar Cezar je svoj vpliv močno razširil s številnimi vojaškimi zmagami in je na glavi zelo rad nosil lovorov venec. Zgodovinarji so zapisali, da lovorovega venca ni nosil zaradi časti, temveč da bi prekril svojo plešo, ki ga je motila, zlasti pri osvajanju žensk.

Na to se spomnim vedno, kadar vidim danes ljudi iz javnega življenja, kako se kitijo z raznimi osebnimi nazivi, funkcijami, položaji v družbi in z drugim, in se sprašujem, kaj s tem želijo prikriti ali kaj bi s tem hoteli sporočiti drugim.

»Nihil nove sub sole« (nič ni novega pod soncem), je bilo zapisano pred več kot 2000 let v najbolj znani in brani, vendar za mnoge tudi nerazumljivi knjigi – Bibliji.

#ljudje, #položaj v družbi

17. avgust 2021

Študentom sem, po spremembah družbenega sistema, govoril, kako je moja, danes starejša generacija, srečna, saj je po vsej verjetnosti malo generacij, ki so doživele toliko sprememb v družbi, da ne govorimo posebej o razvoju tehnologije v najširšem pomenu besede, saj je razvoj na tem področju nenehni proces sprememb. Le nekaj se ni spremenilo: človeška skeptičnost do novih idej. Ideje so tiste, ki spreminjajo svet.

V socializmu so bile ideje pod nadzorom in zato je družba v svojem razvoju bila omejena. Edini način, da so ideje našle svojo pot udejanjanja, je bil, da se jih je posredovalo vodilnim strukturam, tako da so te strukture bile prepričane, da so ideje njihove.

Danes ni omejitev idej, vendar je za njihovo uresničitev, enako kot v socializmu, treba najti način, kako jih prenesti vodilnim, ki jih lahko uresničijo. Danes moramo bolj potrpežljivo, spretno in ponižno nagovarjati nečimrnost oblastnikov, da bi si slednji ustvarili prepričanje, da je ideja njihova in jo kot tako uresničili.

Eden od študentov je poudaril, da je danes pri posredovanju idej drugim zaradi uresničitve stopnja naše ponižnosti v sorazmerju z povečano stopnjo nečimrnosti tistih, ki v družbi imajo besedo.

#študenti, #družba, #ideje, #nečimrnost

15. avgust 2021

Življenje politikov je kratko, tako kot komarjevo, vendar pa takrat ko živijo, so lahko hudo nadležni. Pravniki smo blizu politike, ko je ta najbolj nadležna. S politiko se spogledujemo, ker smo življenjsko tudi odvisni od nje. Zato nam mnogi očitajo, da pravo ni nič drugega kot malo bolj impregnirana oblika političnega hlapčevstva.

(Zapis sem našel med mojimi beležkami, vendar ne vem, ali sem ga od nekoga prepisal ali pa je to moja misel, ki je nisem (upal) imel kje objaviti.)

#politik, #pravnik

15. avgust 2021

O dobrih straneh starosti razpravljamo bistveno manj kot o slabostih in neprijetnih spremljevalkah tega neznanega in najmanj raziskanega obdobja življenja.

Znano je, da v starosti naše duševne in telesne sposobnosti neizogibno upadajo. Postajamo počasni in šibki. Ne vemo, ali se naj proti starosti borimo ali pa se z njo sprijaznimo.

Znanstveniki trdijo, da so tri stvari v življenju ljudi lahko življenjsko prijetne za posameznika in sočasno tragično povezane s trpljenjem in z nezadovoljstvom.

To so vprašanja, kako vzgajati otroke, kako opravljati oblast nad drugimi in kako živeti v starosti. Zanimivo je, da so to največje neznanke v življenju, vendar pa so vsi prepričani, da znajo vsi vse potrebno za opravljanje vloge staršev, politikov in ostarelih. Življenje v teh vlogah je lahko čudovito ali pa tragično.

V starosti praviloma na čudovito lepo in težavno vlogo staršev pozabljamo, k sreči nas (večinoma) vloga politika ni nikoli zanimala, v starosti, ki jo s hvaležnostjo sprejmemo, pa iščemo njene lepe strani, ki se sramežljivo skrivajo pred nami.

V starosti se končno zavedamo hvaležnosti, na katero v ihti življenja pozabljamo. Hvaležnost, da živimo, da smo, da imamo to, kar imamo, hvaležnost za srečo, katere smo bili deležni, in za radostne trenutke, ki nam jih je podarilo življenje. Dragocene izkušnje, dobre navade in življenjski vzorci nam pomagajo tako kot avtopilot, da vozimo v starosti varno in mirno po izruvani cesti. To je naše sidro v času neurij, ki so v starosti pogostejša, ker smo v življenju sami nedopustno onesnažili klimo življenja.

Zavestno uživamo v odkrivanju lepot narave, na katero nismo doslej bili pozorni. To je ta znana četrta dimenzija, ki nas vodi k občutku spokojnosti.

Najskromnejša hrepenenja postanejo resnično dragocena šele v starosti, ker ne vemo, kako pogosto nam bo to še podarjeno. Čutimo čarovnijo trenutka, ki nam je bila dolgo časa neznana. Male življenjske radosti, kot so spomini, pogovori, srečanja … doživljamo intenzivneje. Morda še želimo tekmovati, vendar ne razmišljamo o medaljah.

V starosti spreminjamo lestvico vrednotenja, pri čemer na vrh vrednot postavljamo izvrstnost in ekspertnost. Veliko smo se učili, vendar sedaj vemo, kaj želimo in kaj zmoremo. Zavedamo se, da so naše zmožnosti vedno omejene z besedo »še«.

Ni se nam težko opravičiti, če nam to naša vest narekuje. Vemo tudi, da se naše perspektive v končnici le združujejo v eno točko, o kateri nam ni ničesar znano ali pa bomo prijetno presenečeni.

Seneka je zapisal, da je starost polna veselja, če jo le znaš uporabljati.

Čutim, da bi sodobni starejši ljudje radi okolju glasno povedali: »Dovolite nam, da starost uporabimo za veselje, ne za … (žal, tukaj je nastopila starostna senilnost).

Želim vsem, zlasti pa starejšim, lep današnji praznik Marijinega vnebovzetja.

#starost