Ko je Aleksander Veliki s svojo vojsko prečkal žgočo, izsušeno pokrajino, so vojaki omagovali od žeje. Sonce je neusmiljeno pritiskalo na utrujena telesa, zemlja je pokala od suše, voda pa je postala dragocenejša od vsega drugega. Po dolgem iskanju so nekateri vojaki našli le skromno količino vode in jo v čeladi prinesli svojemu poveljniku kot dragocen dar. Aleksander je čelado sprejel, a vode ni spil. Ko je pogledal izmučene obraze svojih mož, je spoznal, da tisto, kar bi bilo dovolj zanj, ne bi moglo zadoščati vsem. Če bi pil sam, bi s tem priznal, da zanj veljajo drugačna merila kakor za druge. Zato je vodo izlil na tla. S tem dejanjem ni zavrnil daru, temveč je izrazil zavest, da si ne sme prisvojiti tistega, česar ne more deliti z vsemi.

Ta dogodek je več kot le zgodovinska anekdota. Je prispodoba pravičnosti, odgovornosti in moralne mere, ki bi morala spremljati vsako oblast, vsako odločanje in tudi vsako uporabo prava. Prav zato se zgodba o Aleksandrovi čeladi z vso težo postavlja tudi pred pravnike. Tudi v sodobni družbi namreč pravo in pravice niso vedno enako dostopni vsem. Kar je za družbeno elito pogosto samoumevno, hitro dosegljivo in obilno odmerjeno, ostaja za ranljive, marginalne in drugačne pogosto oddaljeno, okrnjeno ali povsem nedosegljivo.

Tu se odpre vprašanje, ki se mu pravniška vest ne more izogniti: ali z enako vnemo, občutljivostjo in odgovornostjo obravnavamo vse ljudi? Ali pravo res deluje kot skupni prostor pravičnosti ali pa se v praksi prepogosto nagiba k tistim, ki že imajo moč, vpliv in glas? Resnična vrednost prava se ne pokaže tedaj, ko varuje močne, temveč tedaj, ko zmore videti in zaščititi šibke. Njegova naloga ni le urejanje družbenih razmerij, temveč nenehno prizadevanje, da bi bilo dostojanstvo vsakega človeka enako priznano in enako zavarovano.

Zato se zgodba o Aleksandru danes boleče in zgovorno zrcali tudi v usodi oškodovancev izbrisanih pravnih oseb. Ti ljudje že četrt stoletja čakajo in se borijo za pravno varstvo, za priznanje svoje prizadetosti in za pravičnost, ki bi morala biti samoumevna. Njihovo dolgo čakanje ni le pravni problem, temveč tudi moralni opomin. Kaže nam, da pravo ni vedno dovolj hitro, dovolj občutljivo in dovolj pogumno tam, kjer bi to najbolj moralo biti. In prav v tem se razkriva njegova največja preizkušnja: ali zna prisluhniti tudi tistim, ki so predolgo ostali preslišani.

Če je Aleksander razumel, da ne sme zase vzeti vode, ki je ne more deliti z drugimi, bi moralo tudi pravo razumeti, da ne sme postati privilegij redkih. Dokler nekateri na pravno varstvo čakajo desetletja, medtem ko drugi do njega dostopajo hitro in brez ovir, ostaja vprašanje pravičnosti odprto. Oškodovanci izbrisanih pravnih oseb nas zato ne opominjajo le na dolgotrajnost pravnih postopkov, temveč na temeljno dolžnost prava, da nikogar ne pusti pred vrati pravičnosti.