9. februar 2023

V času mojega poklicnega dela s študenti je v razpravah o aktualnih družbenih in pravnih vprašanjih v zvezi s pravniškim poklicom prihajalo do zanimivih vprašanj, ali lahko za pravnika rečemo, da je kot posameznik napreden, tako kot to običajno rečemo na primer za kmeta, ki svojo kmetijo vodi na sodoben, kvalitetnejši in uspešnejši način v skladu s sodobnim razvojem na področju kmetijstva.
Ta moj zapis nastal v začetku 90-ih let v zvezi s takratno razpravo v družbi, ali so socialistične strukture še napredne, čeprav so se zavzemale za obstoj socialističnega sistema s »človeškim obrazom».
Po vsej verjetnosti je nekdo od študentov postavil vprašanje, ali so naprednejši tisti, ki se zavzemajo za odpravo socializma, ali pa tisti ki se zavzemajo za kvalitetnejši socializem. Vprašanje je bilo zelo aktualno v obdobju razprav v letih 1985 – 1988 o odpravi Zakona o združenem delu (ZZD), ki je veljal kot delavska ustava in je bil temelj delavskega samoupravljanja. Ob teh razpravah so se zagovorniki ene in druge variante šteli kot napredni. (Medklic: osebno sem bil na strani tistih za odpravo ZZD in sem sodeloval kot član slovenskega dela jugoslovanske komisije za pripravo Zakona o podjetjih (ZP), ki je bil sprejet 31.12. 1988 in je začel veljati takoj drugi dan (1. 1. 1989). Za mnoge je to početje bilo nekaj revolucionarnega, vendar pa ne vem, ali bi bilo mogoče trditi, da je delo na pripravi ZP bilo pravno strokovno napredno.)
Dvomim, ali je za pravnika mogoče reči, da je lahko napreden v svojem poklicu. Slišal sem za naprednega kmeta, politika, naprednega podjetnika in druge, vendar pa nisem slišal za naprednega pravnika.
Po slovarjih pomeni biti napreden: »hoditi v korak s časom, iti v korak s časom, iti vštric s časom oziroma stopati v korak s časom … in podobno«.
Po vsej verjetnosti to ne velja za pravnika, saj pravnik mora iti v korak z zakonom in drugimi pravnimi predpisi, ki pa največkrat zaostajajo za časom, pa tudi sprejemajo jih ljudje, ki pogosto nimajo dolgoročnih vizij in tudi niso vedno dobronamerni. Neusklajenost zakonskih in drugih predpisov s časom se dokazuje zlasti v naši praksi z izrazito poudarjenim stampedom usklajevanja predpisov s potrebami in zahtevami časa skozi različne spremembe in dopolnitve in to še vedno z zamudo. Pravnik je pri svojem poklicnem delu vedno v času, ko je nastajal predpis, in ga sam ne sme prilagajati aktualnim potrebam časa.
Pravnik se mora »držati« zakona in ga ne sme niti kritizirati ali zavrniti njegove veljave. Res je, da ima pravnik – sodnik možnost povprašati ustavno sodišče, ali je nekaj v skladu z ustavo ozirom na s spremenjene okoliščine vendar to v naši praksi ni prisotno.
Prepričan pa sem, da se bodo v bodočnosti našli tudi napredni pravniki, ki bodo imeli vizijo bodočega prava kot družbenega pojava, ki bo temeljil na humanih osnovah do ljudi in na načelu pravičnosti ter umske razsodnosti pametnih ljudi. Pravniki naj ne bi bili služabniki volje oblasti, dvignjene na raven zakona, temveč služabniki »umetnosti dobrega in pravičnega« (Ius est ars boni et aegui).
Osebno menim, da je tudi danes, ko je pravo še daleč od umetnosti dobrega in pravičnega, napredni pravnik tisti, ki prepoznava vsebinsko nepravične pravne predpise oziroma postopanja državnih organov ter si prizadeva za njihovo odpravo oziroma za odpravo njihovih škodljivih posledic.
Ko bo enkrat v bodočnosti večina pravnikov naprednih, bo verjetno tudi za pravo in pravnike predvidena Nobelova nagrada …

pravo#