“Glas vpijočega v puščavi” je svetopisemski izraz. Izvira iz Izaijeve knjige (Iz 40,3), pozneje pa ga prevzamejo vsi štirje evangeliji, kjer se nanaša na Janeza Krstnika, ki pripravlja pot Jezusu: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze.«

Ta misel se mi je utrnila ob razmišljanju o sodobnem pokončnem pravniku in njegovem poslanstvu v družbi.

V izvirnem pomenu pomeni glas, ki kliče k spremembi, vendar ga večina ne sliši ali pa ga noče slišati. Danes se ta izraz uporablja za človeka, ki opozarja na pomembne probleme, a ostaja osamljen ali prezrt. Starodavna biblična podoba tako ni več le verski simbol, temveč simbol človeka, ki vztraja pri resnici, čeprav ga mnogi ne poslušajo.

V času politične polarizacije, hitrih sodb in prevlade strankarskih interesov se poraja vprašanje: Ali je sodobni pravnik postal glas vpijočega v puščavi? Ali njegova beseda še sooblikuje pravno kulturo ali pa se izgublja v hrupu dnevne politike?

Pravi pravnik s svojim poslanstvom opozarja na kršitve prava in pravičnosti tudi takrat, ko je to neprijetno ali nepopularno. Njegova naloga je, da njegov strokovni glas tudi v času politične razdeljenosti ne utone v ideoloških spopadih, četudi zaradi tega ostane osamljen.

V izvirnem svetopisemskem pomenu glas vpijočega v puščavi ni glas poraza, temveč glas upanja in priprave na spremembo. Tudi pravnik postane glas vpijočega v puščavi takrat, ko vztraja pri vladavini prava, čeprav nosilci politične moči zaradi kratkoročnih interesov niso pripravljeni slišati glasu prava.

Dokler bo obstajal vsaj en pravnik, ki bo pravo postavljal pred oblast, resnico pred korist in vest pred politično lojalnost, glas vpijočega v puščavi ne bo utihnil.

Morda je prav danes bolj kot kdaj koli prej čas, da pravniki ne sprašujejo, kaj je koristno za oblast ali politične stranke, temveč kaj je pravično in skladno s pravom. Odgovor na to vprašanje ne določa le ugleda pravniškega poklica, ampak tudi prihodnost pravne države.