Rimljani so uporabljali lepo besedo recordare, ki ne pomeni le »spomniti se«, ampak tudi »vzeti si k srcu«. V tej besedi je skrita globoka življenjska resnica: človek stori največ dobrega takrat, ko daje iz srca.

Tudi danes pomagamo drug drugemu, vendar se je vredno vprašati, iz kakšnega nagiba to delamo. Ali pomagamo zato, ker nas vodi ljubezen, ali zato, ker nekaj pričakujemo v zameno — priznanje, dober vtis ali celo korist? Dobro delo brez srca lahko ostane samo zunanje dejanje, dobrota iz srca pa vedno pusti sled tudi v človeku, ki daje.

Spomnim se prizora iz filma, kjer je bogat podjetnik namenil veliko pomoč ubogim, potem pa vprašal svojega računovodjo, koliko bo pri tem pridobil pri davku. Navzven je storil nekaj dobrega, vendar je ostalo odprto vprašanje: ali je bilo to dejanje res dar srca?

Naš čas je poln naglice, tekmovalnosti in hladnih odnosov. Prav zato je toliko bolj dragoceno, da drugega ne le opazimo, ampak si ga vzamemo k srcu. Morda svet danes ne potrebuje samo več pomoči, ampak predvsem več srčne dobrote.

Človek postane najbolj podoben svojemu najglobljemu poslanstvu takrat, ko pomaga drugemu  brez računice.