16. julij 2023

Današnji mediji, zlasti pa družbena omrežja, nam vsiljujejo kulturo nenehnega primerjanja, neskončnih možnosti in nenasitnosti, ki v nas vzbuja zavist in občutek, da je naše življenje v primerjavi z drugimi manj vredno, zatohlo, brez možnosti da bi dosegli to, kar so drugi. V času dopustov je to še posebej prisotno, saj nam družbena omrežja posredujejo čudovita doživetja drugih, srečnih dopustnikov, iz najlepših delov sveta, okrašena z najlepšimi počitniškimi fotografijami.
Kljub težavam v naši družbi se naši oblastniki v medijih pojavljajo primarno kot srečni zmagovalci, ki poudarjajo svoje zmagoslavje, ne pa ideje kako bi naj osrečili nas.
Danes lahko spremljamo druge in drugi spremljajo nas in eni drugim »zavidamo« lepe dogodivščine in uspehe, pri čemer pozabljamo, kako nam zavist znižuje našo lastno samozavest, ki se sprevrže v občutek pomanjkanja. Drugi veliko vedo o tem, kdo smo, ne vedo pa, kako se počutimo. Ob tem pa nas množični mediji nenehno zasipajo še z grozljivimi novicami o bankrotih, kazenskih dejanjih, naravnih nesrečah, vojnah, podražitvah življenjskih potrebščin, terorističnih napadih in drugem, kar nas dodatno spravlja v obup.
Iz teh omenjenih osebnih stisk se poskušamo pretečemu pomanjkanju izogniti z željo po imeti in doseči več ali pa s pobegom v osebno in družbeno izolacijo z občutkom sramu, ker menimo, da smo nezadostni ter zato manjvredni medčloveških odnosov. Izoliramo se in opustimo željo po izboljšanju, ker se zdi, da tako ali tako nikoli ne moremo biti dovolj dobri.
To je huda napaka. Iluzija je, da nas kopičenje uspehov in dobrin dela srečne oziroma da nas ščiti pred pomanjkanjem. Še manj pa nas osrečuje beg v osamo, ki ima uničevalno moč in daje občutek samopomilovanja in manjvrednosti.
Beg od zunanjega sveta v svoj notranji svet z neskončo možnostjo bogatenja ni egoizem. Glede na to, da imamo možnost razumskega nadzora nad svojimi občutki, je treba izstopiti iz ujetosti primerjanja z drugimi ter občutkov »zavisti« in strahu, s katerimi nas terorizirajo mediji in oblast, in se »egoistično« posvetiti sebi.

Jolanda Mihaela Pinterič
Večina, ki se ukvarja z drugimi živi manj kvalitetno, zatohlo življenje in to samo zato, ker se podaja iz ene skrajnosti v drugo preko zunanjih impulzov… Spreobrnite se in verujte Evangeliju

Andreja Klemenčič
Bravooo 👏 ne bi moglo biti bolje napisano. V zdajsnjih časih je vrlina, da si lahko zavedno privoscis “svoje” zivljenje brez obcutka, da nisi dovolj dober 🤗

Dunja Bezjak
Sjajno Sime! To je danasnji svet, ne vsi, poglejmo le nekatere nase vodilne, morali bi biti vzor in moralna vertikala. Pa kje smo?

Igor Sifrer
Super napisano…duh casa sedaj..

Brane Terglav
Življenje, ki ga nam vsiljujejo drugi.

Marjana Pavliha
V meni zavist do danes ni našla prostora in ga tudi ne bo.
Lep nedeljski večer želim profesor 🌹

Lara Mehle
Bravo za izuzetno zanimljivu i svima nama blisku temu. Sa zadovoljstvom pročitala i dugo razmisljala o dubini i istinitosti napisanog.
Malo kasno dolazimo do nekih saznanja , ali ” bolje kasno nego nikad”…

Božidar Mithans
Zanimiv prispevek, ki pa me ne pomirja. Nasprotno, navdaja me z dvomom ali je beg od zunanjega sveta in posvečanju samemu sebi, zaradi zavidanja drugim, res prava rešitev. Zavist je namreč primarno čustvo. Imamo ga vsi in je evolucijsko pogojeno. Torej verjetno potrebno čustvo. Ima pa to čustvo dve plati. Pozitivno in negativno. Negativno izražanje zavisti, ki je tudi smrtni greh, ni zaželeno in ga moramo obvladati. Cerkev uči, da jo lahko premagamo s hvaležnostjo. Osebno pa menim, da je potrebno to čustvo usmeriti v njene pozitivne vidike. Naprimer v motivacijo za doseganje lastne rasti, za spremembo obstoječega stanja ali za družbeno angažiranje. In ne v beg v osamo.

Pavao Hajdinjak
Ne poznam zavisti in tudi ne primerjam se z drugimi…nisem ljubosumen na uspehe drugih, temveč se veselim napredka…a umik v svoj svet in delati tisto, kar te veseli mi je zelo domače…in ne zanima me veliko kar si drugi mislijo o tem…

etika#