23. februar 2023

V starosti se srečujemo s težavami: biti sam in biti osamljen, kar sta različni stanji. Da starejši pogosto živimo sami, okolje hitro opazi, da pa smo osamljeni, pa ni navzven tako opazno in tudi okolje je manj pozorno na osamljenost starejših kot na življenje starejših brez fizične prisotnosti drugih. Tisti, ki v starosti nimajo otrok ali partnerja, se kolju pogosto »smilijo«, ker živijo sami, kar pa ni nujno, da je to slabo. Mnogi imamo radi, da smo sami, ker lahko v miru razmišljamo in predelujemo stvari ter si organiziramo življenje, ki je lahko koristno in primerno našim zmožnostim.
Osamljenost človeka, kot pomanjkanje bližine s sočlovekom, je bistveno bolj problematična, zlasti če je sočasno povezana sfizično samoto. Osamljeni pa smo lahko tudi takrat, ko smo sicer v fizični bližini drugega, vendar pa smo od njega čustveno odtujeni.
Danes se vse več ljudi, tudi če se ne štejejo med starejše, počuti izolirane in socialno odrezane.
V naši družbi, kjer se podpira individualizem in samoodločanje, je naravnost neprimerno izpovedovati hrepenenje po povezanosti.
Ker smo ljudje po naravi družabna bitja, je jasno, da nismo ustvarjeni za samoto, še manj pa za osamljenost. Osamljenost je eden od pogostih vzrokov smrti v sodobnem zahodnem svetu. Medicinska znanost se zaveda, da osamljenost spodbujabolezni, npr. raka in depresijo ter predstavlja tveganje za srčne napade in možgansko kap. Raziskave kažejo, da osamljenost dolgoročno pomembno vpliva na duševno in telesno zdravje.
Na to, da živimo sami, ne moremo vedno vplivati, ker je to praviloma odvisno tudi od drugih in od materialnih okoliščin, v katerih živimo.
Za našo osamljenost pa smo pogosto odgovorni sami. Če se pravočasno potrudimo, nam ni treba biti osamljen na stara leta. Zdravilo proti osamljenosti je odprtost in želja za nova poznanstva ter aktivno delovanje, da se približamo drugim ljudem, zlasti z navezovanjem socialnih stikov. Mnogi priporočajo, kot učinkovito zdravilo za osamljenost, prostovoljstvo, ki je hkrati tudi koristno za druge. Prostovoljna pomoč drugim je čudovito sredstvo za utrjevanje samozavesti o naši koristnosti in sočasno osrečuje nas same in druge. Danes, ko je vse podrejeno denarju, so prostovoljci, ki svoje znanje in veščine uporabijo za nekaj dobrega, zlata vredni, da ne govorimo posebej o tem, da pri svojem delu spoznajo ljudi, izkusijo njihovo hvaležnost in toplino medsebojnega sožitja. Pri tem so možnosti raznolike in segajo od neposredne pomoči starejšim, in drugim pomoči potrebnim, ali pa poučevanja mladih v najširšem pomenu besede.
Aktivna prisotnost starejših na družbenem omrežju je blagodejna za mnoge osamljene ljudi. Iz osebnih izkušenj vsi, ki smo aktivni na tem omrežju, dobro vemo, kako nam sodobna tehnologija pomaga spoznavati nove ljudi in stopiti z njimi v stik ter se med seboj pogovarjati o različnih vsebinah, pri čemer bogatimo svoje znanje in se počutimo sprejete od drugih. Res je, da na družbenih omrežjih prevladujejo stilizirane samopodobe, s katerimi se dejansko poistoveti zelo malo ljudi, pa vendar razumski pristop k omrežju pomaga pri razbijanju vse bolj prisotne osamljenosti. Zaradi osamljenosti ljudje še težje navežejo čustvene stike, kar v posledici pomeni krepitev nezadovoljstva in izolacije.
Zanimivo je, da se v zadnjem času bistveno hitreje spreminja starostna struktura na družbenem omrežju v korist starejših, ki se vključujejo v ta omrežja predvsem zaradi potrebe po stiku z ljudmi.
Osebno sem se pred desetimi leti slučajno znašel na družbenem omrežju in sem spoznal tisoče ljudi ter v dialogu z njimi spoznal številna razmišljanja, ki mi približujejo realnosti življenja, katerih ne bi nikoli zvedel iz knjig in medijev.
Kot sem zapisal v mojem motu na Facebooku, mi razgovori s prijatelji na družbenem omrežju nadomeščajo pretekle razgovore s študenti, za kar sem hvaležen vsem sodelujočim in jih lepo pozdravljam.
Menim, da ne bi bilo odveč v okviru skrbi za starejše posvetiti več pozornosti fenomenu družbenih omrežij na področju prizadevanja zmanjševanja osamljenosti starejše generacije …

Darja Jarc
Dobro napisano! Sem sama a niti slučajno osamljena! Za sprehode pa imam psa!Lep dan vsem, ki berete!

Marko Uvera
Včeraj pa sem nekje slišal to:
-biti star je hudo
-biti star in sam je huje
-biti star, sam in bolan je še huje
-biti star, sam, bolan in brez denarja je pa najhuje.
Ko sem o vsemu malo razmislil, sem se kar strinjal.

Lojzka Furlan
Odlično ste zapisali, hvala Vam.

Joži Jagodic
Čudovit zapis. To je realnost.

Danica Bubnič
Zelo enostaven in lep zapis realnosti našega vsakdanjika. Z njo se, prej ali slej, srečamo vsi, ki dosežemo potrebno starost. Ja strinjam se z opismenjevanjem starostnikov s tem omrežjem, s katerim je možno vzdrževati stike, ki so nujni za vsakogar.

Mariza Prinčič
Lep zapis. Upam na to, da je veliko samih, a ne osamljenih.
Druženje z ljudmi pa kljub modernim časom, ne bo šlo nikoli iz mode.

Albina Štimac
Živjet sam, ne znači biti usamljen, i obrnuto..
Možeš s nekim živjeti i istovremeno biti usamljen, ako ne postoji “ono nešto “. A društvene mreže? Možda, na trenutak….

Danica Cmrečnjak
Zelo lepo napisano. Tudi sama bi to zapisala, če bi znala tako iskreno to povedati.
Pravijo, da je bolje biti sam kot v slabi družbi. Tega sem se “držala”. _al je rezultat tega, da sem sama in osamljena v letih, ko bi najbolj potrebovala družbo prijatelja ali prijateljice, s katerimi bi lahko iskreno govorila. Žal imam občutek v majhnem kraju, kamor sem se preselila iz MB, da so oni(e) izbrali nenehno, ne jaz njih. Usoda, Dragi Šime?

Nika Jan
Prelep zapis, ki me je vzpodbudil k nadaljnjemu razmišljanju.
Strinjam se, da je pomembna razlika med samoto (samostjo, ki je zunanje stanje) in osamljenostjo (čustveno praznino, ki je notranje stanje). Človek je lahko fizično sam, ne da bi bil osamljen. V svoji samosti se lahko kar dobro počuti in je čisto zadovoljen. Lahko pa te obkroža množica ljudi, s katerimi vzdržuješ vsakodnevne stike, a si kljub temu v svoji duši zelo osamljen. Osamljenost je torej notranji občutek, je znotraj in ne zunaj nas, zato ga ne moreš ozdraviti samo tako, da se podaš v svet, med ljudi. V množici se ljudje pogosto čutijo še bolj osamljene. Korenine sodobne osamljenosti, ne samo pri starejših temveč žal vse pogosteje tudi pri mladih ljudeh, so pogosto duhovne narave. Osamljenost, ki danes tare toliko ljudi, izvira iz duhovne praznine, iz bivanjske negotovosti in pomanjkanja temeljnega občutka varnosti.
Kaj pomeni, če rečemo, da niti prijateljstvo, niti partnerska ljubezen, niti zakon, niti skupnost ne morejo zatreti notranjega občutja praznine? To, da si more (in mora) človek najprej »pomagati sam«. Seveda je naravna želja vsakega človeka, da bi v samosti našel koga, ki bi ga objel in ob njem našel trenutke pomirjenosti ter izkušnjo, da je razumljen in sprejet. A to so neredko tudi iluzije, močnejše od resničnosti. Stvarno življenje je nekaj polovičnega, kompromis med ideali in uresničenjem.
Namesto da bi človek neumorno begal iz samosti, jo lahko tudi spremeni v kreativno samoto. Samota daje potreben čas in tišino za globje razumevanje sebe, drugih in sveta okrog nas. Prehod iz osamljenosti v rodovitno samoto je začetek duhovnega življenja, ker je prehod iz nemirnega občutka k spokojnemu miru, iz strahopetnega oprijemanja v sproščeno zaupanje. Samota se ne meri z razdaljo, ki ločuje človeka od njegovih prijateljev. Sreča je lahko tudi v samosti, ki je sovražnik blišču in hrupu; rodi se predvsem, ko uživaš tudi sam s seboj, ali potem iz naklonjenosti in pogovora z nekaterimi izbranimi ljudmi.
Ko so znano psihologinjo, pisateljico uspešnic, spraševali, katero vprašanje ji najpogosteje postavljajo bralci njenih priljubljenih knjig, je dejala, da jo ljudje najpogosteje sprašujejo: “Kaj je narobe z mano? Zakaj sem tako osamljen(a)?”
Nek novinar jo je zatem vprašal, kaj svetuje ljudem, ki jih muči taka težava. Tudi na to vprašanje je bil odgovor dokaj preprost: “Vključi se kam! Naredi kaj dobrega za druge ljudi!”
Ljudje, ki potrebujejo našo pomoč, so vsepovsod okrog nas. Kamorkoli boš pogledal, jih boš ugledal. Le kdor se nauči dajati namesto jemati, izpuščati namesto stiskati, lahko živi svobodno, srečno in brez strahu. Sreča ni odvisna prvenstveno od zunanjih okoliščin. Objektivno vedno obstaja nekaj, česar nimamo, ali pa mislimo, da bi lahko imeli več (imaš srečo, pa hočeš raj, imaš raj, pa hočeš nebesa … ).
Strinjam se, da socialna omrežja ponujajo številne možnosti navezovanja stikov in spoznavanja novih ljudi. Vendar ponujajo tudi številne pasti, v katere se lahko razočarano ujamejo ljudje z nerealnimi pričakovanji, ki postanejo odvisni od mnenj anonimne množice, hrepeneče preštevajo število »všečkov« … , da ne govorimo o tem, kako jih lahko prizadevajo posamezniki, ki v virtualnem svetu sproščajo lastne frustracije … in še … in še.
Torej tudi tukaj, kot v realnem življenju nasploh, ostaja osnovni pogoj za notranje zadovoljstvo človekova intelektualna in čustvena zrelost, osebna stabilnost in občutek za realnost. … Samo človek, ki zna biti srečen sam s seboj, je lahko srečen tudi z ljudmi, ki ga obkrožajo (osamljenost pa je čustvena praznina in en velik nič v srcu).

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko tako zelo resnično in življenjsko ste napisali, prav dotaknilo se me je, takšno je življenje. Tudi mladi bodo nekoč stari morda osamljeni. Hvala dr. Ivanjko.

starost#