25. junij 2022

Moj znanec se ne pogovarja rad o vsakodnevnih plehkih medijskih novicah, ki jih opredeljuje kot čenče. Ne da bi ga vprašal, o čem bi se rad pogovarjal, je kot brzostrelka začel naštevati vprašanja, o katerih se nihče noče pogovarjati.

Po njegovem mnenju je večina problemov v naši družbi kulturološke narave in so posledica 70-letnega prejšnjega sistema, ki nam je pustil strah pred bodočnostjo in navado, da sprejemamo vsebinske družbene spremembe s figo v žepu in le na pol, brez korajže da spremenimo sebe in odnose med nami. Nimamo ekonomske svobode tako kot v drugih razvitejših družbah. V primerjavi z drugimi državami smo po indeksu omenjenih ekonomskih svobod med zadnjimi. Oblasti nam, kot sipe, puščajo svoje črnilo, da bi prikrile hude napake v preteklosti. Bodočnost je na obzorju, vendar ne bo enaka za vse. Elite bodo po njegovem spet na boljšem. Geniji se rodijo v odročnih krajih daleč od metropole, vendar jih nihče ne bo opazil zaradi kratkovidnosti tistih, ki odločajo o bodočnosti. Ljudem je bilo povedano, da niso pametni in da morajo biti poslušni in zaupati vodilnim, ki so prepričani, da so umni že zaradi zasedbe visokih funkcij v družbi po strankarski pripadnosti. Namesto da mi upravljamo z družbenimi tokovi, oni upravljajo z nami. Obrobne skupine v družbi imajo veliko prepoznavnost in iz zakulisja usmerjajo družbo v sfere njihovih parcialnih interesov. Ker ni skupinske odličnosti v družbi, ni mogoče pričakovati odličnosti od posameznika, glede na to, da je lažje biti povprečen kot odličen. V skupinski odličnosti je težko biti poprečen. Življenje nudi stotine različnih načinov, vendar se zdi, da večinoma želimo le mirno živeti, brez napora, in predvsem uživati življenje. Omejitev za učenje, ki so bile v preteklosti glavna ovira za učlovečenja človeka, ni več, vendar pa ni notranjih želja po učenju.

Ob spremembah oblasti se zdi, kot da živimo v revolucijah, čeprav je znano, da se v revolucijah ne razmišlja, kako se bo gradilo v bodočnosti, temveč kako se lahko ruši obstoječe v sedanjosti. Ve se, da so revolucionarji vsi zaljubljeni v revolucijo in pozabljajo, da po njej prihaja obvezno čas odljubljanja in žrtvovanja lastnih otrok revolucije, da ne govorimo posebej o težavah malega človeka, ki mora ob tem živeti.

Ko pa je moj znanec začel govoriti o aktualnih vprašanjih vojne v Evropi, o galopirajoči inflaciji, odhodu mladih v druge države, o težkem življenju starejših, podražitvah energentov in o drugem, sem mu predlagal, da je čas za podaljšano večdnevno pavzo …

#družba, #bodočnost