9. januar 2023

Odkar pomnim, sem se navduševal nad branjem vsega, kar mi je bilo dosegljivo v majhni vasici v Hrvaškem Zagorju (Stipernica v bližini Pregrade), v kateri je bilo malo ljudi, ki so pred 80 leti znali brati. Moj že pokojni sošolec, sin učiteljice, mi je priskrbel iz nekega skritega skladišča, brez dovoljenja matere, knjige, za katere sem pozneje ugotovil, da jih ne bi smel brati. Ko je njegova mati le odkrila, da mi sošolec skrivaj posoja knjige, in naju oba fizično natepla, kar je bila takrat najbolj običajna vzgojna metoda, sem spoznal, da so bile politično »nevarne« in neprimerne za našo starost, čeprav so mi bile tiste neprimerne še posebej zanimive. Sicer pa sem užival v branju številnih avtorjev: Avgust Šenoa, Ante Kovačić, Ksaver Šandor Gjalski, Josip Kozarac, Vjenceslav Novak, Janko Leskovar (iz sosednje vasi), Silvije Strahimir Kranjčević, Eugen Kumičić … Posebej mi je ostal v spominu Tihomir Toth, ki je napisal poučno knjigo za mladino z naslovom »Karakter«. Druga literarna dela niso bila dostopna, zlasti ne na vasi.
Odraščal sem in bil odločen, da bom nekoč imel možnost brati in uživati v branju. A kot pogosto v življenju, je moralo biti vse drugače. Prebral sem veliko pravne literature, ki mi je sicer pomagala pri opravljanju poklicnih opravil, vendar mi ni bila v pomoč pri iskanju pomembnih odgovorov na tista preprosta življenjska vprašanja, ki se pojavljajo v celotnem življenju, vendar jih zavestno odrivamo, češ bom o tem razmišljal kasneje … Nasprotno, pravo je vedno še bolj zapletalo iskanje odgovorov na vprašanje o položaju posameznika v družbi in njegovem odnosu do družbene skupnosti.
V nadaljnjem izobraževanju, zlasti v času izrednega študija, nisem imel možnosti branja leposlovja, saj ni bilo časa, glede na to, da ob 8-urnem delovniku in branju za študij potrebnega strokovnega gradiva ni bilo časa še za prebiranje literature, čeprav sem vedno poskušal v dostopni strokovni literaturi iskati odgovore na vprašanja, kaj daje življenju smisel.
Četudi skromen opus literature se mi je zdel kot ultimativni dokaz obstoja človeške misli in s tem smisla človeškega življenja. Literatura me je navdihnila, da sem spoznal, da je vse bistvo življenja v človeških odnosih ter v stiku z življenjem in smrtjo.
Družbena izolacija in osamitev se mi je zdela nesmiselna.
Življenje in smrt sta si običajno bliže skupaj, kot se zavedamo. V obdobju svojega poklicnega delovanja na področju zavarovalništva sem redno prihajal v tesne stike s človeškimi nesrečami in smrtjo, zlasti v prometu. Osebno sem se soočal tudi s smrtjo kot onkološki in srčni bolnik. Odločil sem se zavestno živeti do zadnjega, kaj zapisati in objaviti, ter doživeti rojstvo vnukov. Zdi se mi, da pričakovanje smrti ne bi smelo predstavljati posebnih težav, če se človek mirno in dostojanstveno pripravi na soočanje z lastno dokončnostjo.
Ob zavesti o nujnosti neizogibne smrti se je treba od časa do časa zavedati, da je vsak dan življenja dragocen in da ga je treba preživeti zavestno in premišljeno ter slediti svojemu pravemu ozaveščenem jazu, kaj v življenju sploh šteje, in uživati v času s svojimi najdražjimi ter se s hvaležnostjo spominjati na svojo prehojeno življenjsko pot.

Lojzka Furlan
Hvala za cudovit zapis

Anđelka Ivanjko
HVALA stric, poruka prelijepa i mocna…

Jožica Šmerc Kovačič
Branje za razmišljanje

Joži Jagodic
Vedno čuječi,zadovoljni sami s seboj.

Antonija Štrlekar
Zapis mi je pisan na kozo, knjige niso bile na razpolago, brali smo vse, kar smo dobili, primerne in neprimerne, zelim vam vse lepo.

Mojca Hrovat
Hvala za posredovanje, vredno razmisleka !

Jasna Mihurko
Spoštovani profesor, vašo zgodbo bi lahko primerjala s čudovito Andersenovo pravljico, ki povzema bistvo: “Nič ne škodi, če se rodiš v račniku, važno je le to, da si ležal v labodjem jajcu.”

Mojca Petek
Imava nekaj skupnega. Knjige

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Ivanjko. Tako kot vedno lepo in poučno napisano. Nema smrti bez suđena časa (Njegoš).

Štefan Blaži
Iz vaših zapisov se vedno kaj naučimo. Hvala!

Goran Delajković
Nabor avtorjev katere navajate je nekaj kaj imamo skupnega. Čudovit zapis.

Katarina Trojnar Krivic
Vem, zakaj sem vas tako rada poslusala na predavanjih in vas ucbenik prebirala ponoci. “Statusno pravo” znatizeljnost in resnicoljubnost so prekrasne vrline.

Lidija Košutnik
Spoštovani gospod profesor. Bistva življenja se pričnemo zavedati ob hudih življenjskih preizkušnjah, in vedno bolj znamo ceniti vse in vsakega, kar ste izjemno ubesedil.Hvala, da delite z nami vaša razmišljanja.

Albina Štimac
Drago mi je da ste spomenuli Stepenicu, gdje je i moja domaja..
Da, čitala sam kroz školovanje, najviše u gimnaziji i fakultetu.. kasnije se moramo posvebiti struci, ali budući da sam…nastavak slijedi..

Albina Štimac
Buduci da sam oduvijek pisala pjesme, uspjela sam i to u toj fazi . Između ostalog napisala sam pjesmu “Iščekivanje”..stalno nešto čekamo (novo jutro, novi dan, zaposlenje pa novi stan, sve brzo prođe, a ona koju nikada ne čekamo, sama iznenada dođe..
Moja mama, Ankica, znala je reći: kaj bi o smrti razmišljali, ona bu došla, kad bu došla..treba uživati u svakom trenutku, i za njega biti zahvalan.

življenje#