21. januar 2022

Včerajšnja TV oddaja Tarča (20. 1. 2022) me je kot pravnika razočarala. Če bi imel priložnost organizirati razpravo s študenti prava, kot sem to delal v preteklosti, bi slišal veliko razočaranja mladih nadobudnih bodočih pravnikov.

Zagotovo bi slišal o zmanjšanju navdušenja za pravniški poklic, ki jim ga profesorji poskušamo spodbujati.

Na moje vprašanje ali so ugotovili, kakšen namen je imela ta oddaja, bi mi zagotovo odgovorili:

1) To je bila oddaja, ki je pokazala, da se o strokovnih pravnih vprašanjih ne da razpravljati javno z nestrokovnjaki, ki pa imajo a priori vnaprej ustvarjeno negativno mnenje o pravu in sodstvu;

2) Sodnik prof. dr. Dežman je poskušal kot strokovnjak opozoriti ne nesmiselnost tovrstne razprave o pravnomočno končanih sodnih postopkih, vendar ga voditeljica ni pustila, da bi do konca povedal svojo misel;

3) Voditeljica je vsiljivo vztrajala na svojem že vnaprej oblikovanem stališču, da nekdo mora biti kriv in kaznovan in ker se to ni zgodilo, je treba medijsko nekoga od udeležencev obsoditi in ga kaznovati ter razglasiti za odgovornega, četudi je sodišče ugotovilo, da obdolženec pravno ni kriv;

4) Njeno prepričanje, da bi moral nekdo biti kriv, ker obdolženemu ni bila dokazana krivda, temelji na ideji, da so mediji poklicani, da popravljajo sodbe sodišč, če slednje ne sledijo že vnaprej pričakovanemu rezultatu sojenja, kar je znano kot MEDIJSKO rezultatsko sojenje, ki je še vedno prisotno pri nas kot ostanek miselnosti naše ne tako davne preteklosti (gre za vnaprejšnjo obsodbo, za katero se v nadaljnjem postopku iščejo le dokazila).

5) Oddaja je ponižala pravo in pravosodne institucije in dala javnosti nevarno sporočilo: »Kaj vam je potrebno sodstvo, pravniki, postopki, obtožnice, revizije in drugo, mi, novinarji, smo tisti, ki vam lahko zagotovimo in povemo, kdo je kriv in kdo mora v zapor.«

6) O pravu in sojenju zna vsak veliko povedati, podobno kot o nogometni tekmi; če ni pričakovane zmage, je vedno nekdo odgovoren oziroma je kriv za izgubljeno tekmo. Praviloma je krivec nogometni sodnik, četudi je najbolj pošteno sodil. Če ni prepričan v svojo odločitev, mu danes pomaga video sodnik VAR, in tega, kar sodnik odloči po pregledu posnetka na VAR-u, nihče več ne problematizira. VAR-u kot tehničnemu sredstvu se verjame brez pomislekov, četudi sodnikova odločitev ni pravilna. Na področju prava imamo VAR v obliki preskusa sodnih odločitev »po zakonu pametnejših sodnikov«, vendar smo ta VAR na področju sodstva izničili zaradi naše vnaprejšnje prepričanosti, da smo sami sposobnejši odločiti, kaj je prava resnica kot VAR, čeprav smo se v demokratični družbi vnaprej dogovorili (s sprejetjem ustave in zakona), da bomo sprejeli odločitev po ponovnem pregledu VAR-a kot nesporno. To je v demokratični družbi nujno, ker bi sicer sodbe izrekala ulica (v znanih, ne tako davnih dachauskih procesih v Ljubljani je sodnik, sklicujoč se na maso pred sodiščem, ki je zahtevala smrtno kazen za obdolžence, povedal: »Ne sodim vam jaz temveč narod”).

Tudi Sokrata je v stari Grčiji obsodilo ljudstvo, vendar mu je to isto ljudstvo po treh mesecih postavilo spomenik, ker je ugotovilo, da demokratična javnost lahko tudi greši v svojih odločitvah.

7) Razumljivo je, da javnost lahko izreka kritike tudi sodstvu, vendar ne s popravljanjem pravnomočnih odločb sodnikov, ki so po demokratičnem postopku izvoljeni na to funkcijo. Kritika mora biti dostojanstvena in strokovna, ker sodba je vendarle izdelek strokovnjaka, ki se je leta in leta usposabljal za to opravilo. Sodnik in njegova sodba sta po naravi stvari vedno predmet kritike vsaj ene od sprtih strani, ker sodnik ne more ustreči obema strankama.

Ena do študentk bi se verjetno oglasila in povedala: »Če bom sodnica, se ne želim prerekati o mojem znanju in poštenosti sojenja po medijih z ljudmi, ki me že vnaprej obsojajo.«

Osebno sam ne bi imel česa dodati k stališčem študentov.

Ena do študentk bi se verjetno oglasila in povedala; »Če bom sodnica, ne želim se prerekati o mojem znanju in poštenosti sojenja po medijih z ljudmi, ki me že vnaprej obsojajo.«

Osebno sam ne bi imel kaj dodati stališčem študentov.

Zora Štok

Jaz sem včerajšnjo Tarčo doživela kot ugotovitev, da pri nas ni dovolj uveljavljen institut politične odgovornosti in posledično odstopa s funkcije, ko se pojavi sum nepravilnosti, kar je v tujini v veliko primerih uveljavljena praksa. Politiki odstopajo že pri najmanjšem sumu neprimernega, kaj šele kaznivega, početja. Ne čaka se na kazenski postopek, saj do njega veliko krat niti ne pride. In tu je bistvo. Razmejitev in predvsem upoštevanje in uresničevanje politične in objektivne odgovornosti glede na kazensko, ki naj jo seveda ugotavlja sodišče, bi nam prihranila marsikakšno takšno oddajo. Voditeljica je po mojem mnenju skušala nakazati prav to – dogajajo se oškodovanja na škodo vseh davkoplačevalcev, odgovarja pa nihče. Niti moralno, torej z odstopom. Govorim načelno, nikogar nimam v mislih, se pa najde veliko primerov.

Simon Savski

Jaz pa mislim, da je bila Tarča potrebna in koristna. Vsaj tistim, ki smo sposobni kritičnega mišljenja. Ne glede na način vodenja in komentarje si lahko strokovnjaki izluščimo pravna pravila na katera moramo biti v bodoče pozorni. Nepristranost je dobila širše razsežnosti, saj do sedaj vloga PS nikoli ni bila postavljena v tak kontekst. Mediji si pač utrjujejo vlogo dodatne veje oblasti. Če nam je prav ali ne. Je pa prof. Dežman res dal pravilne poudarke.

Mario Vetrih

Laiki smo res v dilemi, ko že iz komentarja na začetku oddaje izhaja, da če imaš (zelo) dobrega odvetnika, nisi (o)kriv(ljen). Torej sam sem prišel do (laičnega) zaključka RESNICA=DENAR. Vedno sem menil, da sodstvo ni namenjeno samemu sebi (kot bi skoraj lahko zaključil iz besed dr. Dežmana), temveč obrambi večine pred agresijo posameznikov. Tako pa ljudje dobivamo občutek, da če si (dovolj) velik “lopov”, ti nihče ne more nič O Kanglerju mislim, da si je sliko lahko ustvaril vsakdo sam, sploh če je bral prisluhe, ko so še bili objavljeni na spletu

Zvone Zinrajh

Se pa tokrat v marsičem res ne strinjam s sicer spoštovanim avtorjem osnovnega komentarja g.Ivanjkom. Problem v konkretnih zadevah so procesne napake, ki so bile morda povzročene naklepno. In to je edina enigma v vseh teh pravnih farsah, ki pa se je nihče ne loti. In posel akterji veselo opravljajo naprej.

Živka Vihtelič Vodlan

Moram povedati, da mene je pravo zelo razočaralo. Moj ideal za pravo je, da išče “pravo” pravico, ne pa da se zakoni napišejo tako komplicirano in postopkovno problematično, da se večino lopovov, ki imajo dovolj denarja za dobre odvetnike, spusti na prostost. Koliko odvetnikov ne izstavlja vedno računov?.. Se spomnite, ko je davčna pričela kontrolirati odvetnike? Hitro so se zaščitili. Pa ne bom dolgovezila… pri nas se lovijo kurji tatovi, velike lopove pa se spušča na prostost. Žalostno je, na kakšni funkciji je danes gospod Kangler, na kakšni funkciji je gospod Jankovič. Gospe Eriki pa hvala za pogum.

Dusan Gak

Gospod prof. Š. Ivanjko, to kar ste napisali bi veljalo, bilo razumno in korektno ter družbeno koristno, če bi se pristojni org. tj policija, tožilstvo in sodstvo zavzemalo že vsa leta od osamosvojitve, za zapisano.

Novinarka ni hotela biti pravnica ali sodnik. Po mojem videnju je hotela javno pokazati, da je v sistemu nekaj hudo narobe. Tu ste pravniki prvi v vrsti, ki bi morali dvigniti pravo iz tega blata, da ne ne napišem gnojnice.

#pravniški poklic, #Tarča, #etika, #morala, #pravo