Če – potem« … bom srečen …
11. april 2024
Verjetno nisem edini, ki v starejšem obdobju življenja ugotavljam, da je celotno moje življenje bilo v nekem nenehnem pričakovanju nečesa, kar me bo osrečilo, podobno kot se zdi potniku čakanje na vlak, ki vozi brez voznega reda … Večno čakanje …
To je znana življenjska miselnost, ki jo opredeljujemo kot življenje po načelu »če – potem«, prepoznava pa se v vsakodnevnem razmišljanju in pogovarjanju s samim seboj: »Če bom opravil izpit, dobil zaposlitev, se poročil, dobil visoko plačo, ozdravel, uspel v poklicu … itn., bom srečen!«
Čeprav se življenje zgodi danes, vendar resnično izpolnjeno življenje pričakujemo potem, če bo …, pri čemer pogosto niti ne vemo, kaj je tisto, kar pričakujemo …
Preprosto delali smo, in še vedno delamo napako, da srečo projiciramo v neko nedoločeno, oddaljeno prihodnost. Z neznosno lahkotnostjo se ujamemo v past odlašanja in upamo, da nas sreča čaka jutri, pojutrišnjem ali zagotovo po pojutrišnjem, vendar pogojeno, če se bo zgodilo nekaj pričakovanega. Čeprav živimo danes, se v osnovi nenehno le pripravljamo, da bomo kmalu živeli srečno, popolno, idealno življenje v prihodnosti, ki se nenehno odmika od nas v globoko starost. V starosti, ko se zavedamo bližine zadnje postaje, pa se tolažimo, da nas bo končni »če«, spremenjen v »ko«, osrečil za večno …
V našem življenju vztrajno strmimo v obzorje in pozabljamo živeti v sedanjosti in opaziti drobne radosti vsakdana. Bojimo se pognati korenine na mestu, kjer smo, da ne bi izgubili radosti pričakovanja na obzorju. Nenehno odlašanje je znak, da se v bistvu izogibamo življenjskim izzivom in se bojimo, da bomo razočarani.
Ob spoznanju, da smo v preteklosti delali napake, je v starosti čas, da sprejmemo zavestno odločitev živeti življenje ZDAJ, namesto da bi ga odložili na pozneje.
Res je, včasih se nam zdi, da je naša sreča odvisna od prihodnosti ali nečesa, kar se bo zgodilo v prihodnosti. Namesto da čakamo na »nekaj«, kar nas bo naredilo srečne, se lahko osredotočimo na to, da smo hvaležni za trenutno stanje in najdemo radost v malih stvareh življenja. Sreča ni odvisna od zunanjih okoliščin ampak od našega notranjega stanja uma in duha. Tako lahko vsak dan najdemo srečo in uživamo v trenutkih, namesto da čakamo na nekaj, kar se bo zgodilo v prihodnosti.
Nikoli ni prepozno, a tudi nikoli prezgodaj, da bi živeli polno življenje, ki si ga resnično želimo – vsak dan, in se odpremo globokemu, smiselnemu občutku življenja brez pričakovanja, da bi se naj to zgodilo jutri, pojutrišnjem … ali nekoč »ko« oziroma »če« …
Krasno zapisano…Dodal bi samo moj pogled, kjer me dnevno osrečuje, ko lahko pomagamo ljudem pomoči potrebnim v kakršni koli obliki in nas to plemeniti in greje srce. Gre za misel, da ne živimo, kot plenilci, zmaterializirani potrošniki, ki nasedamo tej neumni potrošniški mrzlici. Da nas te neumnosti ne zapeljejo. Ampak, da poiskušamo zavestno ustvarjati vsaki dan boljsi in lepsi svet, vsak na svoj način…, ne samo zase, ampak tudi za druge…
Hvala za ta zapis. Že nekaj časa misli zapisane v zadnjih dveh odstavkih predstavljajo moto mojega življenja.
Moja mama je vedno govorila; če bi ne bilo če, bi čebula bila, bula. Hvala bogu, v mojem življenju ni bilo “čejev”. Hvala mami.
Upravo ta načela me prate čitav život,tako da sam se odavno prozvao profesionalnim čekačem …Lijepi pozdrav!
Kako resnično in realno razmišljanje.Le večkrat bi morali o tem razmišljat in po potrebi sprejeti odločitev.
Hvala za te misli. Vecino njih sem odpravila že zdavnaj pred vstopom v upokojitev in pred mojo boleznijo. Ne, jaz ne živim v čakanju kdaj bo iz “če” nastal “ko” in če bo res tako… To, mislim, me je tudi rešilo, da sem to preizkušnjo preživela in na novo zaživela. Danes sem zato korak alibskok pred drugimi sošolci, ki so ostali daleč zadaj. Njih čaka ta premik sedaj. “Čeja” in še manj “koja” ni, kajti ni več življenjskega časa zanju….Vse je postalo “zdaj”. Razni ” kaj pa, če” nas potiskajo v stalen stres, kateremu razlog zagotavljamo sami. Možgani mislijo, da je to resnična sedanjost in se tako odzivajo…stresno. v bistvu pa nič od tega še ni nastopilo. Baje se žremo za 90% zadev, ki se se niso zgodile in so samo plod našega uma, ki smo mu servirali neobstoječ material za skrb… In o tem sem na komunikacijskih seminarjih predavala slušateljem in bodočim mediatorjem. Vesela sem vedno, ko ugotovim, da sem komu pomagala sprostiti stisko…
Hvala za vaša pisanja. Sledim vašim razmišljanjem; vsi gremo skozi enake faze. Samo naš odziv je različen. Zrel, če smo že ozreleli….
Ljudsko srce nikad zadovoljno nije. Sreća je ovisna o nama. Možda,ponekad prolazi mimo nas i da ju ne vidimo ili osjećamo. Bilo kako bilo, treba se radovati novom danu, biti sretni da nas zdravlje koliko toliko služi, a sve ostalo ovisi o nama samima.
Ludvik Toplak
Dragi Šime, bodi srečen, da si pričakoval, tudi čakal. Hrepenel si po sreči in delal, da bi jo dosegel. V prejšnjem stoletju je evropski človek srečo pričakoval v črednem nagonu po moči, časti in oblasti brez pravega smisla. To se je sprevrglo v napuh in velike ideologije moči, sovraštva ter dve svetovne vojne. Danes je evropski človek ujetnik ideologije užtka, potrošnje in grabežljivosti materialnih dobrin in trenutnih praznih užitkov. To vodi v tretje novo zlo. Pozabil pa je na presežno dimenzijo, smisel. Zato si sam žaga vejo na kateri sedi. Namesto konkurence in boja je potrebno sodelovanje in strpnost, ustvarjanje življenja in dobrin. Namesto egoizma dajati življenja in deliti dobrine.
Pričakoval si srečo, delal, dajal in delil. To je tvoja sreča in sreča tistih, ki s(m)o bili deležni deliti to srečo. Tako delaš tudi danes, ko deliš dobre misli, če….. kot je napisala Lučka, če bi ne bilo čejev , bi čebula bila bula.
življenje#
Komentiraj