Na včerajšnji televizijski oddaji so bile predstavljene informacije in okoliščine, ki jih je del javnosti že dalj časa vsaj deloma zaznaval, vendar obseg izpostavljenih nepravilnosti in indicev o koruptivnih ravnanjih kljub temu vzbuja resno zaskrbljenost. Posebej problematično je, da naj bi pri tovrstnih ravnanjih sodelovali ali jih omogočali tudi posamezniki iz organov oblasti, ki hkrati javno poudarjajo načelo ničelne tolerance do kršitev pravnih predpisov.

V pravni teoriji in praksi je poznana misel, pripisana biblijskemu Salomonu, da sta oblast in pravosodje “kot pajčevina, ki zadrži komarja, kamen pa gre skoznjo”. Navedeno ponazarja tveganje selektivne uporabe prava in neenake obravnave subjektov, kar je v neposrednem nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom ter z načelom pravne države. Pravniki opozarjamo, da pravo brez vsebinske pravičnosti in brez učinkovite odgovornosti nosilcev javnih funkcij lahko postane instrument pritiska na šibkejše, hkrati pa ne doseže tistih, ki imajo vpliv, sredstva ali dostop do odločanja.

V tem kontekstu se utemeljeno zastavlja vprašanje, kje so danes organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ter drugi nadzorni mehanizmi, razumljeni v najširšem pomenu (vključno z notranjimi nadzori, integritetnimi mehanizmi, nadzornimi organi in institucijami preprečevanja korupcije).

Težava praviloma ni v pomanjkanju pravnih norm – teh je v številnih segmentih celo preveč –, temveč v razkoraku med normativnim okvirom in njegovo dejansko izvršitvijo. Ta razkorak se kaže zlasti:

v pretiranem formalizmu, kjer pravilnost postopka prevlada nad ciljem zakonite in pravične odločitve;

v neenakosti položajev udeležencev, ko o izidu v praksi odločajo vpliv, finančna moč, dostop do informacij in čas, ne pa argumenti in pravo;

v pomanjkanju osebne in institucionalne odgovornosti nosilcev javnih funkcij (poslancev, sodnikov, državnih tožilcev) ter članov organov nadzora v družbah v državni lasti;

v tveganjih netransparentnih kadrovskih postopkov in neformalnih političnih dogovorov, ki lahko ustvarijo videz ali realnost neodvisnosti zgolj na papirju;

v pasivnosti dela strokovne javnosti, kadar so zaznane nepravilnosti, vendar ni pravočasnega in jasnega strokovnega odziva.

Bistvo pravne države ni v množici pravil, temveč v dosledni, nepristranski in učinkoviti uporabi prava ter v dejanski odgovornosti za kršitve. Institucije ne izgubijo legitimnosti zaradi posamezne napake, temveč zaradi vztrajnega izogibanja odgovornosti, odsotnosti samorefleksije in normalizacije nepravilnosti.

Če se danes sprašujemo, kje sta učinkoviti institucionalni nadzor in pravosodje, je odgovor odvisen od obstoja in delovanja posameznikov in organov, ki so pripravljeni ravnati neodvisno, strokovno in pogumno, tudi kadar je to neprijetno ali tvegano.

Ob tem se dodatno zastavlja vprašanje: če so raziskovalni novinarji uspeli zbrati in predstaviti informacije, ki utemeljujejo resne sume nepravilnosti, kaj vse bi lahko znotraj svojih zakonskih pristojnosti odkrili in procesno uveljavili organi pregona in pravosodja, če bi bila volja za odločno, dosledno in celovito ukrepanje dejansko prisotna.