13. junij 2023

V svojem poklicnem življenju sem se naučil predvsem ene stvari: samo znanje o pravu ni dovolj za »zdravljenje« spornih razmerij med ljudmi, čeprav je dovolj, da se izda sodba, s katero se reši sporno razmerje ali se določeno razmerje med ljudmi oblikuje kot pravno.
Verjetno je podobno tudi pri medicini, saj sama medicina tudi ne zadošča, da se ozdravi bolnega človeka. Da bi pravnik lahko odpravil družbeno «bolno razmerje« med ljudmi, je potrebno več znanja, kot piše v zakonu kot volji oblastnikov; v STRANKI pravnega razmerja je treba prepoznati človeka in njegovo osebnost.
Enako je pri medicini; razen zdravil za konkretno ugotovljeno diagnozo bolezni je potrebno poznati psihološke značilnosti človeka in verjetno tudi pogoje, v katerih živi.
Pravniki ne smemo v vsako človeško razmerje, ki odstopa od običajnega, posegati izključno s pravom, podobno kot zdravnik ne more vsake posebnosti pri človeku označiti za bolezen.
Za medicino ne vem, za pravo pa mi je znano, da v času študija pravniki ne dobimo teh dodatnih znanj, ki bi presegala tisto stopnjo usposobljenosti, ki se zahteva za rešitev pravnega spora z izdajo sodbe. S sodbo, ki ni personalizirana, če uporabim ta pojem iz medicine, se samo sporno razmerje v človeškem pomenu razumevanja še poglobi ali pa se povzročijo dodatni spori, enako kot pri zdravljenju bolnika, če se ga ne zdravi po konceptu personalizirane medicine, ki temelji na spoznanju, da se pacienti, kljub enaki diagnozi in enaki zdravstveni obravnavi, različno odzovejo na samo zdravljenje.
Pri obeh poklicih personalizacijo razumemo tudi kot korelacijo odnosa med zdravnikom in pacientom oziroma med pravnikom in stranko na bolj osebni ravni.
Medicina je prišla do tega spoznanja in se zdravljenje opravlja v skladu s personaliziranim konceptom zdravljenja, medtem ko pravniki tovrstno vprašanje rešujemo le z malo znano individualizacijo pri izrekanju kazni za kazniva dejanja, ob uporabi olajševalnih oziroma oteževalnih okoliščin, ki pa jih sodišča po diskrecijski oceni upoštevajo po lastni izbiri.
Kot olajševalne okoliščine se v praksi štejejo okoliščine ob kaznivem dejanju, prejšnje življenje obtoženca, obnašanje po dejanju, višina škode idr., kar sodišča navajajo v svojih obrazložitvah, prevzetih iz splošnih podatkov o obtožencu, oziroma kar pove obtoženec v svojih generalijah.
Sodišča se pri tem večinoma ne poglabljajo v podrobnejše ugotavljanje osebnih stanj obtoženca in je mogoče zaznati tudi rutinsko navajanje splošnih okoliščin, kot so nekaznovanost, skrb za družino, socialne razmere in podobno. Podrobnejših analiz o tem, kako olajševalne oziroma oteževalne okoliščine dejansko vplivajo na višino kazni, ni. Pri drugih pravnih razmerjih omenjene okoliščine ne igrajo pomembne vloge, čeprav bi to bilo nujno, če želimo v medčloveških pravnih razmerjih več pravičnosti, ki vedno upošteva tudi posebnosti pri posameznem človeku.

Barbara Bračič
Kot upokojena učiteljica na srednji šoli bi dodala: tudi v šoli je potrebna personalizacija dijakov. 34 jih je v razredu, 34 različnih! Vsak ima svoje sposobnosti, ki so še kako pomembne za njegovo uspešnost. Dobro jih je spoznati in upoštevati!

Rado Žic
Lipo objašnjeno!

Tomaž Štebe
Ozko razsojanje v okvirjih omejenih določb vodi do parafnih razsojanj in obrazložitev. Zanimivo, da je iz takega okvirjanja izšlo ECJ v nekaj primerih. Sicer pa je naše sodstvo še zelo daleč od česa takega. Ali GB oz. tudi USA sodstva.
Berem knjigo M. Avbelj “Nepravna država”o sramotnem in interesnem razsojanju v zrežirani aferi Patria, ki je uspešno realizirala nepoštene volitve DZ2008 – brez posledic za realizatorje v SLO, kaj šele za povrnitev oškodovanj prizadetih zaradi vplivanja na glasovanje oz. na volilni izid. V GB v takem primeru, do pravnomočnosti, predstavijo glasovanje. Primer v Nemčiji, v glasilu niso objavili prispevka konkurenta, pa je sodišče nemudoma razsodilo, da se volitve ponovijo.

pravo#