Človek kot nepotreben strošek
10. februar 2022
Razumljivo mi je, z vidika družbe, da ob določeni biološki starosti družba odvrže posameznika na svoje obrobje kot zastarelo stvar, ki ni več uporabna. To je dokaz, da ga je družba 40 ali več let obravnavala kot sredstvo za doseganje njenih ciljev. S starostjo postane njen nepotreben strošek.
Nerazumljivo pa mi je, da se posameznik v starosti s tem družbenim pristopom sprijazni in se v posledici te zavesti še sam potisne v samoizgnanstvo in si naprti razmišljanje o nesmiselnosti takšnega življenja. Izgublja samozavest in si razvija občutek neuporabnosti in nepotrebnosti.
Sprašujem se, zakaj družba in posamezniki ne sprejemamo priložnosti, ki nam jih ponuja starost, kot obdobje, v katerem se lahko uresničijo individualni in družbeni cilji z vizijo prihodnosti na podlagi socialnega kapitala, s katerim starejši razpolagamo. Namesto da bi starejše integrirali v družbo, jih želimo ločiti od celote, kar vpliva na oblikovanje negativne podobe starosti. Aktivna udeležba starejših v družbi na različnih področjih, zlasti pa njihova pozitivna življenjska naravnanost ter odprtost pri ohranjanju socialnih stikov, je temeljni pogoj za ohranjanje življenjskega zadovoljstva posameznika v starosti.
Tudi družbeno omrežje je eno od primernih sredstev, da se starejši vrnemo v aktivno družbeno okolje, kljub posmehu nekaterih … (sic!).
Ps
To razmišljanje ni povezano z govoricami o pripravljanju zakona o eutanaziji, vendar se nikoli ne ve….
družba/skupnost/civilizacija tisočletja skrbi za aktivno generacijo polnih 40 let kjer vsakdo prispeva k skupnim ciljem, to je družbi, z individualnim ciljem, da odraste njegov rod in rodovi rodbine, ki bo isto skrbela za bioritem skupnosti/civilizacije za katero stojijo različne platforme/družbe urejanja medsebojnih naravnih zakonov med katere od pamtiveka sodi umik manj sposobnega in predaja prestola glave družine/skupnosti mlajšemu izzivalcu. Modri se modro umaknejo s trga aktivne politike dela da lahko dostojno skrbijo za etiko kreposti, torej za lastno podobo Gnothi seauton, ki jo v duhovni zrelosti umirijo na frekvence zveličanja, na višavo veličastnega odhoda duša onstran meje tostranstva/namena. Vloge opazovalca so namenjene barviti jeseni življenja kjer zasijemo tam kjer mladi in aktivna populacija nima možnosti, v modrosti, v etiki kreposti, v poznavanju sebe samega ker nimamo več potrebe po samodokazovanju in gradnji irealne avtoritete ki smo jo gradili 40 let namišljene skupne/družbene kariere. Jesen je čas pobiranja smetane, torej čas za prenos znanja na mladi rod, ki pa ni nikoli takšen kot bi odrasli verjeli/želeli. Duhovno so frekvence družabnih omrežij naravnane na spravo, mir in spokoj, torej uživanje v trenutku zdaj. Če se najdejo mladi sledilci tega upočasnjenega bioritma, izgubijo svojo pozicijo/vero kateri smo vsi mladi nekoč sledili ker smo verjeli da smo sposobni gore premikati. Zato mladost prenaša trpljenje skozi igro rezoniranja, starost pa se sooča z naukom o modrosti ekonomije etike kreposti Gnothi seauton skozi delo na sebi. To pa je bioritem ki ne ustreza trgu dela, kapitala in financ. ker je vse počasno – za vsako odločitev/rešitev si je treba vzeti čas. Tega pa aktualna tekma za tržne pozicije ne absorbira. Zato ima mladost in aktivna doba svojo pot/frekvenco/podobo na katero stavi. Izplen pa se meri na jesen življenja ko ostanemo praznih rok če nismo ustvarili nekaj kar je magnet za mlade poslovne voditelje. Da nas pridejo vsaj pogledati na govorniški oder. Toda večina ljudi ki je vso življenje predavala eks katedra nima aktiviranih sposobnosti motivacijskih govornikov. Izgubili so svoj glas. Nihče jih ne bi poslušal če niso pravi čas delili na pravi način pravi nauk
Revolucija podira demokracijo in zatira svoj narod!
“Dolga pot v demokracijo”, je g. Peter Kovačič Peršin naslov vašega obširnega eseja (Delo, 29.01.2022), ki bralca pritegne. Napisal ste tudi: “Zato je čas tudi v Evropi in še posebej v Sloveniji, da generacije, ki izhajajo iz včerajšnjega dne, odidejo v zgodovino. Prihodnost bodo gradile generacije, ki šele prihajajo. Nam je očitno dodeljena le vloga tranzicije. To pa je odločujoči položaj, ki trasira prihodnost, takšno ali drugačno. Prihodnji rod državotvornih državljanov Slovenije se bo moral tega zavedati.”
Ne morem verjeti, da lahko to pišete slovenskim prebivalcem, čeprav bo to mnogim, domoljubom, podobnim vam, zelo godilo in se bodo bolje počutili, saj to piše ugledna oseba piše v uglednem časopisu! Sporočate, da se naša generacija lahko umakne v zgodovino, brez da bo(mo) zanamcem kaj uporabnega zapustili, na neuporabno pa ne opozorili. Skratka molčimo in pojdimo v zgodovino, saj le tako nismo za nič odgovorni, ne za delo in ne rezultate, smo le tranzicija oz. meglica, ljudje v “transu”, ki v zgodovini ne puščajo odtisa za seboj. Za vas torej ne velja več, “zgodovina je učiteljica življenja.” Večina ali vsaj mnogi mladi vam verjamejo in se ne poglobijo v zgodovino, zato bodo mnogi zopet na novo odkrivali že odkrito toplo vodo, spoznano zmoto pa preganjali z veselim vinom. Napovedujete, da bodo šele naslednje generacije postale državotvorne in bodo skrbele za državo. Kdo vam je dodelil le vlogo neke meglene tranzicije, da potem lahko odidete v zgodovino? Mar je to vaša “zapuščina” zanamcem? Naslednje generacije bodo državotvorne, a vi in vaši privrženci naj se torej ne belijo glave, kdo bo reševal državo! V nadaljevanju je še veliko nerazumljivih stališč in potvorjene zgodovine, saj niste niti enkrat omenili naše revolucije, ki nas še vedno bremeni in nam ni v ponos, ne v čast! Dolga bo pot v demokracijo, ko na poti leži velika ovira, to je revolucija, ki je nasprotje demokracije. Revolucija podira demokracijo in zatira narod!
Franc Mihič
Dolga pot v demokracijo – Delo
Mene pa veseli, da (kljub posmehu 
) obstatajo posamezniki, ki skušajo spremeniti omenjeno matrico in osveščati tisti del družbe, ki za neupitne prispevke starejših k splošnemu dobru nimajo posluha.. sem pa hvaležna za možnost da se nekaj novega naučim, vsakič ko berem Vaše objave.
Žal je resnica spoštovani profesor.Starost človeka ni antikviteta,ki bi po letih dobivala višjo ceno in vrednoto, temveč,izgubi svojo atraktivnost in čar.Sem na nekem druženju spoznala poznanega umetnika, ki mi je v obrisih opisal enako, kot ste to storili v današnjem zapisu Vi gospod Šime Ivanjko.Vse dobro vam želim in ostanite zdravi, pa topel pozdrav.
V starosti nismo več delovno aktivni.V Nemčiji so pošiljali inženirje na Kitajsko da priloznosno delajo. Danes kitajski lastniki zaposlujejo za vodilne v Nemčiji svoje inženirje. V SLOVENIJI smo v večini z zasluženemi penzijami po poklicu upokojenci. Z vseživljenjskim izobraževanjem smo lahko v pomoč mladim neizkušenim strokovnjakom.
Malo za hec, upokojenski poklic se šteje kot najbolj smrtno nevaren poklic.Do konca smo mladi po srcu in se ne damo do konca življenja.
Poštovani Šime VI, ja i ko zna koliko ljudi naše generacije je i te kako aktivno bez obzira na godine. To što društvo na Balkanu ne prepoznaje potencijal u nama je problem budućih generacija a bogami i dela naše koje su nam zavidele na našem znanju, entuzijazmu i etici. Ja se ne osvrćem na to radim kao da mi je 25 godina i ponosan sam na to uz svoje lično zadovoljstvo. Pozdrav iz Beograda
v večini primerov, ki jih poznam, ob določeni biološki starosti posameznik sam sebe odvrže, kot neuporaben. zakaj? ker ni dosegel modrosti, da ni človek zaradi časa, ampak je čas zaradi človeka
#družba, #starost
Komentiraj