Ko sem se danes, dan po volitvah, zbudil, je bila moja prva misel, da ne želim prižgati televizije. Ne zato, ker me ne bi zanimalo, kaj se dogaja, ampak zato, ker sem bil v sebi že utrujen. Utrujen od besed, utrujen od napetosti, utrujen od nenehnega poslušanja kritik ljudi, strank, države in oblasti. V zadnjih dneh se je zdelo, kot da ni več prostora za mirno besedo, za spoštovanje, za priznanje drugemu človeku.

Nekje globoko v sebi pa sem vendarle upal, da bo dan po volitvah drugačen. Da si bodo predstavniki političnih strank segli v roke. Da bodo znali drug drugemu pogledati v oči. Da bodo tisti, ki so zmagali, znali ostati skromni, in tisti, ki so izgubili, dostojanstveni. Upal sem, da bom slišal kakšno lepo besedo, kakšno pohvalo, morda celo kakšen iskren stavek, iz katerega bi bilo čutiti, da smo kljub razlikam vendarle skupnost.

Pa ni bilo tako.

Zjutraj me sploh ni zanimalo, ali televizija spet deluje. Včeraj zvečer je namreč prav ob vrhuncu poročanja o rezultatih prenehala oddajati. Priznam, da sem bil tega celo vesel. Zdelo se mi je, kot da je tišina bolj prijazna od vseh besed, ki sem jih poslušal prej. Kot da me je ta nenadna prekinitev za trenutek rešila pred vsem, kar me je bremenilo, in mi dovolila, da zaspim brez še več jeze, brez še več razočaranja.

Toda zjutraj me je na telefonu pričakalo skoraj isto, morda še hujše: namesto pohval spet kritike, namesto umiritve spet dvomi, očitki, napovedi ponovnega štetja, govor o predčasnih volitvah in novo nezadovoljstvo. Nič spodbudnega. Nič takega, ob čemer bi človek začutil olajšanje. Nič takega, kar bi mi dalo občutek, da smo kot družba sposobni sprejeti rezultat in iti naprej.

Ob vsem tem sem začutil predvsem žalost. Ne jeze, ne ogorčenja, ampak žalost. Žalost, ker se zdi, da ne znamo več drug drugemu priznati ničesar dobrega. Kot da je kritika postala naš prvi jezik, pohvala pa nekaj redkega, skoraj nezaželenega. Kot da smo se navadili živeti v svetu, kjer je treba vedno znova iskati napake, slabosti, krivce, in kjer le redko kdo zmore reči: dobro je, hvala, cenim.

Sprašujem se, ali je to meni sploh potrebno poslušati. Ne zato, ker bi hotel od sveta bežati, ampak zato, ker me tak govor utrudi in mi jemlje notranji mir. Včasih se mi zdi, da človek po vsem tem ne postane bolje obveščen, ampak samo bolj obremenjen. In iskreno upam, da se ne počutim tako samo jaz.

Vsi hvalimo ali kritiziramo druge. In tudi nas drugi hvalijo ali kritizirajo. Pogosto poslušamo ljudi, kako grajajo tretje osebe, kako hitro izrečejo sodbo in kako težko poiščejo lepo besedo. Zanimivo je, da za kritiko skoraj vedno najdemo čas. Kritika je pogosto slišati bolj odločna, bolj prepričljiva, včasih celo bolj pametna. Pohvala pa se mnogim zdi premehka, preveč preprosta, včasih celo neiskrena.

Pa vendar je prav pohvala tista, za katero je potrebne več človečnosti. Več topline. Več notranje plemenitosti. Za pohvalo moraš v človeku ali v dogodku najprej želeti videti nekaj dobrega. Kritika pride hitreje. Za njo ne potrebujemo veliko. Dovolj je že slaba volja, razočaranje ali občutek, da nismo dobili tistega, kar smo hoteli.

Nikoli pa v resnici ne vemo, kdaj je bolj potrebna pohvala in kdaj kritika. Vemo le, da pretirana kritika ranjuje. Da človeka utrudi. Da mu vzame pogum. In da je včasih ena sama iskrena, spoštljiva beseda vredna več kot dolga razprava očitkov.

Ob tem se sprašujem še nekaj: zakaj tako pogosto kritiziramo oblast in tiste, ki so na oblasti? Morda tudi zato, ker ljudje redko dobimo občutek, da smo od oblasti videni, slišani in spoštovani. Nekje sem že zapisal, da oblast ljudi skoraj nikoli ne pohvali. Redko začutimo, da bi nam kdo iskreno rekel: hvala, ker vztrajate, hvala, ker nosite svoje skrbi, hvala, ker še verjamete.

Tudi včerajšnje zahvale govorcev političnih strank nam, volivcem, da smo oddali svoj glas, so zvenele predvsem kot formalnost. Iz njihovih obrazov, iz njihovih glasov, iz njihove drže se je čutilo nekaj drugega – ne hvaležnost, ampak razočaranje in jeza, ker glasovi niso pripadli samo njim. In prav to boli. Boli, ker si kot volivec želiš vsaj malo spoštovanja. Ne glede na to, komu si dal glas. Ne glede na to, kdo je zmagal.

Dan po volitvah bi moral biti drugačen. Moral bi biti tišji, bolj dostojanstven, bolj človeški. To bi moral biti dan, ko se politika za trenutek ustavi in pokaže, da zna biti tudi velika. Da zna sprejeti zmago brez ošabnosti in poraz brez grenkobe. Da zna spoštovati ljudi, tudi kadar ji niso dali vsega, kar je želela.

Jaz pa danes, dan po volitvah, najbolj pogrešam prav to: malo človečnosti. Malo miru. Malo iskrene besede, ob kateri bi človek lažje dihal. Morda si po volitvah ne želim preveč. Želim si le, da bi bilo med ljudmi in tudi med politiki več spoštovanja, več ponižnosti in manj grenkobe. Želim si, da bi znali v drugem videti človeka, ne samo nasprotnika. In želim si, da bi dan po volitvah v meni pustil občutek upanja, ne pa utrujenosti in tihe žalosti.