8. april 2023

»Ko sem se upokojil, po več kot 50 letih dela, sem bil prepričan, da bom končno miroval, bral le zanimive knjige, se srečeval s prijatelji, da ne bom v nenehni tekmi z delom, da me ne bo skrbelo poklicno napredovanje in da se ne bom več počutil krivega, če nisem dal vsega od sebe. Tempo mojega aktivnega življenja je bil praviloma izsiljen in podoben dirki, pri kateri so bili cilji vedno različni in se še bolj odmikali. Obseden sem bil z roki, na katere nisem imel vpliva, s sestanki, za katere sem bil prepričan, da so nepotrebni, ali pa se nisem pravočasno pripravil, da bi na sestanku aktivno sodeloval, opomini za plačilo računov so me jezili, ker sem bil vedno v zamudi, vznemirjali so me telefonski klici, še zlasti če se na moje klice ni nihče oglasil … Vedno sem odlagal misel na sprostitev in prenehanje nadzorovati sebe in druge.
Razmišljanje o smislu takega življenja sem zavračal, še manj pa sem vedel, kakšen cilj naj bi imel v življenju. Kljub osebnemu in poklicnemu življenju med ljudmi, ki so me spoštovali in me imeli radi, sem se čutil notranje osamljenega. Nisem ločeval časa za delo in za počitek. Pričakoval sem bolj izpolnjeno in vredno življenje, dočakal pa sem starost in notranjo praznino ter zunanjo osamitev. Šele sedaj v starosti čutim potrebo po čudoviti naravi, ki ji v ihti življenja nisem nikoli posvečal pozornosti. To, da sem bil zdrav, da sem bil oče, mož, član ožje lokalne skupnosti, sem sprejemal kot nekaj vsakodnevnega, samoumevnega, kar mi je bilo dano in sem imel do tega pravico. Za tragedije in težave drugih, četudi sem jih zaznal, se mi je zdelo, da se to meni ne more zgoditi. Vera me ni zanimala, saj so mi mnogi govorili, da je to le »opij za ljudi v težavah in nemočne«, sedaj pa me je le začela zanimati, saj so njeni nauki in pričakovanja nekaj, kar človeka spodbuja, da bi bil dober, da razmišlja o sebi in o odnosih do drugih in tudi o tem, ali je res vsega konec s tem, da te preselijo na bolj ali manj lepo urejeno pokopališče. Vse bolj se mi vsiljuje vprašanje, ali je res, da toliko milijard ljudi živi v zmoti, ker verujejo, da je smrt le ena od prestopnih postaj življenja …?«
Znančeva razmišljanja, predvsem pa vprašanja, so primerna za današnji turoben dan, kot mnogi med nami ocenjujejo svoje življenje v starosti.
Po prijetnem pogovoru pa sva oba sklenila, da smo v življenju mnogo dobrega spregledali in opustili oziroma storili tudi kaj slabega, kar bi danes popravili in spremenili. Vendar se ne oziramo z obžalovanjem na prehojeno pot, saj smo vse, kar smo storili dobrega ali slabega, storili z dobrim namenom v danih okoliščinah.
Velika sobota je dan žalosti in ker za žalostjo praviloma prihaja veselje, se bova jutri, na velikonočno nedeljo, oba veselila sporočila iz Jeruzalema, da je smrt le rojstvo novega življenja …
Ob tem spodbudnem in zaupanja vrednem sporočilu prejmite iskrene čestitke…

Bogdana Bradac
Zelo lepo! Lepe praznike Vam želim!

Natalija Drolc
Vedno z veseljem prebiram vaše zapise, ta pa se me je še posebej dotaknil.
Lepe praznike želim.

Savina Bohak
Zapis, vreden, da ga preberemo. Hvala!

Toncka Trako
Dober zapis, kot vedno vredno branja..Želim Vam lepe praznike

Breda Rožič
Ni potrebe, da ljudje prehodijo tako dolgo pot, da pridejo do osnovnega spoznanja, da je življenje enostavno čudovito, ko se ga naučimo živeti. Mlade bi morali od ranih otroških dni vzgajati v tem duhu in svet bi bil dosti lepši🤗🍀Lepe praznike.

Janja Pušnik
Zelo globoke misli, ki so se me spet dotaknile, kot vedno. Hvala vam! Vesele in umirjene praznike vam želim💛

Suzana Pirtovsek
Dragi Šime kot vedno neprecenljive resnice življenja hvala za vse te globoke misli vesel praznik vsem 🐣

življenje#