20. september 2023

Denar je čudna zadeva, saj nas spremlja celo življenje in tudi vpliva na nas, tako da si lahko zastavimo vprašanje, ali daje smisel našemu življenju. Rek »Denar je sveta vladar« je bil znan že v starem Rimu «Pecunia princeps mundi est”. Pisateljica Ana Malenica je omenjeni rek posrečeno spremenila v »Človek sveta vladar, denar njegov ječar«.
Denar spremlja človeško civilizacijo že od sedmega stoletja pred našim štetjem in nas danes spremlja od rojstva do smrti. Denar, kot ga poznamo danes, se je razvil skozi dolgo zgodovino različnih postopkov izmenjave. Sprva so ljudje za izmenjavo blaga in storitev uporabljali barter sistem, kjer so neposredno menjavali eno dobrino za drugo, ki je zahteval dvojno vzajemno potrebo – oseba A bi morala imeti nekaj, kar oseba B želi, in obratno. Kovanci denarja so se pojavili okoli 7. stoletja pr. n. št. v stari Lidiji (današnja Turčija). Prva znana uporaba papirnatega denarja sega v Kitajsko v 7. stoletje. Papirnati denar je bil lažji za prenašanje in shranjevanje kot kovanci, zato se je njegova uporaba širila po svetu. Papirnati denar je pogosto v prometu blaga in storitev zadnjih 400 – 500 let zamenjala menica, kot obljuba trgovca v enem kraju, da bo prinesitelju menice njegov prijatelj izplačal denar v drugem kraju. Sčasoma so banke in druge finančne institucije prevzele vlogo izdajateljev denarja in začele izdajati bančne bankovce ter izvajati posle z denarjem, ki se v zadnjem času premika v digitalno obliko. Večina transakcij se zdaj izvaja elektronsko prek kartic, spletnih bančniških storitev in digitalnih denarnic.
Zavedamo se, da je nujno pravilno ravnanje z denarjem, vendar nam nihče ne pove, kaj to pomeni. Vsak mora sam ustvariti pravila ravnanja z denarjem. Če želimo izvedeti, kaj nam denar pomeni, si moramo zastaviti vprašanja, ki jih predlagajo strokovnjaki.
Pomembna vprašanja so na primer: “Kaj bi spremenil v življenju, če bi zadel na loteriji večji znesek denarja? Ali ne bi mogel doseči sprememb, ne da bi zadel na loteriji? Kako lahko ohranim svoje bogastvo v naslednjih desetih, dvajsetih in tridesetih letih? Za katere ljudi sem finančno odgovoren? Kaj lahko počnem s prijatelji ali družino, kar si bodo vsi zapomnili do konca življenja?” Odgovori na ta vprašanja omogočajo pravilno ravnanje z denarjem in nam pomagajo porabiti ga na način, ki nas na koncu naredi srečnejše in zadovoljnejše.
Če pa so naša razmišljanja usmerjena na vprašanja, kako naj svoj denar vložimo v kratkem času, da se mastno povrne, oziroma naj investiramo v Bitcoin, igramo loterijo in druge igre, ali naj kupimo boljši avto kot naš sosed, najbolj prosperitetno delnico, sklenemo življenjsko zavarovanje, prodamo svoje naložbe v investicijske sklade ipd., pa nam zbujajo negativne občutke: zavist do drugih ljudi, strah pred izgubo in nenasitno lakoto po »več«.
In če nas vodijo čustva, kako zaslužiti z denarjem oziroma ga povečati, nikoli ne bomo prišli do točke, ko bomo preprosto zadovoljni. Sicer pa so to ugotovili že stari Rimljani v znanem reku: »Pecunia, si uti scis, ancilla est; si nescis, domin« (Denar je uporabno sredstvo, če ga znaš uporabljati; če ga ne znaš, je tvoj gospodar).

Jasna Vodnik Uršič
Se popolnoma strinjam

Marija Fortič
Cestitke prav tako je.

Rado Žic
Denar, smetje živlenja, brez katerega se ne more!!

Marjana Pavliha
Točno tako, kot ste napisali, spoštovani profesor.

Lučka Laure
Hehe….🤣😂🤣😂 pri denarju se vse začne in konča. Denar morda res ne prinese sreče, a če imaš denar si manj nesrečen. Ko sem bila mlada sem prisegala na ljubezen, nikakor ne na denar. Zdaj ko sem že upokojena, pa prisegam na denar. Brez denarja ni življenja.

Jožica Horvat
Res je…super zapis Šime ..

Lojzka Furlan
Odlično in resnično, čestitam.

Vesna Pomlad
Odlična misel, hvala zanjo……

Kukovec Zlatko
http://val202.rtvslo.si/2013/12/velika-zarota-dokapitalizacija-slovenskih-bank/
Ni bančnega ropa brez luknje!
“Bančni rop bi morali prepoznati v sekundi, ko se je zgodil, ne pa, da cincamo in dvomimo v to, kar nas je doletelo.”
Danes pa vam kot prvi v naši oddaji razkrijemo veliko zaroto, ki se ji reče dokapitalizacija slovenskih bank. Stvari niso namreč tako preproste, kot bi nam jih radi predstavili. Ne gre le za bankirje, ki mečejo denar proč in za nas, ki jim ga vedno znova dovažamo v trezorje. Gre za veliko več.
Prvi del prevare je bila uvedba prave terminologije. Ste morebiti pomislili, zakaj se manku v bankah reče luknja? Seveda ste, vendar niste prišli do pravilnega zaključka … ki pa je naslednji.
Pred razkritjem rezultatov stresnih testov se je vsa duhovitost in lucidnost in ostrost in satiričnost na Slovenskem ukvarjala z izrazom “stresni!”
Duhovičili smo, da je bolelo, o tem, koga bo stres, kdaj je kdo pod stresom, ali je koga streslo in tako naprej in tako nazaj. Med tem besedičenjem pa smo pozabili na podrobnost, ki pa jo je guverner resda povedal nekoliko nonšalantno. Namreč ob objavi rezultatov je med opisovanjem metodologije razložil, da sta stresni test oz. skrbni pregled naši bank opravili dve ugledni tuji ustanovi. Ena je pregledovala slovenske banke od zgoraj navzdol, druga pa od spodaj navzgor.
Ni povedal, čemu tako, ali da se na sredini srečata, ali da vsaka dobi svoj rezultat, pa ju potem primerjata … a dejstvo je, da smo imeli pregledovalce, ki so – bodimo nekoliko manj poljudni kot je bil guverner – banke pregledovali po vertikali. Torej, če hočeš banke pregledovati po vertikali, pa potrebuješ luknjo.
Za pregled od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol potrebuješ jamo, luknjo, če ne votlino. Kako bi pregledovali po vertikali, če bi imeli negativno bilanco ali manko ali minus – ali kar je podobnih suhoparnih izrazov? Potrebuješ luknjo in pustimo vprašanje, ali je luknja že od nekdaj, ali pa smo jo izkopali na novo … A vendar ne pozabimo znamenitega vpisa v Postojnski jami, ki ga pripisujejo obisku etiopskega cesarja: “Narod, ki ima takšno luknjo, ne more propasti,” je vzkliknil večni navdih vseh rastafarijancev. Ter se motil.
Ampak pustimo podrobnosti. Ko so torej skrbni pregledovalci dveh uglednih mednarodnih ustanov skrbni pregled in stresni test končali, eni zgoraj, eni spodaj, so našli teh nekaj milijard minusa. Se pravi, da je volumen luknje odvisen od zračnega tlaka: ali tri ali pet milijard. In zdaj sledi kleč vse zgodbe. Vsi vemo, da med pregledom od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor niso evidentirali vsega izginulega denarja. Nemogoče.
Če bi hoteli vedeti, koliko je slovenska bančna luknja resnično globoka, bi morala ena ekipa uglednih mednarodnih računovodij pregledovati z leve na desno, druga pa z desne na levo.
Ker v Sloveniji se od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor ne zgodi skoraj nič. Oziroma se zgodi pet milijard. Se pa v Sloveniji toliko več dogaja od leve na desno in z desne na levo. Ker pa takšnega pregleda, ki bi sledil izginulemu denarju po horizontali, se pravi z leve na desno in z desne na levo, nismo bili deležni, še danes ne vemo, kolikšna je slovenska bančna luknja. Oziroma vemo, koliko je globoka, ne vemo pa, kako velika je.
Luknja pa je pomembna še zaradi nečesa; bančnega ropa ni mogoče izpeljati brez luknje!
Kajti ni jasnega razloga, zakaj slovenske bančne zgodbe ne opisujemo z izrazom, ki je v uporabi zadnjih tisoč let.
Namreč, če kdo iz banke nepooblaščeno odnese denar, je to pač bančni rop.
Da smo v javnosti padli na limanice in pristali na nekakšna tehnicistična in zapletena računovodska poimenovanja, je še posebej neverjetno. Sploh, če pomislimo, da je bančni rop ob seksu, vremenu in umorih ena najbolj izpostavljenih tem v popularni kulturi. Spomnimo se vesternov, spomnimo se »Oceanovih 11«, Ala Pacina in Roberta De Nira v »Vročici«, spomnimo se romanov, spomnimo se Monte Crista ne navsezadnje.
Bančni rop bi morali prepoznati v sekundi, ko se je zgodil, ne pa, da cincamo in dvomimo v to, kar nas je doletelo.
Seveda moramo nekoliko pogledati v fenomenologijo bančnega ropa.
Obstajata dve osnovni vrsti bančnega ropa.
Prvi je tak, ko so v banki še stranke: »Roke gor in da mi nihče ne pisne, to je rop!«
Potem pa je še drugi rop, ki se zgodi brez občinstva. Vendar s pomočjo luknje. Pri nas je šlo za kombinacijo obojega.
Oropali so nas, medtem ko smo v bankah čakali pred okenci in da, pri ropu so uporabili luknjo.
In še zaključek.
Bančni ropar ima, odvisno od perspektive, različne interpretacije. Nekateri avtorji ali kulture ali pa obdobja jih imajo za herojske, genialne zvijačneže, ki ropajo velikim korporacijam in simbolizirajo boj malega človeka proti sistemu.
V drugih upodobitvah pa so bančni roparji samo barabe. Pri nas – ah, mi Slovenci – pa se je spet vse obrnilo.
Pri nas so bogataši oropali reveže in se s tem neverjetno približali preroškemu Alanu Fordu, ki kot svojevrstnega antijunaka uvede Superhika …
ob tem pa slovenski bančni roparji niso prepoznani kot barabe, temveč ostajajo ugledni in spoštovani stebri družbe.

denar#