ko prihaja 1. maj, praznik dela, se nehote vprašam — kaj ta praznik danes sploh še pomeni?

Moja generacija ga ni praznovala z besedami, ampak z rokami. Z žulji. Z znojem. Pomagali smo sosedom graditi hiše, zalivali betonske plošče, kjer brez skupnosti ni šlo. To niso bile simbolične geste — to je bilo pravo delo, ki je nekaj ustvarilo in nekoga postavilo na noge.

Ob tem smo se družili, peli, jedli skupaj. To je bil praznik skupnosti.

Spomnim se tudi očitkov »zavestnih«, da takšno “prostovoljno delo” ni pravo praznovanje. Da bi morali praznovati drugače, bolj ideološko. A mi smo vedeli svoje — delo, ki pomaga človeku, je vedno vredno več kot prazne besede. Za nas študente ob delu, je to bil praznik študija in priprav za izpit.

Za mnoge med nami je bil 1. maj tudi dan, ko smo obiskali cerkev, praznik svetega Jožefa Delavca. In ja — kot otroci smo znali poiskati tudi kakšen brezplačen prigrizek na raznih proslavah.

A bistvo je bilo drugje: prvi maj je bil čas, ko si bil človek človeku. Ko si pomagal doma, na kmetiji, pri sorodnikih. Ko si vedel, zakaj delaš.

Danes? Danes je prvi maj za marsikoga le še podaljšan vikend. Dopust. Oddih. Morda tudi pozabljena beseda “delo”.

Ne obsojam. Privoščim.  Časi so drugačni.

A iskreno dvomim, da se bo današnja generacija čez 50-60  let s takšno toplino spominjala svojih prvomajskih dni, kot se jih mi starejši.

Mi se ne spominjamo prostih dni. Spominjamo se ljudi, dela in občutka, da smo bili potrebni.

To je bil naš praznik dela.

Današnji generaciji želim, da si svoj 1. maj ustvari po svoje. A želim jim tudi nekaj več — da v njem najdejo smisel, ki traja dlje kot en vikend.

S spoštovanjem do dela — in do spominov.

Čestitke vsem ob 1. Maju!